Božični čas, še posebej, če je jasna noč, je kot nalašč za velika vprašanja. Na primer: kaj naj si mislim, če pogledam v nebo in vidim tisoč zvezd? Pogled na zvezdnato nebo je seveda mogoče občudovati, mogoče je pomisliti na lepo vreme, mogoče se je zasanjati v preteklost in v prihodnost … mogoče pa je tudi občutiti nadčloveško veličino vesolja. Občutek vendar ni preprost. Nad mano je na tisoče, po vsej verjetnosti na milijone svetov, manjših, predvsem pa večjih od mojega; toliko ali še več jih vidijo tudi drugi, ki se ozirajo v nočno nebo v krajih na drugih koncih Zemlje, da o teleskopih sploh ne govorim. Če bom vztrajal od mraka do svitanja, bom nemara vzhičen ali, še bolj verjetno, obupan zaradi nedosegljivih razsežnosti nad nami.

Kar se nam zdi na Zemlji veliko, je tako rekoč ničevo v primerjavi z veličino ozvezdij in osončij, ki se iskrijo na nebu. In potem bi morali pomisliti, da je bilo takšnih misli in občutkov v zemeljski zgodovini že zelo veliko, in da ni čudno, če so ljudje iznašli fantastične odgovore nanje. Marsikdo bo pomislil na Boga, pri čemer si bo pomagal s takšnimi in drugačnimi teološkimi ali filozofskimi razlagami, vendar ga bodo, čim bolj bo radoveden, vznemirile zaradi svoje množice in raznolikosti. V slovenščini beseda nebo ni daleč od besede nebesa (pravzaprav so nebesa množina besede nebo); v nemščini imajo za oboje eno samo besedo (Himmel), Francozi in Angleži pa nebo (ciel, sky) in nebesa (paradis, heaven) včasih razlikujejo, včasih pa zamenjujejo. Tupatam nebesa pomenijo raj, vendar naj bi bil raj (Edenski vrt, kjer sta živela Adam in Eva) kraj na zemlji. Nasprotje nebeškega raja pa ni samo zemeljski raj, ampak tudi pekel, ki naj bi se nahajal nekje na zemlji ali v njeni bližini, in je povezan s Satanom oz. hudičem. Ko si postavljamo takšna vprašanja, se mimogrede zapletemo v razlage iz različnih in nasprotnih svetih besedil, navsezadnje iz t.i. apokrifov, tj. krščanskih besedil, ki so bila cenzurirana in izključena iz Biblije. Teološko razigrani človek se bo denimo domislil apokrifnih razlag o odkritju evangelija Marije Magdalene [2], ki naj bi bila uživala Jezusovo veliko zaupanje in ki naj bi bila prva priča njegovega vnebovhoda. Mnoge razlage veljajo kot heretične, marsikatero pa je mogoče pripisati takšni ali drugačni verski ali celo feministični gorečnosti.

Sveto pismo, evangeliji, krščanske teorije in domneve predstavljajo sestavine/poglavja ene najbolj razširjenih zgodb (narrative), s katero je mogoče pojasniti marsikateri - ljudem z ulice težko razumljivi - naravni, predvsem pa družbeni pojav; in s pomočjo katere je mogoče utemeljiti mnoge družbene, narodne, državne … ustanove. Dežele t.i. Zahoda je mogoče - ob vseh rezervah in znanstvenih odkritjih - imenovati krščanske, njihov koncept svetovne ureditve pa se imenuje kar svetovni red. Čeprav tvegamo oddaljevanje od Huntingtonove ideje o trku civilizacij, je mogoče trditi, da ta red upoštevajo tudi velike sile, kot je Rusija, do neke mere pa celo Kitajska, ki sicer ne temelji na krščanstvu in liberalni demokraciji, vendar upošteva kapitalizem. Zunaj tega reda so predvsem nekatere afriške in islamske države, ki nas danes zanimajo predvsem zato, ker proizvajajo t.i. migracije in ker se njihovi pripadniki naseljujejo v osrčju krščanskega zahodnega sveta oz. aktualne svetovne ureditve.

Slovenci oz. njihovi predniki so od nekdaj živeli v območju Zahoda; na njihovi vzhodni meji ali vsaj na vzhodni meji rimskega oz. habsburškega cesarstva pa so se večkrat v zgodovini dogajale peripetije, ki so jih spravljale v smrtne nevarnosti ali navajale k omahovanju. To omahovanje se je odrazilo v znanem vprašanju, ali naj Slovenci postanejo "Prusi ali Rusi", pri jugoslovanskem združevanju, pri vključevanju v svetovni socialistični red in pri ustanavljanju slovenske narodne države. Slovenci so se težje ločili od Jugoslavije, kot so se od Sovjetske zveze ločili Estonci, Latvijci ali Litovci. Ta težava se nam pozna še danes, sto let po koncu I. svetovne vojne, sto let po smrti Ivana Cankarja in trideset let po slovenski pomladi, ki se je sicer srečno iztekla v ustanovitev narodne države.

Slovensko politično izročilo ni preprosto. Morda bi ga lahko označili kot omahljivo, čeprav je bilo včasih - vsaj po drugi svetovni vojni - videti, kot da sta iz njega trajno izkoreninjena krščanstvo in liberalna demokracija, kar se pozna še danes. Pri naslednikih upravljalcev Socialistične republike Slovenije se množi in poglablja nezadovoljstvo z narodno državo, kar dokazujejo panične izjave, da bi bil v primeru t.i. desne vlade in celo v primeru vladne koalicije, ki bi vsebovala kakšno konservativno stranko, konec sveta. [3] Levičarska koalicija, ki pravzaprav - po mnenju pisca teh vrstic - ni nič boljša od nekdanje komunistične nomenklature, označuje konservativne (krščanske? demokratične?) stranke in politike, ki so odločilno prispevali k ustanovitvi narodne države, kot desne, populistične, nacionalistične, celo fašistične. Od vseh levičarskih izjav največ pove nedavna izjava, da je Slovenija svetilnik demokracije, nekakšen otok, obkrožen z desnimi nedemokratičnimi in populističnimi državami, kot so Avstrija, Italija, Madžarska in Hrvaška.

Slovenski otok sredi velikih sistemov, čeprav si išče zaveznikov v državah onstran vzhodnih meja EU in NATO, nima prav velikih možnosti za uspeh. Na vprašanje, kakšne možnosti ima slovenska izjema sredi krščanskega sveta in svetovnega reda, ni težko odgovoriti. Podobne kot Jugoslavija v t.i. Gibanju neuvrščenih. Kaj pomenijo srditi napori internega nekrščanskega in neliberalnega "ozvezdja" spričo svetovnega reda in spričo zvezdnatega vesolja, je tako rekoč osnovnošolsko vprašanje. Malodušni Slovenci se danes ne sprašujejo, ali postanejo Nemci ali Rusi, ampak, kako se nam je moglo vse to zgoditi potem, ko so bile možnosti za slovenski razcvet v času slovenske pomladi zares dobre? Morda pa se tam zgoraj božansko zabava tisti, o katerem je Ivan Cankar napisal tole:

" … Bog … te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: 'Tod bodo živeli veseli ljudje!' Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: 'Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!' Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi."

________________

[*] Parva componere magnis ali majhne reči primerjati z velikimi (del verza latinskega pesnika Vergila).

[2] Glej Dietmar Pieper, "Die Gefährtin", Der Spiegel, Nr. 52 / 22.12.2018, str. 107.

[3] Tit Turnšek, vodja borčevske organizacije, ki paradira s komunističnimi simboli, je pred kratkim opravičeval nenavadno prikrivanje presežka državne dotacije z besedami: "Saj moramo imeti nekaj zaloge. Kaj pa če pride na oblast Janez Janša?"