Na spletu je bilo mogoče po 29. decembru 2018 najti naslednje sporočilo Žurnala 24: "Premier Marjan Šarec je v pogovoru za Dnevnikov Objektiv spomnil, kaj mu je leta 2006 napovedal takratni predsednik države Janez Drnovšek. Šarec je na novinarsko vprašanje glede njegovega novega lika v satirični oddaji Radio Ga Ga na RTV dejal, da je to zanj kompliment, hkrati pa nenavadno, saj je nekoč sam sedel v istem radijskem studiu in kot komik imitiral vodilne slovenske politike. Nato pa je spomnil na dogodek, ko je bil v studiu na obisku nekdanji dolgoletni premier, nato pa predsednik države Drnovšek: 'In tudi če bi kdo pred osmimi leti napovedal, da bom postal predsednik vlade, bi vsi rekli, da je ta človek nor. Da prideš tako daleč, da po letu 2006, ko sem se na radiu srečal z Drnovškom in je Drnovšek na vprašanje, ali bo še enkrat kandidiral in kdo bo kandidiral, rekel on, pri tem pa je pokazal name …'"

Sporočilo se začne s samovšečno Šarčevo izjavo o presenetljivosti njegovega vzpona na položaj predsednika vlade. Kdor bi kaj takega napovedal pred osmimi leti, pripoveduje Šarec, torej leta 2010, bi bil označen kot nor. Nato se intervjuvanec vrne v leto 2006, ko se je srečal z Janezom Drnovškom v četrtem, predzadnjem letu njegovega predsednikovanja. V izjavi, ki je po vsej verjetnosti ni mogoče preveriti, Šarec pravi, da je Drnovšek tako rekoč napovedal njegovo kandidaturo za predsednika države leta 2007. Te izjave in ti podatki o dogajanju med letoma 2006 in 2010 pri bralcu po vsej verjetnosti povzročajo začudenje. Kaj naj bi leta 2006 pomenila Drnovškova napoved Šarčeve kandidature na predsedniških volitvah 2007, ko vemo, da so na teh volitvah kandidirali Peterle, Gaspari in Türk - ki je tudi zmagal? In kaj naj bi pomenile osem let stare nore napovedi Šarčevega vzpona na mesto predsednika vlade - ko je vendar znano, da je leta 2017 kandidiral za mesto predsednika republike?

Šarec je avtor še neke druge zanimive izjave, ki jo prav tako najdemo v Žurnalu24. V odgovoru na pripombo o svoji presenetljivi karieri se je primerjal z ruskim predsednikom Putinom. "Nenazadnje – ko je v Rusiji odstopil Jelcin, kdo je vedel za Putina? Imel je triodstotno prepoznavnost!" Primerjava je nenavadna iz več vidikov: ker se je za primerjanje majhnega z velikim običajno treba opravičiti (si licet parva componere magnis); ker v evropskih krogih primerjave z Jelcinom ne morejo biti deležne odobravanja; ker je Putin del svoje kariere od poletja 1999 do Novega leta 2000 doživljal skupaj z Jelcinom kot njegov predsednik vlade; ker je bil siva eminenca sanktpeterburškega županstva in ker je bil znan kot visok funkcionar tajne policije KGB. Je ta zakladnica funkcij res primerljiva s Šarčevo? Je Kamnik primerljiv s Sankt Peterburgom? Je Slovenija primerljiva z Rusijo?

Primerjavo je 22. avgusta 2014 nehote osvetlil tudi slovenski časopis Delo: "Šestnajstega avgusta 1999 je duma potrdila Vladimirja Putina za novega ruskega premiera. Dobre štiri mesece kasneje, na silvestrovo leta 1999, je Boris Jelcin (ne)pričakovano odstopil in v Kremelj se je vselil nov gospodar. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi po padcu berlinskega zidu vodenje vlade ali države prevzel nekdanji agent zloglasnega Stasija?"

Kaj je mogoče po vsem povedanem reči o najnovejših izjavah naslednika osebnosti, kot so bili Lojze Peterle, Janez Drnovšek, Andrej Bajuk in - kljub težavam in napakam - dostojna Borut Pahor in Janez Janša? Reči je mogoče, da imamo opraviti s samovšečnim in nepremišljenim človekom. Je Šarec morda leta 2006 verjel, da Drnovšek misli resno? To navaja k sklepu, da Šarec navsezadnje nima smisla za humor in da je obremenjen s hipoteko, ki na Slovenskem sicer ni neobičajna: gre za obremenjenost s provincialno miselnostjo.

V SHS oz. v Karađorđevićevi monarhiji tako rekoč noben pomembnejši slovenski politik ni bil doma iz središča Ljubljanske oblasti oz. iz prestolnice Dravske banovine, tj. iz Ljubljane.[1] V tistih časih (1918-1941), ko je bilo središče države - podobno kot v Avstriji - zunaj slovenskega etničnega prostora, podrobnosti narodne provenience nemara niso bile tako pomembne. Državna prestolnica je ostala v Srbiji tudi po drugi svetovni vojni, vendar je imela Slovenija kljub pomanjkanju demokracije več pravic kot njene predhodnice (banovina, oblasti, avstrijske dežele). Po letu 1945 je postalo pomembno, kdo vlada Sloveniji. Vladali so komunisti, ki so po vsem videzu imeli nekaj nezaupanja do province, ki je bila nekoč pošiljala na vodilne položaje svoje ljudi. Najvidnejši politiki - kot npr. Edvard Kardelj, Stane Kavčič, Boris Kidrič, Janez Stanovnik, Vida Tomšič ali Josip Vidmar - so v skladu z novim časom prihajali iz Ljubljane.[2] Nomenklatura se je sicer - v ozadju, diskretno - delila na nacionalistično in internacionalistično skupino: Kardelj je vladal iz Beograda, Kavčič pa je beograjsko kariero zavrnil in - dokler je šlo - vladal iz Ljubljane, ki je bila na poti, da postane prestolnica.

Slovenska država (1991-2018) izvira iz opozicijskih, večinoma intelektualskih pobud, ki so bile praviloma povezane z Ljubljano, ta pa je bila kulturna in je (kljub provincialnim prizadevanjem poznega socializma) postajala politična prestolnica. Med ljubljanskimi pobudami je treba v prvi vrsti omeniti Novo revijo, Bavčarjev Odbor za varstvo človekovih pravic, Slovensko demokratično zvezo in znano Majniško deklaracijo, ki so jo sestavili njeni privrženci (Bučar, Janša, Požarnik, Rupel, Taufer, Urbančič). Ljubljana je bila potemtakem odločilna za demokratični in osamosvojitveni projekt, in Ljubljančani - oz. v Ljubljani udomačeni Slovenci - so bili v ospredju gibanja in koalicije Demos (Bavčar, Bučar, Jambrek, Janša, Peterle, Rupel). Jože Pučnik je prišel k Novi reviji in k Demosu iz Nemčije. V drugi fazi so pobudo prevzeli drugi, v ospredje pa sta od Ljubljančanov uspela prodreti le Andrej Bajuk (v Ljubljani rojeni Argentinec) in Miro Cerar. [3]  

________________

[1] V stari Jugoslaviji so bili slovenski politiki večinoma povezani s Cerkvijo, izjemoma z gospodarskimi poklici. Praviloma so prihajali iz province. Izidor Cankar se je rodil v Vojvodini, Lambert Ehrlich je bil doma iz Žabnic, Anton Korošec iz Vidma ob Ščavnici, Albert Kramer je bil iz Trbovelj, Miha Krek iz Leskovice, Franc Kulovec iz Dolenjih Sušic, Drago Marušič iz Opatjega sela, Marko Natlačen iz Vipave, Ivan Pucelj iz Velikih Lašč, Gregorij Rožman iz Dolinčič, Dušan Sernec iz Maribora, Ernest Tomec iz Fare, Gregor Žerjav iz Loža. Iz Ljubljane je prišel župan in ban Dinko Puc.

[2] Večinoma so najvišji funkcionarji v času socializma vseeno prihajali iz province. Viktor Avbelj je bil doma v Prevojah pri Lukovici, Marijan Brecelj v Gorici, Tone Fajfar v Spodnjem Brniku, Edvard Kocbek v Vidmu ob Ščavnici, Boris Kocijančič v Bušeči vasi; Boris Kraigher je bil doma iz Maribora, Sergej Kraigher iz Postojne, Franc Leskošek iz Celja, Ivan Maček je prišel Zadobrove pri Ljubljani, Andrej Marinc iz Celja, Miha Marinko iz Trbovelj, Zoran Polič iz Lenarta, Franc Popit z Vrhnike, Mitja Ribičič iz Trsta, Janez Vipotnik iz Zagorja, Janez Zemljarič iz Bukovcev …

[3] Andrej Bajuk (ki se je sicer rodil med II. svetovno vojno v Ljubljani) je prišel za predsednika vlade iz Argentine; Alenka Bratušek je doma iz Žalca oz. iz Kranja, France Bučar je bil doma iz Bohinjske Bistrice, Janez Drnovšek je prišel iz Kisovca, Karl Erjavec iz Belgije, Zoran Janković iz Srbije, Janez Janša iz Grosuplja, Spomenka Hribar iz Srbije oz. iz Tomišlja, Matjaž Kmecl iz Trbovelj, Milan Kučan iz Križevcev, Ivan Oman iz Zminca, Borut Pahor iz Šempetra, Lojze Peterle je doma iz Čužnje vasi, Janez in Marjan Podobnik sta iz Cerkna, Jože Pučnik iz Črešnjevca, Tone Rop iz Vodic oz. iz Gameljn, Marjan Šarec in Matej Tonin sta iz Kamnika, Jožef Školč iz Breginja, Danilo Türk iz Maribora, Ciril Zlobec iz Ponikev, Milan Zver iz Destrnika, Dejan Židan iz Maribora… Če ne upoštevamo Bajuka, so bili od vidnejših politikov neodvisne Slovenije iz Ljubljane samo Igor Bavčar, Miro Cerar, Peter Jambrek in - če podleže neskromnosti v zvezi z vidnostjo - pisec teh vrstic.