Komentar

Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče

Podobno kot so Jugoslovani konec osemdesetih verjeli, da je njihova socialistična federativna republika večna, večina prebivalcev Evropske unije danes niti ne razmišlja o tem, kaj vse se lahko zgodi projektu združene Evrope v prihodnjih mesecih in letih. Nič ni večno, sploh večnacionalne državne skupnosti ne. Za razliko od Združenih držav Amerike namreč Evropska unija še zdaleč ni konfederacija ali federacija, imuna pred sredobežnimi silami; EU je bolj kot politično ekonomsko povezana skupnost držav, ki se zaradi nacionalnih egoizmov, populizmov in prišepetovanja tujih sil oddaljujejo druga od druge. In če smo v prvem delu ugotavljali, da je Evropska unija danes bistveno bolj ogrožena, kot je bila še pred nekaj leti, potem bomo v nadaljevanju razgrnili različne scenarije, do katerih lahko pride - ob tem bomo seveda posebej izpostavili Slovenijo, ki je s članstvom v Evropski uniji prvič v svoji dolgoletni zgodovini vstopila v klub najboljših. Kakšne so nevarnosti, da bi Slovenci zaradi svoje kratkovidnosti, neumnosti in politične iracionalnosti iz tega elitnega kluba izpadli po svoji krivdi?

09.01.2019 00:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Slovenija   Evropska unija   federacija   Rusija   ZDA   svoboda   demokracija   Schengen   meje

Foto: Dejan Steinbuch

To, da je EU najbolj uspešna, demokratična in na vladavini prava, svobode in človekovih pravic osnovana zveza držav v zgodovini človeške civilizacije, je za nas morda kompliment, toda za večino drugih svetovnih igralcev oziroma velikih sil je to moteč dejavnik.

Los Angeles, Moskva, Dubaj, Bangkok, Marakeš, Kijev, Riad, Colombo, Siam Reap, Srbija, Črna Gora, Bosna ... prvo srečanje z državo si vedno najbolj zapomniš. Ko vstopaš vanjo. Na mejnem prehodu, letališkem ali cestnem. So uradniki korektni in vljudni, ali prevladujejo vzvišeni formalizem, nezainteresiranost in brezvoljnost? Koliko časa zapravimo zaradi vseh meja, varnostnih organov in carin? Je človek nanje postal občutljiv zato, ker prihaja iz Evropske unije, kjer smo z znamenitim schengenskim sporazumom odpravili nadzor na notranjih mejah? Verjetno. Verjetno se nam določene stvari danes zdijo samoumevne. In čakalne vrste na mejnih prehodih niso. Zato skoraj vedno, ko čakam na letaliških kontrolnih točkah ali v kolonah pred cestnimi mejnimi prehodi, pomislim na olajšanje, ki ga bom doživel ob vrnitvi v "trdnjavo Evropo", ko bo moj rdeče-rjavi potni list z evropskimi zvezdicami tisto geslo, pred katerim se opre Sezam. Nobenih zasliševanj, imigracijskih lističev, carinskih deklaracij, trapastih vprašalnikov ali česa podobnega. Ko se vrneš na schengensko mejo kot državljan Evrope, se v trenutku zaveš, da prihajaš domov. Za državljana države, ki je večji del 20. stoletja preživela kot del neke druge državne entitete, danes pa je partnerica najimenitnejše zveze držav na tem planetu, ni lepšega občutka kot to. Slovenci so bodisi pozabili, kako je bilo pred tridesetimi leti, bodisi veliko premalo potujejo, da bi opazili razliko. In ta je ogromna, takorekoč nepredstavljiva. Že zaradi odpravljenega nadzora na notranjih mejah, kar nam omogoča prosto gibanje od Atlantika do Ukrajine, od Nordkapa do Hrvaške, bi bilo samoumevno, da smo vsi goreči zagovorniki evropskega projekta, združene Evrope. Da podpiramo nadaljevanje liberalne politike, nadaljnjo širitev EU in da smo naklonjeni močnejšemu povezovanju Unije po britanskem izhodu.

 

 

Preberite tudi: NOVOLETNA RAZMIŠLJANJA - 1. DEL

 

 

Kajti alternativ pravzaprav nimamo: Evropa lahko ostane v nekakšnem prostem teku, torej ohranja status quo, vendar je vprašanje časa, koliko časa bo to še mogoče. Če se povezava ne bo (o)krepila - tudi s skupnimi obrambnimi silami -, potem bo začela najprej stagnirati, nato pa pešati. In ker so pritiski sredobežnih sil vedno močnejši, Nemčija in Francija pa zaradi notranjepolitičnih konfliktov enostavno nimata več dovolj moči, še manj pa avtoritete, da bi za seboj vlekli "nemško-francoski vlak", se bo morala evropska zavest okrepiti v preostalih članicah. Tudi takšnih, ki ta hip ne delujejo ravno navdušene nad stanjem v Uniji. Ne gre le za problematično Višegrajsko četverico, pač pa tudi za notranje skrajno fragmentirano Španijo (katalonsko vprašanje), finančno oslabljeno Italijo in evroskeptično Grčijo, kjer se vladajoča Siriza že vse od nesrečnega grškega bail-outa obnaša kot evropska periferija, ki do Bruslja nima posebnih obveznosti, še manj pa afinitet, je pa nasprotno zelo naklonjena povezovanju s Putinovo Rusijo.

 

Prav ta moment ni nedolžen - namreč koketiranje evropske radikalne levice z avtoritarnim režimom v Moskvi. Morda ga za ostanke komunističnega resentimenta, še bolj verjetno pa je, da gre za denar. Dokazano je, da se slednjega niso branile evropske desničarske stranke, ki jih je Vladimir Putin radodarno financiral iz prepostega razloga: ker so dovolj nacionalno obremenjene, da so proti krepitvi združene Evrope. Ker slabijo duh Evrope. Tisto, kar se na prvi pogled zdi neverjetno, je v primeru ruskega vpletanja v notranje razmere v mnogih članicah Evropske unije postalo realnost: skrajna desnica in radikalna levica sta brez moralnih predsodkov jemali denar od ruskih "donatorjev". Ponovno akualizirana misel antičnega Vergila - namreč Timeo Danaos et dona ferentes - kaže na stalno in grozečo nevarnost, ki jo za Evropo predstavlja Rusija, s katero bi bilo seveda mnogo lepše gojiti prijateljske odnose kot pa stati na okopih nove hladne vojne, vendar se zdi, da bo zelo težko vzpostaviti stabilno platformo za začetek dialoga. Problem je na evropski strani, ki ne premore dovolj močnega državnika, da bi se lahko enakovredno kosal z Vladimirjem Putinom. Primerjav s Stalinom smo se že naposlušali, meni pa je v ušesih bolj ostala primerjava s Hitlerjem. Izrekel jo je pokojni Otto von Habsburg na začetku letu 2000 v intervjuju, ki sva ga delala v Ljubljani. Seveda me je primerjava začudila, zato sem ga debelo pogledal. Odgovoril mi je, da je dovolj star, da se spominja vzpona Adolfa Hitlerja na oblast in da bo Putin Evropo pahnil v konflikt. Danes, po skoraj dvajsetih letih, sem še vedno neodločen oziroma ne morem dati Habsburgu prav, kajti Putin je v primerjavi s svojim predhodnikom Jelcinom Rusijo vseeno spravil nazaj med velesile ... a za kakšno ceno? Boris Jelcin je bil demokrat, medtem ko so metode vladanja, obračuni z opozicijo in nevladnimi organizacijami najboljši dokaz Putinove avtoritarne narave.

 

Putinova pretekla dejanja kažejo, da ima podobno lastnost kot Stalin - spoštuje samo močne igralce na mednarodnem odru, medtem ko je do ostalih ciničen in vzvišen. Prav zato ima Evropska unija danes takšen komunikacijski problem z Rusijo, saj nobena vodilna članica, ki bi lahko prevzela nase breme dogovarjanja z Rusijo, ne premore državnika, ki bi ga Putin jemal resno oziroma - z drugimi besedami - ki bi ga spoštoval. O tem, kaj si misli o zahodnih demokracijah, najbolj zgovorno priča njegova decembrska novinarska konferenca, na kateri je Američanom in Evropejcem predaval o demokraciji.

 

 

***

 

Kaj je dandanes sploh ostalo od nekoč preveč idealizirane podobe Evrope v svetu? Če se spomnimo na Putinovo posmehovanje evropskim politikom, ali če imamo pred očmi Trumpove monologe o "slabih, zelo slabih Nemcih" in "izkoriščevalskih Evropejcih", ki živimo v varnem okolju na račun ameriških davkoplačevalcev, potem nam manjka samo še kitajski delček v mozaiku protievropskih čustev, da bo slika alarmantna. Islamističnih deviantnežev niti nima smisla prištevati v ta kontekst, ker delujejo po svoji logiki, nesistemsko in dejansko doslej niso povzročili večje škode - razen seveda psihološke, kar pa je voda na mlin varnostno-obveščevalnim strukturam, ki strah pred teroristi (Islamsko državo) zlorabljajo za svoje namene.

 

Podoba Evrope je bržkone še najbolj idealna v očeh milijonov kitajskih turistov, ki obiskujejo evropske prestolnice, gradove, cerkve in naravne znamenitosti. In pa seveda v mislih več deset milijonov Arabcev, Afričanov in drugih narodov Srednjega vzhoda, za katere je to obljubljena dežela. Za vse ostale - in mislim seveda zlasti na tiste, ki imajo moč, vpliv in denar, pa je Evropa vedno bolj sinonim nekakšnega neskončnega Disneylanda, muzeja na prostem ali celo blagodejnega sanatorija.

 

Prav ta beseda - sanatorij, mi je v korelaciji z Evropo prišla na misel ob članku v The New York Times Styles Magazine - pravzaprav reportaži z naslovom Comfortably Numb (vir), v slogu Pink Floyd torej, nekakšen literarno navdahnjen zapis o iskanju izgubljenega časa v sanatorijih Evrope. Avtorica je šla po poti nekdaj slovitih evropskih sanatorijev od Švice prek Češke in Nemčije do Finske ter se samoizpraševala, kakšne občutke doživlja v toplicah, ki so bile v prejšnjih dveh stoletjih tudi sanatoriji. Slovar slovenskega knjižnega jezika sanatorij definira kot zdravstveno ustanovo za zdravljenje bolnikov z določenimi, zlasti kroničnimi boleznimi, kot primera pa se mi sanatorij idealen za upodobitev današnje Evrope: njena elita in bržkone tudi srednji sloj se dejansko obnašata, kot da sta v sanatoriju, medtem ko se del nižjega sloja odpravlja na ulice zaradi ekonomsko-socialnih razlogov (Francija) ali pa zaradi nestrinjanja z migransko politiko (Nemčija).

 

 

Preberite tudi: NOVOLETNA RAZMIŠLJANJA - 1. DEL

 

 

Politična razhajanja med voditelji držav članic Unije, brexit, množične demonstracije, delovanje tujih interesnih sfer (Rusija, Kitajska, verjetno tudi ZDA) in stalne napetost v odnosih z državami, ki so "zapornice" pred naslednjim migrantskim tsunamijem (Turčija), sprožajo nemalo negotovosti glede prihodnosti. To, da je EU najbolj uspešna, demokratična in na vladavini prava, svobode in človekovih pravic osnovana zveza držav v zgodovini človeške civilizacije, je za nas morda kompliment, toda za večino drugih svetovnih igralcev oziroma velikih sil je to moteč dejavnik. Tudi če je EU ta hip institucionalno še vedno dovolj notranje koherentna in "sistem deluje", kot pravimo, pa so učinki t.i. psihološke vojne že opazni. Evropska komisija doživlja hudo krizo zaupanja in celo ugleda zaradi (domnevnega?!) alkoholizma svojega predsednika, ki ga je moderno imenovati Jean-Claude Drunker. Primera z Junckerjem kaže sicer še na nekaj drugega; bolje je, če Unijo podcenjujejo in ji napovedujejo skorajšnji konec, razpad ipd., kot pa da bi jo precenjevali in zaradi tega še bolj srdito napadali. Toda vseeno je bojazen pred resno krizo, ki čaka EU po finalizaciji brexita in zamenjavi med nemškimi Amazonkami (Merkel - Kramp), postala dovolj očitna, da se nihče ne more več pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. Tudi ekonomsko ne, sploh če nismo gluhi za svarila nemških makroekonomistov, češ da se gospodarstvo največje evropske ekonomije ohlaja.

 

Če se nemški motor ustavi, ima to neposreden vpliv na tretjino slovenskega gospodarstva. Tisto, kar v globalni klimatologiji imenujemo El Nino, bi lahko v jeziku evropskega gospodarstva imenovali Das Kind: metuljev učinek oziroma domino efekt nemške gospodarske stagnacije ali celo recesije na ekonomije ostalih članic EU. Ko Nemčija kihne, slovenska avtomobilska dobaviteljska industrija zboli za gripo.

 

Ali bo leto 2019 uvertura v novo recesijo?

 

 

***

 

Slovenska privrženost EU doslej nikoli ni bila resno pod vprašajem, pa če se radikalna levica in populistična desnica še tako repenčita. Ne gre le za pragmatizem ljudi, pač pa tudi generacijsko spoznanje; danes ne morete prepričati mladih, ki imajo pridobitve EU za nekaj samoumevnega, da bi bili zanje boljši nacionalna država, policija in carina na mejah, ponovna uvedna stare valute, omejitev možnosti študija v tujini itd. Debelo vas bodo gledali. Program Erasmus je za krepitev evropske identitete med mladimi naredil več kot vsi mediji in proevropski politiki skupaj.

 

Prihodnosti Evrope ne ogroža mladina, ki je rojena v Uniji, pač pa prestrašeni populisti in nostalgični upokojenci, s katerimi je enostavno čustveno manipulirati. EU ogrožajo utopični socialisti, ki verjamejo, da je propadla država Venezuela dober poslovni model in zgodba o uspehu. EU bi radi oslabili tuji nacionalisti, ki jim gre v nos njena gospodarska moč, skupne vrednote in svoboščine ter delujoča pravna država. EU gre v nos trumpovski Ameriki, ki se obrača sama vase podobno kot se je pred stoletjem ob koncu Wilsonove ere. Trumpovska Amerika je prepričana, da so jo doslej vsi - vključno z Evropo - samo izkoriščali. Kar se Evrope tiče, to glede varnosti in stroškov za vojsko sicer deloma drži - vseeno pa ne moremo primerjati Rusije in ZDA, ko gre za njun dejanski status vis-a-vis Evropi. Transatlantsko partnerstvo je bilo v 20. stoletju dvakrat aktivirano, trdna zveza med Washingtonom in evropskimi prestolnicami, ki so po zlomu nacizma ostale svobodne in se leta 1949 povezale v Severnoatlantskem zavezništvu, se je ohranjala še skoraj petdeset let (in je aktualno še danes).

 

Rusija, na drugi strani, z izjemo sodelovanja s stisnjenimi zobmi v času II. svetovne vojne (1941-1945) ni bila ravno evropska zaveznica, čeprav je po letu 1990 že kazalo, da bi se to lahko nekoč spremenilo. Marsikdo je računal, da bo evro-rusko partnerstvo oživelo ob naraščajoči kitajski grožnji. Ko je v začetku sedemdesetih Richard Nixon vzpostavljal diplomatske odnose s Kitajsko, obenem pa negoval korektne osebne stike s tedanjim sovjetskim voditeljem Brežnjevem, je bilo videti, da bi se lahko enkrat v prihodnosti Zahod in Sovjetija družno zoperstavila kitajskemu tigru. Toda kar je bilo videti mogoče pred dobrimi 40 leti, se zdi danes skoraj utopija. Odnosi med Evropsko unijo (Zahodom) in Rusijo so na dramatično nizki stopnji, takorekoč restavracija hladne vojne. Sploh kulturna vojna očitna, medijski konstrukti na obeh straneh prav tako.

 

Slovenija se je v tem konfliktu znašla v zapleteni vlogi, saj kot ena redkih članic Unije (in zveze NATO) z Moskvo vzdružuje prisrčne odnose, ki so celo boljši od odnosov med nekdanjo SFRJ in Sovjetsko zvezo. Zadnji primer nerazumne rusofilije je odločitev formalno nemške Adrie Airways, da v letu 2019 zamenja kompletno floto letal nemško-francoske znamke Airbus z ruskimi Suhoji. Niti nekdanji JAT nikoli ni imel ruskih letal, pač pa vedno ameriške boeinge ... Razumi, kdor more.

 

 

***

 

Dezorientiranost slovenske politike se ne kaže le v bratenju s Putinom, ki je sijajen predsednik, vendar je ruski predsednik, ne pa slovenski ali evropski. Putin se bori za interese svoje države in to počne mojstrsko. Toda nobenega razloga ni, da bi mu Slovenci pri tem pomagali. Če bi bil v ozadju denar, bi te simpatije razumeli, vendar dokler plačujemo najdražji uvoženi zemeljski plin v Evropski uniji, je takšno vprašanje brezpredmetno.

 

 

Preberite tudi: NOVOLETNA RAZMIŠLJANJA - 1. DEL

 

 

Slovenski nacionalni interes je precej enostaven: ohranitev Evropske unije, po možnosti njena nadgradnja v federacijo oziroma zvezo držav, katerih suverenost bo omejena le na okoljske, davčne, socialne in lokalne zadeve, medtem ko bodo varnost, obramba, zunanje zadeve in valuta skupne. Evro je bil doslej prvi in edini korak k federativni Evropi - a hkrati tudi največja ovira k še tesnejšemu povezovanju, saj je med osemindvajsetimi državami preveč razlik, da bi lahko vse pristale na enake pogoje. Z drugmi besedami, sedanja EU je bržkone - zlasti pa v tem času - optimalni dosežek, vendar pa se bo znašla v praznem teku, če prihodnja komisija ne bo bolj ambiciozno zastavila naslednjih etapnih ciljev. "Več Evrope" namreč pomeni več možnosti, da ohranimo dosedanje pravice in svoboščine, pa tudi prenesemo še več suverenosti na Bruselj. Ne glede na to, kako grozno se to za nekatere sliši, pa je za tako demontirano državo, kot je Slovenija, delegiranje določenih pristojnosti na zvezo v bistvu pozitivno. Iz preprostega razloga: več škode, kot nam jo dela domača oblast, nam bi težko naredili drugi. Mislim na ugrabljeno izvršilno vejo oblasti, ki se je spremenila v fevd političnih strank. Mislim na kastrirano in nikoli prečiščeno sodno vejo oblasti in pravosodje, poglavje zase je skorumpirani javni sektor (od zdravstva do vseh javnih naročil).

 

Slovenci smo na dobro poti, da si uničimo državo. Ne dobesedno, pač pa to že več mandatov v našem imenu in na naš račun perfidno počnejo t.i. izvoljeni predstavniki ljudstva. Zaradi tega mislim, da več pristojnosti ko bomo prenesli na Bruselj, večja je verjetnost, da bomo kot država preživeli. Morda je ta zadnji stavek potrebno nekoliko drugače formulirati in ponoviti: ni samoumevno, da bo Slovenija čez deset ali dvajset let še obstajala kot država. Če bo EU preživela izzive današnjega časa in bo Slovenija ostala njena članica, potem naše "možnosti za preživetje" niso zanemarljive. Če pa bo Unija razpadla, nam ne bi prisodil niti 10 % možnosti za preživetje (v smislu ohranitve samostojnosti).

 

Krut je ta svet. Na to dejstvo smo po domnevnem "koncu zgodovine" preprosto pozabili.

 

(konec)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Iz regij na občine ali zakaj naj bi bilo bolje iz majhnega na manjše
4
29.10.2020 21:29
Očitno se politika ni ničesar naučila iz prvega, pomladnega protikoronskega odloka, ki ni dovoljeval gibanja izven meja občine ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Se Evropa med drugim valom pandemije še lahko izogne množičnim uličnim neredom?
12
28.10.2020 21:50
Koronakriza in z njo povezani ukrepi, med katerimi so marsikje čedalje hujše omejitve in prepovedi, bodo vedno bolj negativno ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Angažiranje vojske za boj proti epidemiji Covid-19 ni vprašanje prestiža, ampak nujnosti
14
26.10.2020 21:05
Trenutne razmere kažejo, da je za boj s pandemijo dejansko potrebno angažirati vse razpoložljive sile in s tem tudi oborožene ... Več.
Piše: Božo Cerar
Polemika: Neustavnost ni osebna odgovornost "posameznikov iz Fursa", ampak tistih poslancev državnega zbora, ki so sporno novelo zakona o davčnem postopku podprli!
5
25.10.2020 11:00
Ta prispevek je odziv na nedavno javno mnenje Ivana Simiča, ki je bilo 20. oktobra 2020 pod naslovom Koliko solz, besed obupa, ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Vsi smo del razvoja razsvetljenskega sveta, ki nas brani pred religioznimi in ideološkimi patologijami.
2
24.10.2020 21:00
Maska je vodilni specializiran medij, namenjen scenski umetnosti v Srednji Evropi, ki vseobsežno obravnava izbrane teme in jih v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Življenje je kredit in debet, za vsakim dejanjem pa nepredvidena posledica ...
6
23.10.2020 21:00
Debet in kredit res pomenita ravnotežje in to je tisto, kar potrebujemo v tem trenutku, ko se spopadamo s pandemijo novega ... Več.
Piše: Keith Miles
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
11
22.10.2020 21:20
Izhodišča za program Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo je dokument, v katerem avtorji po začetni oceni stanja v ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
13
21.10.2020 20:00
Ko v skupnost udari huda kognitivna disonanca, sta možnosti samo dve. Kakšna razpade na plemena, ki se najprej zmerjajo, potem ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
26
20.10.2020 21:00
Nastopil je čas za imena odgovornih za blamažo Fursa, za uničena življenja, za uničene družine, za (ne)znane bolezni, za vse ... Več.
Piše: Ivan Simič
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
8
19.10.2020 22:45
Vsak dan smo bližje trenutku, ko ne bo imelo več nobenega smisla iskati razlogov in krivcev za to, da smo kot država in nacija ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
22
18.10.2020 20:28
Slovenija se sooča s silovitim drugim valom Covida. Lahko bi rekli, da je bila naša fašistoidna vlada očitkom navkljub premalo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
19
18.10.2020 11:00
Naš predsednik vlade javnost redko sploh ogovori. Popolno nasprotje komunikacije in odnosa do državljanov, kakršnega vodi na ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kvartet med epidemijo: Predstava, ki je ne bo nihče nikoli videl
2
17.10.2020 20:40
Pred menoj je knjiga, namenjena predstavi, ki je ne bo nihče nikoli videl. Knjiga je posebne vrste umetniško delo, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
19
14.10.2020 21:30
Neverjetno, ampak Karl V. Erjavec je ponovno postal predsednik upokojenske stranke še pred formalnim kongresom stranke, ki bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
8
13.10.2020 21:00
Po tridesetih letih in ne glede na volilni sistem bo potrebno rehabilitirati konservativni in konstruktivni del slovenskega ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
3
11.10.2020 22:40
Oblast se ni odločila le za ohranjanje stabilnosti velikih sistemov in kapitala, temveč je delovala na planu ohranitve ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Jože P. Damijan ne more biti KUL, če ženske zmerja s kurbami in vladi očita, da je fašistoidna?
16
11.10.2020 21:00
Slovenija je končno dobila načelno koalicijo, ki lahko prepreči zdrs v iliberalno demokracijo. Koalicija ustavnega loka (KUL) bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Elektrike ni. Vse je samo - magnetizem.
4
10.10.2020 21:00
V petindvajsetih letih odkar je zaključil svoje izobraževanje naSchool of Audio EngineeringvAmsterdamu, se je izoblikoval v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Drugi val je udaril med nas, čaka nas dolga in težka zima!?
17
09.10.2020 00:00
Navdušeno navijanje za Rogliča in Pogačarja v drugi polovici septembra je krivuljo okužb z novim koronavirusom že pred desetimi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kratek esej o plačah: Je nagrajevanje v Sloveniji pošteno in pravično?
3
07.10.2020 21:59
Ena najbolj pogostih debat bo vedno o poštenem in pravičnem nagrajevanju in obdavčevanju dohodkov. Pri tem si seveda poštenost ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 5.066
02/
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.697
03/
Pred nami je odločilen teden: Če nam uspe ustaviti napredovanje virusa, se bomo izognili Bergamu, v nasprotnem primeru bo zelo hudo
Uredništvo
Ogledov: 2.359
04/
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2.574
05/
Angažiranje vojske za boj proti epidemiji Covid-19 ni vprašanje prestiža, ampak nujnosti
Božo Cerar
Ogledov: 1.813
06/
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
Bine Kordež
Ogledov: 1.524
07/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 19.970
08/
Se Evropa med drugim valom pandemije še lahko izogne množičnim uličnim neredom?
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.185
09/
Polemika: Neustavnost ni osebna odgovornost "posameznikov iz Fursa", ampak tistih poslancev državnega zbora, ki so sporno novelo zakona o davčnem postopku podprli!
Žiga Stupica
Ogledov: 1.263
10/
Covid statistika: Slovenija se pospešeno "prekužuje", narašča pa število smrtnih žrtev
Bine Kordež
Ogledov: 1.166