"Danes okoli 14.40 ure je bila PU Ljubljana obveščena, da je bil v stanovanjski hiši v Ljubljani najden mrtev moški. Po do sedanjih ugotovitvah smrt ni posledica kaznivega dejanja. Kriminalisti nadaljujejo z zbiranjem obvestil ter preverjanjem okoliščin in bodo o ugotovitvah obvestili pristojno tožilstvo," se je 6. januarja popoldne glasilo skopo, suhoparno sporočilo za javnost Policijske uprave Ljubljana. Da je Danilo Slivnik mrtev, da je napravil samomor, mi je takrat sporočil Marko Crnkovič. Natanko se spominjam resnosti, skoraj osuplosti v Markovem glasu. Bil je petek, pozno popoldne, zunaj se je že skoraj povsem stemnilo in v kuhinji hiše mojih staršev, kjer sem bil, je vladala tišina, ki jo je enakomerno prekinjalo diskretno tiktakanje stenske ure. Molčal sem in gledal skozi okno. Na ulici so se prižigale svetilke, tako kot se prižigajo vsak drug dan. Vendar takrat ni bil dan kot vsak drug; tistega petka, 6. januarja, so se pred menoj, podobno kot danes, ko je prav tako petek, skoraj natanko sedem let kasneje, izrisovali spomini na Danila in neizbrisljiv pečat, ki ga je pustil na meni.

V gimnaziji sem si izrezoval njegove kolumne na tretji strani sobotnega Dela. Četudi mi ni bilo vse povsem jasno in razumljivo, sem bil prepričan, da razumem, o čem piše tedanji namestnik glavnega in odgovornega urednika samostojnega časnika za samostojno Slovenijo. Tudi pozneje, med študijem v čitalnici NUK-a, sem vsak teden obvezno prebral njegovo kolumno v Magu. Tisto je bil, če danes gledam nazaj, pravzaprav nekakšen ritual. Nekako v tistem obdobju sem ga zvečer večkrat videval v baru Marilyn pri Kinoteki, kjer se je skrivaj dobival z ljubico. Dvajsetletnemu mulcu se je vedno v črno oblečeni Danilo Slivnik zdel neznanski frajer.

Končno sem ga, uradno, kot se reče, spoznal julija 1997 v Vili Augusta, kjer je takrat domovala redakcija Maga in kamor sem poslal prošnjo za študentsko delo (mimogrede, danes je v tej stavbi veleposlaništvo Črne Gore). No, pa poskusimo, je rekel. Kar je bilo mišljeno kot kratka poletna praksa, se je raztegnilo na skoraj štiri leta. Nisem takoj dobil svojega računalnika in pisalne mize, sem se pa lahko svobodno selil po hiši in gostoval pri starih novinarskih mačkih. To so bili časi, ko so žurnalizem ob Danilu Slivniku ustvarjali danes pokojna Vesna Marinčič (ki mi je razložila osnove dostojanstva in etike v novinarstvu), Igor Guzelj, Vinko Vasle, Janez Markeš, Silvester Šurla, Jože Biščak, Boštjan Celec, Matjaž Erznožnik, Sebastijan Kopušar, Špela Predan, Ivan Puc, Marko Medvešek, Stane Kos, pa fotografi Miško Kranjec, Primož Predalič, Robert Balen in še nekateri drugi, denimo Alenka Cevc, Miša Arko in Lili Omahen. Vesne že dolgo ni več med nami, nekateri pa s(m)o še vedno tako ali drugače povezani z mediji. Trije iz te družbe so se v nekem trenutku svojega življenja odločili tako, kot so se, in nas pustili presenečene z odprtimi usti. A naj vrže kamen, kdor je brez greha ...

Z magičnega tednika sem odšel z Jurčičevo nagrado in mešanimi občutki. Odnosi v nekoč odlični ekipi so se začeli krhati in po letu 2000 nikoli več niso bili takšni kot v tisti vili poletnega imena. Bilo je konec nekega obdobja, ki je bilo enkratno, neponovljivo in se ga bomo lahko vedno spominjali z nekim posebnim občutkom ponosa.

***

Danilo Slivnik ima največ zaslug za mojo novinarsko kariero. Dal mi je priložnost. Ko sem mnogo let kasneje razmišljal, kdo vse mi je v življenju dal priložnost, sem bil presenečen, da tako malo ljudi. In bil hkrati toliko bolj vesel, da Danilo ni bil takšen kot drugi. Nikoli ne bom pozabil tega, Danilo. Hvala. 

Čez leta, ko sem bil tudi sam že urednik, sem poskušal biti podobno odprt do mladih, nadobudnih žurnalistov, jim pomagati. Druge medijske hiše so živele v svojih slonokoščenih stolpih. Danilo je bil daleč pred vsemi drugimi uredniškimi kolegi, vendar je imel obenem tudi tisto drugo stran. Ni se mu zdelo prav nič nemoralno, če je obiskal katerega izmed direktorjev velikih (državnih) podjetij, mu pokazal že napisan, a še ne objavljen članek, in se pogodil za oglas. Ni bil edini urednik, ki je to počel. Nekateri to počnejo še danes. Nekateri niso prodali samo strani v svojem mediju ali oglasa, pač pa ves medij. Nekateri so v tem času postali večina. Kdaj natančno se je to zgodilo, ne vem. Vendar se je zgodilo in žurnalizem je v Sloveniji padel tako nizko, da bi se, če bi premogli vsaj delček Slivnikovega občutka za čast, lahko v glavo ustrelil ducat urednikov in medijskih lastnikov. Takšen je ta svet, veste. Nobene romantike ni v njem. Služenje političnim botrom ene ali druge strani - saj je vseeno, kateri - je le stranski učinek iste anamneze.

Spominjam se njegovih občasnih koleričnih izbruhov na Magovih uredniških kolegijih, ko smo si želeli samo to, da bi bilo čim prej konec. Ko je izgubil živce, je bil Danilo povsem drug človek. Včasih je malo manjkalo, da bi koga dobesedno "na gobec". Nekaj časa sta si bila navzkriž z novinarjem, ki se je kasneje, posebej pa v zadnjih dveh letih, tako spridil, da si danes želim, da bi ga Danilo že takrat na gobec!

Razočaran je bil zaradi poloma dnevnika Jutranjik, čeprav je to spretno skrival. Prizadela sta ga izguba Maga in neuspeh v upravi Dela. Verjetno je to intimno občutil kot osebni poraz. Tudi razhod z dolgoletnim sodelavcem Janezom Markešem je pustil svojo sled.

Danilo je bil v resnici zelo občutljiva, labilna osebnost. Svoj notranji svet je znal tako dobro skrivati, da nihče ni zares vedel, kaj se dogaja v njem. Ali je sploh imel pravega prijatelja, koga je zares ljubil, kaj ga je osrečevalo? Zakaj je postajal iz leta v leto bolj zagrenjen?

Morda je bil res denar tisti, ki ga je pokopal. Slivnik ga je ljubil, to vemo vsi, ki smo ga poznali. Ljubil je tudi širino sveta, potovanja in daljne, eksotične kraje. Nekoč mi je rekel, da ni dosti manjkalo, pa bi po končani poklicni industrijski šoli za vedno ostal v železarni na Ravnah na Koroškem. Ampak ne bi zdržal, zato je šel v svet, na študij novinarstva v Ljubljano.

Iz poklica, ki ga je včasih opravljal preveč brezkompromisno, a hkrati hudičevo dobro, je pred desetletjem nenadoma izstopil in se skorajda umaknil iz medijev. Čedalje globlje je zahajal na teren, ki ga ni dobro poznal. Ko se je konec leta 2011 razvedelo, da utegne biti precej bolj povezan z afero svojih sorodnikov (zadeva Karner), sva se po dolgem času nekako nenavadno znova srečala. Nekdanji Slivnikov vajenec je videl le še osivelega starca blizu obupa, ki poskuša pojasniti nekaj, kar je bilo zanj bržčas usodnejše, kot se je zdelo. Kot da bi padel v lasten tolmun tesnobe, brezizhodnosti, kjer ni druge rešitve kot strel v glavo.

Potnikovo sporočilo ostaja nedokončano, sem mu zapisal januarja 2012 v In memoriam v Financah. Danes, sedem let kasneje se mi zdi, da je Danilo svoje potovanje vseeno končal in da nam je sporočil, da je vsakdo sam odgovoren zase in za svoja dejanja. Teorije zarote, ki so se pojavljale po njegovi smrti, so zato povsem brezpredmetne. Kdor je Danila poznal, je moral dopuščati tudi tragičen grand finale. V zvezi s tem mi na misel prihaja resnična anekdota, ki dokazuje njegov značaj in odločenost: Slivniku je časnik Dnevnik nekoč očital, da je projekt Jutranjik financiran tudi s provizijo od indonezijskega premoga. Obtožba je Danila tako razkačila, da je naročil dve toni premoga, ki naj bi jih tovornjak stresel pred vhodom uredništva Dnevnika. Za operativca, ki naj šoferja tovornjaka vodi in usmerja do Kopitarjeve, je po ne vem kakšnem ključu izbral ravno mene. Misija ni uspela, ker si šofer ni upal "skipati" premoga na pločnik sredi Ljubljane, jaz pa očitno nisem bil dovolj odločen, da bi ga prepričal v nasprotno. Danilo je ob propadli misiji zmajeval z glavo, potem pa se zasmejal, ker da smo takšni pocarji, da niti premoga ne znamo stresti. V naslednjem poskusu, ki ga je očitno sam nadzoroval, je operacija uspela in pred uredništvo Dnevnika sta se usuli dve toni črnega premoga.