Zvedel sem, da so mnogi izmed vas brali o škandaloznem nemškem prilaščanju slike, ki jo je leta 1944 v Firencah iz galerije Uffizi ukradel Wehrmacht ali Gestapo ali neka druga nemška vojna organizacija. Gre za tihožitje Vaza z rožami (vredno več milijonov dolarjev, op. ur.) nizozemskega slikarja Jana van Huysuma. Sliko so odnesli v Nemčijo, ker je poniknila za skoraj 50 let, in se ponovno pojavila po združitvi leta 1991. Očitno so jo posredniki v imenu nemške družine, ki ima sliko v lasti, ponudili Italiji v odkup, kljub dejstvu, da gre za italijansko lastnino. Nemške oblasti pravijo, da je bila slika ukradena pred že mnogo leti in da zaradi zakona o zastaranju ne morejo ničesar storiti. To je popolna sramota, ki bo vzburkala strasti v Italiji ravno v času, občutljivem za njihovo gospodarstvo.

Jan van Huysum: Vaza z rožami

Spominja na primer s Klimtovo sliko, ki so jo avstrijske oblasti poskušale izobesiti – kljub zakonu o vračanju umetnin iz leta 1998 (precej pozno, bi lahko rekli, saj je minilo 50 let od konca II. svetovne vojne). To delo, Portret Adele Bloch-Bauer, je bilo razstavljeno v avstrijski galeriji Belvedere. Trajalo je osem let, prišlo celo pred vrhovno sodišče ZDA, da so sliko, skupaj z drugimi umetninami, vrnili dedinji, nečakinji prvotnega lastnika. Upam, da se večina Avstrijcev tega sramuje in so v zadregi zaradi te zgodbe, ki so jo leta 2015 prikazali v filmu Woman in Gold (vir) s Helen Mirren v glavni vlogi (vreden ogleda, če ga še niste videli).

Gustav Klimt: Portret Adele Bloch-Bauer

Seveda smo lahko zelo zaskrbljeni zaradi ravnanja nemških in avstrijskih oblasti, ko pomislimo, koliko ukradene lastnine je pripadalo Judom, ki so jih pozneje pobili. Čeprav primer Uffizi ni judovski primer, je tatvina še vedno tatvina in lastnina bi se morala vrniti zakonitim lastnikom.

V nekdanji komunistični Jugoslaviji so veliko premoženja pokradli neposredno ali posredno. Slovenija je sprejela zakon o vračanju premoženja, toda zdi se mi, da breme zahtev za vrnitev leži na posameznikih. To je zelo nezadovoljivo, ker imajo pravi lastniki, ki so dediči premoženja, v primeru dragocenih starin in slik velike težave pri prepoznavanju in dokazovanju svojih pravic. Povedali so mi, da je še slabše, kjer so lastnino bodisi ukradli okupatorji bodisi so jo s prisilo dobili za drobiž, po vojni pa so jo "podedovali" komunisti. Tudi evidenca o tem je zelo pomanjkljiva. 

Direktor galerije Uffizi, dr. Eike Schmidt, Nemec po rodu, je izjavil, da je vrnitev slike nizozemskega mojstra moralna dolžnost Berlina. Na splošno velja, da je prva dolžnost države zaščita njenih državljanov – zunanja z vojsko in notranja s policijo ter pravnim sistemom. Notranja zaščita seveda vključuje tudi zaščito proti kraji.

Z ozirom na mnenje slovenskega ustavnega sodišča o razlastitvi (člen 69) se mi zdi, da bi se morala država aktivno zavzeti za popravo krivic iz preteklosti. Ni videti, da bi se preveč zavzemala za to; vem za dva primera, kjer so imeli lastniki ali njihovi dediči velike težave pri pridobitvi lastnine. Mislim, da bi bila lahko Slovenija zgled, ne pa da vztraja na enakem stališču kot nemške oblasti pri sliki iz galerije Uffizi. Slovenija bi lahko iz moralne dolžnosti judovski skupnosti podarila zgradbo za sinagogo, čeprav ne more najti dedičev judovskega premoženja, ki so ga ukradli nacisti ali komunisti.