Predstavljate si državne in kapitalistične organizacije, ki bi nas spodbujale, da neovirano vstopimo v njihove naprave, uradnega ali neuradnega Pentagrama. Kuratorka intermedijske postavitve z naslovom Zanke v prenosu v razvojnem prostoru Osmo/za je Lenka Djordjević, sokuratorka pa je Maja Burja. Preden vstopimo v umetnino-napravo, želim, da veste, da je v komentar nepodredno vpleten Luka Frelih, ki je velik čudež mesta Ljubljana. Preden vstopimo v umetnino-napravo z naslovom Zanke v prenosu, poglejmo v dve kratici, od katerih bomo eno nujno potrebovali, da se bomo lahko približali sijajnemu Stašu Vrenku, ki s svojim talentom členi umetnost XXI. stoletja.

Najprej vstopimo v dve okrajšavi: prva je / Hi-fi (1969), druga pa / Wi-fi (1999), obe pomenita veliko več, kot sam opis tistega, kar nam omogočata. Obe sta domislici marketinške stroke, ki je želela posredno opisati, kaj naprava opravlja, kaj omogoča. "Hi-fi" nam govori, da bomo lahko s pomočjo zvočnega aprata, ki ima oznako "hi-fi", podoživeli, recimo, Brahmsov koncert tako kvalitetno kot v Berlinski filharmoniji. Marketinška služba korporacije nas je s to kratico želela prepričati, da ne bo glasbeno doživetje na njihovi napravi nič manjše kot v prostoru samega dejanja. "Hi" (high) je kratica za visoko, "fi" zvestobo (fidelity) prenosa, zvestobo, ki spremlja originalno izvedbo.

Druga kratica "Wi-fi" pa je visoka brezžična zvestoba prenosa digitalne, binarne informacije, ki nas poveže na računalniško omrežje. Konec vpogleda v dve tehno okrajšavi. "Wi-fi" mobilni tele----fon je eden od treh osrednjih materialnih  segmentov Vrenkove skulpture, drugi segment je vezje, sestavljeno iz podsistemov - blokov, tretji pa je baterija. Konec uvoda in takoj zatem vzporednica med dvema umetninama-napravama-inštrumentoma:

Vrenkovo prvo umetniško delo se je imenovalo Veznik, umetnino je sestavljalo šest enakih naprav. Vsaka je bila sestavljena iz radijskega sprejemnika in oddajnika, vmes pa je bilo nameščenih šest blokov vezij, ki jih je možno prekablirati, s tem pa jim spremeniti zvočno pokrajino. Umetnina Veznik je - poleg tega, da je medij - tudi inštrument, kot je recimo violončelo. Vrenkova druga umetnina pa se imenuje Tehnike posvojitve. Ta za svoj poesis uporablja snemalno logiko mimezisa pokrajin in njeno tehnološko odzivanje ter transformiranje teh istih zvočnih pokrajin. Tretje umetniško delo, ki mu v današnjem komentarju sledimo, je bilo pred kratkim predstavljeno javnosti. Zanke v prenosu je v smislu serije nadvse blizu umetnini Veznik. V formalnem smislu pa sta si različna.

Osnova umetnine-inštrumenta Zanke v prenosu je sistem treh brezžično povezanih mobilnih tele----fonov. S hitrostjo signalov in algoritmičnih procesov v tele----fonu se ti med seboj povezujejo in interaktivno omogočajo, a so še vedno zvesti mreži. Digresija: Umetnost se je v prejšnjem stoletju povezovala na sceni, npr. (FV 112-116), danes pa se povezuje na mreži (npr. Leonardo).

Nadaljujmo: Uporabniki te naprave z ogromno hitostjo vplivajo eden na drugega, ko se to zgodi, gledalec to tudi vidi prek signalnega svetila. Drug drugemu dodeljujejo gabarite produciranja zvočnosti. Na tem mestu se bom zaustavil in pred vas postavil nadvse pomembno poenostavitev, da boste lahko brez večjih težav vstopili v razumevanje skulpture. 

Primer I.: Imate problem s prevoznim sredstvom, pripeljete avtomobil k svojemu avtomehaniku in čakate, da pridete na vrsto, v drugem koraku pride vaš avtomehanik do vas in vas vparaša, kaj je narobe z vašim avtomobilom. Vi mu poskušate opisati problem in zdaj pride do našega momenta, avtomehanik vam reče: "Prižgite motor, da ga bom poslušal!" Kaj avtomehanik zaznava, ko ga posluša? Glasbo, zvok ali zvok problema.

Primer II.: Tako kot pesnik moderne Dragotin Kette poskuša obnoviti in s tem umetno ustvariti s pomočjo verzifikacije svoje doživetje s pomola San Carlo v Trstu, tako nas želi novoveški umetnik Staš Vrenko vplesti v umetnino-medij, da ga premislite, ko poslušate digitalno zvočnost z njegovo odprto dramaturgijo. Tako kot sem se tudi sam intenzivno vpletel. Naj poetsko opišem: kakšen je zvok borze v pretoku izmenjave dobrin. Bralec, poglej v besedo dobrina. Nekaj, kar je dobro za vse nas, in kakšen je zvok, ko se podre ta hiperobčutljiva strojnica in začneta prodaja in preprodaja izisljevati druga drugo, ko nista več v skladu ena z drugo.

Vrnimo se k Stašu Vrenku: "Želim narediti in razumeti medij, ga izolirati od narativnosti in kulturnega, želim pogledati vanj - v njegove medijske specifičnosti, ki so onkraj kulturnega konteksta njegove uporabe; pretirano ukvarjanje z "vsebino", ko nalagaš na medij zgodbe in mite, odrine samo medijskost, fokus se premakne na polje družbenega. Menim, da smo še vedno v podaljšku modernizma, obravnava medija kot materije in tehnike je še vedno nujna."

Takoj dodam: "Menim, da smo na višku modernistične oscilacije."

Staš Vrenko nadaljuje: "Želim prodreti v samo materialnost medija. Tudi inženir, ko projektira, recimo - čip -  istočasno misli o njegovem vmesniku, o njegovi dostopnosti, o dostopnosti do vsebin čipa. Tudi sam si to želim. Želim vstopiti v sam material, vstopiti v njegovo "kronopoetičnost", ne želim pa, da je medij razumljen zgolj kot nekaj, kar dela v času, ampak da se osvetli njegovo lastno ustvarjanje specifičnih časovnosti, saj šteje, misli in se preračunava. Da vstopi v svoj čas, ki je vzporeden našemu času, da živi stroj v svojem strojnem svetu - za boljše razumevnje - v svoji nečloveškosti. Da se povzpne na drugo raven stvarnosti - da proizvaja svojo stvarnost dobesedno. To pa je že poetično!"

Takoj dodam: "Da, to je že monumentalen vstop v umetnost samo, v optimalno projekcijo. To je ogromno, več ne more biti!"

Bralec, moraš vedeti, da Staš Vrenko tudi sam programira aplikacije za blackbox tele----fon, ki ni več samo telefon ampak univezalni stroj, računalnik, programje, medmrežje, televizija. Zato tele----fon v komentarju pišem na poseben način, da je vnaprej jasno, da je ta "presenetljivi tele----fon" veliko več kot žična povezava dveh aparatov na razdaljo, priključenih na isto omrežje, veliko več. Pravzaprav bi morala ta naprava dobiti popolnoma drugo ime, mogoče ga še bo.

Vsak posamičen blok Zanke v prenosu ima svojo časovno logiko; eni štejejo zaporedoma, drugi množijo in podobno. Med seboj jih je možno dobesedno povezati s kablažo, jih prekablirati ali pa jim z nadzornim gumbom nastavljati parametre. V umetnini Staša Vrenka potekata dva procesa:

1. osciliranje / prva raven poteka, ko se loop (vzorec) dogaja med vezjem,

2. cirkuliranje znotraj blokov štetja (ne preračunavanje: ali se splača, ali se ne splača). V umetnosti obstaja, če vse, ampak čisto vse odpade, še vedno užitek lepe zanke.

Vsi procesi pa potekajo tako, da dobimo skupno zvočnost, zvočnost, ki nas povezuje in je istočasno zvok povezanosti! Glasba je bila vedno inštrumentalni poezis (sinfonični orkester) danes pa glasba povezuje instrumente (EE-eksperimentalna elektronika) ...

Staš Vrenko fantastično reagira, pogleda naju z Luko Frelihom in izvrstno intervenira: "Kaj je glasba napram zvoku? Seveda, glasba je semantična vrednost organiziranega zvoka!" Potem postane in doda: "Mogoče pa sploh ni več potrebna beseda "organizirana", mogoče pa je ta beseda celo zastarela." Rad bi verjel, da ima ta modri mladenič prav. Pogledam Luko Freliha in vidim, da ima prav. Staš Vrenko je lahko neskončno zadovoljen, da je poleg Jožeta Baršija v svojem življenju srečal tudi Luko Freliha.