Pri roki imam lestvico zaupanja v institucije, ki je nastala vsled obsežne raziskave med špansko mladino leta 2016. Tako, čez palec, naša lestvica zgleda skoraj copy-paste španske:

Slovenska lestvica zaupanja bistveno ne odstopa od "anti-institucionalnih" trendov na Zahodu.

Kot vidimo so tudi v Španiji na vrhu prostovoljna združenja, policija, šolstvo; na sredini sodstvo in novinarstvo; na dnu sindikati, politika in Cerkev. Veliki trend namreč je, da se ne zaupa tradicionalnim institucijam in tradicionalnim ponudnikom političnega in svetovnonazorskega smisla; zaupa pa se najbolj onim, ki delajo zastonj, takoj za njimi pa onim, ki so vedno tu, ko jih potrebuješ, ter (v primeru Slovenije glede malih podjetnikov) onim, ki so nekaj ustvarili s svojimi rokami. Torej, hierarhična Cerkev v zavesti modernega človeka še vedno uteleša pojem velike tradicionalne institucije, kakršnih nimamo preveč radi.

Nezaupanje v duhovnike in verska kriza

Danes govorimo o "smrti Boga" (Nietzsche) ali "Božjem mrku" (Buber) kot kulturnem fenomenu, govorimo o milenijcih (rojenih pred letom 2000) kot o "najbolj neverni generaciji v zgodovini Zahoda". Razumljivo potemtakem je, da "institucionalno predstavništvo Boga" izgublja na pomenu in ugledu. S tem pa tudi na lestvici zaupanja pristane pri dnu. 

Temu pritrjuje tudi moja duhovniška izkušnja, in sicer v okolju, kjer še vedno 90 % otrok obiskuje verouk. Z otroci in mladino delam pri verouku, pri skavtih, pri oratoriju. Mladi se imajo velikokrat lepo in skupaj s svojimi starši so ti hvaležni za vse, kar storiš zanje. Ko odrastejo, običajno z vstopom v srednjo šolo, pa pokažejo čuden odpor do tebe, župnika, do župnije in do Cerkve kot take. "Čuden", saj, kot pravim, še kakšno leto nazaj so se v cerkvenem okolju prav dobro počutili.

Kaj se je zgodilo? Moja teza je preprosta: poleg obveznih razvojnih "potresov" se je zgodila še trhla vera, ki je bila trhla že prej, a se kot taka do pozne pubertete še ni izkazala. Za večino vera morda ima nekak smisel v otroštvu in potem, ko smo stari, v "pravem življenju" pa ne. Kako torej zaupati v nekaj, kar se ti zdi brez pomena za življenje?

Odpor do prekrivanja ali "fasaderstva"

Cerkev ne zna s škandali. Škandali ji vedno znova prekomerno škodijo. Škodijo ji toliko bolj, kolikor bolj se trudi, da se o njih ne bi vedelo. Greh nekega klerika (finančni, spolni, pastoralni …) naredi ljudem in ustanovi neko sorazmerno škodo, a ta se običajno podvoji, ker se je tradicionalno delalo na tem, da se o grehih klerikov ni javno govorilo. V imenu "ugleda Cerkve pri vernikih in v družbi". Svoje je pri nas dodal proticerkveni komunizem in njegove vedno prežeče tajne službe, zaradi katerih je bil cerkveni interni zarotniški molk iz obrambnih razlogov takorekoč potreben.

A kaj hitro se je zgodilo, da se je grehu 1 dodal greh 2, ki je bil greh prikrivanja, greh "fasaderstva" ali, kot bi dejal Jezus, greh "pobeljenih grobov". Ko sta oba greha razkrita, je škoda dvojna, zaupanje v Cerkev pa na minimumu. Ljudje pač nimajo radi "fasaderstva". To je nenavadno, ker po drugi strani pa množično pristajajo na potrošniško kulturo embalaže in videza. In to je dobro, ker vendarle ostajajo moralno zahtevni do svojih duhovnih sredin in svojih duhovnih voditeljev.

Če obrnem na pozitivo: ljudje od duhovnikov pričakujejo, da so v dobi embalaže, videza in propagande vsaj oni varuhi iskrene besede in nemanipulativnega odnosa.

Branko Cestnik je duhovnik. Besedilo je bilo pod naslovom Duhovnikom in cerkvi še vedno ne zaupamo objavljeno na njegovem blogu (vir).