Najbolj občutljiva na to, kdo bo nosilec skupne kandiatne liste za Evropski parlament, je zagotovo Alenka Bratušek, ki se je leta 2014 kot premierka poskušala (neuspešno) samokandidirati za evropsko komisarko, pa ji je zaradi slabe pripravljenosti na zaslišanje spodletelo, prislužila pa si je celo kazensko ovadbo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) in kriminalistično preiskavo v premierskem kabinetu, kar se doslej ni zgodilo še nobenemu slovenskemu predsedniku vlade. Da bo zgodovinski spomin za silno samozavestno Bratuškovo še bolj travmatičen, je njen naslednik Miro Cerar v Bruselj poslal ravno Violeto Bulc. Stare zamere so bile v slovenski politiki vedno posebna zgodba. Bulčevi so takrat očitali, da je bila v preteklosti tesno povezana z Gregorjem Golobičem (sta isti letnik, hodila sta tudi na isto gimnazijo v Novem mestu) in da sodi v krog t.i. tranzicijske ekonomske elite, kar naj bi izhajalo iz njene družinske povezanosti z nekdaj vplivnim klanom Bulc. Če ne drugega, drži vsaj ta del. Da, Violeta Bulc, rojena Bunc, je bila nekoč res poročena z Alešem Bulcem, sinom Marka Bulca, visokega funkcionarja v bivšem režimu, ki pa je leta 1988 nepričakovano izgubil volitve za člana predsedstva SFRJ. Takrat ga je premagal javnosti skoraj neznani Janez Drnovšek.

Bulčeva je poleti 2014 kot meteor priletela v slovensko politiko iz sfere gospodastva (Telemach, Telekom, Vibacom). Vedno je veljala za samozavestno in se je znala "dobro prodajati", kot se reče. Njena angleščina je bila občutno boljša od tiste, ki jo je na zaslišanju v Bruslju lomila Bratuškova, kar je bilo za evropske poslance in predsednika komisije Junckerja očitno dovoljšnja kvalifikacija, da je gospa Violeta, ki ima tudi črni pas v taekwondoju, postala članica Evropske komisije, zadolžena za promet.

Na prvi pogled sanjska komisarka

Po imenovanju za evropsko komisarko za promet se je negativna kampanja okoli Bulčeve sčasoma polegla. Nova komisarka je postala zelo visoko ocenjena na lestvicah javnega mnenja. Danes se uvršča med tri najbolj priljubljene slovenske politike. Toda to, opozarjajo poznavalci javnega mnenja, je varljiv podatek, saj (prvič) Violeta Bulc že nekaj let ni več slovenska političarka, in (drugič), v tovrstnih anketah so slovenski predstavniki v Bruslju (Evropski parlament, Evropska komisija) doslej vedno zelo visoko kotirali prav zato, ker jih volivci niso povezovali s slovensko notranjo politiko in njenimi aferami.

Violeta Bulc se kot evropska komisarka za promet ni izkazala. Pri vprašanju nemških cestnin ji je kompetence celo prevzel njen nadrejeni, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker.

Dejanski renome Violete Bulc je torej neprimerljivo manjši od medijsko ustvarjenega. Tega se v Listi Marjana Šarca in Zavezništvu Alenke Bratušek, ki bi se Bulčeve najraje znebili, še kako dobro zavedajo, zato po naših informacijah skupno listo pod blagovno znamko Alde pogojujejo s tem, da bi bil njen nosilec nekdo drug, bolj ugleden. V zakulisju se že omenja nekaj imen, med njimi Igorja Šoltesa in Janeza Potočnika. Šoltes je aktualni evroposlanec Zelenih, pri čemer pa v domovini že od začetka mandata nima politične stranke, ki bi stala za njim, medtem ko Potočnik večinoma pro bono sopredseduje mednarodnemu panelu za vire pri OZN. Za razliko od Šoltesa, pred katerim levo-liberalni tabor kljub družinskemu pedigreju goji precejšno rezerviranost (resnici na ljubo, pravijo naši viri, je svojo priložnost zamudil in bi se moral v orbito Marjana Šarca vključiti že lani), pa bi bil nekdanji evropski komisar Janez Potočnik verjetno sprejemljiv tudi za Stranko modernega centra (SMC), katere soustanoviteljica je sicer tudi Violeta Bulc.

Cerarjeva tesna prijateljica

V 12. vladi Republike Slovenije je bila Violeta Bulc kratek čas ministrica brez listnice, zadolžena za kohezijo in strateške projekte, že po nekaj mesecih pa jo je vlada Mira Cerarja določila za slovensko kandidatko za evropsko komisarko. Problem je bil v tem, da je bil sklep na vladi sprejet s preglasovanjem vodilne stranke v tedanji koaliciji (SMC), kar sta ostala koalicijska partnerja (socialni demokrati in upokojenska stranka) sprejela s stisnjenimi zobmi. Zlasti so bentili v SD, kjer so ponujali svojo ambiciozno evroposlanko Tanjo Fajon. Oktobra 2014, ko je vlada soglasno podprla Bulčevo, so po vladnih hodnikih nezadovoljni ministri SD in DeSUS šepetali, da gre za osebno uslugo Mira Cerarja prijateljici Violeti in da so njeno kandidaturo podprli samo zato, da bo "mir v hiši".

Danes, več kot štiri leta kasneje, se utegne averzija do Bulčeve ponoviti tudi v LMŠ in ZAB, kjer ne skrivajo, da si za nosilca liste želijo nekoga drugega, po možnosti Potočnika, če bo le sprejel ponudbo. Ključno je tudi vprašanje, po kakšnem kriteriju določiti število kandidatov (3+3+2?) oziroma vrstni red. Naši viri pravijo, da naj bi v LMŠ vztrajali, da je ključ za razporeditev osmerice kandidatov na skupni listi za Evropski parlament tudi aktualna podpora, ki jo uživajo te stranke v anketah - tu pa bi se SMC slabo odrezala, kajti po anketah ima danes bistveno nižjo podporo, kot jo je prejela na lanskih junijskih parlamentarnih volitvah. O tem, koliko evropskih poslancev bi lahko dobil "trojček", lahko za zdaj samo špekuliramo, vendar je glede na trenutna razmerja sil povsem možno, da bi dobil 2 ali celo 3 poslance.

Nepredvidljivi gospod Šarec

Pri kombinatoriki se zadeve najbolj zapletejo; nekateri mediji so namreč v minulih dneh že objavili, naj bi LMŠ zahtevala za svoje kandidate prva tri mesta na listi, kar kaže predvsem na to, da se premier Šarec niti malo ne ukvarja s čustvi ali ambicijami svojih koalicijskih partnerjev. Nasprotno, zdi se celo, da se zabava ob misli, da jih s svojimi nepredvidenimi potezami nervira. Veliko je kajpak odvisno tudi od imen, ki jih ponujajo posamezne stranke tega t.i. liberalnega trojčka. Tako naj bi stranka Alenke Bratušek ponujala politično troživko Romana Jakiča, ki še kar čaka na svojo priložnost v aktualni koaliciji, v kateri so se uspeli ponovno aktivirati številni politiki propadle LDS, v vmesnem času raztepeni po različnih strankah.

Kot soustanoviteljica SMC je Bulčeva vseskozi uživala prijateljstvo in veliko naklonjenost bivšega premierja Mira Cerarja, ki jo je le nekaj mesecev po formiranju vlade poslal v Bruselj za komisarko.

Violeto Bulc bodo verjetno poskušali prijateljsko prepričati, da se "ukloni" in pristane na drugo ali celo tretje mesto na kandidatni listi. Evropska komisarka iz Slovenije se - resnici na ljubo - v Bruslju v teh štirih oziroma petih letih ni kaj prida izkazala. O njej bruseljski kolegi radi pravijo, da je "joke" (šala), saj se je razvedelo o njeni naklonjenosti šamanizmu in alternativnih metodah. A če pustimo ob strani te detajle, je še vedno pomenljivo, da na komisarskem mestu, ki je pristojno za promet, Bulčeva ni imela nobene avtoritete, ko je šlo za nemško namero po uvedbi avtocestnega cestninjenja. Problem je bil namreč v tem, da je nemška zvezna vlada pri sestavi koalicijske pogodbe popustila bavarski CSU, ki je zahtevala uvedbo cestnine, vendar bi jo nemški državljani oziroma davkoplačevalci vsako leto dobili povrnjeno v obliki davčne olajšave, medtem ko tuji državljani, ki bi plačali uporabo nemških avtocest, ne bi dobili povrnjenega niti centa. Z drugimi besedami, nemška vlada je pristala na diskriminatoren odnos, kar pa je vsekakor v nasprotju s temeljnimi načeli Evropske unije.

Mlajši brat in sum korupcije

Bulčeva je bila iz pogajanj z Nemci na nek način izločena, ko se je v to neposredno vmešal njen nadrejeni, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Nekateri so to razumeli kot nezaupnico delu komisarke iz Slovenije. Kakorkoli obračamo, epizoda z nemškimi cestninami ni ravno nekaj, s čemer bi se Bulčeva pohvalila. Če bi bila nemška ali francoska kandidatka, bi tamkajšnji mediji verjetno na dan privlekli tudi zgodbo o njenem bratu, srčnem kirurgu Matjažu Buncu, o katerem smo na portalu+ pred natanko tremi leti (18. januarja 2016) ekskluzivno objavili (vir), da je s svojim Društvom za širitev znanja in raziskovanja v medicini od farmacevtske multinacionalke AstraZeneca prejel 50.000,00 evrov donacije za projekt Register AKS, ki pa je bil v več pogledih sporen. Zakaj? Zato, ker je AstraZeneca proizvajalka zdravila, ki ga prejmejo bolniki po srčnem infarktu. Takrat smo zapisali:

Če taista multinacionalka s 50.000 evri donacije financira raziskavo, ki zajema podatke bolnikov po srčnem infarktu, projekt pa organizira zasebno društvo, ki ima pet članov, sedež pa v dnevni sobi prof. dr. Matjaža Bunca, brata evropske komisarke Violete Bulc, članice stranke SMC, potem je vse skupaj hudo nespodobno (neetično), če ne celo kaj več.

Dr. Matjaž Bunc, srčni kirurg, je tisti brat Violete Bulc, ki je osumljenec korupcije v poročilu preiskovalne parlamentarne komisije Jelke Godec (vir), v času Cerarjeve vlade pa se je po naših informacijah večkrat pohvalil, da "lahko v Kliničnem centru doseže, kar hoče, v nekaj urah".