Pred menoj se je odvrtel izreden dogodek tedna, ki si ga bom moral v bližnji prihodnosti natančno osvetliti, toda odločil sem se, da bom komentiral dogodek stoletja, vsebino najvplivnejšega glasbenega dogodka prejšnjega stoletja, znamenito Cageovo kompozicijo 4' 33". Odločil sem se, da bom za nekaj trenutkov vstopil v tišino, jaz, ki neskončno obožujem umetnost hrupa. Povod, ki je sprožil komentar, bom preskočil.

V prirodi umetnosti je, da se natančno zaveda svojega časa, dogovorjenih časovnih zaporedij (stilnih zaporedij) in kozmičnih vzporednosti. S pomočjo časa umetnost oblikuje sama sebe. Ravno umetniška zavest je tista, ki najglobje od vseh človekovih dejavnosti oblikuje čas! To je ta neskončna povratna zanka oblikoslovnih počel. John Cage se je vsega tega več kot zavedal, z vso svojo zavestjo je močno vplival na oblikovanje svojega časa od leta 1933 do leta 1992. Rodil se je leta 1912 v Los Angelesu.

***

Dogodek dneva: V našem mestu živi nekaj izjemnih ljudi, ki na poseben način oblikujejo čas, a samo nekaj jih je, ki čas in čezčasje oblikujejo s pomočjo kulture. Med njimi je zagotovo Marjan Rupert, ki na presenetljiv način, z metodo, ki je znana samo njemu, prepleta časovne vzporednosti, ki vplivajo tako na umetnost, kot na kulturo. Marjan Rupert je vodja rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ki hrani v svoji zakladnici neprecenljivo umetniško in kulturno strojnico. Pred nekaj dnevi sem skupaj z njim vstopil - za potrebe razstave Kosovelova tipografija - v strogo varovano zakladnico Nuka, kjer sem si podrobno ogledal naslovno stran rokopisne konstrukcije za Kosovelov načrtovani literarni mesečnik KONS, ki ga žal ni nikoli uresničil. Ponovno sem gledal impresiven napor tistih, ki delajo v knjižnicah sveta: želimo si, da se ne bi niti ena človekova ideja izgubila v vesoljnem prostranstvu.

Ne morete si predstavljati, s kakšnim pritajeno elegantnim navdušenjem mi je v čitalnici rokopisnega oddelka Marjan Rupert pokazal Srečkov šolski zvezek, ki ga je ta uporabljal v sedemem razredu realke pri predmetu matematika. S kakšno potrpežljivostjo je obračal popisane liste z matematičnimi postopki. Verjetno zato, da bi se pogled ujel v detajl, ki bi lahko sprožil nekaj, česar ne more niti Marjan Rupert predvideti. Ko si bom v bližnji prihodnosti bolj natančno ogledal videno dokumentacijo iz zakladnice Nuka, ne bom mogel mimo tega, da je imel Marjan Rupert izvrstnega predhodnika v Mihaelu Glavanu.

Dogodek stoletja: S tem komentarjem bi vas rad samo spomnil na to kako je svet dobil nova ušesa za novo glasbo XXI. stoletja. To je komentar o dogodku nič, ki je postal dogodek vseh bodočih stoletji. To se je zgodilo štirideset let kasneje po tistem, ko je Marcel Duchamp izumil ready made. Tako malo je potrebno, pa se vse spremni. Glasba je pri Cageu zasnovana kot časovno zamejeno procesiranje vseh zvokov in tišin sveta in čezsveta.

Ponovimo: zvok ima štiri odlike: frekvenco, amplitudo, barvo in trajanje. Tišina pa ima samo trajanje. Danes bom komentiral samo Cagevo umetniško interpretirano tišino, prazen vzporeden čas umetnosti. Povejmo takoj na začetku: John Cage je bil učenec Arnolda Schönberga, ki je tako kot vsi dobri učenci z globokim spoštovanjem kritično dekonstruiral svojega učitelja. Učitelj pa je desetletja prej z natančno analizo prestrukturiral in razbil cel niz glasbenih avtoritet.

Predlog dneva: Poslušajte Schönbergovo skladbo Preživeli iz Varšave, op.46. 

Arnold Schönberg: Ein Überlebender aus Warschau

Dunajčan Arnold Schönberg se je moral zaradi zločinskega duha nacionalizma prisilno izseliti iz Avstrije. Za točko svoje dokončne osvoboditve od duha totalitarizma si je izbral Združene države Amerike. Uf, kako se čas spreminja. V Los Angelesu je kot vpliven evropski skladatelj poučeval glasbo. Z velikim navdušenjem je sprejel v svojo predavalnico mladega Cagea. Schönberg je že v Evropi svojo kritiko usmeril v dekonstrukcijo tonalne lestvice, izumil je atonalno, serijalno glasbo, njegov učenec Cage pa je brutistično zasekal z mesarico v tonaliteto. Ne znate si predstavljati, kako neugodno je bilo leta 1960, ko je nastopil na komercialni televiziji s svojim glasbenim delom Water Walk. Neugodnost se je manifestirala s smehom avditorija, značilnim za današnje televizijske fenomene. Mnogi reformatorji glasbe XX. stoletja so z veseljem vdirali v zabavne odaje (npr. Kraftwerk, ASSA-Popmehanika).

Končno smo v glasbi začeli poslušati zvok. Dokončno se je razbil stereotip, da glasbo ustvarja - bog - skupaj z vsemogočnim genijem in glasbenikom, ki jo izvaja s pomočjo tradicionalnih instrumentov. John Cage je prevrednotil glasbo, ki ne temelji več na inštrumentalni virtuoznosti, temveč na organizaciji zvočnega materiala. Material glasbe sta tako postala zvok in tišina. Glas, glasba___etimologija besede glas: pslovan. se je razvila iz ide. galso-, kar se ohranja še v lit. galsas - odmev.

V današnem glasbenem komentarju o Cageu bom usmeril naše uho v tišino. V trenutek, ko je Cage v svoji kompoziciji proglasil 4' in 33'' tišine za glasbo. V tisti trenutek, ko je sprožil s proglasitvijo tišine nov čas. Duchapovsko je omejeni čas tišine proglasil za umetniško tišino, s tem se je tišina spremnila v kolektivno poslušanje. Seveda absolutne tišine ni. Tišina je postala glasna glasba, ki se še danes in se bo še stoletja upirala hlapčevskim združevalnim glasbam, ki jih podpirajo nacionalne kulture. Resna glasba je s tem postala v XX. stoletju telo principov in inovacij. Cageove skladbe so uvedle radikalno eksperimentiranje. Popolnoma je reorganiziral glasbeno pozicijo; skladatelj naj ne posluša več svojih notranjih pokrajin, material glasbe je postal zunanja utilitrano-zvočna pokrajina.

Leta 1952 se je s Cagevo tišino vse spremnilo! John Cage je v glasbeno strukturo vključil spremenljivke in lepe slučaje. Emancipiral je umetnikovo voljo, sam je postal z glasbeno performativnostjo središče glasbene konstrukcije.

Možna definicija umetnosti: Umetnost je ostro usmerjanje pozornosti.

(Neplačan oglas: Oglejte si remake Cageve kompozicije 4'33'' tovarišev kunstlerjev z naslovom 4' 33'' - Readymade Laibach v režiji Igorja Zupeta.)

Res pa je, da je lahko tišina popolna odsotnost živega, toda v to smer ne bom usmerjal komentarja. Raje mi pokaži. kaj novega in vse bom začel znova. Vse pri Cageu govori samo zase. Vem pa, da si je prikrito želel refleksij lastne glasbe, njemu ni bilo nikoli odveč reflektirati tuje. Predvsem je govoril o Duchampu in Arnoldu Schönbergu. O tem mi je pripovedoval njegov dolgoletni prijatel Jovan Čirilov. Največ sta govorila o Duchampovi umetnosti, ko sta šla nabirat gobe. Cage je namreč oboževal nabiranje gob, zavzeto - do fanatičnih razsežnosti. V rasti gob je videl ravno pravo hitrost, ki je skladna z njegovim razumevanjem sveta. Skupaj z Jovanom sta poslušala zvok rasti gob.

John Cage je vse svoje življenje pripadal anarhističnim načelom!

Cageov anarhizem manifestira ravno osvoboditev od pravil glasbene kompozicije, nedoločenost glasbega dela. Najboljša vlada je tista vlada, ki sploh ne vlada___je ideal anrhističnega boja proti sistemu dikatur izbranih glasbenih tonov nad množicami zapostavljenih šumov in zvokov iz področja slušne izkušnje__zavzema se za brezvladje šumov in zvokov. Cage je z glasbenim obratom sprožil grandiozno filozofsko razpravo, ki se še dolgo ne bo utrudila. Pozval je vse bodoče glasbenike in glasbenice k svobodni izbiri. Izbira je svoboda. Cage je radikalni humanist, zen mojster sveta: izumil je svoj obred, ustvaril je svoj čas za zbranost, ker šele, ko boš zbran, boš svoboden. John Cage je odigral popolnoma novo vlogo umetnika. Gledal sem ga v New Yorku, kako zaljubljeno čaka Mercea Cunninghama, da zaključi predstavo.