Komentar

Polemika o Evropi: Churchill bi bil zagotovo proti brexitu, če bi ta pomenil še močnejšo Nemčijo

Dragi Keith, najbolj me je strah, da bi se Evropa tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč govorili, da so demokracijo vsrkali vase že z materinim mlekom, ponovno znašla v podobnih zgodovinskih okoliščinah, ki so jo v 20. stoletju dvakrat skoraj spravile na kolena. Strah pred zmago nacionalizmov, kulturnega in ideološkega šovinizma je neprimerno večji od nevarnosti medijsko napihnjenih islamskih teroristov ali nacionalnih interesov svetovne konkurence. Seveda je res da so nekateri od konkurentov na žalost vmes postali sovražniki (Putinova Rusija), vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Evropa sama sebi največji sovražnik.

29.01.2019 22:34
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Evropska unija   Združeno kraljestvo   brexit   Slovenija   Nemčija   Hitler   Churchill   Vaclav Havel   Hegel   zgodovina   nacionalizem   komunizem

Evropa majhnih ljudi brez sočutja in solidarnosti, Evropa agresivnih levih in desnih nacionalistov, pa tudi utopičnih anarhistov, je bistveno hujša grožnja od nekaj tisoč bruseljskih evrokratov, Evropske komisije in njenega "Drunkerja".

 

Dragi prijatelj Keith, tvoji kritični pogledi na fenomen Evropske unije so v marsičem realistični in točni. Govoriš kot Britanec in iz tvojega mnenja bo bralec na nekaj mestih zaznal zgodovinski resentiment tvojih rojakov do kontinenta, ki ga od Otoka ločuje geografsko ozek Rokavski preliv. Verjetno ni naključje, kako določene stvari v naših življenjih sovpadajo; tvoja domovina prav v teh dneh išče pot, po kateri bi vlada Njenega veličanstva izpeljala razdružitev (brexit) z Evropsko unijo, katere federalistični ali celo konfederalistični cilji predstavljajo nočno moro za tradicionalnega Britanca, nezaupljivega do vsega, kar ima vsaj blag priokus po Nemčiji, jaz pa medtem pazljivo berem Churchillove spomine na II. svetovno vojno. To avtobiografsko delo, ki zajema obdobje 1929-1945, je hkrati prvovrstna zgodovinska, politična in vojška enciklopedija, iz katere bi človek lahko potegnil precej več vzporednic z današnjim časom, kot bi si to mislil na prvi pogled. Bistvena sta seveda odgovora na sledeči vprašanji:

 

1. ali se zgodovina res vedno ponavlja (v takšni ali drugačni obliki - pa pustimo zdaj Hegla, tragedijo in farso), in

 

2. kje se v takšni zgodovinski paraleli trenutno nahaja Evropska unija?

 

 

Deplasirano bi bilo, denimo, trditi, da je Evropa danes približno na tisti točki dekonstrukcije, kot je bila leta 1929, ko se je po zaslugi svetovne gospodarske krize, nacionalizmov in nespoštovanja mirovnih pogodb, sklenjenih desetletje prej ob koncu I. svetovne vojne, zlasti seveda Versajske, ki bo letos praznovala stoletnico, zavrtelo uničujoče kolesje zgodovine. Uničujoče ne le za Evropo in Združeno kraljestvo, pač pa za ves svet. Tisto, kar se je začelo kot socialistična revolucija v carski Rusiji in nekaj let kasneje v Italiji preoblikovalo v fašizem, je dobilo strahoten pospešek v bavarskih pivnicah in sredi dvajsetih let 20. stoletja začelo tlakovati evropsko pot v pekel. Zaradi tega je razumljivo tradicionalno britansko nezaupanje do vsega, kar prihaja v takšni ali drugačni obliki od nemškega ekonomsko-političnega establishmenta. In če upoštevamo najširše okoliščine prostora in časa, potem je razlogov za takšno nezaupanje, ki se je iz Berlina v precejšnji meri preselilo tudi v Bruselj, dovolj.

 

 

***

 

Ne glede na vso relativizacijo je še vedno neizpodbitno dejstvo, da je ravno projekt združene Evrope na Kontinent prinesel že več kot sedem desetletij miru in blaginje. Nemci so se otresli svoje latentne volje do moči, če parafraziram Nietzscheja, in ambicije usmerili v gospodarsko, tehnološko in celo kulturno ekspanzijo. Grobo rečeno, a bržkone še kako točno: namesto z orožjem so svoje interese v Evropi začeli uveljavljati z ekonomijo. V minulih desetletjih so brez hujšega odpora osvojili dostop do toplega morja, in sicer tako, da so pokupili neskončno število nepremičnin od Balearov do vzhodnega Sredozemlja. Njihov kapital je po padcu Berlinskega zidu oziroma železne zavese privatiziral pomemben del nacionalnih ekonomij od Baltika do Jadrana, od Sudetov (Češka) do zahodne Ukrajine. Večina kontinentalnih Evropejcev se nikoli ni ukvarjala z vprašanjem, kaj vse bi lahko takšna gospodarska ekspanzija potegnila za seboj. Če ste se s temi dilemami kdaj ukvarjali Britanci, dragi Keith, potem ste to počeli zelo diskretno, vaš Foreign Office pa deželam, ki so - če smem uporabiti politično korektno zgodovinsko sintagmo - po letu 1990 "padle pod nemški vpliv", nikoli ni ponujal alternativnih rešitev.

 

Prej bi lahko rekel nasprotno. Nočem ti sicer očitati, da je Britanija v smislu popuščanja Nemčiji ponovno pustila na cedilu srednjo ali vzhodno Evropo. Vseeno pa se Združeno kraljestvo, vsaj takšen je moj občutek, že skoraj trideset let obnaša, kot da se ga kontinantalna Evropa, sploh manjše dežele, tudi tiste, ki so svojo nacionalno suverenost in neovisnost ponovno pridobile po letu 1990 (in Slovenija je med njimi), ne tičejo. O tem, čemu takšna britanska nezainteresiranost za politično-ekonomsko zvezo držav, ki ji je Združeno kraljestvo do nedavnega tudi samo pripadalo, nočem ugibati. Lahko kvečjemu ponudim zgodovinske vzporednice s časom med obema vojnama - in se pri tem poglobim v pisanje Winstona Churchilla, ki je za razliko od velike večine britanskega političnega establishmenta iz tistega časa očitno čutil, da tiščanje glave v pesek ni rešitev, razen morda na kratek rok. Nisem torej po naključju uvodoma omenil Churchilla, ki je ob pojavu treh totalitarizmov 20. stoletja zaslutil, da se demokracija brez konkretne grožnje s silo nikoli ne more učinkovito zoperstaviti diktaturi, pa naj gre za fašizem (o katerem se, kot morda veš, zadnje čase na Slovenskem nenavadno veliko govori in piše), komunizem ali nacionalni socializem.

 

Izkušnje naivnega popuščanja Hitlerju, o čemer tudi sam pišeš, so najboljši dokaz, kako britanski politični mainstream še leta 1938 ni bil zmožen dojeti brutalne primitivnosti ideologije, ki bi, če je zahodni zavezniki ne bi bili fizično uničili, iz zemljevida Evrope izbrisala cele narode (med njimi tudi Slovence). Cinizem zgodovine je, ko gre za vprašanje totalitarizmov, izjemen, kajti če pred osmdesetimi leti ne bi prvi na petelina pritisnil Hitler, potem bi bil zagotovo nekaj let kasneje to storil Stalin, bržkone s podobno željo podjarmiti si ne le večji del vzhodne in srednje Evrope, pač pa tudi Nemčijo in Francijo, kjer so bili komunisti desetletja pomemben politični faktor. Če ostaneva pri srednji in vzhodni Evropi, potem je bila za majhne narode, ki tu živimo, izbira med nacizmom in stalinizmom pravzaprav kafkovski absurd. To je tako, kot če bi imeli taboriščniki na izbiro, ali jih usmrtijo s strelom v tilnik ali ciklonom B.

 

 

***

 

Zdaj se počasi in previdno bližam tisti temeljni točki najinega nesporazuma, dragi Keith. Očitaš mi, da je moja želja po še tesnejšem povezovanju današnje Evrope, v bistvu ideja o federaciji ali celo konfederaciji, v katero naj bi se preoblikovala Evropska unija, obupna. Praviš, da bi bila Slovenija v takšnem primeru zgolj pokrajina. Dobro, stopiva korak nazaj in si poglejva dva paralelna procesa, ki sta se na evropskih tleh odvijala po zmagi zaveznikov nad Hitlerjem leta 1945. Na eni strani je zmagovita anglo-ameriška koalicija uspela fizično osvoboditi približno polovico Evrope in jo v kasnejših letih tudi ekonomsko dvigniti, še zlasti zahodno Nemčijo (Marshallov plan). Utrjevanje demokracije, pravne države in človekovih pravic je potekalo sočasno kot neke vrste logična dopolnitev.

 

Na drugi strani je skoraj polovica Evrope ostala za železno zaveso (Slovenija oziroma Jugoslavija po Titovi zaslugi nekje vmes), kjer je do padca Berlinskega zidu živela, kot je dejal Vaclav Havel, v "moralno opustošenem okolju". Ne samo to, da je potekala sovjetizacija nekoč že demokratičnih in svobodnih dežel, v teh krajih so ljudje skoraj petdeset let živeli ekonomsko neprimerno slabše od svojih zahodnih (in severnih) sosedov.

 

Zakaj je torej ideja Evropske unije nekaj časa tako sijajno delovala pri Poljakih, Čehih, Slovakih in Madžarih, pa Litvancih, Latvijcih in Estoncih (da o Romunih in Bolgarih ne govorimo)? Zato ker je pomenila vrnitev v prostor, ki so mu te dežele nekoč že pripadale, potem pa so bile iz njega nasilno iztrgane. V trenutku, ko so dosegle vsaj približen občutek - tu mislim zlasti na Višegrajsko četverico - zadoščenja, torej ekonomske in socialne stabilnosti, se je večji del tega proevropskega navdušenja čez noč polegel. In kot je za omenjene narode v zadnjih letih značilno obračanje v desno, kar je najbolj izrazito pri Madžarski, se v moji domovini dogaja svojevrstna restavracija jugoslovanskega komunizma, ki je bila sprva bolj kot ne kulturni fenomen oziroma okrepljena nostalgija po Titu med starejšimi generacijami, danes pa je ob tihi podpori različnih državnih institucij postala resen družbeni problem. Doslej najbolj očitna manifestacija tega stanja duha se je zgodila že leta 2013 v ljubljanskih Stožicah na proslavi ob 27. aprilu, torej poltretje leto pred migrantskim eksodusom v Evropo, ki je mobiliziral evropsko skrajno desnico (!). Temeljno sporočilo tega "komunističnega mitinga resnice" v Ljubljani je bilo podobno protievropsko in protidemokratično kot izpadi madžarske ali poljske nacionalistične desnice, kar pa glede na zgodovino ne preseneča, saj so v Evropi skrajneži obeh polov doslej že večkrat družno napadali prav tiste vrednote, ki jih totalitarne ideologije najbolj sovražijo in prezirajo. Zlasti svobodo posameznika.

 

 

***

 

Zaradi tega, dragi Keith, je moj največji strah, da bi se Evropa - tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč govorili, da so demokracijo vsrkali vase že z materinim mlekom - ponovno znašla v podobnih zgodovinskih okoliščinah, ki so jo v 20. stoletju dvakrat skoraj spravile na kolena. Strah pred zmago nacionalizmov, kulturnega in ideološkega šovinizma je neprimerno večji od nevarnosti medijsko napihnjenih islamskih teroristov in podobnih teorij zarot. Kakopak Evropsko unijo, ki je, ne pozabimo, tudi eden ključnih gospodarskih igralcev na svetu, ogrožajo tudi nacionalni interesi konkurence. Seveda je res - in o tem sem prav tako že pisal -, da so nekateri od konkurentov na žalost vmes postali že skoraj sovražniki (Putinova Rusija), vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Evropa sama sebi največji sovražnik.

 

Evropa majhnih ljudi brez sočutja in solidarnosti, Evropa agresivnih levih in desnih nacionalistov, pa tudi utopičnih anarhistov, je bistveno hujša grožnja od nekaj tisoč bruseljskih evrokratov, Evropske komisije in njenega "Drunkerja".

 

Zato mislim, da Slovenija manj izgublja v takšni skupnosti, kot pa če bi bila zunaj, prepuščena sama sebi in svojim zgodovinskim frustracijam in travmam. Nacija, ki se še vedno ukvarja z drugo svetovno vojno na ravni svojega provincialnega mikrokozmosa, si morda niti ne zasluži biti to, kar je po spletu neznanske sreče in zgodovinskih okoliščin postala leta 1991, torej narod z lastno državo. Ti, dragi prijatelj, tega kot Britanec ne smeš zapisati, jaz pa lahko.

 

Vljudnost gor ali dol, čas, v katerem živimo, je vsak dan pred novo preizkušnjo: ali bomo zmogli ohraniti in obraniti nesporne pridobitve demokratične, odprte in svobodne družbe, ali pa bomo vnovič zdrsnili po toboganu regresije in se znašli v razmerah, kakršnih se je Evropa pred mnogimi desetletji miru in blagostanja že nahajala. V takšni Evropi ne ti ne jaz ne bi mogla živeti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Ne gre za to, ali Udbomafija obstaja ali ne, gre za nekaj mnogo hujšega: Za strah na levici in desnici, da nekaj podobnega še obstaja!
3
24.09.2020 21:20
V resnici ne gre ne za levico ne za desnico, kot verjetno misli večina. Večina se žal moti. Gre za obstoj sil, ki polarizirajo ... Več.
Piše: Miha Burger
Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!
6
21.09.2020 22:15
Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
8
20.09.2020 21:00
Slovenija je raj za novinarje in novinarke. Mnogi in mnoge po tem, ko se uveljavijo na svojem področju, naredijo vrhunske ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Netflixove "Lepotičke" s tresenjem bokov pretresle svet
5
20.09.2020 10:59
V vsakem getu deklice sanjajo o karieri plesalke ali pevke, fantje pa o karieri nogometaša ali reparja. Deklicam se po starem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Valie Export: Vsaka ženska mora braniti svoj spol, če je potrebno tudi z orožjem.
3
19.09.2020 21:00
Valie Export je umetnica globalnega umetniškega aktivizma. V šestdesetih letih ni opazovala le same sebe, temveč tudi ruševine ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
11
18.09.2020 21:20
Petkovi protivladni protesti so manifestacija alternativcev, ki jih razen stranke Levica pravzaprav nihče v tej državi ne jemlje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
4
15.09.2020 23:07
Ko se celo Bela hiša vključi v normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom, je to znak, da ne gre samo ponovno vzpostavitev ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
East is East, Vzhod je vzhodno
4
13.09.2020 11:00
Sestanek državnega vodstva z ameriškim državnim sekretarjem Pompeom neposredno pred Blejskim strateškim forumom je izkazal modro ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Mesto, možgani in gozdovi
3
12.09.2020 21:00
Povejmo brez zadržkov: ta trenutek potekajo po vsem svetu epohalne umetniške in kulturne spremembe, nanje smo se uspešno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Akcijski načrt dviga produktivnosti, 2. del: Ideje o tem, da bi v štirih letih "ujeli" Avstrijce, so povsem nerealne!
10
11.09.2020 21:45
V prvem delu teksta sem predstavil nekaj razmišljanj o Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti, ki so ga pripravili ... Več.
Piše: Bine Kordež
Akcijski načrt dviga produktivnosti: Kako naj bi v vsega štirih letih kar za polovico zmanjšali zaostanek za Avstrijo
8
09.09.2020 22:59
Ali se desetletne zaostanke da nadoknaditi v zgolj nekaj letih? Akcijski načrt dviga slovenske produktivnosti, ki ga je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Izbirčni spomin medijskega poveljstva
3
08.09.2020 20:30
Ker Dimitriju Ruplu Delo ni hotelo objaviti odziv na članek Saše Vidmajer z naslovom V sivini vzhodnih navijačev [1], mu ga rade ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Koronavirus in komuniciranje z javnostmi: So ljudje, ki ne verjamejo v Covid-19, ker jim gre na živce Jelko Kacin
12
07.09.2020 21:20
Za komuniciranje v času kriznega obdobja, v katerem smo še vedno, so nezadostne informacije predvidljive, saj so v takih časih ... Več.
Piše: Jana Lutovac Lah
Travmatično življenje otrok z masko v šolski torbici
5
06.09.2020 10:00
Družbena omrežja se sesuvajo pod malo revolucijo proti rabi zaščitnih mask. Starši izražajo globoko zaskrbljenost, da bodo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Virus, to je tisto vmes, ki ni živo in ni neživo
3
05.09.2020 21:33
Bioumetnost je opazovalnica novih družbenih razmerji. V umetnosti XXI. stoletja je nujna posthumanistična kritična umetnost. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
AKOS in telekomunikacije: Janša, we have a problem!*
5
04.09.2020 23:15
Med nastankom prejšnjega prispevka o telekomunikacijah v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih (Vse kar ste želeli vedeti o ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Esej o "človekovih pravicah": Pravo, pravice in predpravice
7
01.09.2020 22:59
Na pravu in pravici zasnovana skupnost odmerja svobodnemu posamezniku okvir, ki mu onemogoča ovirati svobodno voljno dejavnost ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
1. september skozi zaščitne maske: Zakaj je uvajanje malčkov v vrtec tako pomembno in zakaj staršem uvajanja ravnatelji ne morejo prepovedati
4
01.09.2020 01:15
Ker nas prva leta nas zaznamujejo tako močno, da se to odraža v naših odnosih dobesedno skozi celo življenje, nikakor ni vseeno ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Blejski strateški forum 2020: Globalne preobrazbe po koncu pandemije Covid-19
4
30.08.2020 21:59
Na Bledu se začenja letošnji Blejski strateški forum (BSF), ki je že petnajsti po vrsti in po nekaj letih precejšne stagnacije, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politična satira: Magnetogram tajne nočne seje Državnega zbora za umirjanje političnih strasti*
4
30.08.2020 11:03
Pred kratkim je na Šubičevi 4, v parlamentarni veliki dvorani, potekala tajna nočna seja o predlogu predsednika vlade, da bi se ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.433
02/
Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!
Edvard Kadič
Ogledov: 1.843
03/
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.914
04/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 2.008
05/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.477
06/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.547
07/
Naših 20.000 pravnih predpisov, 1. del: Kako nam bo Simičev Strateški svet za debirokratizacijo poenostavil administriranje
Bine Kordež
Ogledov: 1.153
08/
Teta iz ozadja: Kako je tajnica Breda Oman "prevzela" Fundacijo za invalidske in humanitarne organizacije
Elena Pečarič
Ogledov: 1.084
09/
Netflixove "Lepotičke" s tresenjem bokov pretresle svet
Simona Rebolj
Ogledov: 1.177
10/
Ne gre za to, ali Udbomafija obstaja ali ne, gre za nekaj mnogo hujšega: Za strah na levici in desnici, da nekaj podobnega še obstaja!
Miha Burger
Ogledov: 858