Dragi prijatelj Keith, tvoji kritični pogledi na fenomen Evropske unije so v marsičem realistični in točni. Govoriš kot Britanec in iz tvojega mnenja bo bralec na nekaj mestih zaznal zgodovinski resentiment tvojih rojakov do kontinenta, ki ga od Otoka ločuje geografsko ozek Rokavski preliv. Verjetno ni naključje, kako določene stvari v naših življenjih sovpadajo; tvoja domovina prav v teh dneh išče pot, po kateri bi vlada Njenega veličanstva izpeljala razdružitev (brexit) z Evropsko unijo, katere federalistični ali celo konfederalistični cilji predstavljajo nočno moro za tradicionalnega Britanca, nezaupljivega do vsega, kar ima vsaj blag priokus po Nemčiji, jaz pa medtem pazljivo berem Churchillove spomine na II. svetovno vojno. To avtobiografsko delo, ki zajema obdobje 1929-1945, je hkrati prvovrstna zgodovinska, politična in vojška enciklopedija, iz katere bi človek lahko potegnil precej več vzporednic z današnjim časom, kot bi si to mislil na prvi pogled. Bistvena sta seveda odgovora na sledeči vprašanji:
1. ali se zgodovina res vedno ponavlja (v takšni ali drugačni obliki - pa pustimo zdaj Hegla, tragedijo in farso), in
2. kje se v takšni zgodovinski paraleli trenutno nahaja Evropska unija?
Deplasirano bi bilo, denimo, trditi, da je Evropa danes približno na tisti točki dekonstrukcije, kot je bila leta 1929, ko se je po zaslugi svetovne gospodarske krize, nacionalizmov in nespoštovanja mirovnih pogodb, sklenjenih desetletje prej ob koncu I. svetovne vojne, zlasti seveda Versajske, ki bo letos praznovala stoletnico, zavrtelo uničujoče kolesje zgodovine. Uničujoče ne le za Evropo in Združeno kraljestvo, pač pa za ves svet. Tisto, kar se je začelo kot socialistična revolucija v carski Rusiji in nekaj let kasneje v Italiji preoblikovalo v fašizem, je dobilo strahoten pospešek v bavarskih pivnicah in sredi dvajsetih let 20. stoletja začelo tlakovati evropsko pot v pekel. Zaradi tega je razumljivo tradicionalno britansko nezaupanje do vsega, kar prihaja v takšni ali drugačni obliki od nemškega ekonomsko-političnega establishmenta. In če upoštevamo najširše okoliščine prostora in časa, potem je razlogov za takšno nezaupanje, ki se je iz Berlina v precejšnji meri preselilo tudi v Bruselj, dovolj.
***
Ne glede na vso relativizacijo je še vedno neizpodbitno dejstvo, da je ravno projekt združene Evrope na Kontinent prinesel že več kot sedem desetletij miru in blaginje. Nemci so se otresli svoje latentne volje do moči, če parafraziram Nietzscheja, in ambicije usmerili v gospodarsko, tehnološko in celo kulturno ekspanzijo. Grobo rečeno, a bržkone še kako točno: namesto z orožjem so svoje interese v Evropi začeli uveljavljati z ekonomijo. V minulih desetletjih so brez hujšega odpora osvojili dostop do toplega morja, in sicer tako, da so pokupili neskončno število nepremičnin od Balearov do vzhodnega Sredozemlja. Njihov kapital je po padcu Berlinskega zidu oziroma železne zavese privatiziral pomemben del nacionalnih ekonomij od Baltika do Jadrana, od Sudetov (Češka) do zahodne Ukrajine. Večina kontinentalnih Evropejcev se nikoli ni ukvarjala z vprašanjem, kaj vse bi lahko takšna gospodarska ekspanzija potegnila za seboj. Če ste se s temi dilemami kdaj ukvarjali Britanci, dragi Keith, potem ste to počeli zelo diskretno, vaš Foreign Office pa deželam, ki so - če smem uporabiti politično korektno zgodovinsko sintagmo - po letu 1990 "padle pod nemški vpliv", nikoli ni ponujal alternativnih rešitev.
Prej bi lahko rekel nasprotno. Nočem ti sicer očitati, da je Britanija v smislu popuščanja Nemčiji ponovno pustila na cedilu srednjo ali vzhodno Evropo. Vseeno pa se Združeno kraljestvo, vsaj takšen je moj občutek, že skoraj trideset let obnaša, kot da se ga kontinantalna Evropa, sploh manjše dežele, tudi tiste, ki so svojo nacionalno suverenost in neovisnost ponovno pridobile po letu 1990 (in Slovenija je med njimi), ne tičejo. O tem, čemu takšna britanska nezainteresiranost za politično-ekonomsko zvezo držav, ki ji je Združeno kraljestvo do nedavnega tudi samo pripadalo, nočem ugibati. Lahko kvečjemu ponudim zgodovinske vzporednice s časom med obema vojnama - in se pri tem poglobim v pisanje Winstona Churchilla, ki je za razliko od velike večine britanskega političnega establishmenta iz tistega časa očitno čutil, da tiščanje glave v pesek ni rešitev, razen morda na kratek rok. Nisem torej po naključju uvodoma omenil Churchilla, ki je ob pojavu treh totalitarizmov 20. stoletja zaslutil, da se demokracija brez konkretne grožnje s silo nikoli ne more učinkovito zoperstaviti diktaturi, pa naj gre za fašizem (o katerem se, kot morda veš, zadnje čase na Slovenskem nenavadno veliko govori in piše), komunizem ali nacionalni socializem.
Izkušnje naivnega popuščanja Hitlerju, o čemer tudi sam pišeš, so najboljši dokaz, kako britanski politični mainstream še leta 1938 ni bil zmožen dojeti brutalne primitivnosti ideologije, ki bi, če je zahodni zavezniki ne bi bili fizično uničili, iz zemljevida Evrope izbrisala cele narode (med njimi tudi Slovence). Cinizem zgodovine je, ko gre za vprašanje totalitarizmov, izjemen, kajti če pred osmdesetimi leti ne bi prvi na petelina pritisnil Hitler, potem bi bil zagotovo nekaj let kasneje to storil Stalin, bržkone s podobno željo podjarmiti si ne le večji del vzhodne in srednje Evrope, pač pa tudi Nemčijo in Francijo, kjer so bili komunisti desetletja pomemben politični faktor. Če ostaneva pri srednji in vzhodni Evropi, potem je bila za majhne narode, ki tu živimo, izbira med nacizmom in stalinizmom pravzaprav kafkovski absurd. To je tako, kot če bi imeli taboriščniki na izbiro, ali jih usmrtijo s strelom v tilnik ali ciklonom B.
***
Zdaj se počasi in previdno bližam tisti temeljni točki najinega nesporazuma, dragi Keith. Očitaš mi, da je moja želja po še tesnejšem povezovanju današnje Evrope, v bistvu ideja o federaciji ali celo konfederaciji, v katero naj bi se preoblikovala Evropska unija, obupna. Praviš, da bi bila Slovenija v takšnem primeru zgolj pokrajina. Dobro, stopiva korak nazaj in si poglejva dva paralelna procesa, ki sta se na evropskih tleh odvijala po zmagi zaveznikov nad Hitlerjem leta 1945. Na eni strani je zmagovita anglo-ameriška koalicija uspela fizično osvoboditi približno polovico Evrope in jo v kasnejših letih tudi ekonomsko dvigniti, še zlasti zahodno Nemčijo (Marshallov plan). Utrjevanje demokracije, pravne države in človekovih pravic je potekalo sočasno kot neke vrste logična dopolnitev.
Na drugi strani je skoraj polovica Evrope ostala za železno zaveso (Slovenija oziroma Jugoslavija po Titovi zaslugi nekje vmes), kjer je do padca Berlinskega zidu živela, kot je dejal Vaclav Havel, v "moralno opustošenem okolju". Ne samo to, da je potekala sovjetizacija nekoč že demokratičnih in svobodnih dežel, v teh krajih so ljudje skoraj petdeset let živeli ekonomsko neprimerno slabše od svojih zahodnih (in severnih) sosedov.
Zakaj je torej ideja Evropske unije nekaj časa tako sijajno delovala pri Poljakih, Čehih, Slovakih in Madžarih, pa Litvancih, Latvijcih in Estoncih (da o Romunih in Bolgarih ne govorimo)? Zato ker je pomenila vrnitev v prostor, ki so mu te dežele nekoč že pripadale, potem pa so bile iz njega nasilno iztrgane. V trenutku, ko so dosegle vsaj približen občutek - tu mislim zlasti na Višegrajsko četverico - zadoščenja, torej ekonomske in socialne stabilnosti, se je večji del tega proevropskega navdušenja čez noč polegel. In kot je za omenjene narode v zadnjih letih značilno obračanje v desno, kar je najbolj izrazito pri Madžarski, se v moji domovini dogaja svojevrstna restavracija jugoslovanskega komunizma, ki je bila sprva bolj kot ne kulturni fenomen oziroma okrepljena nostalgija po Titu med starejšimi generacijami, danes pa je ob tihi podpori različnih državnih institucij postala resen družbeni problem. Doslej najbolj očitna manifestacija tega stanja duha se je zgodila že leta 2013 v ljubljanskih Stožicah na proslavi ob 27. aprilu, torej poltretje leto pred migrantskim eksodusom v Evropo, ki je mobiliziral evropsko skrajno desnico (!). Temeljno sporočilo tega "komunističnega mitinga resnice" v Ljubljani je bilo podobno protievropsko in protidemokratično kot izpadi madžarske ali poljske nacionalistične desnice, kar pa glede na zgodovino ne preseneča, saj so v Evropi skrajneži obeh polov doslej že večkrat družno napadali prav tiste vrednote, ki jih totalitarne ideologije najbolj sovražijo in prezirajo. Zlasti svobodo posameznika.
***
Zaradi tega, dragi Keith, je moj največji strah, da bi se Evropa - tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč govorili, da so demokracijo vsrkali vase že z materinim mlekom - ponovno znašla v podobnih zgodovinskih okoliščinah, ki so jo v 20. stoletju dvakrat skoraj spravile na kolena. Strah pred zmago nacionalizmov, kulturnega in ideološkega šovinizma je neprimerno večji od nevarnosti medijsko napihnjenih islamskih teroristov in podobnih teorij zarot. Kakopak Evropsko unijo, ki je, ne pozabimo, tudi eden ključnih gospodarskih igralcev na svetu, ogrožajo tudi nacionalni interesi konkurence. Seveda je res - in o tem sem prav tako že pisal -, da so nekateri od konkurentov na žalost vmes postali že skoraj sovražniki (Putinova Rusija), vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Evropa sama sebi največji sovražnik.
Evropa majhnih ljudi brez sočutja in solidarnosti, Evropa agresivnih levih in desnih nacionalistov, pa tudi utopičnih anarhistov, je bistveno hujša grožnja od nekaj tisoč bruseljskih evrokratov, Evropske komisije in njenega "Drunkerja".
Zato mislim, da Slovenija manj izgublja v takšni skupnosti, kot pa če bi bila zunaj, prepuščena sama sebi in svojim zgodovinskim frustracijam in travmam. Nacija, ki se še vedno ukvarja z drugo svetovno vojno na ravni svojega provincialnega mikrokozmosa, si morda niti ne zasluži biti to, kar je po spletu neznanske sreče in zgodovinskih okoliščin postala leta 1991, torej narod z lastno državo. Ti, dragi prijatelj, tega kot Britanec ne smeš zapisati, jaz pa lahko.
Vljudnost gor ali dol, čas, v katerem živimo, je vsak dan pred novo preizkušnjo: ali bomo zmogli ohraniti in obraniti nesporne pridobitve demokratične, odprte in svobodne družbe, ali pa bomo vnovič zdrsnili po toboganu regresije in se znašli v razmerah, kakršnih se je Evropa pred mnogimi desetletji miru in blagostanja že nahajala. V takšni Evropi ne ti ne jaz ne bi mogla živeti.