Komentar

Polemika o Evropi: Churchill bi bil zagotovo proti brexitu, če bi ta pomenil še močnejšo Nemčijo

Dragi Keith, najbolj me je strah, da bi se Evropa tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč govorili, da so demokracijo vsrkali vase že z materinim mlekom, ponovno znašla v podobnih zgodovinskih okoliščinah, ki so jo v 20. stoletju dvakrat skoraj spravile na kolena. Strah pred zmago nacionalizmov, kulturnega in ideološkega šovinizma je neprimerno večji od nevarnosti medijsko napihnjenih islamskih teroristov ali nacionalnih interesov svetovne konkurence. Seveda je res da so nekateri od konkurentov na žalost vmes postali sovražniki (Putinova Rusija), vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Evropa sama sebi največji sovražnik.

29.01.2019 22:34
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Evropska unija   Združeno kraljestvo   brexit   Slovenija   Nemčija   Hitler   Churchill   Vaclav Havel   Hegel   zgodovina   nacionalizem   komunizem

Evropa majhnih ljudi brez sočutja in solidarnosti, Evropa agresivnih levih in desnih nacionalistov, pa tudi utopičnih anarhistov, je bistveno hujša grožnja od nekaj tisoč bruseljskih evrokratov, Evropske komisije in njenega "Drunkerja".

 

Dragi prijatelj Keith, tvoji kritični pogledi na fenomen Evropske unije so v marsičem realistični in točni. Govoriš kot Britanec in iz tvojega mnenja bo bralec na nekaj mestih zaznal zgodovinski resentiment tvojih rojakov do kontinenta, ki ga od Otoka ločuje geografsko ozek Rokavski preliv. Verjetno ni naključje, kako določene stvari v naših življenjih sovpadajo; tvoja domovina prav v teh dneh išče pot, po kateri bi vlada Njenega veličanstva izpeljala razdružitev (brexit) z Evropsko unijo, katere federalistični ali celo konfederalistični cilji predstavljajo nočno moro za tradicionalnega Britanca, nezaupljivega do vsega, kar ima vsaj blag priokus po Nemčiji, jaz pa medtem pazljivo berem Churchillove spomine na II. svetovno vojno. To avtobiografsko delo, ki zajema obdobje 1929-1945, je hkrati prvovrstna zgodovinska, politična in vojška enciklopedija, iz katere bi človek lahko potegnil precej več vzporednic z današnjim časom, kot bi si to mislil na prvi pogled. Bistvena sta seveda odgovora na sledeči vprašanji:

 

1. ali se zgodovina res vedno ponavlja (v takšni ali drugačni obliki - pa pustimo zdaj Hegla, tragedijo in farso), in

 

2. kje se v takšni zgodovinski paraleli trenutno nahaja Evropska unija?

 

 

Deplasirano bi bilo, denimo, trditi, da je Evropa danes približno na tisti točki dekonstrukcije, kot je bila leta 1929, ko se je po zaslugi svetovne gospodarske krize, nacionalizmov in nespoštovanja mirovnih pogodb, sklenjenih desetletje prej ob koncu I. svetovne vojne, zlasti seveda Versajske, ki bo letos praznovala stoletnico, zavrtelo uničujoče kolesje zgodovine. Uničujoče ne le za Evropo in Združeno kraljestvo, pač pa za ves svet. Tisto, kar se je začelo kot socialistična revolucija v carski Rusiji in nekaj let kasneje v Italiji preoblikovalo v fašizem, je dobilo strahoten pospešek v bavarskih pivnicah in sredi dvajsetih let 20. stoletja začelo tlakovati evropsko pot v pekel. Zaradi tega je razumljivo tradicionalno britansko nezaupanje do vsega, kar prihaja v takšni ali drugačni obliki od nemškega ekonomsko-političnega establishmenta. In če upoštevamo najširše okoliščine prostora in časa, potem je razlogov za takšno nezaupanje, ki se je iz Berlina v precejšnji meri preselilo tudi v Bruselj, dovolj.

 

 

***

 

Ne glede na vso relativizacijo je še vedno neizpodbitno dejstvo, da je ravno projekt združene Evrope na Kontinent prinesel že več kot sedem desetletij miru in blaginje. Nemci so se otresli svoje latentne volje do moči, če parafraziram Nietzscheja, in ambicije usmerili v gospodarsko, tehnološko in celo kulturno ekspanzijo. Grobo rečeno, a bržkone še kako točno: namesto z orožjem so svoje interese v Evropi začeli uveljavljati z ekonomijo. V minulih desetletjih so brez hujšega odpora osvojili dostop do toplega morja, in sicer tako, da so pokupili neskončno število nepremičnin od Balearov do vzhodnega Sredozemlja. Njihov kapital je po padcu Berlinskega zidu oziroma železne zavese privatiziral pomemben del nacionalnih ekonomij od Baltika do Jadrana, od Sudetov (Češka) do zahodne Ukrajine. Večina kontinentalnih Evropejcev se nikoli ni ukvarjala z vprašanjem, kaj vse bi lahko takšna gospodarska ekspanzija potegnila za seboj. Če ste se s temi dilemami kdaj ukvarjali Britanci, dragi Keith, potem ste to počeli zelo diskretno, vaš Foreign Office pa deželam, ki so - če smem uporabiti politično korektno zgodovinsko sintagmo - po letu 1990 "padle pod nemški vpliv", nikoli ni ponujal alternativnih rešitev.

 

Prej bi lahko rekel nasprotno. Nočem ti sicer očitati, da je Britanija v smislu popuščanja Nemčiji ponovno pustila na cedilu srednjo ali vzhodno Evropo. Vseeno pa se Združeno kraljestvo, vsaj takšen je moj občutek, že skoraj trideset let obnaša, kot da se ga kontinantalna Evropa, sploh manjše dežele, tudi tiste, ki so svojo nacionalno suverenost in neovisnost ponovno pridobile po letu 1990 (in Slovenija je med njimi), ne tičejo. O tem, čemu takšna britanska nezainteresiranost za politično-ekonomsko zvezo držav, ki ji je Združeno kraljestvo do nedavnega tudi samo pripadalo, nočem ugibati. Lahko kvečjemu ponudim zgodovinske vzporednice s časom med obema vojnama - in se pri tem poglobim v pisanje Winstona Churchilla, ki je za razliko od velike večine britanskega političnega establishmenta iz tistega časa očitno čutil, da tiščanje glave v pesek ni rešitev, razen morda na kratek rok. Nisem torej po naključju uvodoma omenil Churchilla, ki je ob pojavu treh totalitarizmov 20. stoletja zaslutil, da se demokracija brez konkretne grožnje s silo nikoli ne more učinkovito zoperstaviti diktaturi, pa naj gre za fašizem (o katerem se, kot morda veš, zadnje čase na Slovenskem nenavadno veliko govori in piše), komunizem ali nacionalni socializem.

 

Izkušnje naivnega popuščanja Hitlerju, o čemer tudi sam pišeš, so najboljši dokaz, kako britanski politični mainstream še leta 1938 ni bil zmožen dojeti brutalne primitivnosti ideologije, ki bi, če je zahodni zavezniki ne bi bili fizično uničili, iz zemljevida Evrope izbrisala cele narode (med njimi tudi Slovence). Cinizem zgodovine je, ko gre za vprašanje totalitarizmov, izjemen, kajti če pred osmdesetimi leti ne bi prvi na petelina pritisnil Hitler, potem bi bil zagotovo nekaj let kasneje to storil Stalin, bržkone s podobno željo podjarmiti si ne le večji del vzhodne in srednje Evrope, pač pa tudi Nemčijo in Francijo, kjer so bili komunisti desetletja pomemben politični faktor. Če ostaneva pri srednji in vzhodni Evropi, potem je bila za majhne narode, ki tu živimo, izbira med nacizmom in stalinizmom pravzaprav kafkovski absurd. To je tako, kot če bi imeli taboriščniki na izbiro, ali jih usmrtijo s strelom v tilnik ali ciklonom B.

 

 

***

 

Zdaj se počasi in previdno bližam tisti temeljni točki najinega nesporazuma, dragi Keith. Očitaš mi, da je moja želja po še tesnejšem povezovanju današnje Evrope, v bistvu ideja o federaciji ali celo konfederaciji, v katero naj bi se preoblikovala Evropska unija, obupna. Praviš, da bi bila Slovenija v takšnem primeru zgolj pokrajina. Dobro, stopiva korak nazaj in si poglejva dva paralelna procesa, ki sta se na evropskih tleh odvijala po zmagi zaveznikov nad Hitlerjem leta 1945. Na eni strani je zmagovita anglo-ameriška koalicija uspela fizično osvoboditi približno polovico Evrope in jo v kasnejših letih tudi ekonomsko dvigniti, še zlasti zahodno Nemčijo (Marshallov plan). Utrjevanje demokracije, pravne države in človekovih pravic je potekalo sočasno kot neke vrste logična dopolnitev.

 

Na drugi strani je skoraj polovica Evrope ostala za železno zaveso (Slovenija oziroma Jugoslavija po Titovi zaslugi nekje vmes), kjer je do padca Berlinskega zidu živela, kot je dejal Vaclav Havel, v "moralno opustošenem okolju". Ne samo to, da je potekala sovjetizacija nekoč že demokratičnih in svobodnih dežel, v teh krajih so ljudje skoraj petdeset let živeli ekonomsko neprimerno slabše od svojih zahodnih (in severnih) sosedov.

 

Zakaj je torej ideja Evropske unije nekaj časa tako sijajno delovala pri Poljakih, Čehih, Slovakih in Madžarih, pa Litvancih, Latvijcih in Estoncih (da o Romunih in Bolgarih ne govorimo)? Zato ker je pomenila vrnitev v prostor, ki so mu te dežele nekoč že pripadale, potem pa so bile iz njega nasilno iztrgane. V trenutku, ko so dosegle vsaj približen občutek - tu mislim zlasti na Višegrajsko četverico - zadoščenja, torej ekonomske in socialne stabilnosti, se je večji del tega proevropskega navdušenja čez noč polegel. In kot je za omenjene narode v zadnjih letih značilno obračanje v desno, kar je najbolj izrazito pri Madžarski, se v moji domovini dogaja svojevrstna restavracija jugoslovanskega komunizma, ki je bila sprva bolj kot ne kulturni fenomen oziroma okrepljena nostalgija po Titu med starejšimi generacijami, danes pa je ob tihi podpori različnih državnih institucij postala resen družbeni problem. Doslej najbolj očitna manifestacija tega stanja duha se je zgodila že leta 2013 v ljubljanskih Stožicah na proslavi ob 27. aprilu, torej poltretje leto pred migrantskim eksodusom v Evropo, ki je mobiliziral evropsko skrajno desnico (!). Temeljno sporočilo tega "komunističnega mitinga resnice" v Ljubljani je bilo podobno protievropsko in protidemokratično kot izpadi madžarske ali poljske nacionalistične desnice, kar pa glede na zgodovino ne preseneča, saj so v Evropi skrajneži obeh polov doslej že večkrat družno napadali prav tiste vrednote, ki jih totalitarne ideologije najbolj sovražijo in prezirajo. Zlasti svobodo posameznika.

 

 

***

 

Zaradi tega, dragi Keith, je moj največji strah, da bi se Evropa - tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč govorili, da so demokracijo vsrkali vase že z materinim mlekom - ponovno znašla v podobnih zgodovinskih okoliščinah, ki so jo v 20. stoletju dvakrat skoraj spravile na kolena. Strah pred zmago nacionalizmov, kulturnega in ideološkega šovinizma je neprimerno večji od nevarnosti medijsko napihnjenih islamskih teroristov in podobnih teorij zarot. Kakopak Evropsko unijo, ki je, ne pozabimo, tudi eden ključnih gospodarskih igralcev na svetu, ogrožajo tudi nacionalni interesi konkurence. Seveda je res - in o tem sem prav tako že pisal -, da so nekateri od konkurentov na žalost vmes postali že skoraj sovražniki (Putinova Rusija), vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Evropa sama sebi največji sovražnik.

 

Evropa majhnih ljudi brez sočutja in solidarnosti, Evropa agresivnih levih in desnih nacionalistov, pa tudi utopičnih anarhistov, je bistveno hujša grožnja od nekaj tisoč bruseljskih evrokratov, Evropske komisije in njenega "Drunkerja".

 

Zato mislim, da Slovenija manj izgublja v takšni skupnosti, kot pa če bi bila zunaj, prepuščena sama sebi in svojim zgodovinskim frustracijam in travmam. Nacija, ki se še vedno ukvarja z drugo svetovno vojno na ravni svojega provincialnega mikrokozmosa, si morda niti ne zasluži biti to, kar je po spletu neznanske sreče in zgodovinskih okoliščin postala leta 1991, torej narod z lastno državo. Ti, dragi prijatelj, tega kot Britanec ne smeš zapisati, jaz pa lahko.

 

Vljudnost gor ali dol, čas, v katerem živimo, je vsak dan pred novo preizkušnjo: ali bomo zmogli ohraniti in obraniti nesporne pridobitve demokratične, odprte in svobodne družbe, ali pa bomo vnovič zdrsnili po toboganu regresije in se znašli v razmerah, kakršnih se je Evropa pred mnogimi desetletji miru in blagostanja že nahajala. V takšni Evropi ne ti ne jaz ne bi mogla živeti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
31
01.02.2023 20:00
Odločno obsojam rusko agresijo na Ukrajino in podpiram vsakršno pomoč Ukrajini, da ohrani polno državno suverenost. Ob vse ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
15
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
8
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.783
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.840
03/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.645
04/
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
Milan Krek
Ogledov: 1.067
05/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.146
06/
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
Marjan Podobnik
Ogledov: 979
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.231
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.196
09/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.626
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 579