Komentar

Polemika o Evropi: Churchill bi bil zagotovo proti brexitu, če bi ta pomenil še močnejšo Nemčijo

Dragi Keith, najbolj me je strah, da bi se Evropa tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč govorili, da so demokracijo vsrkali vase že z materinim mlekom, ponovno znašla v podobnih zgodovinskih okoliščinah, ki so jo v 20. stoletju dvakrat skoraj spravile na kolena. Strah pred zmago nacionalizmov, kulturnega in ideološkega šovinizma je neprimerno večji od nevarnosti medijsko napihnjenih islamskih teroristov ali nacionalnih interesov svetovne konkurence. Seveda je res da so nekateri od konkurentov na žalost vmes postali sovražniki (Putinova Rusija), vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Evropa sama sebi največji sovražnik.

29.01.2019 22:34
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Evropska unija   Združeno kraljestvo   brexit   Slovenija   Nemčija   Hitler   Churchill   Vaclav Havel   Hegel   zgodovina   nacionalizem   komunizem

Evropa majhnih ljudi brez sočutja in solidarnosti, Evropa agresivnih levih in desnih nacionalistov, pa tudi utopičnih anarhistov, je bistveno hujša grožnja od nekaj tisoč bruseljskih evrokratov, Evropske komisije in njenega "Drunkerja".

 

Dragi prijatelj Keith, tvoji kritični pogledi na fenomen Evropske unije so v marsičem realistični in točni. Govoriš kot Britanec in iz tvojega mnenja bo bralec na nekaj mestih zaznal zgodovinski resentiment tvojih rojakov do kontinenta, ki ga od Otoka ločuje geografsko ozek Rokavski preliv. Verjetno ni naključje, kako določene stvari v naših življenjih sovpadajo; tvoja domovina prav v teh dneh išče pot, po kateri bi vlada Njenega veličanstva izpeljala razdružitev (brexit) z Evropsko unijo, katere federalistični ali celo konfederalistični cilji predstavljajo nočno moro za tradicionalnega Britanca, nezaupljivega do vsega, kar ima vsaj blag priokus po Nemčiji, jaz pa medtem pazljivo berem Churchillove spomine na II. svetovno vojno. To avtobiografsko delo, ki zajema obdobje 1929-1945, je hkrati prvovrstna zgodovinska, politična in vojška enciklopedija, iz katere bi človek lahko potegnil precej več vzporednic z današnjim časom, kot bi si to mislil na prvi pogled. Bistvena sta seveda odgovora na sledeči vprašanji:

 

1. ali se zgodovina res vedno ponavlja (v takšni ali drugačni obliki - pa pustimo zdaj Hegla, tragedijo in farso), in

 

2. kje se v takšni zgodovinski paraleli trenutno nahaja Evropska unija?

 

 

Deplasirano bi bilo, denimo, trditi, da je Evropa danes približno na tisti točki dekonstrukcije, kot je bila leta 1929, ko se je po zaslugi svetovne gospodarske krize, nacionalizmov in nespoštovanja mirovnih pogodb, sklenjenih desetletje prej ob koncu I. svetovne vojne, zlasti seveda Versajske, ki bo letos praznovala stoletnico, zavrtelo uničujoče kolesje zgodovine. Uničujoče ne le za Evropo in Združeno kraljestvo, pač pa za ves svet. Tisto, kar se je začelo kot socialistična revolucija v carski Rusiji in nekaj let kasneje v Italiji preoblikovalo v fašizem, je dobilo strahoten pospešek v bavarskih pivnicah in sredi dvajsetih let 20. stoletja začelo tlakovati evropsko pot v pekel. Zaradi tega je razumljivo tradicionalno britansko nezaupanje do vsega, kar prihaja v takšni ali drugačni obliki od nemškega ekonomsko-političnega establishmenta. In če upoštevamo najširše okoliščine prostora in časa, potem je razlogov za takšno nezaupanje, ki se je iz Berlina v precejšnji meri preselilo tudi v Bruselj, dovolj.

 

 

***

 

Ne glede na vso relativizacijo je še vedno neizpodbitno dejstvo, da je ravno projekt združene Evrope na Kontinent prinesel že več kot sedem desetletij miru in blaginje. Nemci so se otresli svoje latentne volje do moči, če parafraziram Nietzscheja, in ambicije usmerili v gospodarsko, tehnološko in celo kulturno ekspanzijo. Grobo rečeno, a bržkone še kako točno: namesto z orožjem so svoje interese v Evropi začeli uveljavljati z ekonomijo. V minulih desetletjih so brez hujšega odpora osvojili dostop do toplega morja, in sicer tako, da so pokupili neskončno število nepremičnin od Balearov do vzhodnega Sredozemlja. Njihov kapital je po padcu Berlinskega zidu oziroma železne zavese privatiziral pomemben del nacionalnih ekonomij od Baltika do Jadrana, od Sudetov (Češka) do zahodne Ukrajine. Večina kontinentalnih Evropejcev se nikoli ni ukvarjala z vprašanjem, kaj vse bi lahko takšna gospodarska ekspanzija potegnila za seboj. Če ste se s temi dilemami kdaj ukvarjali Britanci, dragi Keith, potem ste to počeli zelo diskretno, vaš Foreign Office pa deželam, ki so - če smem uporabiti politično korektno zgodovinsko sintagmo - po letu 1990 "padle pod nemški vpliv", nikoli ni ponujal alternativnih rešitev.

 

Prej bi lahko rekel nasprotno. Nočem ti sicer očitati, da je Britanija v smislu popuščanja Nemčiji ponovno pustila na cedilu srednjo ali vzhodno Evropo. Vseeno pa se Združeno kraljestvo, vsaj takšen je moj občutek, že skoraj trideset let obnaša, kot da se ga kontinantalna Evropa, sploh manjše dežele, tudi tiste, ki so svojo nacionalno suverenost in neovisnost ponovno pridobile po letu 1990 (in Slovenija je med njimi), ne tičejo. O tem, čemu takšna britanska nezainteresiranost za politično-ekonomsko zvezo držav, ki ji je Združeno kraljestvo do nedavnega tudi samo pripadalo, nočem ugibati. Lahko kvečjemu ponudim zgodovinske vzporednice s časom med obema vojnama - in se pri tem poglobim v pisanje Winstona Churchilla, ki je za razliko od velike večine britanskega političnega establishmenta iz tistega časa očitno čutil, da tiščanje glave v pesek ni rešitev, razen morda na kratek rok. Nisem torej po naključju uvodoma omenil Churchilla, ki je ob pojavu treh totalitarizmov 20. stoletja zaslutil, da se demokracija brez konkretne grožnje s silo nikoli ne more učinkovito zoperstaviti diktaturi, pa naj gre za fašizem (o katerem se, kot morda veš, zadnje čase na Slovenskem nenavadno veliko govori in piše), komunizem ali nacionalni socializem.

 

Izkušnje naivnega popuščanja Hitlerju, o čemer tudi sam pišeš, so najboljši dokaz, kako britanski politični mainstream še leta 1938 ni bil zmožen dojeti brutalne primitivnosti ideologije, ki bi, če je zahodni zavezniki ne bi bili fizično uničili, iz zemljevida Evrope izbrisala cele narode (med njimi tudi Slovence). Cinizem zgodovine je, ko gre za vprašanje totalitarizmov, izjemen, kajti če pred osmdesetimi leti ne bi prvi na petelina pritisnil Hitler, potem bi bil zagotovo nekaj let kasneje to storil Stalin, bržkone s podobno željo podjarmiti si ne le večji del vzhodne in srednje Evrope, pač pa tudi Nemčijo in Francijo, kjer so bili komunisti desetletja pomemben politični faktor. Če ostaneva pri srednji in vzhodni Evropi, potem je bila za majhne narode, ki tu živimo, izbira med nacizmom in stalinizmom pravzaprav kafkovski absurd. To je tako, kot če bi imeli taboriščniki na izbiro, ali jih usmrtijo s strelom v tilnik ali ciklonom B.

 

 

***

 

Zdaj se počasi in previdno bližam tisti temeljni točki najinega nesporazuma, dragi Keith. Očitaš mi, da je moja želja po še tesnejšem povezovanju današnje Evrope, v bistvu ideja o federaciji ali celo konfederaciji, v katero naj bi se preoblikovala Evropska unija, obupna. Praviš, da bi bila Slovenija v takšnem primeru zgolj pokrajina. Dobro, stopiva korak nazaj in si poglejva dva paralelna procesa, ki sta se na evropskih tleh odvijala po zmagi zaveznikov nad Hitlerjem leta 1945. Na eni strani je zmagovita anglo-ameriška koalicija uspela fizično osvoboditi približno polovico Evrope in jo v kasnejših letih tudi ekonomsko dvigniti, še zlasti zahodno Nemčijo (Marshallov plan). Utrjevanje demokracije, pravne države in človekovih pravic je potekalo sočasno kot neke vrste logična dopolnitev.

 

Na drugi strani je skoraj polovica Evrope ostala za železno zaveso (Slovenija oziroma Jugoslavija po Titovi zaslugi nekje vmes), kjer je do padca Berlinskega zidu živela, kot je dejal Vaclav Havel, v "moralno opustošenem okolju". Ne samo to, da je potekala sovjetizacija nekoč že demokratičnih in svobodnih dežel, v teh krajih so ljudje skoraj petdeset let živeli ekonomsko neprimerno slabše od svojih zahodnih (in severnih) sosedov.

 

Zakaj je torej ideja Evropske unije nekaj časa tako sijajno delovala pri Poljakih, Čehih, Slovakih in Madžarih, pa Litvancih, Latvijcih in Estoncih (da o Romunih in Bolgarih ne govorimo)? Zato ker je pomenila vrnitev v prostor, ki so mu te dežele nekoč že pripadale, potem pa so bile iz njega nasilno iztrgane. V trenutku, ko so dosegle vsaj približen občutek - tu mislim zlasti na Višegrajsko četverico - zadoščenja, torej ekonomske in socialne stabilnosti, se je večji del tega proevropskega navdušenja čez noč polegel. In kot je za omenjene narode v zadnjih letih značilno obračanje v desno, kar je najbolj izrazito pri Madžarski, se v moji domovini dogaja svojevrstna restavracija jugoslovanskega komunizma, ki je bila sprva bolj kot ne kulturni fenomen oziroma okrepljena nostalgija po Titu med starejšimi generacijami, danes pa je ob tihi podpori različnih državnih institucij postala resen družbeni problem. Doslej najbolj očitna manifestacija tega stanja duha se je zgodila že leta 2013 v ljubljanskih Stožicah na proslavi ob 27. aprilu, torej poltretje leto pred migrantskim eksodusom v Evropo, ki je mobiliziral evropsko skrajno desnico (!). Temeljno sporočilo tega "komunističnega mitinga resnice" v Ljubljani je bilo podobno protievropsko in protidemokratično kot izpadi madžarske ali poljske nacionalistične desnice, kar pa glede na zgodovino ne preseneča, saj so v Evropi skrajneži obeh polov doslej že večkrat družno napadali prav tiste vrednote, ki jih totalitarne ideologije najbolj sovražijo in prezirajo. Zlasti svobodo posameznika.

 

 

***

 

Zaradi tega, dragi Keith, je moj največji strah, da bi se Evropa - tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč govorili, da so demokracijo vsrkali vase že z materinim mlekom - ponovno znašla v podobnih zgodovinskih okoliščinah, ki so jo v 20. stoletju dvakrat skoraj spravile na kolena. Strah pred zmago nacionalizmov, kulturnega in ideološkega šovinizma je neprimerno večji od nevarnosti medijsko napihnjenih islamskih teroristov in podobnih teorij zarot. Kakopak Evropsko unijo, ki je, ne pozabimo, tudi eden ključnih gospodarskih igralcev na svetu, ogrožajo tudi nacionalni interesi konkurence. Seveda je res - in o tem sem prav tako že pisal -, da so nekateri od konkurentov na žalost vmes postali že skoraj sovražniki (Putinova Rusija), vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Evropa sama sebi največji sovražnik.

 

Evropa majhnih ljudi brez sočutja in solidarnosti, Evropa agresivnih levih in desnih nacionalistov, pa tudi utopičnih anarhistov, je bistveno hujša grožnja od nekaj tisoč bruseljskih evrokratov, Evropske komisije in njenega "Drunkerja".

 

Zato mislim, da Slovenija manj izgublja v takšni skupnosti, kot pa če bi bila zunaj, prepuščena sama sebi in svojim zgodovinskim frustracijam in travmam. Nacija, ki se še vedno ukvarja z drugo svetovno vojno na ravni svojega provincialnega mikrokozmosa, si morda niti ne zasluži biti to, kar je po spletu neznanske sreče in zgodovinskih okoliščin postala leta 1991, torej narod z lastno državo. Ti, dragi prijatelj, tega kot Britanec ne smeš zapisati, jaz pa lahko.

 

Vljudnost gor ali dol, čas, v katerem živimo, je vsak dan pred novo preizkušnjo: ali bomo zmogli ohraniti in obraniti nesporne pridobitve demokratične, odprte in svobodne družbe, ali pa bomo vnovič zdrsnili po toboganu regresije in se znašli v razmerah, kakršnih se je Evropa pred mnogimi desetletji miru in blagostanja že nahajala. V takšni Evropi ne ti ne jaz ne bi mogla živeti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
12
11.04.2021 20:00
Vse večje število cepljenih proti novemu koronavirusu (Covid-19) nas navdaja z upanjem, da bo ta novodobna kuga kmalu za nami. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kozmični anarhizem in filozofija palanke
9
10.04.2021 23:53
Dejstvo je, da že več kot leto dni živimo na robu distopičnega sveta. Družbenega kolapsa si nismo nikoli predstavljali tako, kot ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
13
09.04.2021 23:59
Demokracija bo lahko napredovala kot Sistem ne le preko kaznovanja oziroma dokazovanja nepravilnosti ali mafijskih delovanj, ... Več.
Piše: Miha Burger
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
22
08.04.2021 22:00
Izkazalo se je, da skrajneži, ki mazohistično prebirajo portal+, nočejo Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Niti slišati ... Več.
Piše: Ana Jud
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
21
05.04.2021 23:45
Prispevek Andraža Terška (Dan po 1. aprilu) na tem mestu je kot običajno na prvi pogled logičen, dobro argumentiran in ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
28
04.04.2021 11:00
Zdaj smo se sredi resnih globalnih izzivov v Sloveniji znašli v situaciji resnega zdrsa. Kot narod s posebnimi potrebami se ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Vojaška parada je pravzaprav privid obvladovanja kriz, v resnici so simptom razpada
9
03.04.2021 23:59
Ideja vojaške parade izraža voljo imperija pri discipliniranju svojih provinc, v novejšem času pa nacij. Raznorodni paradni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dajte nam Univerzalni temeljni dodatek, kamne pa pošiljajte na Ministrstvo za splošno asistenco!
21
02.04.2021 22:45
Vrsto let smo poudarjali, da mora Slovenija povečati produktivnost, da bi lahko dosegla višje plače. Trdili smo, da so socialni ... Več.
Piše: Ana Jud
Dan po 1. aprilu: Tiranska je oblast, ki deluje nepravno. Prava ni več, so samo še prepovedi, zapovedi, dovoljenja in ukazi. Pa kazni.
37
01.04.2021 23:00
Slišal in prebral sem, da je nekdo (seveda vem, kdo) izjavil: Lahko potujete čez mejo, ampak, če plačate kazen. Slišal in ... Več.
Piše: Andraž Teršek
Vse najboljše, NATO: Največja nevarnost ni zunaj zavezništva, ampak znotraj
12
30.03.2021 23:57
Severnoatlantsko zavezništvo praznuje svoj dvainsedemdeseti rojstni dan. Ne brez razloga ga imenujejo za najuspešnejše in tudi ... Več.
Piše: Božo Cerar
Demokratični standardi?! Kaj je že to?
10
29.03.2021 23:57
Standard kvaliteteni nekaj relativnega, odvisen le od subjektivne presoje, še manj je standard demokracije odvisen le od moči ... Več.
Piše: Miha Burger
3. protikoronska vojna: Polovičarski ukrepi najbrž ne bodo dovolj, edina rešitev bi bil popolni lockdown!
23
28.03.2021 22:30
To, kar vlada uvaja zdaj, je bolj Blažev žegen kot kaj drugega. Zelo verjetno takšen delni lockdown ne bo preveč učinkovit, zato ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Lockdown, drugič? Zapiranje države je žal še vedno edini način za zaustavitev širjenja virusa
10
28.03.2021 10:00
Širjenje korona virusa ostaja še naprej za ves svet precejšnja neznanka. Seveda ni nobenega dvoma, da popolna omejitev vsakršnih ... Več.
Piše: Bine Kordež
Kozmistični misteriji: "Potrebne so nove forme. Nove forme so potrebne, če pa jih ni, je pa boljše nič."
1
27.03.2021 23:04
Kaj nam sporoča naša minljivost na horizontu večnosti? Da za vsem stoji Načrt ali Nič? V gledališču zastopam idejo Niča, ki mi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj sem se cepil proti Covid-19? Ker veliko bolj zaupam uradni medicini kot tistim, ki jo zaničujejo
21
25.03.2021 22:00
Se ne boste cepili proti Covid-19, čeprav bi se lahko? To bo bitka naslednjih mesecev in morda celo let. Vaša svobodna izbira bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
O fašizmu XXI. stoletja ali zakaj je strašenje s fašizmom Mussolinijeve Italije včasih deplasirano
9
24.03.2021 22:21
Na slovenski desnici ter nasploh odmevata obsodba lastnika portala NTA (Nacionalna tiskovna agencija) Aleša Ernecla, ki je ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zakaj bi bilo nadaljevanje zastaralnega roka za kazenski pregon tudi po prvostopenjski obsodilni sodbi treba "zamrzniti"
8
23.03.2021 22:30
V organih, ki odločevalcem strokovno svetujejo glede dodeljevanja javnih sredstev, sedijo tudi ljudje, ki jim je s ... Več.
Piše: Domen Gorenšek
Zdaj živimo v demokraciji. Utihnite že enkrat.
15
22.03.2021 22:00
Pred leti sem veliko pisala o svobodi izražanja in ne želim se ponavljati kot pokvarjena plošča. Od medijskih zdrah dobim ... Več.
Piše: Ana Jud
Ni bolj smešnega prizora od tropa desničarjev in levičarjev, ki so složni le v tem, da hrepenijo po spoštovanju svojega drugačnega mnenja
9
21.03.2021 11:00
Pomembno je, da se zavedamo, kam kdo spada. Če si levičar, ti gre Žiga Turk pač na jetra, zato naj bi bilo vseeno, s čim in kako ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Ne bo dolgo minilo, ko bomo brali, da smo si Narodni dom zažgali sami
7
20.03.2021 22:00
Nacizem in fašizem sta absolutno zlo, rasni zakoni pa so ena od manifestacij njune patološke zločinskosti. Samozavestni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
Simona Rebolj
Ogledov: 2.433
02/
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
Andrej Drapal
Ogledov: 1.659
03/
Smrtonosni brazilski sev: Zakaj je 3. val tako nevaren in drugačen od prejšnji dveh?
Uredništvo
Ogledov: 1.576
04/
Slovenska sprava: Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države
Uredništvo
Ogledov: 1.201
05/
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
Ana Jud
Ogledov: 1.266
06/
Dajte nam Univerzalni temeljni dodatek, kamne pa pošiljajte na Ministrstvo za splošno asistenco!
Ana Jud
Ogledov: 1.353
07/
Kako je teksaška šola v boju proti koronavirusu dosegla majhno, a pomembno zmago v pandemiji
Marjana Škalič
Ogledov: 1.000
08/
Dan po 1. aprilu: Tiranska je oblast, ki deluje nepravno. Prava ni več, so samo še prepovedi, zapovedi, dovoljenja in ukazi. Pa kazni.
Andraž Teršek
Ogledov: 2.184
09/
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
Miha Burger
Ogledov: 684
10/
Dosje Slavko Gaber: Povratek zagrenjenega in nečimrnega LDS ideologa?
Uredništvo
Ogledov: 2.168