Medtem pa se je zgodilo še nekaj pomembnega. Boris Kobal se je vendarle – opravičil. Pozno, vendar bolje pozno kot nikoli. Res je tudi, da s tem ni popravljeno vse, kar je storil narobe. Vendar je njegovo pismo napisano tako odkrito – ob tem, da je tudi honorar za prepisano delo že vrnil – da je s tem korakom vsaj deloma vendarle popravil del škode, ki jo je naredil ne samo sebi, pač pa tudi drugim umetnikom. In če vse dobro premislimo, potem je temeljni nauk, ki je mainstream medijem spolzel iz rok in ga je mogoče potegniti iz primera Kobal seveda precej preprost: Ni velik problem v tem, da je Boris Kobal kradel. Problem je, ker je kradel premalo.

Marsikdo se seveda ne bo strinjal z zapisanim. Na mestu je zato nekoliko bolj podrobna utemeljitev. Res je, Boris Kobal je – tako vsaj kaže – plagiiral in goljufal. Kobalova komedija Profesionalci espe, ki jo je pod svojim imenom poslal na tekmovanje za žlahtno slovensko komedijo se je izkazala za skoraj dobesedni prevod, (z malenkostnimi okrajšavami in dodatki) dela italijanskega avtorja Alda Nicolaja z naslovom La prova generale (Generalka).

Razkrivanje plagiata je spominjalo na pravo tragikomedijo, ki jo je podrobno opisal Miha Mazzini (vir). Začela se je tako, da je Gledališče Celje leta 2017 razpisalo natečaj za izvirno slovensko dramo. Boris Kobal je na natečaj poslal delo Profesionalci espe in javno razlagal, kako je dobil idejo za delo. Čeprav ni zmagal, je dobil honorar 13 tisoč evrov. Še kakšnih 7 tisočakov bi mu navrgle predstave. Toda smola je hotela, da je tudi Beneško gledališče začelo igrati igro Glauna vaja, prevod igre La prova generale. Enemu od obiskovalcev se je zdelo nenavadno, da se igra, ki jo je gledal v Celju, pod drugačnim naslovom igra tudi v beneškem gledališču.

Ko je o tem obvestil celjsko gledališče je uprava primerjala igri in ugotovila, da je Boris Kobal k "svoji" igri dodal - štiri vrstice. Ko so od Kobala zahtevali pojasnilo, jim je predlagal, da zadevo "na štiri oči" rešijo po "mirni poti". Upraviteljici Slovenskega ljudskega gledališča Celje Tini Kosi na koncu ni preostalo drugega, kakor da o zadevi obvesti javnost.

Takoj zatem so sledile številne obsodbe Kobalovega ravnanja. Kar je bilo pričakovano. Bolj nepričakovano pa je bilo, da so temu zapletu sledili tudi poskusi medijske obrambe Kobala, ki je bil sicer zelo priljubljen v javnosti predvsem zaradi svojih svobodomiselnih nazorov. Logika, da "ni važno, če zna, važno je, da je naš", je bila v teh primerih očitno močnejša. Zato je Kobal dobil obrambo, ki je marsikateri drug avtor nikoli ne bi bil deležen.

Tudi RTV Slovenija je - vsaj posredno - poskusila opravičiti Kobalovo ravnanje. Že v podnaslovu nepodpisanega članka so zapisali, da "poznavalka dramatike Tea Rogelj pravi, da enoznačnih meril za ugotavljanje plagiatorstva ni".

"Štiri dodane lastne vrstice v povsem tuje delo niso jasno merilo, kdo je avtor in kdo tat?" se je cinično vprašal Miha Mazzini. Kobalove kraje se, tako kot je bila izvedena, seveda ne da braniti. Tea Rogelj je takšno interpretacijo pozneje sicer zavrnila in zapisala, da je o plagiarizmu govorila le "na splošno". Toda dober del javnosti je te stavke seveda razumel drugače. In pokazalo se je, da je tudi obramba plagiiranja v umetnosti nekaj povsem zavržnega in neubranljivega.

Toda zanimivo je, da se še nihče od branilcev lika in dela Borisa Kobala ni spomnil najboljše retorične obrambe plagiiranja v umetnosti. Obrambe, ki seveda to je in hkrati tudi ni, ker jasno tudi kaže, kje je pravi problem pri Kobalovi "komediji".

"Dober kompozitor ne imitira – dober kompozitor krade." Tako je menda nekoč dejal skladatelj Igor Stravinski. Boris Kobal je očitno samo nekoliko preveč dobesedno sledil nasvetu velikega umetnika. In ne samo to – znano je, da je seveda še veliko drugih, danes znanih izdelkov ali izumov utemeljenih na – kraji. Seznam je dolg – Facebook, Apple, Google in tako naprej. Ampak to je že druga zgodba. 

Ko so pri Quote Investigatorju (vir) poskusili raziskati izvor citata Igorja Stravinskega, so naleteli še na vrsto drugih, podobnih izpeljank, ki nas privedejo tudi do bistva problema v primeru Kobal. Še vedno, na primer, potekajo razprave o tem, ali je Pablo Picasso res dejal, da "dobri umetniki kopirajo, veliki pa kradejo". Toda morda je tudi Picasso "ukradel" ta stavek (in ga malce predrugačil) pesniku T.S. Eliotu, ki je dejal: "Dobri pesniki si sposojajo, veliki pa kradejo."

T.S. Eliot je pri tem dejal še naslednje: "Eden od najboljših testov odličnosti ali slabosti pesnika je način, na katerega si pesnik sposoja. Nezreli pesniki posnemajo; zreIi kradejo; slabi pesniki to, kar ukradejo, naredijo nerazpoznavno, dobri pesniki pa iz tega naredijo nekaj boljšega, ali vsaj drugačnega … Dobri pesnik si bo običajno sposodil nekaj od avtorjev, ki so daleč v času, iz drugega jezika ali drugačnih interesov."

Podobne citate lahko srečamo še v več podobnih oblikah. "Če kradete od enega avtorja, je to plagiat; če kradete od mnogih, je to doktorat." Ali pa: "Če ukradete od modernih avtorjev, bo to označeno za plagiat; če ukradete od starih, se bo imenovalo modrost."

Prva različica te misli je bila menda zapisana leta 1820. Leta 1929 je Wallace Notestein, profesor angleške zgodovine na univerzi Yale, napisal nekaj podobnega. "Če kopiraš iz ene knjige, potem je to plagiat; če kopiraš iz veliko knjig, je to raziskava."

Leta 1938 je podoben stavek zapisal tudi Wilson Mizne. Omenjeni citat je po svoje podoben tudi citatu, da je "rop banke nič v primerjavi z ustanovitvijo banke" oziroma da je "tisti, ki oropa eno banko, tat; tisti, ki jih oropa sto pa finančnik".

In kaj je vsem tem citatom skupnega? Predvsem eno - da je plagiarizem označen in zasmehovan ne samo kot nekaj kriminalnega, pač pa predvsem kot dokaz neumnosti. Tako kot je rop ene deželne banke bolj nevarna in neumna avantura, medtem ko povsem legalen "rop" cele vrste bank, ki se pogosto zgodi tudi v sodobnem kapitalizmu.

Vse zapisano pa kaže še na en, paradoksalen problem s Kobalovim plagiatom. Ker je v umetnosti "sposojanje" različnih motivov in idej zelo običajen pojav, je njegova največja napaka res predvsem v tem, da je kradel premalo. V originalno dramo je namreč, kot je ugotovilo gledališče iz Celja, dodal samo štiri (4) vrstice, s čimer je, kot je zapisal Miha Mazzini, "dosegel rekord po komercialni učinkovitosti pisanja – za vsako izvirno vrstico je torej dobil 3.250 evrov honorarja".

Če bi v "svoji" komediji Boris Kobal na kreativen način združil več umetniških prvin, če bi se inspiriral iz več preteklih del in vse združil v novo celoto – potem mu nihče ne bi mogel očitati plagiranja. Kaj je bilo krivo, da je pogrnil na tem "testu odličnosti pesnikov", kot ga je opredelil T.S. Eliot – tega seveda vse do danes nismo vedeli. 

Morda je želel postati velik dramatik - toda zato je, na žalost –, premalo kradel. Morda je Kobal preveč dobesedno vzel napotke Igorja Stravinskega, Pabla Picassa, T.S. Eliota? Kobal sam je v pismu pojasnil, da ga je na napačno pot zapeljala velika osebna stiska.

Prave razloge pozna le on. In tudi Kobal odkrito prizna, da je naredil neumnost. Res je - prepisati eno samo delo, skoraj dobesedno – to je, res, kot se pogosto reče, "huje od zločina; to je neumnost". Priznanje napake pa je vedno prvi korak naprej. In tudi zato si Kobal, potem ko bo avtorju, gledališču in družbi odplačal za svojo napako, kot je nekoč dejal eden od slovenskih predsednikov – zasluži še eno priložnost.