Slovensko zunanje ministrstvo pozna dve vrsti diplomatov, poklicne (profesionalne) in t.i. politične. Teh slednjih je na srečo neprimerno manj od profesionalnih, vseeno pa bodo v kratkem imenovani trije, ki bodo odšli na veleposlaniške položaje v tujini. Med najbolj izpostavljenimi in za Slovenijo tudi najbolj pomembnimi je zagotovo veleposlaništvo pri zvezi NATO. Vlada  Marjana Šarca je na zadnji četrtkovi seji v mesecu januarju brez razprave dala soglasje k imenovanju Erika Kopača za bodočega veleposlanika Natu, odkoder se vrača dosedanji ambasador Jelko Kacin.

Dr. Kopač, ki je trenutno predavatelj na FDV, konec oktobra lani pa je v Črnučah registriral s.p. za poslovno svetovanje, sodi med ožje jedro Stranke modernega centra (SMC) in je do imenovanja na položaj državnega sekretarja za nacionalno varnost v kabinetu prejšnjega premierja Mira Cerarja opravljal funkcijo generalnega sekretarja SMC. In ta stranka, kot vemo, je minula štiri leta odločilno krojila slovensko (zunanjo) politiko. Kopač, ki je bil zadnji dve leti tudi državni sekretar v Cerarjevem kabinetu, je torej doživel in preživel obdobje, v katerem je bila Slovenska vojska kar trikrat zaporedoma s strani vrhovnega poveljnika, predsednika države najslabše ocenjena. Drži sicer, da je vojsko z drastičnim zmanjšanjem obrambnega proračuna na kolena spravila vlada Boruta Pahorja (2008-2011), vendar se razmere tudi po letu 2011 niso bistveno izboljšale. Erik Kopač je bil zadnja štiri leta predstavnik tiste politične elite - še več, dve leti je bil celo premierjev svetovalec za nacionalno varnost -, ki je soodgovorna za porazno stanje na obrambnem področju. Kaj torej sporoča njegova skorajšnja napotitev v Bruselj na sedež zveze NATO?

Še ena klofuta zaveznikom

Sporoča, da je vseeno, kaj so naši vladni predstavniki zadnja štiri leta govorili, obljubljali in zagotavljali funkcionarjem Severnoatlantskega zavezništva, kajti bile so le prazne besede. Zgodilo se ni nič. Od Natovega vrha v Walesu (2014) so se vrstili pozivi Sloveniji, naj spoštuje pravila igre, pogodbene obveznosti oziroma lastne zaveze in zviša obrambni proračun na 2 odstotka BDP. Zgodilo se ni nič. Po Walesu sta bila še vrha v Varšavi (2016) in Bruslju (2018), Slovenija pa je še vedno ostala pri besedah in praznih obljubah. In Erik Kopač je bil od 2016 premierjev svetovalec za nacionalno varnost.

To so dejstva, ki jih ne more nihče zanikati. Kot ne more nihče preprečiti tega, da bo Kopačeva napotitev, če je premier Šarec v zadnjem hipu - recimo da po utemeljeni intervenciji svojega svetovalca za nacionalno varnost Damirja Črnčeca - ne bo preprečil. Po mnenju naših virov je to sicer malo verjetno. Doktor Kopač bo odšel v Bruselj in prispeval svoj žebljiček v naši "natovski krsti", kajti položaj Slovenije v zvezi NATO je blizu pridevnika "katastrofalen". Ob tem pa ne smemo pozabiti tudi na nekatere pretekle izjave Erika Kopača v kontekstu te obrambno-politične organizacije; njegov odnos do zveze NATO je bil izrazito podcenjevalen.

Kdo je torej bodoči veleposlanik pri zvezi NATO?

Znotraj stranke je ta rekreativni košarkar s poškodovanimi koleni sprva veljal za nekakšnega političnega idealista, vendar je kmalu prerasel v prvorazrednega političnega konformista. Njegova evolucija je potekala od prikritega notranjega nasprotovanja marsikateri Cerarjevi potezi, do odkritega nasprotovanja kolegu Aleksandru Kešeljeviću v kabinetu premierja. Po lanskih parlamentarnih volitvah, na katerih se je SMC presenetljivo dobro odrezala, pa je dr. Erik postal celo prvi pogajalec te stranke pri sklepanju koalicije z Marjanom Šarcom.

Politika kot model za preživetje

Med prijatelji Erik Kopač rad pove, da politike ne mara preveč in da se v njej ne da narediti toliko, kot bi si želel. Pravi tudi, da v politiki ni iskrenih ljudi, da vsak gleda preveč le nase in na svoje koristi pred družbenimi, narodovimi. A vseeno trmasto vztraja v takšni politiki. Tako vneto vztraja, da se je lani, ko je že kazalo, da SMC ne kaže najbolje, oziral naokoli in iskal prostor pod političnim soncem v konkurenčni stranki Lista Marjana Šarca (LMŠ). Seveda ne odkrito, bržkone tega ne vedo niti njegovi najtesnejši sodelavci v SMC, a je informacija točna. Politik Kopač je namreč sestankoval s Šarčevimi najtesnejšimi sodelavci, "tipal teren" zase znotraj LMŠ, tehtal, kje bi dobil več. Na koncu ga Šarčevi niso več jemali resno, zato so se mu odpovedali kot morebitnemu prestopniku, v SMC pa se mu je ponudila nova priložnost, da s Cerarjem sestavi dvojec pogajalske skupine SMC v pogajanjih za sestavo poznejše manjšinske Šarčeve vlade.

Kopač je samovšečen. Kar pri nekdanjih fakultetnih predavateljih in poznejših članih kabinetov predsednikov vlad ni nič novega. Zna biti tudi neposreden. A le takrat, ko ima pokrit hrbet. In Cerar mu ga je v svojem kabinetu za časa vladanja vseskozi kril. Še večkrat ga je Kešeljeviću, s katerim se Kopač že dolgo ne razume več.

A Kopač prave alternative, kot da ostaja v politiki, nima. Na obrambnem področju aktualne politike ga je prehitel njegov akademski kolega dr. Klemen Grošelj, zdajšnji obrambni minister Karl Erjavec je Kopaču izrazito antipatičen, Cerar ga kot zunanji minister ne potrebuje, na Fakulteti za družbene vede mu prostor predavatelja ne predstavlja več kakšne posebne ambicije. Kopač torej potrebuje politični izhod zase. Tisti, ki ga poznajo, zmajujejo z glavami, kako bo usklajeval družinsko in službeno življenje diplomata. Na obrobju Ljubljane je pred kratkim dokončal družinsko hišo, otroci še zdaleč, da bi so odrasli. Tudi s.p. za poslovno svetovanje, ki ga je oktobra lani ponovno odprl (vir), ni še zaživel.

---------------------

Gospodu Eriku Kopaču smo poslali sledeča novinarska vprašanja:

---------------------

Politik novega kova in njegova načelnost

Kopač je generacija post LDS politikov. Ima vrednote, rad bi jih živel, a je komformizem lažja, hitrejša in najpogostejša izbira. Za ideale ve, da se zanje ne splača umirati, v isti sapi benti nad tistimi, ki se kažejo dvolični. Kopač je politik novega kova, kot takim pravijo v Veliki Britaniji – načelen, a le dokler ne gre zanj samega.

Reference za bodočo ugledno in za slovenski nacionalni interes izjemno pomembno delovno mesto v Bruslju na sedežu zveze NATO? Morda to, da je pred vstopom v politiko na televiziji občasno pokomentiral aktualne dogodke s področja obrambe, terorizma, vojaških konfliktov ali nacionalne varnosti? Če pomislimo, da je Nixonova administracija leta 1973 za veleposlanika na zvezo NATO poslala "težkokategornika" Donalda Rumsfelda, ker so ga imeli v Beli hiši čez glavo, kot se reče, potem deluje Kopačeva bodoča služba v Bruslju kot slaba šala. Po evropski komisarki Violeti Bulc torej že drugi primer, ko Slovenija na mednarodnem parketu deluje kot circus fantasticus...