Boris Kobal je storil enega najhujših zločinov po osamosvojitvi: leta 2018 se je podpisal pod italijansko besedilo iz leta 1977 in ga komisiji Celjskega gledališča poslal kot izvirno slovensko delo. Italija je vendar zgodovinski zaveznik Slovenije, ki nikoli ni poitalijančevala ali pošiljala Slovencev v taborišča. Zato je to zadnja država, iz katere si smemo "sposoditi" kakšno dramo. Ker pa je Kobal delo le prevedel, je s tem hudo osmešil strokovno komisijo, ki je prevodu štirideset let starega italijanskega besedila prepoznala "slovensko izvirnost in sodobnost". Nato si je celo drznil vrniti vseh 13.000 evrov, pridobiti pravice za predstavo in ponuditi, da strošek pravic za prvih deset predstav plača iz lastnega žepa. Kdo pa je v naši državi še kaj vrnil?!

To je sramota za vse politike in ostale bele ovratnike, ki so se okoristili z javnim denarjem, ali pa omogočili, da se je okoristil kdo drug. Celo tisti slovenski glasbeniki, ki so več let dobivali avtorske pravice za "ukradene pesmi", niso nikoli nič vrnili. Zakaj pa bi? To, da nekdo nekaj vrne, je nevarna praksa, ki jo je treba v kali zatreti! Še bolj nevarna praksa pa je, da nekdo prizna, da je narobe ravnal! Kobal mora biti že zato linčan, saj je kršil temeljna pravila slovenskih elit: Laži, kradi, zanikaj in nikoli nič ne vrni!

Temu Kobalu je treba zato odvzeti vso dostojanstvo in mu za vsako ceno preprečiti, da v življenju sploh še lahko zasluži kak evro. Umreti mora od lahkote in v revščini (ali pa tako, da si vzame življenje). Ker je že depresiven in se uradno zdravi, novinarji in mediji ne boste imeli težkega dela. Z novinarskimi vprašanji in medijskimi pritiski je potrebno nadlegovati vsako gledišče, ki bi še kdaj pomislilo sodelovati s tem človekom. Samo če bodo medijski pritiski dovolj veliki, ga ne bo junaka, ki bi si še upal sodelovati z njim. Sašo Hribar in Svetlana Makarovič se morata vsakič postaviti pred gledališče, kjer Kobal nastopa, in obiskovalcem fizično preprečiti vstop na predstavo tega za slovensko državo nevarnega človeka.

Kontaktirati je treba tudi vse ljudi, ki jim je Kobal v življenju kdaj pomagal in jih spodbuditi, da o njemu napišejo čim več grdih stvari. Človeka namreč najbolj prizadene to, če ga izdajo tisti, ki jim je nekoč v stiski pomagal. Desa Muck je to vrhunsko izvedla, ko je  o Kobalu pisala v Dnevniku (vir). Ko je bila gospa Desa brez denarja in s tremi otroki, je leta 2005 Boris Kobal krstno uprizoril njeno predstavo Neskončno ljubljeni moški, ki je nihče drug ni želel uprizoriti. In prav zato linč Dese Muck toliko bolj učinkovit: ker zelo boli!

Kobal je bil z Gojcem in Gašperjem Tičem tisti, ki se je javno zavzel za ohranitev Šentjakobskega gledališča. Prav zato je bolečina še večja, če upravni odbor tega istega gledališča izvede razrešitev brez možnosti, da človek sam odstopi. Vrhunsko!

Iz socialnega omrežja Youtube je potrebno čim prej izbrisati vse epizode iz oddaje TV Poper (vir), da se ne bi še kdo kdaj zabaval ob gledanju odlomkov v katerih nastopa Kobal. Prav TV Poper je naredil Kobala popularnega - in to je nedopustno!

Res je, da je Borut Pahor kot predsednik vlade omogočil TEŠ6 in posledično eno največjih kraj javnih sredstev v slovenski zgodovini. Res je, da je vlada Mira Cerarja naročila maketo drugega tira za 130.000 evrov, podjetju brez zaposlenih pa plačala več milijonov evrov za navadno žičnato ograjo. Res je tudi, da je Alenka Bratušek prva predsednica vlade v Evropi, ki je domače letališče privatizirala tako, da je letališko pisto prepustila tuji državi. Slovenija zato nima več pristajalno-vzletne steze na Brniku, saj je ta zdaj prek družbe Fraport Slovenija v lasti nemške države. Ocena škode: vsaj 10 milijonov evrov.

Toda vse našteto ni nič primerjavi s tem, kar je zagrešil Kobal: podpisal se je pod besedilo drugega avtorja! Kobala je treba odstraniti za vsako ceno! Pritiske je treba izvajati preko medijev, družabnih omrežij in osebno. Le tako bomo dosegli, da se bo 63-letni kobal dokončno zlomil in se ga bomo za vedno rešili.

Če si vzame življenje, bo mogoče še najbolje, saj bomo potem lahko linčali tiste, ki so najbolj grdo pisali in govorili o njem. Najbolje, da že danes začnemo shranjevati spletne strani in članke, da bomo pripravljeni na slednji show, ko bomo iskali dežurnega krivca.

Slovenci moramo vedno nekoga linčati.

S tem bomo tudi preusmerili pozornost od dejstva, da je vlada Marjana Šarca z dvigom minimalni plač v resnici samo povečala davke, saj se je dvig plač izničil z podražitvami javnih storitev in nižjimi socialnimi transferji.

***

Opomba:

Če je kdo slučajno vzel resno zgornje besedilo, se mu opravičujem. Želel sem opozoriti na to, s kakšno lahkoto zlivamo gnojnico na človeka; do te meje, da se zlomi. Prav nenasitno uživamo, če lahko nekomu vzamemo dostojanstvo. Ali se nismo nič naučili od časov, ko smo sovaščanke zažigali na grmadi, ker so ljubosumne sosede prijavile inkviziciji, da so jih ponoči videle leteti na metli?

Kobal je naredil napako. Priznal je, se opravičil, vrnil denar in uredil pravice. Številni glasbeniki, ki so si "izposojali" tuje melodije, tega niso nikoli naredili, čeprav so zneski precej višji od 13.000 evrov. V tej državi smo priča neprimerno večjim krajam s strani politikov ali njihovih pajdašev, pa vse to mirno gledamo. Zaradi Kobalove neumnosti ni še noben otrok umrl v čakalni vrsti v bolnici, nobeno podjetje ni šlo v stečaj in ni nastala bančna luknja. Zakaj se s tem zanosom ne spravite na bankirje, direktorje in politike? Ne upate?! Z največjo lahkoto pa spravimo na 63-letnega klovna, ki je naredil neumnost.

Upam, da si bo Kobal opomogel. Te dni sem ga srečal in tako strtega človeka že dolgo nisem videl. Resno me je zaskrbelo, zato je tudi nastalo to besedilo. Upam, da si bo opomogel.