Zares, že dolgo nismo imeli toliko razlogov za žalovanje za slovensko kulturo. Smo namreč posebna nacija, narod kulture. To pomeni, da imamo uzakonjen državni praznik, nekakšen dan kulture, ki je dela prost dan. Pokloniti se kulturi v času diktature nekulture pa je posebno doživetje. Le kdo bi si mislil, da se bo v zadnjem letu nad "kulturni narod" zgrnilo toliko hudih preizkušenj. Kot da bi se vse začelo z odmevi na lansko podelitev Prešernovih nagrad oziroma nagrad Prešernovega sklada, ko je desno krilo desnice zaradi dveh nagrajenk povsem izgubilo pamet. Bolj ko smo jim kultivirani liberalci poskušali dopovedati, naj vendar ne raztrgajo nagrajenk, pač pa naj - če že morajo - svoj gnev stresajo nad podeljevalci, manj so nas slišali. Zaradi preluknjane slovenske razstave in umetniškega performansa dojenja psa je nastal vik in krik, ki še danes odmeva.

Zdi se, da je lanskoletna histerija ob dnevu slovenske nekulture povzročila določene posledice pri letošnjih nagrajencih, saj upravni odbor Prešernovega sklada tokrat ni tvegal s preveč provokativnimi odločitvami. Nasprotno, letos je previdno, takorekoč konservativno podelil obe Prešernovi nagradi in sedem nagrad Prešernovega sklada. Da ne bo spet cirkusa. Da bo ponovno vse po starem: Vinko Möderndorfer, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, bo lahko prebral svoj J'accuse, uperjen proti metafizičnim političnim likom, krivim tako za inferiorno stanje duha slovenske kulture, kot tudi za materialno siromaštvo tistih umetnikov oziroma kulturnikov, ki verjemejo, da je zanje do smrti dolžna skrbeti mati Država. In potem mu bodo, Möderndorferju namreč, v napol polni Gallusovi dvorani gromko ploskali, se spogledovali in prikimavali besedam, ki so jih v nekoliko preoblečeni formi že vsaj enkrat slišali.

Tisti, ki so upali, da bodo Prešernovo nagrado za življenjsko delo posthumno podelili lani umrlemu velikanu slovenskega filma Demetru Bitencu, so se lahko samo potiho ugriznili v ustnice. Ne gre to tako. Prešernove nagrade niso kar tako. Kdor misli, da člani upravnega odbora odločajo med različnimi kandidati, ki jih predlagajo posamezniki, društva, institucije oziroma t.i. civilna družba, bo samo debelo pogledal, ko bo izvedel resnico.

Za razkritje nenavadne procedure izbire oziroma odločanja o vsakoletnih nagrajencih je zaslužen Marijan Zlobec, ki je na svojem blogu prejšnji mesec objavil korespondenco z Möderndorferjem. Začelo se je tako, da ga je prijazno prosil za pojasnilo glede nominirancev za Prešernove nagrade. Koliko jih je bilo denimo letos in kdo so bili. Zlobec je hotel tudi poimenski seznam kandidatov ter podatek o tem, katera komisija je koga predlagala.

Odgovor, ki mu ga je poslal Vinko Möderndorfer, vas bo zagotovo presenetil, najbrž celo šokiral: 

"Prešernova nagrada ne pozna nominirancev. Zgolj nagrajence. Takšno je stališče Upravnega odbora, ki ga zastopam. Zakon o Prešernovi nagradi Upravnemu odboru ne daje pravice, da bi obelodanil imena kandidatov. Zgolj objavo imen prejemnikov nagrad. Nikakršnega pooblastila nimamo, da bi javno razkrivali imena umetnikov, katera so Upravnemu odboru posredovale strokovne komisije. To bi bilo tudi grobo kršenje zakona o varovanju osebnih podatkov. Prešernove nagrade niso tekmovanje. Umetniki in njihove umetnosti ne tekmujejo med sabo."

Če morda niste razumeli: Prešernove nagrade se podeljujejo po nekem posebnem navdihu, ki ga omogoča zakonska ureditev. Člani upravnega odbora se sestanejo na klavzuri in podobno kot kardinali na papeških konklavah čakajo, da jih obsije spoznanje. Da se jim pred očmi pojavi podoba kulturnika, ki je kandidat. In ko se to zgodi, kandidat v trenutku postane nagrajenec, saj nima nobenega protikandidata. Zelo preprosto, mar ne?

Predstavljajte si, da bi Prešernove nagrade podeljevali po nekih normalnih, človeških in prav nič metafizičnih merilih; zamislite si, da bi bili kandidati javno znani in da bi šele na podelitvi v Cankarjevem domu dobili nagrajenca - priznam, skoraj se mi je zapisalo "zmagovalca".

Tega si enostavno ni moč zamisliti. Svečeniki templja slovenske kulture ne morejo dopustiti vdora posvetnega v božansko sfero, kjer se nagrade delijo po navdihu ozkega kroga ljudi, prepričanih, da so nezmotljivi. Zaradi tega so določeni ustvarjalci dobesedno obsojeni na prekletstvo izgona iz "slovenskega kulturniškega raja", v katerem vlada klanovska mentaliteta in kjer so umetniški dosežki lahko prepoznani kot vrhunski samo pod pogojem, da so tako odločili oziroma določili svečeniki templja slovenske kulture.

Ministrstvo za kulturo, ki je trenutno brez ministra in bo še nekaj časa brez njega, lahko mirno pripojimo ministrstvu za izobraževanje, znanost in šolstvo, pa bo problem rešen. Huje bo za vse tiste reveže, ki se bodo udeležili "osrednje državne proslave" ob 8. februarju. Sploh ko bo govoril Möderndorfer. To bo inferno v tistih neudobnih sedežih Cankarjevega doma. Prisostvovati dogodku, ki še na televizijskem ekranu izgleda kot nacionalna sedmina po pogrebu kulture, bo letos resnično travmatično.

Moje sožalje.