Čeprav se postopno tudi v Sloveniji začenja na veliko govoriti o t.i. politikah razogljičenja, kar pomeni postopno ukinjanje fosilnih goriv iz energetskega sektorja (premog), ter o nujnosti sprememb na področju prometa, si ponovno pljuvamo v lastno skledo. Drugače je namreč težko obrazložiti dejstvo, da Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) z zavlačevanjem deluje v nasprotju z že sprejetimi zavezami in izdanimi koncesijami. Ob tem je pomenljivo tudi to, da resorni minister Jure Leben na veliko razglaša, kako bo Slovenija "ambiciozna" pri sprejemanju politik, ki naslavljajo podnebno-energetsko problematiko (izjava, dana po podnebnem vrhu v Katowicah decembra 2018).

Zakaj OVE in hidroenergija?

Slovenija je namreč že večkrat napovedala aktivne ukrepe za povečanje deleža obnovljivih virov energije (OVE) v energetski bilanci, pri čemer so v nacionalnih programih vodni viri (hidroenergija) prepoznani kot tisti, ki bodo lahko delno nadomestili izpad proizvodnje električne energije iz okoljsko spornih virov (lignit in druge vrste premoga). Poleg tega ima Slovenija izmed vseh vrst OVE prav na področju hidroenergije največ tehnološkega znanja in lastnih zmogljivosti za izvedbe projektov pod ključ:

"Med tehnologijami za proizvodnjo električne energije iz OVE imajo hidroelekrarne (HE) tako energetske kot makroekonomske prednosti, zato sta scenarija oblikovana tako, da je v obeh vodni potencial maksimalno možno in realno izkoriščen in sicer je od celotnega neizkoriščenega tehničnega potenciala za proizvodnjo električne energije v HE, ki danes znaša 51 %, predvideno izkoriščanje dodatnih 13,6 odstotnih točk potenciala, kar pomeni, da bo do leta 2030 izkoriščenega 62 % tehničnega potenciala. »V primeru, da se za predvidene HE, ki so na območjih Natura 2000, do leta 2030 ne bodo našle izvedbene rešitve brez pomembnega vpliva na Naturo 2000, in posledično HE ne bodo zgrajene, ne bo dosežen cilj AN OVE, niti v letu 2020  niti v letu 2030."

(vir: Osnutek AN OVE 2010-2020, posodobitev 2017, str. 9)

15-letni zastoj s koncesijami

Ob tem je zanimivo to, da je država prepoznala neizkoriščen vodni potencial že leta 2004 in 2005, ko sta bili podeljeni koncesiji za rabo voda na srednji Savi (2004) in Muri (2005). Ne glede na to, da je od tega preteklo že 15 let (!) smo danes v situaciji, ki kaže na vso paradoksalnost neurejenih razmer in pomanjkanja politične volje na okoljsko-energetskem področju: ne samo, da od takrat še ni prišlo do podpisa obeh koncesijskih pogodb - in to kljub temu, da je bila slednja za srednjo Savo napovedana že več krat (Ob podelitvi koncesije za srednjo Savo leta 2004 se je koncendent, tj. Vlada RS zavezal za podpis koncesijske pogodbe v roku 6 mesecev!) ter že tudi usklajena pred enim letom, pač pa sedanja enostranska dejanja posameznih ministrstev grozijo z zaustavitvijo postopkovnih korakov umeščanja novih hidroelektrarn v prostor ter odškodninskimi tožbami ob že investiranih milijonih za pripravo dokumentacij v primeru obeh projektov.

Koncesionar (v primeru srednje Save družba HESS v mešani lasti HSE in GEN energije, v primeru Mure pa Dravske elektrarne Maribor – DEM) je namreč v vmesnem času na pobudo Vlade Republike Slovenije vložil pobude za sprejetje ustreznih Državnih prostorskih načrtov (DNP), in sicer 2009 za srednjo Savo in 2012 za Muro.

Cilji, ki jih ne bomo dosegli

Ni nepomembno niti to, da usklajenega cilja EU o deležu OVE v bruto končni porabi energije do leta 2020 v 25 % deležu ne bomo dosegli (to je že dejstvo); ter da brez obsežnih investicij v nove hidroenergetske proizvodne zmogljivosti v naslednjem desetletju (in ob sedanjem zavlačevanju z umeščanjem v prostor novih zmogljivosti se bo zgodilo točno to), ne bomo zmožni izpolniti ciljev niti do 2030 (32,5 % delež OVE v bruto končni porabi energije).

In kje so tukaj ambiciozni načrti, o katerih govori minister Leben?

Koncesija za srednjo Savo in odgovornost?

Projekt izgradnje petih hidroelektrarn na spodnji Savi se postopno zaključuje (na vrsti je še zadnja hidroelektrarna Mokrice), vendar se projekt vzpostavitve hidroelektrarn na srednji Savi (Suhadol, Trbovlje in Renke) vleče nerazumno dolgo. Kot kaže, so v ozadju parcialni interesi posameznikov in politično netransparentno poseganje vladnih odločevalcev.

Koncesijska pogodba med vlado in koncesionarjem (HSE) je namreč bila usklajena že februarja lansko leto, ko je na ministrskem stolčku Ministrstva za infrastrukturo sedel še Peter Gašperšič, a vse do danes še vedno ni bila podpisana. Kot namreč izhaja iz uradnega dopisovanja med vladnimi resorji, je ob zamenjavah v vladi Marjana Šarca Peter Gašperšič – sedaj v funkciji člana kabineta ministra Lebena – že usklajeno koncesijsko pogodbo ponovno odprl in zahteval ponovna usklajevanja ter istočasni podpis ločene pogodbe koncesionarja z lokalnimi skupnostmi, s katero bi želela vlada svoj del infrastrukturnih obveznosti pri izgradnji projektov (javna infrastruktura, tj. mostovi, ceste, kolesarske steze ipd.) prevaliti na HSE, česar do sedaj pri tovrstnih projektih ni bilo (V primeru spodnje Save te zahteve realizira koncendent preko družbe INFRA d.o.o. in ne preko lastnika koncesije in investitorja v energetsko infrastrukturo, družbe HES).

Še več, Ministrstvo za okolje in prostor je tovrstno razpravo odprlo pred jesenskimi lokalnimi volitvami, kar je posebej nerazumljivo, saj je s tem občutno povečalo apetite vplivnih lokalnih lobijev. Zastavlja se vprašanja, v čigavih interesih ob tovrstnem zavlačevanju deluje vodstvena ekipa Ministrstva za okolje in prostor? Tako smo danes v situaciji, ko datum podpisa koncesijske pogodbe za srednjo Savo še vedno ni znan, in da posledično vse aktivnosti v zvezi z izdelavo DPN do nadaljnjega stojijo, čeprav je predsednik vlade jeseni podpis koncesijske pogodbe napovedoval do konca leta 2018.

To tudi pomeni, da se izgradnja prvih treh hidroelektrarn odmika na čas po letu 2030, kar bo še dodatno poslabšalo energetsko bilanco Slovenije, ko gre za obnovljive vire energije, pa seveda tudi izvrševanje uradnih zavez do leta 2030. Pri tem politična odgovornost ne bo padla zgolj na MOP in vodstvo ministrstva, temveč tudi na Alenko Bratušek, ki je prav od Petra Gašperšiča prevzela vodenje ministrstva za infrastrukturo. To ministrstvo bo kot nosilec energetskih politik na koncu moralo pojasniti, zakaj do nerazumnih zamud prihaja ter v čigavem interesu.

Odvzem koncesije na Muri?

A če smo pri projektih na srednji Savi priča zavlačevanju, pa zadnja dejanja ministra Lebena in MOP v zvezi z že podeljenimi koncesijami na Muri govorijo o delovanju enega resorja v škodo države, ki so nepopravljiva in so lahko v bližnji prihodnosti tudi predmet odškodninskih tožb.

Predlog Uredbe o prenehanju veljavnosti Uredbe o koncesiji za rabo vode za proizvodnjo električne energije na delu vodnega telesa reke Mure od Sladkega Vrha do Veržeja (vir),  ki jo je minister Leben enostransko ter brez ustreznega medvladnega usklajevanja ter dialoga s koncesionarjem (HSE oz. DEM) napovedal pred tedni in je trenutno v javni obravnavi, namreč brez poglobljene analize odvzema možnost vzpostavitve hidroelektrarne na  Muri - in to brez ponujanja kakršnih koli alternativnih možnosti in virov za njihovo realizacijo ter ocene potencialnih posledic vpliva na lokalno okolje.

Ena ključnih zapisanih utemeljitev za prenehanje koncesije ta to, da je bila reka Mura pod zaščito UNESCA na pobudo Slovenije sprejeta šele leta 2018, medtem ko okoljsko poročilo s strani investitorja za HE Hrastje Mota (družba DEM) leži na resornem ministrstvu že od leta 2016 in da priprava Državnega prostorskega načrta (DPN) za HE Hrastje Mota poteka že od 2012. Ostale navedbe, ki se navajajo kot razlog za odvzem koncesije, so zavajajoče in strokovno povsem neutemeljene, ker investitorju ni bila dana možnost, da se v procesu prevlade javnega interesa do njih opredeli in predlaga nadomestne ukrepe ter hkrati omogoči koncendentu (vlada) strokovno korekten in kvaliteten zaključek postopka DPN. Po neuradnih informacijah je pričakovati, da bo HSE in DEM v tem primeru uporabila vsa možna pravna sredstva za zaščito lastnih interesov, med drugim tudi povračilo že investiranih sredstev v namen izvedbe tega projekta.