Komentar

Mark Rothko: Barva je v središču vsega, barva je odraz duše

Če bi me kdo vprašal, ali obstaja vizualni umetnik, ki me je s svojim umetniškim delovanjem in bitjem v celoti izpolnil in da ne prihaja iz sveta novo tehnoloških avantgardnih umetnosti, bi takoj brez vsakega zadržka izstrelil: obstajajo trije, Anselm Kiefer, Marina Abramovič in Mark Rothko. Prva dva sta še živa, tretji pa je že zgodovina. Mark Rothko je bil tisti, ki je zgodovino pred našimi očmi zavrgel in sam postal zgodovina.

10.02.2019 08:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Mark Rotko   razstava   Dunaj   ekspresionizem   ZDA   umetnost

Raziskava nezavednega skozi svet umetnosti je eden največjih izumov XX. stoletja.

Današnje besedilo je namenjeno premisleku o tistem, kar se bo šele zgodilo. V bližnji prihodnosti na Dunaju napovedujejo pregledno razstavo slikarja Marka Rothka. Odprli jo bodo naslednji mesec v Kunsthistorisches Museum (Umetnostno-zgodovinskem muzeju). Z dunajsko razstavo se nam najavlja velik pregled Rothkovih slik iz časa, ko je imela pigmentirana slika še globok religiozen smisel. Že skoraj pol stoletja njen pomen izginja. Ljudje bodo seveda še vsaj stoletje ali dve polnili svoje stanovanjske votline s slikami, toda imele bodo le vlogo okrasja, ne pa več totemskega objekta verovanja. Besedilo, ki je pred vami, je komentar o Rothkovi umetnosti, istočasno pa je povabilo na dunajsko razstavo umetnika abstrakcionista.

 

 

Rana leta

 

Rothko je imel deset let, ko je Kazimir Malevič leta 1913, nedaleč od njega, v Sankt Peterburgu, že poglobljeno razvijal sveto abstrakcijo iz popolnoma drugačnih izhodišč, a iz podobne presvetljenostim s katero bo Mark Rothko desetletja kasneje uveljavljal svoj abstraktni ekspresionizem. Točno tistega leta, ko bo Malevič v operi Zmaga nad soncem prvič predstavil javnosti Črni kvadrat, se bo Rothkova družina preselila iz Latvije v tedanjem ruskem carstvu, v Združene države Amerike, v Portland v državi Oregon.

 

 

Pozna leta

 

Rad bi vas opozoril še na drug Rothkov mejnik, na leto 1970, ko se je zaključilo njegovo tuzemsko življenje. To je bilo leto prvega video festivala na svetu in prvih preglednih razstav računalniške umetnosti. Svet umetnosti se je začel v temeljih spreminjati.

 

Že dolgo me ne vznemirjajo več slike, ki visijo po zidovih galerij in muzejev kot obešenci, nazadnje se je to zgodilo pred desetletji v Tate Britain galeriji v Londonu, ko sem si kot mladostnik prvič ogledal postavitev slik Marka Rothka. Ravno iz mehčin te razstave bom črpal besedilo današnjega komentarja.

 

 

Srednja leta

 

Kmalu po drugi svetovni vojni se je v Rothku izoblikovala želja, da se vrne in obišče Evropo. Po velikem kulturnem krogu, ki ga je začel v Firencah, se je odločil vstopiti v umetnost iz pozicije nič. Odrekel se je vsem svojim kot tudi tujim vizualnim izkušnjam. Nikoli pa se ni odrekel kulturni izkušnji, v katero je bil vrojen, ne smemo pozabiti na fascinantno judovsko kulturno zavest, ki ji je pripadal.

 

Ravno pri Rothku sem se naučil, da moraš opevati kvaliteto, ne pa pozivati na divjo kritičnost, vsemu navkljub je spoštoval kritično zavest in kritično distanco. Nikoli ni reduciral, ne ločeval nepomembnega od pomembnega. Predvsem je v sebi odstranjeval tisto, kar ga je omejevalo. S pomočjo dionizičnega razvrata je rušil lastne tabuje in kulturne vzorce. Vse kar je bilo v njem apoliničnega, se je izgubilo v njegovem aparatu ravnotežja, vse v njem je postalo lebdeče in nežnih robov. Skozi življenje je vse svoje ostrine nežno razostril (metoda blour)! Rothkove slike s pomočjo barve povežejo človeka s svetlobo.

 

In zdaj pozor, zanj so bile največje prepreke, ki omejujejo človeka, spomin, geometrija in zgodovina. Vse troje je z njegovim dionizičnim načinom življenja razpadlo.Vedno manj se je zanašal na spomin, zgodovina ni več nastopala kot zaporedje matric, temveč je izpuhtela v alkoholnih hlapih, opisna geometrija pa je postala zanj popolnoma nepomembno znanje.

 

Nasprotno pa je svoje barve razumel in obravnaval zelo konkretno, kot realen, a zelo zmehčan prostor. V enem od mojih mnogih bivanj v New Yorku sem živel stanovanju, ki se je nahajalo nedaleč od njegovega studia na 69 ulici. Še danes je studio pomembna ikona New Yorka, v kateri sta živeli umetnost in njena smrt. V tistem času sem šel poslušat Rothkovo hči Kate, ki je bila v svoji interpretaciji očetove umetnosti nadvse slikovita, izgovorila je nadvse preprosto misel: Navkljub kompleksnosti interpretacije očetove umetnosti morate vedeti, da oče opisuje konkretne prostore. V spodnjih delih slike gledamo ambiente metro postaj, v zgornjem delu pa človeka, ki vstopa v svetlobo New Yorka, včasih pa se potnik iz metro postaje dvigne v noč.

 

Zdaj nastopi Mark Rothko osebno:

 

Vsa Rothkova umetnost se zgodi znotraj pigmenta, znotraj barve, ki hoče preseči svojo lastno materialnost. S kilogrami nežno nanesene barve želi Rothko v dvodimenzionalnem barvnem polju razostriti - razum. Njegova osebna svetloba se je vkopala v kilograme barv na velikih formatih slik. Pred nami se je zgodila večplastna pigmentna preobrazba materialnosti. To je bil neobvladljiv pohod človeka po stezah svetlobe.

 

Ekstrem zgodovinskega razuma: napor tistih, ki so oblikovali prvih petdeset let v umetnosti XX. stoletja, in nas, ki smo prišli za njimi, da bi spreminjali naslednjih petdeset let umetnosti, se sešteje v sto let! Dvajset takšnih zaporedij opiše dva tisoč let novega štetja. Konec ekstrema.

 

Abstraktni ekspresionizem je prvo severnoameriško umetniško gibanje nasploh. Ameriška stilna transverzala je bila avtentičen izum judovskih umetnikov. Načina in uveljavljanja abstraktnega ekspresionizma ne bom osvetljeval. Povejmo, da v primeru Rothka spoznavamo rusko hasidijsko judovsko življenje, ki izvaja svoje obredje v hebrejskem jeziku. Rothko ji je bil v prvem delu življenja zelo zvest.

 

Abstraktni ekspresionisti od umetnosti želijo nasprotno, kar si sam želim. Od umetnine zahtevajo, da v gledalcu sproži občutljivost, ta pa naj ga poveže z absolutnim. Želijo si, da se prek barve izoblikuje občutje prisotnosti absoluta. Gledalec naj razume barvo kot milost absoluta. Tako je gledalcu dano, da neposredno sodeluje v življenju duha, in prek njega začuti vsako posamično eksistenco ter obratno, da se lahko prek slike vsaka posamična eksistenca priključi na gibalo sveta, na absolut. Pogled gledalca naj prek njenih barv sproži spontano skandiranje idealov; tako gledamo v sliki absolut sam. Slika ni samo produkt, v njej je nameščen vzvišen ideal. Abstraktna vzvišenost hoče prevladovati nad plehkostjo dejanskosti.

 

Rothkova mladostniška nadrealistična izkušnja mu je ozavestila freudovsko - jungovsko znanost, z uporabo nadrealističnega avtomatizma mu je omogočila potop v nezavedno. Prek njega je sproščal svoje nezavedno. Formatiral ga je v monumentalne slike. Ravno veliki formati barvnih polj zbujajo strahospoštovanje medija samega. Slikar barvnega polja premišljeno vstopa v barvne apoteoze. Najprej sproža in takoj zatem stopnjuje duhovno v gledalcu. Samo dejanje slikanja postane motiv in vsebina slikarstva. To ni vprašanje samonanašanja, temveč smisla čiste moči medija, neodvisno od tega ali absolut biva ali je vse - nič. Težišče smisla se nahaja v umetniškem delu samem.

 

Barva je v središču vsega, barva je odraz duše. Tako kot pravi Ludwig Rubiner: svet naj postane organizem duha.

 

Zadnja leta: Rothko slika sivo-črne slike! Njegove slike so priprava na popolnost. Leta 1970 stori samomor.

 

Rad se ponavljam: če bi me kdo vprašal, ali obstaja vizualni umetnik, ki me je s svojim umetniškim delovanjem in bitjem v celoti izpolnil in da ne prihaja iz sveta novo tehnoloških avantgardnih umetnosti, bi takoj brez vsakega zadržka izstrelil: obstajajo trije, Anselm Kiefer, Marina Abramovič in Mark Rothko. Prva dva sta še živa, tretji pa je že zgodovina.

 

Vera Horvat Pintarić pravi: tako kot je težko razumeti sedanjost, jo je še težje premišljevati kot zgodovino. Ravno Mark Rothko je bil tisti, ki je zgodovino pred našimi očmi zavrgel in sam postal zgodovina.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
"Vse, česar se dotakneš v umetniškem delu, je umetnost!"
0
23.02.2019 06:00
Ivana Popović je bila avantgardna umetnica zadnje umetniške avantgarde XX. stoletja. Nikoli se ni metodološko odmaknila od ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tajani, Salvini in na koncu predsednik Mattarella: O slovensko-italijanskih odnosih
5
22.02.2019 20:45
Polemika me ne prizadeva samo zato, ker sem podpisnik uravnovešenega poročila mešane italijansko-slovenske komisije od odnosih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
EU po brexitu: Odhod Združenega kraljestva bi lahko pomenil zaton Evrope, kakršno poznamo danes
18
21.02.2019 21:00
Po seriji prispevkov o prihodnosti Evropske unije se tokrat osredotočamo na posledice brexita; kakšne posledice bi lahko imel ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Pet let ruske okupacije: "Trditev, da je bil Krim vedno ruski, je popolna izmišljotina!"
16
20.02.2019 23:10
Ob peti obletnici ruske invazije na Krim Pavlo Klimkin razčlenjuje mit o tem, da naj bi bil ta polotok od nekdaj ruski . V ... Več.
Piše: Pavlo Klimkin
Marjan Šarec na evropskih volitvah ne bo zmagal. Zakaj ne? Zato, ker ne sme kandidirati!
7
19.02.2019 23:15
Marjan Šarec lahko odpira šampanjec in se veseli visoke javnomnenjske podpore ta hip, vendar pa ga na evropskih volitvah ... Več.
Piše: Uredništvo
Fašizem ni enako komunizem ali kako je SDS sama sebe porinila v javnomnenjsko "fojbo"
38
18.02.2019 18:32
Že prejšnji teden, na vrhuncu bazoviškega škandala, je postalo jasno, da bo v Sloveniji za neustrezen, v bistvu celo sramoten in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ukradene umetnine, 2. del: Washingtonska načela in moralna dolžnost demokratičnih vlad
6
18.02.2019 00:00
Vračanje premoženja ne le žrtvam nacističnega holokavsta, ampak tudi komunističnega terorja, je moralna dolžnost demokratičnih ... Več.
Piše: Keith Miles
Minister za kulturo
5
17.02.2019 12:00
Pisateljski kolega in predsednik Prešernovega sklada Vinko Mderndorferje na letošnji Prešernovi proslavi upravičeno branil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Mojster in knjiga: Boris Balant in Kosovelova tipografija
0
16.02.2019 22:33
Vizualni avtor Boris Balant se s svojim oblikovanjem upira naravnim težnjam, s svojo vizualno lepoto konstruira drugačnost. Na ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Slovenija First!"
13
14.02.2019 21:08
Polemika o prihodnosti Evropske unije, ki se je razvila med Keithom Milesom in Dejanom Steinbuchom, se nadaljuje. Pridružuje se ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Škandal v Bazovici: Česa vse se morajo v SDS naučiti, da se naslednjič ne bodo tako blamirali
44
13.02.2019 01:45
Retorična vojna, ki je izbruhnila zaradi nedeljskega dogodka v Bazovici, kjer sta si dala duška Antonio Tajani in Matteo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Proizvodnja veselja za bedake ali oblast in opozicija v istih rokah
15
08.02.2019 16:00
Ena najvažnejših in najbolj nevarnih domislic slovenskih komunistov je bila, da Jugoslavija po drugi svetovni vojni ni ostala za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Praznik kulture v deželi nekulture, kjer nihče noče biti minister za kulturo
11
07.02.2019 00:59
Na predvečer 8. februarja bodimo humani in prižgimo svečko za pokojno slovensko kulturo. Medtem ko bodo v Cankarjevem domu v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Boris Kobal mora umreti: V revščini od lakote, ali pa naj naredi samomor!
49
05.02.2019 06:00
Slovenski mediji morajo nujno nadaljevati z intenzivnim javnim linčem Borisa Kobala, če želimo, da si bo tudi ta komedijant po ... Več.
Piše: Andrej Černe
Deklaracija 30: Velika evropska debata
4
03.02.2019 18:00
Internacionalistični intelektualci se zavedajo dramatičnosti trenutka, nevarnosti za Evropsko unijo zaradioddaljevanja ZDA in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Dramaturgova drama: Konflikt neskončnosti s človekovo končnostjo onkraj dobrega in zla
0
02.02.2019 20:20
Dramaturg je obsojen na oblikovanje tistega, kar se ne da izoblikovati. To je njegova veličina. Odlični dramaturgi imajo zavest ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Afera Kobal: "Dobri umetniki kopirajo, veliki umetnik kradejo."
27
30.01.2019 22:55
Slovenski mediji imajo kratek spomin.Afera Kobal ni dolgo trajala, ko jo je odpihnila afera Prešiček, ki se je prav tako hitro ... Več.
Piše: Igor Mekina
Polemika o Evropi: Churchill bi bil zagotovo proti brexitu, če bi ta pomenil še močnejšo Nemčijo
11
29.01.2019 22:34
Dragi Keith, najbolj me je strah, da bi se Evropa tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Povest o nekulturnem Prešičku ali kdaj bomo že ukinili to prekleto ministrstvo
16
27.01.2019 19:00
Ponedeljek bo dan D za Dejana Prešička, ki mu sindikalisti in zaposleni na ministrstvu očitajo nekulturno vedenje, mobing in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
8. februar, dan slovenskega nacionalizma
15
26.01.2019 20:55
Umetniška svoboda je osrednja zahteva današnje Evrope. Svoboda avantgardnega mešanja medijskih zvrsti, hibridnosti, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Fašizem ni enako komunizem ali kako je SDS sama sebe porinila v javnomnenjsko "fojbo"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,066
02/
"Slovenija First!"
Igor Bavčar
Ogledov: 2,433
03/
Marjan Šarec na evropskih volitvah ne bo zmagal. Zakaj ne? Zato, ker ne sme kandidirati!
Uredništvo
Ogledov: 2,232
04/
Pet let ruske okupacije: "Trditev, da je bil Krim vedno ruski, je popolna izmišljotina!"
Pavlo Klimkin
Ogledov: 1,756
05/
EU po brexitu: Odhod Združenega kraljestva bi lahko pomenil zaton Evrope, kakršno poznamo danes
Ferdinand Blaznik
Ogledov: 1,289
06/
Škandal v Bazovici: Česa vse se morajo v SDS naučiti, da se naslednjič ne bodo tako blamirali
Dejan Steinbuch
Ogledov: 4,366
07/
Ukradene umetnine, 2. del: Washingtonska načela in moralna dolžnost demokratičnih vlad
Keith Miles
Ogledov: 1,304
08/
Minister za kulturo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,705
09/
Sodišče: AKOS nezakonito zmanjševal frekvence slovenskih radijskih programov! Sum korupcije?
Uredništvo
Ogledov: 1,338
10/
Tajani, Salvini in na koncu predsednik Mattarella: O slovensko-italijanskih odnosih
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,110