Vračanje premoženja ne le žrtvam nacističnega holokavsta, ampak tudi komunističnega terorja, je moralna dolžnost demokratičnih vlad. Ni še prepozno, da bi začeli ukrepati in delovati, kot predlagajo Washingtonska načela, sprejeta na konferenci o umetninah, ki so jih judovskim lastnikom odvzeli nacisti po vsej Evropi. Washingtonska načela (Washington principles on nazi-confiscated art) je podprla tudi Slovenija, ki je bila ena izmed 44 držav, sodelujočih na konferenci v Washingtonu leta 1998.
Pred kratkim sem pisal o dolžnostih vlad (portal+, 6. januar 2019), ki so konec koncev izvršilna roka izvoljenih demokratičnih predstavnikov, in naj bi se obnašale ne samo na zakonit, temveč tudi na moralen način. Seveda naj bi državljani, ki so pošteni in moralno pokončni, po svoji lastni volji počeli enako. To načelo podpira tudi Fundacija Obermayer, ki je nedavno podelila Hildi Schramm nemško-judovsko zgodovinsko nagrado. Hilde Schramm je hčerka nacističnega Hitlerjevega arhitekta Alberta Speera. Speer je bil 20 let v zaporu zaradi sokrivde pri gradnji taborišč smrti in izrabljanja taboriščnikov za suženjsko delo. Težko je bilo verjeti njegovem zagovoru, da ni ničesar vedel o namenu teh taborišč, ki jih je gradila njegova zločinska organizacija Todt.
Ko je Hilde Schramm podedovala del očetovih slik, nobena ni bila delo velikega umetnika, se je bala, da so posledica kraje ali izsiljevanja judovskih družin. Leta 1993 se je odločila, da jih bo prodala in vsaj nekaj vrnila judovski skupnosti. Z izkupičkom je ustanovila sklad Zurückgeben (dati nazaj, vračilo). To priznanje za njeno 25-letno delo je pokazalo, da kraja ali izsiljevanje ni nagrajeno.

Hilde Schramm kot deklica v družbi Adolfa Hitletja na Bertesgadnu.
Veliko judovskih družin bije na tem področju grenke bitke za vrnitev premoženja, nenazadnje zaradi težavnega dokazovanja lastništva ali dednih pravic. Washingtonska načela (Washington principles on nazi-confiscated art, vir) iz leta 1998 o s strani nacistov zaplenjeni umetnosti (lahko bi rekli zelo pozno po drugi svetovni vojni), ki se ukvarjajo z izgubljenimi judovskimi umetniškimi deli, knjigami in arhivi, je podprlo 44 držav.* V njih je sedem načel, ki so v svojem kontekstu pomembna tudi za umetniška dela, ki so jih komunistični režimi s krajo ali izsiljevanjem pridobili od Judov in Nejudov. Vendar so tisti, ki so posebno pomembni za slovensko vlado in predsednika, sledeči:
1. načelo
Zaplenjeno umetnost je treba identificirati.
2. načelo
Zagotoviti je treba vire in osebje, ki bodo olajšali prepoznavanje.
11. načelo
Narode je treba spodbujati, da bodo razvili nacionalne postopke za uveljavljanje teh načel.
Cenim, da vzpostavljanje zakonov o lastnini v Sloveniji po neodvisnosti omogoča vračanje premoženja. Vendar kar manjka, je pomoč države pri postopkih, podobnim zgornjim, ki bi pomagali pri vračilu komunističnih odvzemov. Le-te so pogosto spremljali poboji, ne ravno v "tovarniškem" slogu nacističnih usmrtitev, a so bili kljub temu umori.
Ni še prepozno, da bi začeli ukrepati in delovati, kot predlagajo Washingtonska načela, ne samo pri žrtvah holokavsta in njihovih potomcih, ampak tudi pri žrtvah komunističnega terorja in kraje. Kot sem povedal v prejšnjem komentarju (vir), verjamem, da imajo dobre demokratične vlade moralno dolžnost, da v teh okoliščinah ukrepajo.
* Toliko držav je sodelovalo na konferenci, ki se jo je udeležila tudi Slovenija.