Da je Antonio Tajani, ki je na čelu Evropskega parlamenta, sicer pa sodi v grupacijo evropskih ljudskih strank (EPP), v Bazovici prestopil mejo politične in splošne civilizacijske spodobnosti, je jasno tudi vsem normalnim in politično zmernim Italijanom. Ugotavljajo, da Rimljan Tajani - preden je z Berlusconijem soustanavljal stranko Naprej Italija (Forza Italija), je bil tudi novinar, v mladosti pa pripadnik Fronte mladih monarhistov (Fronte Monarchico Giovanile), ki se je zavzemala za vrnitev kraljeve družine Savojcev v Italijo - ne pozna zgodovine tega dela svoje domovine in bi bilo zanj kot tudi za vse ostale pravzaprav bolje, ko bi bil ostal v Bruslju oziroma Strasbourgu.

A ker bodo konec maja volitve v Evropski parlament, smo že v obdobju prevolilnih govorov, ki bodo v sosednji Italiji še posebej pestri tudi zato, ker je država tudi uradno vstopila v recesijo. Po brexitu je Italija za Nemčijo in Francijo tretja ekonomija Evropske unije, zato so prognoze o morebitnem finančnem zlomu že danes zaskrbljujoče. Italijanski bail-out bi bil najmanj desetkratnik grškega ...

Kaj je torej lepšega kot preusmerjanje pozornosti od ekonomskih in socialnih tem k zgodovini, njenim domnevnim krivicam in resentimentom? Kaj je za populističnega italijanskega podpredsednika vlade in notranjega ministra Mattea Salvinija lepšega od relativiziranja dejanj fašističnih predhodnikov z izjavami, ki so kozmetično morda še nekako znosne, vendar v sebi skrivajo podton, iz katerega vejejo negativna čustva?

Seveda ni nobenega dvoma, da je predsednik Evropskega parlamenta Tajani z govorom v Bazovici omadeževal svojo funkcijo. Če bi bilo kaj pravice na tem svetu in če bi imela Slovenija v EU določeno geopolitično težo, potem bi moral gospod Antonio zaradi takšnih izjav odstopiti. Vpitje "naj živi italijanska Istra" in podobno, preveč smrdi po časih pred izbruhom II. svetovne vojne, v kateri se Italijani in Slovenci že drugič v 20. stoletju nismo borili na isti strani. Nismo bili mi tisti, ki bi zahrbtno napadli in okupirali polovico sosednje države. Če jo bo Tajani ne glede na vse proteste in upravičene kritike odnesel brez hujših posledic, potem bo to samo zato, ker Slovenija v Evropski uniji ne pomeni nič. Ker nima nobenih zaveznikov. Nad tem bi se morali vsekakor zamisliti.

Salvini ne razume, zakaj bi bil zločin nacistov kaj drugačen od zločina komunistov. Kje so pa fašisti?! 

Pa se bomo? Se bomo končno zamislili nad svojo nepomembnostjo v EU in nad tem, da smo brez pravih prijateljev in zaveznikov? Da namesto, da bi krepili jedro demokratične Evrope, paktiramo s Putinom, ki išče mehki trebuh Evrope in podpira skrajno levico in populistično desnico? Se res ne zavedamo, da je naša zunanja politika včasih enako sebična, egoistična in nacionalistična kot tista, ki jo vodijo štiri države Višegrajske skupine?

Smo se sposobni zamisliti nad svojo invalidnostjo, ko gre za uveljavljanje strateških nacionalnih interesov? Kajti prav ob incidentu v Bazovici je kot smrljiva kanalizacija spet na dan udarilo prislovično sovraštvo med komunisti in radikalno desnico (nekoč so to vlogo igrali klerikalci oziroma domobranci), konkretno SDS, kjer se je njen dosmrtni predsednik Janez Janša v polemiki med Salvinijem in Šarcem mirno postavil na Salvinijevo stran. Neverjetno!

Še dlje je šel poslanec SDS Branko Grims, ki je celo čestital Salviniju za tole izjavo:

V SDS ne razumejo, da večina Slovencev do fašizma in italijanskega revizionizma ne goji simpatij.

Kje se skriva bistvo tega, za Slovence tragičnega zgodovinskega nesporazuma? Za SDS je bolj kot fašizem nevaren komunizem, bolj kot tuja grožnja jih skrbijo domači komunisti. Nas to na kaj spominja? Bi nas moralo kaj skrbeti? Kajti za trenutek se je zazdelo, da se je čas ustavil, da se je kolesje zgodovine zavrtelo nazaj. Če ne bi bila vse skupaj le neokusna uvertura v evropske volitve, če ne bi bila Italija v recesiji in če se tudi v Sloveniji ne bi v zakulisju dogajalo toliko zelo pomembnih stvari, bi človek zlahka nasedel ...

O tem, da se ekstremisti iz obeh polov privlačijo, da za svoj obstoj in smisel potrebujejo drug drugega, ni dvoma. A ideološki naboj v tem primeru niti ni bil bistven, kajti med Slovenci je glede Primorske, Istre oziroma Trsta vedno veljal tihi konsenz, ki ga v SDS niso sposobni dojeti in ponotranjiti. Če bi ga, potem ne bi streljali takšnih kozlov zaradi Tajanija in Salvinija. Sploh pa nikomur ne bi padlo na pamet, da bi jima čestital, izražal spoštovanje in na socialnih omrežjih (tviterju) sramotil svojo domovino in svoje rojake (!). Tega momenta res nisem nikoli razumel: kako lahko nekdo, ki se ima za Slovenca in lojalnega državljana, izreka spoštovanje populističnemu tujemu politku (konkretno Salviniju) zaradi besed, za katerimi leži dolga senca fašističnih zločinov nad Slovenci? Takšno klečeplazenje je sramotno in spominja na neslavo zahvalo, ki so jo Mussoliniju namenili cerkveni in politični veljaki Ljubljanske pokrajine (Provincia di Lubiana) po fašistični okupaciji.

Čemu je treba naše notranjepolitične frustracije zdraviti s priklanjanjem tujim politikom, ki si o Slovencih (lahko) mislijo vse najslabše; sploh pa prezirajo tiste, ki ne kažejo nobenega občutka za lojalnost svoji lastni domovini. Človek je lahko še tako kritičen do oblasti, vlade ali vladajočih politikov, pa vendar jih ne bo pred tujci ovajal oziroma govoril vse najslabše o njih. Včasih so takšnim rekli - izdajalci. Peta kolona, takorekoč.

Italijani bodo s Salvinijem (in Tajanijem) v nekem trenutku, ko ju bodo imeli dovolj, sami opravili na volitvah. Nihče pa ne bo rešil naših internih nesporazumov. Jasno, da škandal v Bazovici neskončno koristi Marjanu Šarcu in aktualni oblasti, ki s kančkom nacionalizma dozira protiitalijanski resentiment med Slovenci in si tako krepi javnomnenjsko podobo. Obenem poudarjanje izrazito anahronističnih tem pomaga preusmerjati pozornost od za vlado manj prijetnih tem, kot so denimo opozorila fiskalnega sveta glede neracionalnega proračunskega planiranje in previsoke porabe, grozečih znamenj bližajoče se gospodarske krize, hišne preiskave zaradi škandalozne makete drugega tira, katastrofalne posledice gripe v ljubljanskem UKC (24 mrtvih!) in umetno utišanih razprav o razpadu slovenskega javnega zdravstva itd.

Kavboji in indijanci, fašisti in komunisti ...

V kontekstu resničnih in oprijemljivih dogodkov je za vsako vlado, ki ima težavo s svojo demokratično in transparentno naravo, udobneje pobegniti v zgodovino in se igrati kavbojce in indijance oziroma partizane in fašiste. Kdo je prvi začel, je znano. Kdo se je zadnji smejal, prav tako. Zgodovina je zgodovina. Antonio Tajani, ki je odprl Pandorino skrinjico, se je ujel v past tudi na tviterju, ko je v polemiki s komisarko Violeto Bulc in nekim slovenskim trolom pomenljivo odgovoril na žaljivko Fuck you fascist! - trolu je nazaj zabrusil, da je komunist. S tem je, kot je kasneje na tviterju ugotovil Bojan Krajnc, povedal več, kot je hotel.

S fašisti in komunisti, pa seveda tudi nacisti, smo doživeli in preživeli najbolj mračna leta prejšnjega stoletja. Morda bi bil že čas, da te zombije spustimo nazaj v 20. stoletje, naj se tam zmenijo sami med sabo, vrata za seboj pa trdno zaprejo in zaklenejo.