Komentar

"Slovenija First!"

Polemika o prihodnosti Evropske unije, ki se je razvila med Keithom Milesom in Dejanom Steinbuchom, se nadaljuje. Pridružuje se ji Igor Bavčar. Njegova vključitev v razpravo odpira razsežnosti velike evropske debate na portalu+, saj Bavčar v svojem eseju komentira tudi aktualne zapise in izjave o Evropski uniji Igorja Akrapoviča, Žige Turka, Dimitrija Rupla, Barbare Kramžar, Sibila Svilana in Slavoja Žižka.

14.02.2019 21:08
Piše: Igor Bavčar
Ključne besede:   Igor Bavčar   Evropa   prihodnost   Keith Miles   Dejan Steinbuch   II. svetovna vojna   Slovenija   Italija   Rusija   Hitler   Stalin   Jugoslavija   hladna vojna   Slavoj Žižek

Foto: arhiv portal+

Odnos Rusije do Evrope zasluži posebno pozornost. Domala vsi avtorji, ki danes tematizirajo problem EU, pišejo o Rusiji. Putin pa govori o Evropi. In vsi skupaj pri tem iščejo argumente za svoja stališča v - drugi svetovni vojni! 

Igor Akrapovič je rekel, da bi razpad Evropske unije vrgel Slovenijo za dvajset let nazaj v preteklost. To je, če prav pomislimo, blaga izjava. Dvajset let ni veliko. Leta 1999 nam pravzaprav ni bilo slabo. Izjavo moremo torej jemati z rezervo. Akrapovič je, ker je obenem razložil odvisnost slovenskega gospodarstva od evropskega trga, gotovo imel v mislih razmere, ko je bila ta soodvisnost bistveno manjša in smo bili bolj ali manj odvisni od jugoslovanskega trga. To pa je bilo trideset let nazaj. Razpad Evropske unije bi namreč pomenil tudi razpad njenega skupnega trga in s tem usodno ogrozil naše gospodarstvo. Tega se Akrapovič upravičeno boji.

 

Keith Miles je drugačnega mnenja (Polemika o Evropi: Da je EU uspešna in demokratična?! Zagotovo ne!, portal+, 23.1.2019, vir). Polemika z Dejanom Steinbuchom je gotovo prispevala k ostrini njegovih stališč, še posebej, ko je šlo za vprašanje konfederalne ali celo federalne prihodnosti evropske povezave, ki se zdi Steinbuchu nujna (Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče, 9.1.2019, portal+, vir). Milesu se razpad EU ne zdi nič katastrofalnega. Nasprotno, ima jo za neučinkovito, birokratsko in nesposobno tvorbo z izrazitim demokratičnim primanjkljajem. Pravi tudi, da Slovenija lahko nadomesti EU z zavezništvi z manjšimi državami, s Španijo in Italijo.

 

Steinbuchovo zavzemanje za federalno Evropsko unijo ima vsak dan manj privržencev. Celo nova pogodba med Nemčijo in Francijo, ki sta jo Angela Merkel in Emmanuel Macron januarja letos podpisala v Aachnu, se zelo previdno izogiba taki viziji EU, ki jo je posebej izrazito forsirala Francija. Je pa res, da nova pogodba prvič resno omenja ustanovitev evropske vojske, nekateri opozarjajo, da bi to utegnilo Donalda Trumpa dodatno motivirati k rahljanju zveze NATO.

 

Evropski politiki federalizem večinoma zavračajo. In to ne le "populisti" Salvini, Orban, Kaczynski, Le Penova - tudi pri tradicionalnih političnih strankah navdušenja ni. Po eni strani kot Salvini v iskanju rešitev za italijansko gospodarstvo, ki drsi v recesijo, iščejo rešitve zunaj skupnih maastrichtskih proračunskih pravil. Po drugi strani se kot Orban mimo neke sicer zelo ohlapne evropske migracijske politike sami zoperstavljajo migracijam na nacionalni ravni, ker jih EU ni sposobna omejiti.

 

Ta revizija liberalnega principa Evropske unije gre naprej. Peter Altmaier, nemški gospodarski minister, je napovedal spremembe evropske konkurenčne zakonodaje in nemške industrijske politike, ki pomeni v bistvu državno podporo domači industriji, ponovno uvedbo nekoč povsem prepovedanih subvencij, posebej za novo tehnologije in izobraževanje zanje. To je posledica evropske prepovedi združitve Siemensa in Alstoma, kar po mnenju Nemcev in tudi Francozov pomeni popuščanje pred tujimi, neevropskimi družbami, predvsem pa Kitajski, ki ostale prehiteva na strateško najpomembnejšem področju novih tehnologij. Nemški ekonomist Thomas Mayer je Delovi dopisnici Barbari Kramžar sicer rekel, da pri tem ne gre za "Germany First!", ampak za "najprej stranke" (Strah pred prehladom nekdanjega evropskega bolnika, Sobotna priloga, 9.2.2019, vir). Toda nobena stranka ne more biti dolgo "spredaj", če ne bo napredovala država, ki jo vodi.

 

 

***

 

Pariška izjava konservativnih intelektualcev iz leta 2017, na katero upravičeno opozarja Žiga Turk v kolumni (Grobarji, sirote in varuhi Evrope, 6.2.2019, Siol.net, vir), tudi govori o upiranju "lažni Evropi" popolne enotnosti, brezdušni solidarnosti enotnega trga, transnacionalni birokraciji in plitki zabavi, ki jo očitno ne marajo ne levi in ne desni "populisti", pa tudi vse več tradicionalnih politik. Ampak to ne pomeni, da so zato zoper Evropo.

 

Slavoj Žižek v The Independent ima prav, ko pravi, da mnogi spregledajo, da so "populisti" Salvini, Orban, Kaczynski v resnici za Evropo (The battle for Europe’s soul may be lost, The Independent 29.1.2019, vir) in da je Evropa, za katero se zavzema skupina tridesetih liberalnih podpisnikov Peticije za Evropo, v resnici že izgubljena. Nepovratno. Kot pravi Žiga Turk, bi njihova Evropa z zanikanjem nacionalnega pravzaprav dokončno razgnala še zadnje iluzije o političnem pomenu kontinenta Evropa.

 

Dimitrij Rupel, ki upravičeno pogreša jasna stališča do evropskih odprtih vprašanj v slovenski politiki, kljub temu v pozivu liberalnih intelektualcev vidi priložnost za razpravo. Vendar podobno kot Turk kritizira njihovo odklonilno mnenje do nacionalnih držav in se s poudarjanjem načela subsidiarnosti v bistvu pridružuje "populistom" (Deklaracija 30: Velika evropska debata, 3.2.2019, portal+, vir). Vse to je seveda daleč od radikalnega stališča Keitha Milesa, ki ne vidi nobene prihodnosti za EU in zagovarja brexit.

 

 

***

 

Aktualna slovenska politična oblast se glede prihodnosti evropskih povezav obnaša podobno, kot se je konec osemdesetih let obnašala socialistična oblast do vprašanja Slovenije v Jugoslaviji. Podobno kot je bilo konec osemdesetih let slišati socialistične politike, da Slovenija nima prihodnosti zunaj Jugoslavije, danes politiki večinoma govorijo, da je za Slovenijo razpad EU usoden, da je naš interes ohranitev EU itd. Za razliko od Demosa, ki je v začetku devetdesetih let zmogel formulirati platformo za prihodnost Slovenije v samostojni državi med svobodnimi evropskimi narodi in državami, danes slovenska politika nima platforme za odgovor na krizo evropskih integracij, kot ugotavlja Dimitrij Rupel. To za Slovenijo ni dobro.

 

Podobnosti s tistimi zgodovinskimi razmerami je še več. Slovenija je v obe Jugoslaviji - predvojno kraljevino in povojno socialistično - prišla bolj po sili razmer, kot pa na podlagi neke široko izražene politične volje njenih prebivalcev. Tako po prvi svetovni vojni, še posebej pa po drugi svetovni vojni, slovenska politika ni imela ne interesa, ne moči in tudi ne sposobnosti za kakšno alternativo, ki resnici na ljubo tudi ni bila lahko dosegljiva. Napad sil osi na Jugoslavijo in razkosanje Slovenije sta pokazala na povsem možen popolni propad, fizično uničenje slovenskega naroda. Zato ni slučajno, da je prvič znotraj meščanske, drugič pa znotraj komunistične paradigme slovenska vladajoča politika Slovenijo prestavljala iz zavetja enega imperija v zavetje drugega, iz Avstro-Ogrske v obe Jugoslaviji. To s stališča slovenskih nacionalnih interesov ni bilo nujno slabo, niti to ni vrednostna sodba. To so dejstva.

 

Ni potrebno biti posebej zgodovinsko načitan in politično pismen, da ugotovimo, da je slovenski narod v resnici ves čas svojega modernega obstoja za varnejši razvoj potreboval neko okolje, ki je njegovo specifično težo na mednarodnem prizorišču povečevalo. Če je bila to v prvem delu njegove modernejše zgodovine najprej Avstro-Ogrska, potem različne Jugoslavije, so v nekem obdobju te državne forme postale ovira na njegovi poti. Slovenski narod je zato moral dozoreti v nacijo in (vz)postaviti samostojno državo. A obenem je nova država svoje novo, varnejše okolje takoj poiskala v evropskih in atlantskih povezavah; še več, odločilni korak k lastni državnosti je bil sploh možen zaradi velike verjetnosti take perspektive.

 

 

***

 

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je slovenska politika prvič v zgodovini sama izbrala in uresničila svoj nacionalni cilj. Dva referenduma sta jo z večinsko voljo ljudi postavila kot samostojno državo v Evropsko unijo in NATO. Toda tako takrat kot danes - in tudi to je le dejstvo in ne vrednostna sodba - aktualna slovenska politika objektivno ni imela in ne premore moči, da bi na razmere v Evropi odločilneje vplivala. Zgovorna manifestacija te nemoči je sloviti odhod slovenskih komunistov iz XIV. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije na začetku leta 1990, ki ga komunisti poskušajo prikazati prav nasprotno - kot svojo moč.

 

Šele na svobodnih volitvah izbrana oblast je bila v devetdesetih letih sposobna vleči poteze za uresničitev naših interesov kot nacije in države v mednarodni skupnosti. Formalno gledano naš glas nikoli poprej ni imel take teže v kakšni mednarodni instituciji, kot jo ima sedaj v Evropski uniji (tu ima prav Steinbuch in ne Miles, ki se s Steinbuchom ne strinja o tem, da je EU ena najbolj demokratičnih mednarodnih institucij). Objektivno gledano pa je tudi tu slovenski vpliv omejen, dodatno ga omejuje tudi nesposobnost slovenske politike same.

 

V primeru, da te integracije propadejo, povratek nazaj ni mogoč. Kljub temu, da se občasno še vedno pojavljajo neke ideje o obuditvi balkanskih povezav, te niso ne realne in ne dobre za nas. 

 

Kaj torej storiti? To ne pomeni, da moremo le dvigniti roke nad usodo EU. Nasprotno, prav spoznanje te realnosti narekuje slovenski politiki veliko odgovornost, da v danih okoliščinah naredi vse za zaščito ključnih nacionalnih interesov. Končno imamo prvič svojo državo in če kje obstaja razlika v odnosu do časov po obeh svetovnih spopadih, je prav v obstoju slovenske države. Ampak za kaj takega ni dovolj le prisegati na EU in viti roke nad njenimi težavami.

 

Keith Miles, ki je za to, da EU odide na smetišče zgodovine, je za zavezništvo Slovenije z manjšimi državami, s Španijo in Italijo. Njegova kritika neučinkovitosti EU je sicer mestoma povsem upravičena, a obenem zelo protislovna. Evropski in bruseljski birokraciji na eni strani očita nedemokratičnost in odtujenost od držav članic in bruseljski centralizem. Zavzema se za de Gaullovo "Europe des Patries", Evropo svobodnih in samostojnih držav članic brez neke tesnejše povezave, celo brez skupne valute, ki da ni odpravila razlik med članicami. Na drugi strani ji očita, da je neučinkovita in kot dokaz omenja primer krimske krize, ko Merklova in Hollande na sestanku z Vladimirjem Putinom v Minsku nista zmogla preprečiti agresije na Ukrajino. To Milesa spominja na München 1938, na Chamberlaina in Daladierja, ki nista ne znala, ne zmogla in si nista niti upala ustaviti Hitlerjevega pohoda na Češkoslovaško in potem na vso Evropo. Miles na Evropsko unijo naslavlja enak očitek, ko je šlo za vojno v Bosni, češ da je ni bila sposobna preprečiti.

 

Keith Miles mora vedeti, da bi Merklova in Hollande za to, da bi Putinov pohod na Krim ustavila, morala imeti realno politično in vojaško moč. Tako, ki sta jo Chamberlain in Daladier v resnici imela. Lahko bi že leta 1938 napovedala Hitlerju ultimat in vojaško ukrepala v primeru, ko ga ne bi spoštoval. To pa pomeni, da bi morali Velika Britanija in Francija že leta 1938 napasti Nemčijo. Mnogi zgodovinarji so prepričani, da bi se tedaj Hitlerja dalo res ustaviti. Za razliko od današnje Evrope vis-a-vis Rusije sta bili britanska in francoska vojska takrat še kos nastajajočem Wehrmachtu. Hitler vojaško še ni bil pripravljen za spopad s Francozi in Britanci, češkoslovaški obrambni sistem ni bil slab, a je potem z nemško okupacijo Sudetov povsem propadel. Hitler je imel tudi močne notranje nasprotnike v generalih Ludwigu Becku in Wernerju von Fritschu, ki sta celo iskala stike z Britanci, da bi dvignila vojsko zoper njega.

 

Očitati Merklovi in Hollandu nesposobnost pri preprečitvi ruske aneksije Krima, pomeni, da Miles v resnici ne more biti zadovoljen z golistično "Europe des Patries", ampak hoče veliko več, če hoče tako Evropsko unijo, ki bo sposobna realno zagroziti - Putinovi Rusiji! Tako, ki bi bila zaradi agresije na Bosno sposobna vojaško napasti Srbijo, kot jo je napadel NATO (vemo, da z odločujočo močjo ameriške vojske, letalstva in ladjevja).

 

Miles ne more kritizirati Steinbuchovega zavzemanja za močno federalno EU, biti celo za njen razpad, na drugi strani pa pričakovati, da bo vojaško sposobna intervenirati z realno močjo v realnem času in to zoper Rusijo! Tako evropsko zavezništvo je veliko močnejše od Steinbuchovih federalističnih pričakovanj, zoper katere sicer Miles zavzeto nastopa.

 

 

***

 

Rusija je sicer res problem. Slavoj Žižek piše v časopisu The Independent, da sta tako Amerika kot Rusija zainteresirani za šibko Evropo. Trump je Macronu predlagal izstop Francije iz EU in sklenitev separatnega prostotrgovinskega sporazuma z ZDA. Ampak z ruskim plinom se oskrbuje pol Evrope in posebej Nemci, Salvini, Le Penova, Orban, Čehi in Bolgari pa se zavzemajo za odpravo sankcij zoper Rusijo zaradi agresije na Krim. Sibil Svilan v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo recimo predlaga čvrstejše vezi EU z Rusijo, Kitajsko in ZDA, sicer - tako pravi - bo Evropa razpadla na tri dele (Večina ljudi se ne zaveda, kako se je svet spremenil, 26.1.2019, Sobotna priloga Dela, vir).

 

Odnos Rusije do Evrope zasluži posebno pozornost. Domala vsi avtorji, ki danes tematizirajo problem EU, pišejo o Rusiji. Putin pa govori o Evropi. In vsi skupaj pri tem iščejo argumente za svoja stališča v - drugi svetovni vojni! Predsednik vlade Marjan Šarec celo predlaga, da bi moral naš razmislek o Evropi temeljiti na rezultatu druge svetovne vojne. Vladimir Putin trdi isto. Pred Generalno skupščino OZN je govoril, da bi moral biti dogovor velike trojke na Jalti osnova za ureditev odnosov v Evropi in da je kriza v mednarodnih odnosih danes posledica nespoštovanja dogovora na Jalti. Obenem je na tiskovni konferenci pred Angelo Merkel izjavil, da je bil Pakt Ribbentrop-Molotov iz leta 1939 dober za Rusijo. Uveljaviti odnose, kot so bili po drugi svetovni vojni, bi seveda pomenilo popolno revizijo odnosov v Evropi, to bi pomenilo vrnitev blokovske delitve in hladne vojne. Ampak ta je, po pravici povedano, že tu. Umik iz sporazuma med ZDA in Rusijo o nadzoru nad atomskim orožjem srednjega dosega pomeni točno to. Da o kibernetski hladni vojni niti ne pišem.

 

Ne smemo pozabiti, da je rezultat druge svetovne vojne posledica izjemno kompleksnih odnosov med zavezniki in silami osi. Ko je Nemčija napadla Poljsko, je Velika Britanija napovedala vojno Nemčiji, ne pa tudi Sovjetski zvezi, ki je štirinajst dni za Wehrmachtom z Rdečo armado zasedla svoj del Poljske. Britanci so se sklicevali na tajni aneks k britansko-poljski pogodbi, ki je omenjal samo nemški, ne pa tudi ruski napad na Poljsko.

 

Hitlerja za prevlado v Evropi ni motil pakt s Stalinom kljub njegovemu besnenju čez boljševizem in nameravani širitvi Lebensrauma na vzhod, ki ga je napovedal v knjigi Mein Kampf. Šel je tako daleč, da je Ribbentrop Molotovu na slovitem sestanku v Berlinu jeseni 1940 (kjer sta del sestanka opravila v kleti zunanjega ministrstva zaradi britanskega bombardiranja Berlina) predlagal pristop Sovjetske zveze k Trojnem paktu. In Stalin je na to s pismom odgovoril - pritrdilno!

 

V pismu, ki ga je 26.11.1940 Molotov poslal Ribbentropu, je Stalin za pristop k Trojnemu paktu celo postavil svoje pogoje, zahteval je Finsko, Dardanele, Sahalin, Kavkaz … Zato ne preseneča Stalinovo stališče, ki ga je predstavil na tajnem sestanku Politbiroja 19.8.1939, ko je branil sklenitev pakta s Hitlerjem, češ da mora Sovjetska zveza čim dlje ostati zunaj konflikta v Evropi, počakati, da obe strani oslabita in potem vstopiti v vojno, ko bodo razmere najbolj ugodne za "svetovno revolucijo". Ni čudno, da so slovenski komunisti začeli organizirati partizanski odpor šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Tigrovci - in v začetku četniki - so imeli takoj zelo jasno stališče do okupacije. In ne preseneča olajšanje Churchilla, ko se je začela akcija Barbarossa, saj je vedel, da brez Rusov nacizma ni moč premagati. Zato je lažje razumeti popuščanje Roosevelta in Churchilla Stalinovim zahtevam v Teheranu in na Jalti, kakorkoli ga je težko sprejeti. Poljsko je Roosevelt žrtvoval že v Teheranu. Nekateri pravijo, da zato, ker je mislil, da bo Stalina potreboval pri napadu na Japonsko.

 

Ves čas druge svetovne vojne je med zaveznicami vladalo veliko nezaupanje in strah, da bi katera od njih sklenila separatni mir s Hitlerjem. Stalin je sumil, da zavezniki zato tako dolgo odlašajo z drugo fronto na zahodu, pozneje pa je bil v to prepričan zaradi pogajanj ameriškega agenta Allena Dullesa, pozneje prvega moža CIA, z SS-generalom Karlom Wolfom v Bernu o predaji nemške vojske na severu Italije. Rusi so prek bolgarskega veleposlanika Ivana Stamenova skušali vzpostaviti stik z Nemci za pogovore o sklenitvi separatnega miru že prej. Pri tem ni šlo samo za nezaupanje, ampak za interese, ki so se ob zaključku vojne najbolj jasno videli že ob bitki za Berlin, ki je v resnici pomenila zasedbo položajev nasprotnikov v prihajajoči hladni vojni. Da je Churchill že maja 1945 imel na mizi načrt operacije Unthinkable, katere namen je bil napad na Rdečo armado in njeno vrnitev na stare meje pred napadom na Poljsko, zgovorno govori o resničnih interesih in odnosih. In tudi ukaz Stalina Stavki (generalštabu sovjetske vojske), da pripravi načrt prodora Rdeče armade do Danske, zato ne preseneča.

 

 

***

 

Zakaj pišem o tem? Zato, ker je za poenostavljenimi predstavami o ključnih zgodovinskih dogodkih v resnici kompleksna realnost, ki govori o primarnosti nacionalnih interesov pred iluzijami o obče veljavnih demokratičnih vrednotah. To pomeni, da bi se zgodovina lahko zasukala tudi drugače, in če nam resda ne more povedati, kaj se bo zgodilo, pa lahko pove, kakšno ceno lahko plačamo za naše zmote, kot pravi britanski zgodovinar Brendan Simms. Pišem zato, ker je Putin zasedel Krim, ker Orban obžaluje Trianonsko pogodbo, na podlagi katere je Ogrska po prvi svetovni vojni izgubila več kot dve tretjini ozemlja (tudi Prekmurje), ker italijanski predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani vpije "Naj živi Italijanska Istra!", ker sta ZDA in Rusija odstopili od dogovora o nadzoru nad atomskim orožjem srednjega dometa, ker je Nemčija odvisna od ruskega plina, ker vrsta evropskih "populističnih" politikov, ki, kot ugotavlja Žižek, jim je za Evropo, paktira s Putinom - in se samo po sebi ponuja vprašanje, zakaj Evropa danes potrebuje Rusijo -, ker se ZDA umikajo iz Evrope, ker Merklova prvič govori o ustanavljanju evropskih oboroženih sil, njen gospodarski minister Altmaier pa o novih konkurenčnih pravilih v Evropi, ki bodo s še včeraj bogokletno državno pomočjo stimulirala domačo industrijo, ker gre Velika Britanija iz EU, ker je Francija prvič po letu 1940 odpoklicala svojega veleposlanika iz Italije, ker se po tridesetih letih vrača duh hladne vojne, in ker mi, kot ugotavlja Rupel, nimamo jasnih stališč o naših nacionalnih interesih v novih razmerah.

 

Steinbuch sicer pravi "Nacija, ki se še vedno ukvarja z drugo svetovno vojno na ravni svojega provincialnega mikrokozmosa, si morda niti ne zasluži biti to, kar je po spletu neznanske sreče in zgodovinskih okoliščin postala leta 1991, torej narod z lastno državo." - in nima prav. Steinbuch ne more polovice svojega članka nameniti Churchillovim spominom in z njimi utemeljevati današnjih odločitev, potem pa kritizirati Slovenijo, ki je prav tako še vedno fascinirana s to vojno, ki jo je doživljala tudi kot državljanski spopad. In drugič, prav spoznanje kompleksnosti spopadov in razmerij v drugi svetovni vojni nas lahko veliko nauči o odločitvah danes. Nič ne pomaga klic "pustimo zgodovino zgodovinarjem!", ko pa vidimo, da jo praktično živimo in doživljamo vsak dan.

 

Potrebno se je znati soočiti z zgodovino in z odločitvami, ki jih Slovenija potrebuje, in manj s polemikami v smislu, kaj se je v resnici zgodilo. V naših današnjih odločitvah je v resnici vse - domobransko paktiranje z okupatorjem in njihovo pričakovanje zavezniške invazije v Primorju, njihov tragičen konec v kočevskih breznih, odpor Tigrovcev in zavednih Slovencev v partizanski vojski in sektašenje komunistov, Titovo kljubovanje Nemcem in zadrževanje njihovih divizij v Bosni na eni, in poskus paktiranja z Nemci proti zavezniškemu izkrcanju v Primorju in Dalmaciji na drugi strani, pomoč jugoslovanske partizanske vojske slovenski pri osvoboditvi Primorja in Trsta ob kljubovanju italijanskim interesom, ki so že imeli zavezniško podporo, bratenje s Stalinom, kar je železno zaveso spustilo na naše zahodne meje in nam odvzelo Trst, nadaljevanje državljanske vojne v socializmu, zmaga demokracije 1990, nastanek slovenske države, zablode tranzicije …

 

Vse to in še več nosimo s seboj v svojem "nahrbtniku" v prostor s starimi in novimi zavezniki, tekmeci in tudi nasprotniki, ki vsi skupaj in vsak posebej ponovno premišljajo vse svoje odločitve in pripravljajo nove. Kaj vse je mogoče pri tem pričakovati, pove prav kompleksnost odnosov v največjem vojaškem spopadu v Evropi in svetu v človeški zgodovini, in v katerem mnogi iščejo razlage današnjega sveta in navdih za njegovo urejanje.

 

V tem kontekstu je za Slovenijo pomembno, da se ne prenagli in obenem, da ne odlaša. Evropski federalizem ni opcija, Steinbuch ga lahko slika optimalno, vendar ni realen. Milesova zavezništva z malimi državami, s Španijo in Italijo, so tudi preuranjena in po svoje nenavadna. Španija pravkar začenja sojenje katalonskim separatistom, ki jim očita, da so hoteli ravnati enako zavržno kot Slovenci v osamosvojitvi. Poleg tega so naši prevladujoči trgi drugje kot zavezništva, ki jih svetuje Miles. Evro, ki bi ga Miles ukinil, Sloveniji ustreza, čeprav je res, da razlik med evropskimi državami ni odpravil, predvsem ni gospodarsko ustavil Nemčije, kot so mislili Francozi. Igor Akrapovič je povedal, da si ne zna predstavljati, kako bi posloval v svetu brez tega. Ruplov poziv k formuliranju slovenskega načrta ne pomeni iluzije, da lahko odločilno vplivamo na odločitve velikih. Ne! Pač pa, da jih znamo anticipirati in ohraniti pri tem svoje ključne interese kot naroda in države.

 

Tako "sebično" držo so nam mnogi očitali, ko se je dogajal razpad Jugoslavije. Ampak iz tistega dogajanja smo zato izšli močnejši, sposobnejši in brez usodnih ran, ker - in to je pomembno! - takrat nismo odpirali "nahrbtnika", ki ga nosimo s seboj.

 

Takrat je bila "Slovenija First!"

 

Ni razloga, da ne bi danes ravnali enako.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Janez Zemljarič (1928-2022)
17
30.12.2022 23:40
Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.404
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.626
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.565
04/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.786
05/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.771
06/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.282
07/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.559
08/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.040
09/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.352
10/
Dobavitelji v državnem zdravstvu zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov letno zaslužijo vsaj 250 milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 2.413