Komentar

"Slovenija First!"

Polemika o prihodnosti Evropske unije, ki se je razvila med Keithom Milesom in Dejanom Steinbuchom, se nadaljuje. Pridružuje se ji Igor Bavčar. Njegova vključitev v razpravo odpira razsežnosti velike evropske debate na portalu+, saj Bavčar v svojem eseju komentira tudi aktualne zapise in izjave o Evropski uniji Igorja Akrapoviča, Žige Turka, Dimitrija Rupla, Barbare Kramžar, Sibila Svilana in Slavoja Žižka.

14.02.2019 21:08
Piše: Igor Bavčar
Ključne besede:   Igor Bavčar   Evropa   prihodnost   Keith Miles   Dejan Steinbuch   II. svetovna vojna   Slovenija   Italija   Rusija   Hitler   Stalin   Jugoslavija   hladna vojna   Slavoj Žižek

Foto: arhiv portal+

Odnos Rusije do Evrope zasluži posebno pozornost. Domala vsi avtorji, ki danes tematizirajo problem EU, pišejo o Rusiji. Putin pa govori o Evropi. In vsi skupaj pri tem iščejo argumente za svoja stališča v - drugi svetovni vojni! 

Igor Akrapovič je rekel, da bi razpad Evropske unije vrgel Slovenijo za dvajset let nazaj v preteklost. To je, če prav pomislimo, blaga izjava. Dvajset let ni veliko. Leta 1999 nam pravzaprav ni bilo slabo. Izjavo moremo torej jemati z rezervo. Akrapovič je, ker je obenem razložil odvisnost slovenskega gospodarstva od evropskega trga, gotovo imel v mislih razmere, ko je bila ta soodvisnost bistveno manjša in smo bili bolj ali manj odvisni od jugoslovanskega trga. To pa je bilo trideset let nazaj. Razpad Evropske unije bi namreč pomenil tudi razpad njenega skupnega trga in s tem usodno ogrozil naše gospodarstvo. Tega se Akrapovič upravičeno boji.

 

Keith Miles je drugačnega mnenja (Polemika o Evropi: Da je EU uspešna in demokratična?! Zagotovo ne!, portal+, 23.1.2019, vir). Polemika z Dejanom Steinbuchom je gotovo prispevala k ostrini njegovih stališč, še posebej, ko je šlo za vprašanje konfederalne ali celo federalne prihodnosti evropske povezave, ki se zdi Steinbuchu nujna (Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče, 9.1.2019, portal+, vir). Milesu se razpad EU ne zdi nič katastrofalnega. Nasprotno, ima jo za neučinkovito, birokratsko in nesposobno tvorbo z izrazitim demokratičnim primanjkljajem. Pravi tudi, da Slovenija lahko nadomesti EU z zavezništvi z manjšimi državami, s Španijo in Italijo.

 

Steinbuchovo zavzemanje za federalno Evropsko unijo ima vsak dan manj privržencev. Celo nova pogodba med Nemčijo in Francijo, ki sta jo Angela Merkel in Emmanuel Macron januarja letos podpisala v Aachnu, se zelo previdno izogiba taki viziji EU, ki jo je posebej izrazito forsirala Francija. Je pa res, da nova pogodba prvič resno omenja ustanovitev evropske vojske, nekateri opozarjajo, da bi to utegnilo Donalda Trumpa dodatno motivirati k rahljanju zveze NATO.

 

Evropski politiki federalizem večinoma zavračajo. In to ne le "populisti" Salvini, Orban, Kaczynski, Le Penova - tudi pri tradicionalnih političnih strankah navdušenja ni. Po eni strani kot Salvini v iskanju rešitev za italijansko gospodarstvo, ki drsi v recesijo, iščejo rešitve zunaj skupnih maastrichtskih proračunskih pravil. Po drugi strani se kot Orban mimo neke sicer zelo ohlapne evropske migracijske politike sami zoperstavljajo migracijam na nacionalni ravni, ker jih EU ni sposobna omejiti.

 

Ta revizija liberalnega principa Evropske unije gre naprej. Peter Altmaier, nemški gospodarski minister, je napovedal spremembe evropske konkurenčne zakonodaje in nemške industrijske politike, ki pomeni v bistvu državno podporo domači industriji, ponovno uvedbo nekoč povsem prepovedanih subvencij, posebej za novo tehnologije in izobraževanje zanje. To je posledica evropske prepovedi združitve Siemensa in Alstoma, kar po mnenju Nemcev in tudi Francozov pomeni popuščanje pred tujimi, neevropskimi družbami, predvsem pa Kitajski, ki ostale prehiteva na strateško najpomembnejšem področju novih tehnologij. Nemški ekonomist Thomas Mayer je Delovi dopisnici Barbari Kramžar sicer rekel, da pri tem ne gre za "Germany First!", ampak za "najprej stranke" (Strah pred prehladom nekdanjega evropskega bolnika, Sobotna priloga, 9.2.2019, vir). Toda nobena stranka ne more biti dolgo "spredaj", če ne bo napredovala država, ki jo vodi.

 

 

***

 

Pariška izjava konservativnih intelektualcev iz leta 2017, na katero upravičeno opozarja Žiga Turk v kolumni (Grobarji, sirote in varuhi Evrope, 6.2.2019, Siol.net, vir), tudi govori o upiranju "lažni Evropi" popolne enotnosti, brezdušni solidarnosti enotnega trga, transnacionalni birokraciji in plitki zabavi, ki jo očitno ne marajo ne levi in ne desni "populisti", pa tudi vse več tradicionalnih politik. Ampak to ne pomeni, da so zato zoper Evropo.

 

Slavoj Žižek v The Independent ima prav, ko pravi, da mnogi spregledajo, da so "populisti" Salvini, Orban, Kaczynski v resnici za Evropo (The battle for Europe’s soul may be lost, The Independent 29.1.2019, vir) in da je Evropa, za katero se zavzema skupina tridesetih liberalnih podpisnikov Peticije za Evropo, v resnici že izgubljena. Nepovratno. Kot pravi Žiga Turk, bi njihova Evropa z zanikanjem nacionalnega pravzaprav dokončno razgnala še zadnje iluzije o političnem pomenu kontinenta Evropa.

 

Dimitrij Rupel, ki upravičeno pogreša jasna stališča do evropskih odprtih vprašanj v slovenski politiki, kljub temu v pozivu liberalnih intelektualcev vidi priložnost za razpravo. Vendar podobno kot Turk kritizira njihovo odklonilno mnenje do nacionalnih držav in se s poudarjanjem načela subsidiarnosti v bistvu pridružuje "populistom" (Deklaracija 30: Velika evropska debata, 3.2.2019, portal+, vir). Vse to je seveda daleč od radikalnega stališča Keitha Milesa, ki ne vidi nobene prihodnosti za EU in zagovarja brexit.

 

 

***

 

Aktualna slovenska politična oblast se glede prihodnosti evropskih povezav obnaša podobno, kot se je konec osemdesetih let obnašala socialistična oblast do vprašanja Slovenije v Jugoslaviji. Podobno kot je bilo konec osemdesetih let slišati socialistične politike, da Slovenija nima prihodnosti zunaj Jugoslavije, danes politiki večinoma govorijo, da je za Slovenijo razpad EU usoden, da je naš interes ohranitev EU itd. Za razliko od Demosa, ki je v začetku devetdesetih let zmogel formulirati platformo za prihodnost Slovenije v samostojni državi med svobodnimi evropskimi narodi in državami, danes slovenska politika nima platforme za odgovor na krizo evropskih integracij, kot ugotavlja Dimitrij Rupel. To za Slovenijo ni dobro.

 

Podobnosti s tistimi zgodovinskimi razmerami je še več. Slovenija je v obe Jugoslaviji - predvojno kraljevino in povojno socialistično - prišla bolj po sili razmer, kot pa na podlagi neke široko izražene politične volje njenih prebivalcev. Tako po prvi svetovni vojni, še posebej pa po drugi svetovni vojni, slovenska politika ni imela ne interesa, ne moči in tudi ne sposobnosti za kakšno alternativo, ki resnici na ljubo tudi ni bila lahko dosegljiva. Napad sil osi na Jugoslavijo in razkosanje Slovenije sta pokazala na povsem možen popolni propad, fizično uničenje slovenskega naroda. Zato ni slučajno, da je prvič znotraj meščanske, drugič pa znotraj komunistične paradigme slovenska vladajoča politika Slovenijo prestavljala iz zavetja enega imperija v zavetje drugega, iz Avstro-Ogrske v obe Jugoslaviji. To s stališča slovenskih nacionalnih interesov ni bilo nujno slabo, niti to ni vrednostna sodba. To so dejstva.

 

Ni potrebno biti posebej zgodovinsko načitan in politično pismen, da ugotovimo, da je slovenski narod v resnici ves čas svojega modernega obstoja za varnejši razvoj potreboval neko okolje, ki je njegovo specifično težo na mednarodnem prizorišču povečevalo. Če je bila to v prvem delu njegove modernejše zgodovine najprej Avstro-Ogrska, potem različne Jugoslavije, so v nekem obdobju te državne forme postale ovira na njegovi poti. Slovenski narod je zato moral dozoreti v nacijo in (vz)postaviti samostojno državo. A obenem je nova država svoje novo, varnejše okolje takoj poiskala v evropskih in atlantskih povezavah; še več, odločilni korak k lastni državnosti je bil sploh možen zaradi velike verjetnosti take perspektive.

 

 

***

 

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je slovenska politika prvič v zgodovini sama izbrala in uresničila svoj nacionalni cilj. Dva referenduma sta jo z večinsko voljo ljudi postavila kot samostojno državo v Evropsko unijo in NATO. Toda tako takrat kot danes - in tudi to je le dejstvo in ne vrednostna sodba - aktualna slovenska politika objektivno ni imela in ne premore moči, da bi na razmere v Evropi odločilneje vplivala. Zgovorna manifestacija te nemoči je sloviti odhod slovenskih komunistov iz XIV. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije na začetku leta 1990, ki ga komunisti poskušajo prikazati prav nasprotno - kot svojo moč.

 

Šele na svobodnih volitvah izbrana oblast je bila v devetdesetih letih sposobna vleči poteze za uresničitev naših interesov kot nacije in države v mednarodni skupnosti. Formalno gledano naš glas nikoli poprej ni imel take teže v kakšni mednarodni instituciji, kot jo ima sedaj v Evropski uniji (tu ima prav Steinbuch in ne Miles, ki se s Steinbuchom ne strinja o tem, da je EU ena najbolj demokratičnih mednarodnih institucij). Objektivno gledano pa je tudi tu slovenski vpliv omejen, dodatno ga omejuje tudi nesposobnost slovenske politike same.

 

V primeru, da te integracije propadejo, povratek nazaj ni mogoč. Kljub temu, da se občasno še vedno pojavljajo neke ideje o obuditvi balkanskih povezav, te niso ne realne in ne dobre za nas. 

 

Kaj torej storiti? To ne pomeni, da moremo le dvigniti roke nad usodo EU. Nasprotno, prav spoznanje te realnosti narekuje slovenski politiki veliko odgovornost, da v danih okoliščinah naredi vse za zaščito ključnih nacionalnih interesov. Končno imamo prvič svojo državo in če kje obstaja razlika v odnosu do časov po obeh svetovnih spopadih, je prav v obstoju slovenske države. Ampak za kaj takega ni dovolj le prisegati na EU in viti roke nad njenimi težavami.

 

Keith Miles, ki je za to, da EU odide na smetišče zgodovine, je za zavezništvo Slovenije z manjšimi državami, s Španijo in Italijo. Njegova kritika neučinkovitosti EU je sicer mestoma povsem upravičena, a obenem zelo protislovna. Evropski in bruseljski birokraciji na eni strani očita nedemokratičnost in odtujenost od držav članic in bruseljski centralizem. Zavzema se za de Gaullovo "Europe des Patries", Evropo svobodnih in samostojnih držav članic brez neke tesnejše povezave, celo brez skupne valute, ki da ni odpravila razlik med članicami. Na drugi strani ji očita, da je neučinkovita in kot dokaz omenja primer krimske krize, ko Merklova in Hollande na sestanku z Vladimirjem Putinom v Minsku nista zmogla preprečiti agresije na Ukrajino. To Milesa spominja na München 1938, na Chamberlaina in Daladierja, ki nista ne znala, ne zmogla in si nista niti upala ustaviti Hitlerjevega pohoda na Češkoslovaško in potem na vso Evropo. Miles na Evropsko unijo naslavlja enak očitek, ko je šlo za vojno v Bosni, češ da je ni bila sposobna preprečiti.

 

Keith Miles mora vedeti, da bi Merklova in Hollande za to, da bi Putinov pohod na Krim ustavila, morala imeti realno politično in vojaško moč. Tako, ki sta jo Chamberlain in Daladier v resnici imela. Lahko bi že leta 1938 napovedala Hitlerju ultimat in vojaško ukrepala v primeru, ko ga ne bi spoštoval. To pa pomeni, da bi morali Velika Britanija in Francija že leta 1938 napasti Nemčijo. Mnogi zgodovinarji so prepričani, da bi se tedaj Hitlerja dalo res ustaviti. Za razliko od današnje Evrope vis-a-vis Rusije sta bili britanska in francoska vojska takrat še kos nastajajočem Wehrmachtu. Hitler vojaško še ni bil pripravljen za spopad s Francozi in Britanci, češkoslovaški obrambni sistem ni bil slab, a je potem z nemško okupacijo Sudetov povsem propadel. Hitler je imel tudi močne notranje nasprotnike v generalih Ludwigu Becku in Wernerju von Fritschu, ki sta celo iskala stike z Britanci, da bi dvignila vojsko zoper njega.

 

Očitati Merklovi in Hollandu nesposobnost pri preprečitvi ruske aneksije Krima, pomeni, da Miles v resnici ne more biti zadovoljen z golistično "Europe des Patries", ampak hoče veliko več, če hoče tako Evropsko unijo, ki bo sposobna realno zagroziti - Putinovi Rusiji! Tako, ki bi bila zaradi agresije na Bosno sposobna vojaško napasti Srbijo, kot jo je napadel NATO (vemo, da z odločujočo močjo ameriške vojske, letalstva in ladjevja).

 

Miles ne more kritizirati Steinbuchovega zavzemanja za močno federalno EU, biti celo za njen razpad, na drugi strani pa pričakovati, da bo vojaško sposobna intervenirati z realno močjo v realnem času in to zoper Rusijo! Tako evropsko zavezništvo je veliko močnejše od Steinbuchovih federalističnih pričakovanj, zoper katere sicer Miles zavzeto nastopa.

 

 

***

 

Rusija je sicer res problem. Slavoj Žižek piše v časopisu The Independent, da sta tako Amerika kot Rusija zainteresirani za šibko Evropo. Trump je Macronu predlagal izstop Francije iz EU in sklenitev separatnega prostotrgovinskega sporazuma z ZDA. Ampak z ruskim plinom se oskrbuje pol Evrope in posebej Nemci, Salvini, Le Penova, Orban, Čehi in Bolgari pa se zavzemajo za odpravo sankcij zoper Rusijo zaradi agresije na Krim. Sibil Svilan v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo recimo predlaga čvrstejše vezi EU z Rusijo, Kitajsko in ZDA, sicer - tako pravi - bo Evropa razpadla na tri dele (Večina ljudi se ne zaveda, kako se je svet spremenil, 26.1.2019, Sobotna priloga Dela, vir).

 

Odnos Rusije do Evrope zasluži posebno pozornost. Domala vsi avtorji, ki danes tematizirajo problem EU, pišejo o Rusiji. Putin pa govori o Evropi. In vsi skupaj pri tem iščejo argumente za svoja stališča v - drugi svetovni vojni! Predsednik vlade Marjan Šarec celo predlaga, da bi moral naš razmislek o Evropi temeljiti na rezultatu druge svetovne vojne. Vladimir Putin trdi isto. Pred Generalno skupščino OZN je govoril, da bi moral biti dogovor velike trojke na Jalti osnova za ureditev odnosov v Evropi in da je kriza v mednarodnih odnosih danes posledica nespoštovanja dogovora na Jalti. Obenem je na tiskovni konferenci pred Angelo Merkel izjavil, da je bil Pakt Ribbentrop-Molotov iz leta 1939 dober za Rusijo. Uveljaviti odnose, kot so bili po drugi svetovni vojni, bi seveda pomenilo popolno revizijo odnosov v Evropi, to bi pomenilo vrnitev blokovske delitve in hladne vojne. Ampak ta je, po pravici povedano, že tu. Umik iz sporazuma med ZDA in Rusijo o nadzoru nad atomskim orožjem srednjega dosega pomeni točno to. Da o kibernetski hladni vojni niti ne pišem.

 

Ne smemo pozabiti, da je rezultat druge svetovne vojne posledica izjemno kompleksnih odnosov med zavezniki in silami osi. Ko je Nemčija napadla Poljsko, je Velika Britanija napovedala vojno Nemčiji, ne pa tudi Sovjetski zvezi, ki je štirinajst dni za Wehrmachtom z Rdečo armado zasedla svoj del Poljske. Britanci so se sklicevali na tajni aneks k britansko-poljski pogodbi, ki je omenjal samo nemški, ne pa tudi ruski napad na Poljsko.

 

Hitlerja za prevlado v Evropi ni motil pakt s Stalinom kljub njegovemu besnenju čez boljševizem in nameravani širitvi Lebensrauma na vzhod, ki ga je napovedal v knjigi Mein Kampf. Šel je tako daleč, da je Ribbentrop Molotovu na slovitem sestanku v Berlinu jeseni 1940 (kjer sta del sestanka opravila v kleti zunanjega ministrstva zaradi britanskega bombardiranja Berlina) predlagal pristop Sovjetske zveze k Trojnem paktu. In Stalin je na to s pismom odgovoril - pritrdilno!

 

V pismu, ki ga je 26.11.1940 Molotov poslal Ribbentropu, je Stalin za pristop k Trojnemu paktu celo postavil svoje pogoje, zahteval je Finsko, Dardanele, Sahalin, Kavkaz … Zato ne preseneča Stalinovo stališče, ki ga je predstavil na tajnem sestanku Politbiroja 19.8.1939, ko je branil sklenitev pakta s Hitlerjem, češ da mora Sovjetska zveza čim dlje ostati zunaj konflikta v Evropi, počakati, da obe strani oslabita in potem vstopiti v vojno, ko bodo razmere najbolj ugodne za "svetovno revolucijo". Ni čudno, da so slovenski komunisti začeli organizirati partizanski odpor šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Tigrovci - in v začetku četniki - so imeli takoj zelo jasno stališče do okupacije. In ne preseneča olajšanje Churchilla, ko se je začela akcija Barbarossa, saj je vedel, da brez Rusov nacizma ni moč premagati. Zato je lažje razumeti popuščanje Roosevelta in Churchilla Stalinovim zahtevam v Teheranu in na Jalti, kakorkoli ga je težko sprejeti. Poljsko je Roosevelt žrtvoval že v Teheranu. Nekateri pravijo, da zato, ker je mislil, da bo Stalina potreboval pri napadu na Japonsko.

 

Ves čas druge svetovne vojne je med zaveznicami vladalo veliko nezaupanje in strah, da bi katera od njih sklenila separatni mir s Hitlerjem. Stalin je sumil, da zavezniki zato tako dolgo odlašajo z drugo fronto na zahodu, pozneje pa je bil v to prepričan zaradi pogajanj ameriškega agenta Allena Dullesa, pozneje prvega moža CIA, z SS-generalom Karlom Wolfom v Bernu o predaji nemške vojske na severu Italije. Rusi so prek bolgarskega veleposlanika Ivana Stamenova skušali vzpostaviti stik z Nemci za pogovore o sklenitvi separatnega miru že prej. Pri tem ni šlo samo za nezaupanje, ampak za interese, ki so se ob zaključku vojne najbolj jasno videli že ob bitki za Berlin, ki je v resnici pomenila zasedbo položajev nasprotnikov v prihajajoči hladni vojni. Da je Churchill že maja 1945 imel na mizi načrt operacije Unthinkable, katere namen je bil napad na Rdečo armado in njeno vrnitev na stare meje pred napadom na Poljsko, zgovorno govori o resničnih interesih in odnosih. In tudi ukaz Stalina Stavki (generalštabu sovjetske vojske), da pripravi načrt prodora Rdeče armade do Danske, zato ne preseneča.

 

 

***

 

Zakaj pišem o tem? Zato, ker je za poenostavljenimi predstavami o ključnih zgodovinskih dogodkih v resnici kompleksna realnost, ki govori o primarnosti nacionalnih interesov pred iluzijami o obče veljavnih demokratičnih vrednotah. To pomeni, da bi se zgodovina lahko zasukala tudi drugače, in če nam resda ne more povedati, kaj se bo zgodilo, pa lahko pove, kakšno ceno lahko plačamo za naše zmote, kot pravi britanski zgodovinar Brendan Simms. Pišem zato, ker je Putin zasedel Krim, ker Orban obžaluje Trianonsko pogodbo, na podlagi katere je Ogrska po prvi svetovni vojni izgubila več kot dve tretjini ozemlja (tudi Prekmurje), ker italijanski predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani vpije "Naj živi Italijanska Istra!", ker sta ZDA in Rusija odstopili od dogovora o nadzoru nad atomskim orožjem srednjega dometa, ker je Nemčija odvisna od ruskega plina, ker vrsta evropskih "populističnih" politikov, ki, kot ugotavlja Žižek, jim je za Evropo, paktira s Putinom - in se samo po sebi ponuja vprašanje, zakaj Evropa danes potrebuje Rusijo -, ker se ZDA umikajo iz Evrope, ker Merklova prvič govori o ustanavljanju evropskih oboroženih sil, njen gospodarski minister Altmaier pa o novih konkurenčnih pravilih v Evropi, ki bodo s še včeraj bogokletno državno pomočjo stimulirala domačo industrijo, ker gre Velika Britanija iz EU, ker je Francija prvič po letu 1940 odpoklicala svojega veleposlanika iz Italije, ker se po tridesetih letih vrača duh hladne vojne, in ker mi, kot ugotavlja Rupel, nimamo jasnih stališč o naših nacionalnih interesih v novih razmerah.

 

Steinbuch sicer pravi "Nacija, ki se še vedno ukvarja z drugo svetovno vojno na ravni svojega provincialnega mikrokozmosa, si morda niti ne zasluži biti to, kar je po spletu neznanske sreče in zgodovinskih okoliščin postala leta 1991, torej narod z lastno državo." - in nima prav. Steinbuch ne more polovice svojega članka nameniti Churchillovim spominom in z njimi utemeljevati današnjih odločitev, potem pa kritizirati Slovenijo, ki je prav tako še vedno fascinirana s to vojno, ki jo je doživljala tudi kot državljanski spopad. In drugič, prav spoznanje kompleksnosti spopadov in razmerij v drugi svetovni vojni nas lahko veliko nauči o odločitvah danes. Nič ne pomaga klic "pustimo zgodovino zgodovinarjem!", ko pa vidimo, da jo praktično živimo in doživljamo vsak dan.

 

Potrebno se je znati soočiti z zgodovino in z odločitvami, ki jih Slovenija potrebuje, in manj s polemikami v smislu, kaj se je v resnici zgodilo. V naših današnjih odločitvah je v resnici vse - domobransko paktiranje z okupatorjem in njihovo pričakovanje zavezniške invazije v Primorju, njihov tragičen konec v kočevskih breznih, odpor Tigrovcev in zavednih Slovencev v partizanski vojski in sektašenje komunistov, Titovo kljubovanje Nemcem in zadrževanje njihovih divizij v Bosni na eni, in poskus paktiranja z Nemci proti zavezniškemu izkrcanju v Primorju in Dalmaciji na drugi strani, pomoč jugoslovanske partizanske vojske slovenski pri osvoboditvi Primorja in Trsta ob kljubovanju italijanskim interesom, ki so že imeli zavezniško podporo, bratenje s Stalinom, kar je železno zaveso spustilo na naše zahodne meje in nam odvzelo Trst, nadaljevanje državljanske vojne v socializmu, zmaga demokracije 1990, nastanek slovenske države, zablode tranzicije …

 

Vse to in še več nosimo s seboj v svojem "nahrbtniku" v prostor s starimi in novimi zavezniki, tekmeci in tudi nasprotniki, ki vsi skupaj in vsak posebej ponovno premišljajo vse svoje odločitve in pripravljajo nove. Kaj vse je mogoče pri tem pričakovati, pove prav kompleksnost odnosov v največjem vojaškem spopadu v Evropi in svetu v človeški zgodovini, in v katerem mnogi iščejo razlage današnjega sveta in navdih za njegovo urejanje.

 

V tem kontekstu je za Slovenijo pomembno, da se ne prenagli in obenem, da ne odlaša. Evropski federalizem ni opcija, Steinbuch ga lahko slika optimalno, vendar ni realen. Milesova zavezništva z malimi državami, s Španijo in Italijo, so tudi preuranjena in po svoje nenavadna. Španija pravkar začenja sojenje katalonskim separatistom, ki jim očita, da so hoteli ravnati enako zavržno kot Slovenci v osamosvojitvi. Poleg tega so naši prevladujoči trgi drugje kot zavezništva, ki jih svetuje Miles. Evro, ki bi ga Miles ukinil, Sloveniji ustreza, čeprav je res, da razlik med evropskimi državami ni odpravil, predvsem ni gospodarsko ustavil Nemčije, kot so mislili Francozi. Igor Akrapovič je povedal, da si ne zna predstavljati, kako bi posloval v svetu brez tega. Ruplov poziv k formuliranju slovenskega načrta ne pomeni iluzije, da lahko odločilno vplivamo na odločitve velikih. Ne! Pač pa, da jih znamo anticipirati in ohraniti pri tem svoje ključne interese kot naroda in države.

 

Tako "sebično" držo so nam mnogi očitali, ko se je dogajal razpad Jugoslavije. Ampak iz tistega dogajanja smo zato izšli močnejši, sposobnejši in brez usodnih ran, ker - in to je pomembno! - takrat nismo odpirali "nahrbtnika", ki ga nosimo s seboj.

 

Takrat je bila "Slovenija First!"

 

Ni razloga, da ne bi danes ravnali enako.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.348
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.932
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.574
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.233
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.544
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.390
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.910
08/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 731
09/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.114
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 920