Da Marjan Šarec kot premier uživa neverjetno visoko podporo, ni presenečenje. Deloma je k temu pripomogla všečna retorika - med drugim tudi v primeru Bazovice in govorov Antonia Tajanija oziroma Mattea Salvinija -, deloma pa je vzroke za takšno priljubljenost iskati tudi v dejstvu, da doslej ni ničesar obljubljal ali pomembnega naredil. In če kje, potem v politiki velja, da kdor ne dela, ta tudi ne more delati napak. V tem trenutku je sicer nemogoče oceniti, če se bo Šarcu takšna strategija obnesla čez tri mesece, pol leta ali dve leti. Ne glede na to pa je danes zmagovalec v slovenski politični areni, saj je kot prvi premier po Janezu Drnovšku uspel deklasirati "večnega opozicijskega prvaka" Janeza Janšo. Po zadnjih anketnih merjenjih ima Šarčeva Lista Marjana Šarca prek 30 % podporo, SDS pa le dobrih 11. Ostale stranke, z izjemo socialnih demokratov in stranke Levica, po anketi agencije Ninamedia sploh ne prebijejo petih odstotkov (!). Ta zadnji podatek je morda diskutabilen, kajti doslej je veljalo, da so ob LMŠ in SDS "stabilne" vsaj SD, Levica in NSi, medtem ko je za upokojensko stranko, Cerarjevo SMC in Stranko Alenke Bratušek nemogoče z gotovostjo trditi, da bi se, če bi bile jutri volitve, še uvrstile v parlament.

Če torej izhajamo iz dejstva, da se Šarec obenem ponaša še z rekordno, 70-odstotno podporo, ki jo po teh anketnih podatkih uživa njegova vlada, potem se dejansko dogaja precejšen, čeprav ne povsem nelogičen premik na slovenski politični sceni. Dobra novica je ta, da se majhnim, interesnim strankam, kakršen je denimo DeSUS, izteka čas. Tudi kazen, ki jo je zaradi neprimernih reakcij doživela SDS, se zdi pričakovana; volivci so že večkrat doslej dali vedeti, da težijo k sredinski politiki brez radikalnih odklonov v desno ali levo. Relativizacija fašizma na račun komunizma v Sloveniji prav tako ne pride v poštev. Nenazadnje se bo SDS v nekem momentu maščevala tudi vsa medijska kanalizacija, ki jo prek svojih strankarskih glasil polivajo ne le po političnih nasprotnikih, pač pa tudi po medijih, novinarjih in celo domnevnih političnih zaveznikih.

Svojevrstna parodija je tudi to, da se Šarec očitno tudi dejansko približuje liku svojega priljubljenega političnega vzornika Drnovška, stranka, ki jo vodi, pa ob aktualni podpori dobiva obrise nekdanje Liberalne demokracije Slovenije (LDS). Kaj to pomeni v praksi? Pomeni, da se bo nadaljevala erozija SMC, ki je Miro Cerar ni sposoben ohraniti pri življenju, prav tako bo težko preživela stranka Alenke Bratušek. Hladna prha, ki sta jo oba "liberalca" doživela ob Šarčevi odločitvi, da bo šel na evropske voliteve sam, je dovolj zgovorna. Šarec ne potrebuje političnih luzerjev, ki imata vsak svoj nahrbtnik, poln okostnjakov iz preteklosti. Projekt t.i. drugega tira, ki je lahko mlinski kamen okoli vratu profesorja Cerarja, se ponuja premierju Šarcu kot sredstvo, da se elegantno znebi obeh, Cerarja in Bratuškove - slednje pač v primeru, ko ji investicije ne bi uspelo izpeljati v razumnih okvirih. Ob tem se premier, ki nima slabih svetovalcev, lahko znebi še "kolateralnih problemov" (eden izmed njih denimo sliši na ime Jure Leben in se že vidi kot bodoči premier) in na koncu izpade malodane svetnik ...

Vseeno pa je trend, ki ga nakazuje zadnja javnomnenjska anketa, pomenljiv. V SDS bodo poskušali relativizirati njeno vrednost in zanikati občuten upad podpore. Težava, ki se bo pojavila, je povezana s tem, da bodo tudi druge ankete zaznale upad podpore - kar je, kot smo omenili že uvodoma - zgolj posledica neprimernih odzivov te stranke na škandal z italijanskim revizionizmom in neofašizmom v Bazovici. A problem, s katerim se bo JJ nekoč moral soočiti, je še eden: Janez Janša je bil 20. maja 2017 resda ponovno izvoljen za predsednika SDS - in to, kako zanimivo, ravno s 666 glasovi -, kar pomeni, da je zdaj na polovici svojega sedmega predsedniškega mandata.

Politik, ki stranko vodi že vse od leta 1993, je ob Zmagu Jelinčiču nedvomno veteran slovenske politike. Kakšne bodo posledice takšnih anket za njegov položaj znotraj stranke, ki je v šestindvajsetih letih, kolikor časa jo vodi Janša, samo dvakrat zmagala na parlamentarnih volitvah (nazadnje lani, a ji ni uspelo sestaviti koalicije, saj so jo zavrnile prav vse parlamentarne stranke), bo jasno v prihodnji mesecih. Ni jih malo, ki previdno odpirajo vprašanje, kako dolgo bo Janša še vodil SDS. Strah pred obdobjem, ko ga ne bo več na čelu stranke, je precejšen. Ene je strah, da bo stranka, ki se je v četrt stoletja izjemno identificirala s svojim karizmatičnim voditeljem, enostavno razpadla. Drugi menijo, da bo za preživetje SDS največ naredil Janša sam z določitvijo svojega naslednika. Bi to lahko bil Anže Logar? Tisti, ki izpostavljajo njegove kvalitete, ga javno nočejo preveč hvaliti, da mu to znotraj stranke ne bi napravilo škode ...

SDS je - ne glede na rezultate zadnje ankete - še vedno dominantna stranka v desni polobli slovenske politike. V primerjavi z njo je Nova Slovenija drobiž, ki se mora vedno znova dokazovati, da ni le nekakšen "Janšev satelit". Razen NSi pa v slovenski politiki na desnici SDS dejansko sploh nima nikogar, s katerim bi se primerjala, vsaj med parlamentarnimi strankami ne. Vloga Cerkve je prav tako zadnja leta precej omejena. Tudi po zaslugi aktualnega nadškofa Stanislava Zoreta, za katerega kritiki znotraj Cerkve pravijo, da se "ni ravno rodil za nadškofa". V prihodnosti bi Cerkev lahko vsaj v moralnem smislu pozitivno vplivala na ideološki profil slovenske desnice, saj se je SDS vse od migrantske krize jeseni 2015 postavila preveč desno, njena protimigrantska retorika pa je v očitnem nasprotju z naukom sedanjega papeža Frančiška.

In če že končujemo s slovensko cerkvijo, potem ne morem mimo dejstva, da bo v torek, 19. februarja, ob 11. uri v ljubljanskem hotelu Union nastala Civilna iniciativa za zaščito žrtev spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem, Dovolj.je. Končno! Po toliko letih laganja in sprenevedanja se bo, upajmo, odprla še ena gnojna bula, zaradi katere RKC pri nas že vse od smrti Alojzija Šuštarja izgublja na svojem ugledu in si je v tem času dodobra zapravila moralno avtoriteto. O spolnih zlorabah, ki so jih v zadnjih letih in desetletjih zagrešili katoliški duhovniki pri nas, je treba javno spregovoriti in nihče ne more uživati imunitete.

V družbenem oziroma političnem smislu pa bi morala slovenska Cerkev storiti še eno veliko dejanje, ki ga terja občutek za pravičnost: morala bi se opravičiti za medvojno kolaboracijo. Spolne zlorabe in medvojna kolaboracija sta dva peklenska greha na glavi slovenske cerkve in katoličani upravičeno pričakujemo, da bo Stolnica to zmogla. Da bo obžalovala in se pokesala. In če bo to zmogla, potem ji nihče več ne bo mogel očitati hinavščine, dvojnih meril ali politiziranja. Takšna očiščena Cerkev se lahko potem brez zadržkov izjasni o vseh relevantih družbenih vprašanjih, tudi o politiki in političnih strankah na t.i. desnici.