Ena osrednjih tem letošnjega leta v Evropi bo vprašanje brexita, ali bolje, sporazumnega oziroma nedogovorjenega načina odhoda Velike Britanije iz Evropske unije in morda celo njen obstanek v EU. Karkoli se bo zgodilo, bo tako temeljito pretreslo Unijo, da bo zaznamovana za vedno, mnogo bolj kot si lahko predstavljamo in veliko bolj, kot bo to čutila Britanija. Dolge tedne nazaj smo se naposlušali naših znanih evroposlancev in političnih komentatorjev, ki ne dojemajo bistvenih vzrokov, ki so pripeljali do te predvidljive odločitve Združenega kraljestva. Slabo opaženo dejstvo je, da sta se predvsem Nemčija in Francija permanentno in neprikrito potencirano trudili, da - skupaj  s svojimi podporniki skrajno zagrenita Britaniji bivanje v povezavi. Kdo se ne spominja normalnih angleških aspiracij, ko je kot drugo najmočnejše gospodarstvo in prva vojaška sila EU ponujala za predsednika komisije zadnjega guvernerja Hongkonga in konkurirala za finančni center z Frankfurtom ... Kot da gre z zamikom za popolno izgubo zgodovinskega spomina teh dveh permanentnih poraženk in nekakšno ljubosumno maščevanje edini super sili, članici Varnostnega sveta s pravico veta, ki nikoli v zadnjih več kot dvesto letih ni izgubila nobene vojne in le redko bitko.

Nenehno draženje Anglije z nemško-francoskim dvojcem, ki je tako rekoč poklican za vodenje EU, za nenehna posebna povezovanja (evro, Schengen itd.), dejansko pa za topoumno odsotnost strategij, ki se jih EU ni hotela domisliti; za včasih celo predrzno odločanje evropskih sodišč v Strasbourgu in Luxembourgu ... Vse ključne institucije EU so si razdelili predvsem Francija, Belgija, Luksemburg in Nemčija. Francozi in Nemci bodo, kot dokazuje tudi nedavni dogovor iz Aachna, očitno še naprej iritirali druge članice s svojo "posebno lidersko vlogo", ki jo Nemčija in Francija brezsramno oznanjata vsem ostalim državam, ki jih dejansko jemljeta zgolj kot glasovalni stroj svojih nedomišljenih politik.

Zgodovina iskrenih zaveznikov

Anglija se gotovo spominja, kako se je kako je kmalu po vojni Charles de Gaulle, ki so ga vsa vojna leta Angleži oskrbovali z vsem, kar je potreboval - in mu v OZN pomagali do statusa članstva v Varnostnem svetu, nespodobno obnašal na obisku v Kanadi. Morda bi si glede na zanemarljivo vlogo Francije v vojni ta sedež prej zaslužila Jugoslavija, ki je konstantno vezala nase veliko število nemških divizij. Francozi pa so kasneje še dolga leta nehvaležno blokirali britansko pot v EU.

Vsi drugi so doživljali težke lekcije kot po tekočem traku. Rusijo so premagali Japonci 1905 in Hindenburg 1917, po drugi svetovni vojni pa še Afganistan; Francijo je v letu 1940 pregazil Rommel  s svojimi tankovskimi divizijami v vsega petih tednih; da ne omenjam povojnih porazov ki jih je doživela v Vietnamu (Diem Bien Fu) in Alžiriji z izgubljeno desetletno vojno; Kitajsko so že v letu 1938 zasedli Japonci; Američane ni izučila korejska vojna, priti je moral še Vietnam, Afganistan ...

Britanija pa je nasprotno v treh največjih spopadih vseh časov - napoleonske vojne in obe svetovni - odločilno pomagala Nemčiji (Prusiji) proti Franciji in tej v obeh svetovnih vojnah proti Nemčiji. Pri tem je znano, da Angleži niso imeli nobenih ozemeljskih teženj do kontinentalne Evrope. Umirali so zanjo zaradi spoštovanja sklenjenih zavezništev in prisrčne zveze s Francijo z davkom, kot ga za boj proti diktaturam ni dala nobena dežela.

Znano je, da je Hitler občudoval Angleže in jim pošiljal predloge za sklenitev miru oz. premirja, kar pa je Churchill energično zavračal, medtem ko so mnoge države preračunljivo stale ob strani ali Hitlerja potihoma podpirale (Španija, Švedska, Švica, Portugalska ...), in  je Stalin še verjel v pakt o nenapadanju z Nemčijo. Hitlerjev križ pa se je tedaj že širil nad večjim delom Evrope. Prvi strahovit poraz so Nemcem zadali Angleži, ki so jim v letalski bitki za Anglijo sestrelili ogromno letal in zajeli nič manj pilotov. Kmalu zatem pa povsem blokirali Italijane v Severni Afriki in nato postopoma pripeljali do popolne kapitulacije še Rommlov ekspedicijski korpus, ki ga je poslal Hitler Italijanom na pomoč. Lahko si mislimo kakšna bi bila usoda Rusije, če ne bi Britanci s svojimi zvestimi dominioni (Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo, Indijo) vezali nase ogromno nemško udarno moč. Nenazadnje tudi z veliko vojaško pomočjo Grčiji.

Kaj se zgodi, ko zanemarjaš Britance

Katera država bi še danes premogla toliko načelnosti, poguma in pripravljenosti na strahotne napore in žrtve, ki jih mnoge sedaj privoščljivo minimizirajo ali kar pozabljajo. Je mar treba spomniti, da so Angleži praktično sami ob minimalni asistenci Američanov uničili italijansko, francosko in nemško mornarico. Ves čas 2. svetovne vojne so materialno (zdravila, orožje, oprema), zlasti z avionskimi pošiljkami podpirali vsa odporniška gibanja v Evropi, vključno z Rusijo. Hkrati pa z dolgo vrsto izjemnih izumov (radar, sonar) in konvojsko taktiko naučili Američane učinkovite borbe proti nemškim podmornicam. Ob vsem permanentnem boju z Italijani in Nemci od prvega dne druge svetovne vojne, vse do kapitulacije Japonske se je dobro spomniti, da so se edino Angleži borili z vsemi silami Osi. Rusi se praktično niso z Japonci, Američani le malo z Italijani, Kitajci ne z Nemci in ne Italijani, ter Francozi ne z Italijani in Japonci.

Tisto, kar pa je najbolj vznemirljivo, pa je dejstvo, da se bo EU zaradi nedopustnega zapostavljanja Britanije ob njenem dejanskem izstopu iz Unije spremenila iz do sedaj prvorazredne gigantske gospodarske in vojaške supersile  v povezavo, ki nikoli več ne bo dosegla približka sedanjega položaja, ko odhaja šesta največja ekonomija sveta. In to ne katerakoli, ampak tista, ki ima kot nekdanji največji imperij vseh časov prave in prisrčne zveze z večino članic Britanske skupnosti narodov (Commonwealth), ki se v vojnah in drugih hudih stiskah še nikoli niso puščale na cedilu. Kanada, Avstralija, Nova Zelandija so bolj trdno vezane na Britanijo, kot si lahko predstavljamo. Mnoge članice se spominjajo, da Britanija nobene kolonije ni nikoli zavirala na poti samostojnosti. Biti Gandi je bilo mogoče v Indiji, ki so ji vladali Angleži. Hongkong, Singapur, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija itd. so primeri vzorčno uspešnih držav, naslednic anglosaške kulture in organizacijske učinkovitosti, ki so neprekinjeno v vrhu držav sveta po vseh najvažnejših parametrih razvitosti. Kadarkoli je angleško bivšo kolonijo doletela kakršnakoli velika katastrofa (potres, cunami), so bili Angleži vselej takoj med tistimi, ki so dali veliko in učinkovito pomoč.

Obnašanje Nemčije je še toliko bolj perfidno, ker so z Angleži dobili v svoji okupacijski coni najbolj tolerantnega zmagovalca. Montgomery je kot poveljujoči v njihovi coni nemški redni vojski že spočetka prepustil lahko pehotno orožje. Angleži in Američani so Nemce kmalu razbremenili znatnega dela plačil reparacij, jih vključili v povojni Marshallov plan obnove gospodarstva in s tem dali glavni temelj kasnejšemu gospodarskemu vzponu. Ta je bil dodatno stimuliran zaradi nemške razbremenitve obrambnih izdatkov. Nemcev ni bilo nikjer pri raznih intervencijah po svetu, ki so silno obremenjevale druge velike države, kot npr. korejska vojna. Rusko blokado Berlina je učinkovito rešilo anglo-ameriško letalstvo. Potencialne ruske tankovske grožnje do ZRN so Angleži preprosto rešili z taktičnimi jedrskimi raketami na letalih RAF. En sam letalski izstrelek bi lahko uničil celo tankovsko divizijo in take grožnje so postale nesmiselne.

Francosko-nemški vlak zarotnikov

Angleži po drugi svetovni vojni kljub spektakularnim vojaškim učinkom med njo imperija niso več želeli s silo ohranjati. Svojo moč in vpliv udejanjajo mehko, intervenirajo praviloma le na zaprosila bivših kolonij; celo ko bi bilo kakšni manj pomembni regionalni sili, npr. Turčiji, Saudski Arabiji, Perziji … dobro osvežiti zgodovinski spomin, ji s tem prizanesejo. Turčijo, velikanski imperij, ki se je v prvi svetovni vojni štel za močno zaveznico Nemčije, je  dejansko v hitrem pohodu pregazilo le nekaj britansko-indijskih divizij, ki so mimogrede dale lekcijo še Perziji, ki je  očitno simpatizirala z Nemci. Britanci so zasedli Ankaro, Bagdad in Istanbul, nad katerim so skupaj s Francozi uvedli štiriletni prisilni protektorat in dejansko oni omogočili prevrat Kemalu Atatürku in modernizacijo Turčije. Kdo in kdaj je začel to ogromno, Evropi v vseh pogledih nekompatibilno državo vabiti v EU, najbrž ne bomo izvedeli nikoli. Še en primer predrznega omalovaževanja glasu ljudstev EU in oholosti elit, ki permanentno povzročajo stanja kriz vseh vrst, ki jim očitno ustrezajo, da bi težje nadzorovali njihov pohlep, sovražna dejanja zoper nacionalne interese držav in javni interes EU. Nedvomno pa imajo pri tem vmes prste Nemci.

Gospodinjska logika Angele Merkel in frapantna nesposobnost vseh francoskih predsednikov po Mitterrandu ob izzivalno jasnem stališču najvišje nemške sodne instance, češ da o nacionalnem interesu Nemčije lahko odločata le njihov parlament in zvezno sodišče - kot da sodišči EU sploh ne obstajata -, lahko skrbita vse, pa ne bi Britancev. Je mar treba nizati škandalozne podvige francosko-nemške dvojice, ki sta primarno odgovorni za erozijo socialne države, propadanje srednjega sloja, stagnacijo standarda, odsotnost slehernih razumnih strategij o najbolj občutljivih vprašanjih ob leporečno izpraznjenih govorancah o vrednotah, ki jih ni za nikogar, razen za en procent pohlepno privilegiranih, ki je pripravljen zaradi svojih koristi uničiti vso identiteto in kulturo Evropo?

Sedaj, ko bodo rumeni jopiči kmalu nagnali Macrona, in ko so Italijani kot ena najbolj zadolženih držav uvedli visok univerzalni temeljni dohodek za pet milijonov svojih najbolj obubožanih ljudi, se nihče ne bo mogel več sprenevedati kot doslej; tudi naši politiki ne. Še najmanj pa Nemci, ki so skupaj s Francozi pokvarjeno izstavili račun za velikanske bančne  dolgove držav t.i. PIGS vsej EU, namesto da bi vsaj Grkom plačali dolžni del reparacij in odpisali velik del dolga. Angleži niso povzdignili glasu, ko je njihova velika dolžnica Islandija kar z referendumom sporočila prenehanje vračila kreditov.

Unija si že leta predrzno prisvaja pristojnosti na področjih, ki ji ne gredo in to predvsem v razmerju do najmanjših članic, ki jim povzroča nedopustno škodo pri svojih ciničnih tolmačenjih konkurenčnosti, denimo v bančni sferi. Kdo se ne spominja predpisovanja oblik kumaricam, navijanja za transatlantski dogovor, popolnoma nekompetentno ravnanje v migrantski krizi, permanentno podpiranje interesov multinacionalk, napačno odzivnost v finančni krizi …Predvsem pa nenehnega leporečnega blejanja o evro-vrednotah ob hkratnem stalnem diskriminatornem sporočanju Evrope več hitrosti, jedrnih držav, stari Evropi in kriminaliziranju držav Višegrajske skupine …

Moralna dolžnost Nemčije

Po vsem zapisanim se nam ni bati za Britanijo, bojimo se lahko zase, če Unija ne bo hitro dojela, da v tej pestri Evropi velikih razlik ni mesta za male aparatčike na čelu Evropske komisije, ampak državnike velikih formatov. Evropa bo morala postati konfederacija, ki jo bo združeval trden minimum pravih skupnih vrednot in državnih pristojnosti: skupna obramba, skupna zunanja politika in premišljen izbor skupnih notranje gospodarskih in carinsko –finančnih ukrepov. Predvsem pa bi morala Nemčija, ki je dvakrat strahovito razsula celino, že zdavnaj dojeti, da je sedaj njen moralni dolg, da pripravi nekakšen nov in učinkovit "Marshallov plan Unije", ki bi pomagal najrevnejšim članicam in ustavil njihovo siromašenje z pajčevinasto prepredenim neoliberalnim instrumentarijem prerazdeljevanja v korist bogatih. Unija bo tudi morala dojeti, da bodo države same ugotavljale, kaj je njihov nacionalni interes in ne oddaljeni neoliberalni Bruselj.

Unija povsem pozablja, da ima Britanija zelo posebne odnose tako z ZDA kot s Kitajsko in da bo zato njen vpliv hudo oslabel. ZDA so dobile vse vojne, kadar so imele ob sebi Britanijo. Kitajsko so Britanci vselej obravnavali z dolžnim spoštovanjem. Kmalu po opijskih vojnah so Kitajsko zaščitili pred prevelikimi teritorialnimi apetiti Japonske in Nemčije. Njihova vojaško-raziskovalna ekspedicija pred 1. svetovno vojno v Lhaso, glavno mesto Tibeta, je odločno sporočila Rusiji in Kitajski, da mora ostati Tibet samostojen. Hongkong je bil Kitajski vrnjen v neverjetno sijajni razvojni kondiciji z deviznimi rezervami 140 milijard dolarjev in rešenimi mnogimi infrastrukturnimi problemi. Britanija kljub sugestijam ZDA ni oklevala pri vstopu v novo kitajsko investicijsko banko za izgradnjo svilne poti.

Ni čudno, da britanski parlament zavrača vsebino brexita predvsem zaradi čudaškega iskanja rešitve za mejo na Severnem Irskem. Takih problemov npr. niti Jugoslavija pred petdesetimi leti v časih najbolj trde železne zavese ni poznala, ker smo v posebnem maloobmejnem režimu z Avstrijo in Italijo mejo lahkotno prehajali z maloobmejnimi dovolilnicami ali trodnevnimi propustnicami, ki so se dobile na občinah takoj istega dne, ko je bila potreba. Ni se čuditi britanskemu parlamentu, da ni hotel ratificirati dogovora, ki vključuje tudi nerazumno veliko odškodnino okoli 45 milijard evrov, pri tem pa ni povsem jasno, zakaj bi Britanci to plačevali in kje je pravna podlaga za to. Nemara v tem, da bodo kontinentalno Evropo še vedno varovali s svojo učinkovito armado?