Komentar

Pet let ruske okupacije: "Trditev, da je bil Krim vedno ruski, je popolna izmišljotina!"

Ob peti obletnici ruske invazije na Krim Pavlo Klimkin razčlenjuje mit o tem, da naj bi bil ta polotok "od nekdaj ruski". V prispevku navaja zgodovinska dejstva, ki ta kremeljski mit podirajo kot hišo iz kart. Krim torej ni bil "od nekdaj ruski", pač pa so tam "od nekdaj" živeli krimski Tatari. Krimski kanat si je ruski imperij konec 18. stoletja nasilno priključil, podobno kot Estonijo, Latvijo, Litvo, del Poljske in naposled, leta 1809, še Finsko. Vse te nekoč okupirane dežele se danes ponovno soočajo z nelagodjem ali celo strahom pred rusko imperialno slo, ki jo pooseblja Vladimir Putin. Prispevek gospoda Klimkina, ki je zunanji minister Ukrajine, objavljamo na portalu+ ekskluzivno v Sloveniji.

20.02.2019 23:10
Piše: Pavlo Klimkin
Ključne besede:   Pavlo Klimkin   Ukrajina   Krim   okupacija   Rusija   Vladimir Putin   Tatari   imperializem   Poljska   Estonija   Finska   Latvija   Litva   Kijevska Rusija

Ruski mit o tem, da je neumni Nikita Hruščov Krim samovoljno podaril Ukrajini, je vulgarna izmišljotina. Moskva ta mit nujno potrebuje tudi za to, da ohrani rezultate genocida nad krimskimi Tatari.

Sedaj govorimo že o peti obletnici ruske okupacije Krima. Februarja 2014 je Moskva prvič v povojni zgodovini Evrope zavzela del območja druge suverene države, s tem pa tudi destabilizirala evropski in globalni varnostni sistem. Takrat je praktično ves svet enoglasno obsodil rusko okupacijo Krima in od takrat svojega stališča nihče ni spremenil, čeprav je bil Kremelj več kot prepričan, da mu bodo Krim kmalu odpustili, in sicer prav tako kot Gruzijo leta 2008. Vsi zavestni politiki, analitiki in pravniki so enotni v svojem prepričanju, da je Moskva grobo kršila mednarodno pravo, nihče tudi ne dvomi, da s pravnega vidika Krim pripada Ukrajini, kar je absolutno na mestu in popolnoma prav.

 

Toda marsikdo v svetu sočasno tudi meni, da naj bi dejanje Putina "preprosto po človeško" lahko sprejeli z razumevanjem, saj kot je bilo enkrat nekje rečeno, "je bil Krim vedno ruski". Težko je najti bolj absurden in manj obrazložen mit, toda - kar je zelo nenavadno in prav čudno - ta mit je kot trdovraten plevel globoko pognal svoje korenine povsod po svetu in celo masovno okužil mednarodno zavest. Razlog je najverjetneje v tem, da je ruska propaganda s postopnim lansiranjem te dezinformacije začela takoj po mirnem razpadu Sovjetske zveze, ko o vojni še ni bilo ne sluha ne duha. Ko pa je se vojna zgodila, je bilo "neuradno" mednarodno mnenje že oblikovano in ustrezno obdelano.

 

V tem članku bi rad navedel zgodovinska dejstva, ki ta mit preprosto podirajo in o verodostojnosti katerih se lahko pozanimate tako na Wikipediji kot tudi pri vseh ostalih objektivnih zgodovinskih virih. Za katera dejstva pravzaprav gre?

 

 

***

 

Avtohton narod Krima so krimski Tatari, ki so imeli svojo lastno državo Krimski kanat. Ob tem velja poudariti, da je to bila močna in visoko kulturno razvita muslimanska država. Rusov na polotoku takrat enostavno ni bilo, razen vojaških ujetnikov. V začetku 18. stoletja je Peter Veliki uveljavil številne reforme in je Moskovska kneževina, ki se je takrat imenovala Moskovija, postala Ruski imperij, ki je pridobival na moči in z orožjem osvajal sosednje evropske države.

 

Estonijo in Latvijo je Ruski imperij zasedel leta 1721, Litvo in del Poljske, vključno z Varšavo leta 1795, Finsko pa leta 1809. Danes so vse te države suverene in neodvisne, dejavne članice OZN, Evropske unije in zveze NATO (razen Finske). Močno dvomim, da bi si kdo danes upal reči, da so bile te države "vedno ruske".

 

Krimski kanat je bil dodan na seznam držav, ki jih je Moskva zasedla leta 1783, in če pogledamo iz zgodovinske perspektive, se je to zgodilo pred relativno  kratkim časom. Zato so torej vsakršni pogovori o neki večni pripadnosti Krima Rusiji popolno absurdni. Gre enostavno za eno izmed držav, za enega izmed narodov, ki jih je ruski imperij v tistih časih zasužnjil z močjo orožja. Edina razlika med Krimom in ostalimi prej naštetimi državami je bila ta, da po razpadu ruskega imperija leta 1917 Tatarom ni uspelo obraniti svoje neodvisnosti. Krim, tako kot Ukrajino, so zavzeli boljševiki, nakar je Krim ostal v sestavi istega ruskega imperija, toda z novim nazivom Zveza sovjetskih socialističnih republik.

 

Ža je v Sovjetski zvezi Krim "nasankal" bistveno huje od Ukrajine. Ukrajina je postala zvezna republika s formalnimi znaki državne suverenosti, medtem ko je Krimu leta 1921 boljševiška Moskva dodelila samo status avtonomije, in to v sestavi ruske in ne ukrajinske zvezne republike. Takšna odločitev Kremlja je bila odkrito v nasprotju z objektivno realnostjo, ker je geografsko Krimski polotok del Ukrajine, saj z Rusijo nima nobene teritorialne oz. kopenske povezave. Administrativna pripadnost Rusiji ob ozemeljski povezanosti z Ukrajino je bistveno oteževala gospodarski razvoj polotoka, za oskrbo in razvoj katerega je praktično v celoti skrbela in ju tudi izvajala Ukrajina. 

 

Situacijo je popravila Moskva sama, ko je bila končno prisiljena priznati geografska in geoekonomska dejstva. Leta 1954 je Kremelj prišel s pobudo, da se Krim iz ruske dodeli ukrajinski republiki (v Kremlju si niso upali niti sanjati, da bi lahko enkrat Ukrajina postala neodvisna država in zato sta za vodstvo ZSSR tako Krim kot tudi vsa Ukrajina še naprej ostajala podrejena Rusiji).

 

Posebej bi rad poudaril, da je bil prenos Krima izveden ob popolnem spoštovanju zakonov in postopkov ZSSR. Ruski mini mit o tem, da je Krim Ukrajini samovoljno podaril neumni Nikita Hruščov, je vulgarna izmišljotina. Leta 1954 Hruščov še ni imel tako velike in zadostne moči ter pooblastil za tovrstno amatersko dejanje.

 

 

***

 

Tako smo torej prišli do razumevanja, kaj pravzaprav pomeni klišejsko ponavljanje uroka "Krim je bil vedno ruski". Ugotovili smo, da niti ne gre za stoletje in pol v ujetništvu ruskega imperija (1783-1917), ker bi se lahko v tem primeru podobne zahtevke nanašale tudi na preostale nekdanje ruske kolonije, ki so dandanes neodvisne države. V tem primeru gre torej za odločilno nahajanje Krima v sestavi ruske sovjetske republike od leta 1921 do leta 1954 oziroma vsega skupaj komaj 33 let nedavne zgodovine!

 

Vse kaže na to, da je od trenutka razpada ZSSR ruske voditelje morila in zasledovala paranoična misel, da če ne bilo leta 1954, potem bi Krim tudi ostal v sestavi Rusije. Ob tem niso niti pomislili, da v kolikor ne bilo leta 1921, potem bi bil Krim v sestavi Ukrajine, in v kolikor ne bi bilo leta 1783, potem bi bil Krim samostojna in neodvisna država z 0 % ruskega prebivalstva.

 

Tako sta leta 2014 imperialna ošabnost in predrznost eksplodirali: Kremelj se je odločil za odkrito banditsko zavzetje Krima, odločil se je za teptanje mednarodnega prava, zgodovinske logike in pravičnosti. 

 

Na tem mestu vam bom kot anekdoto povedal še en ruski mali mit o Krimu, ki ga leta 2014 lansiral sam ruski predsednik, saj je izjavil, da je "za Rusijo Krim sakralnega pomena in da se prav tam nahaja duhovni vir formiranja ruskega naroda in države", ker je prav na Krimu knez Vladimir sprejel krščanstvo, kasneje pa je krstil celotno rusko državo. 

 

Knez Vladimir se je dejansko krstil leta 988 na Krimu (tako je vsaj zapisano v analih) in še istega leta je krstil svojo državo. Toda nikar ne pozabite, da je bil Vladimir kijevski knez in da nikoli ni bil moskovski knez. Prav on je krstil Kijevsko Rusijo in ne Rusijo. Kar pa zadeva Moskvo, Rusijo in samo rusko narodnost, potem v tistih časih nič od tega ni obstajalo. V gozdovih okoli Moskve so takrat dominirala finsko-madžarska plemena, ki so jih šele čez nekaj stoletij asimilirali Slovani, nakar pa so postala jedro sodobne ruske narodnosti.

 

Torej še en absurd! Ne glede na vse to se takšen okoren zgodovinski ponaredek danes lansira v mednarodni informacijski prostor. Vse kaže, da se računa in zanaša na to, da nihče ne bo pogledal v Wikipedijo. Toda mit o "ruskem Krimu" se na žalost ni gradil samo na propagandnih izmišljotinah in absurdnih predrugačenjih zgodovine; maja 1944 je Moskva izvedla masovno zločinsko operacijo, ki je zasledovala in tudi uresničila edini zastavljeni cilj, popolno etnično čiščenje Krima z izgonom tatrskih staroselcev in naselitev etničnih Rusov.

 

 

***

 

Stalinistični režim je ves krimski tatarski narod obtožil kolaboracije s Hitlerjem, ki je v letih 1941–1944 okupiral Krim. Vso populacijo, ki je štela 191.000 krimskih Tatarov, vključno z dojenčki, je v dveh dneh izgnal v oddaljene azijske regije ZSSR. V podkrepitev dejstva, da je Kremelj potreboval prav etnično čiščenje, obtožba zaradi izdaje pa je bila le povod, služi tudi podatek, da so bile iz Krima izgnane tudi družine 9.000 Tatarov Rdeče armade, ki so se v tem času bojevali na fronti s fašisti in ki so jih kasneje prav tako poslali v izgnanstvo. Poleg tega so bile po izgonu Tatrov iz Krima deportirane še ostale etnične skupine: Grki, Bolgari in Armenci, ki so na polotoku živeli več stoletij in ki jih nihče ni obtoževal izdaje. Na polotoku so ostali samo Slovani, in sicer lokalni prebivalci Rusi in Ukrajinci.

 

Kmalu se je začelo masovno preseljevanje na Krim ljudi iz daljnih ruskih krajev. Preseljence so nastanili v 80.000 praznih prebivališč, ki so jih pod prisilo zapustili deportirani domorodci. Zanamci prav teh ruskih kolonialistov so danes osnovni delež tistega krimskega prebivalstva, ki podpira rusko aneksijo Krima in na voljo katerega se tako rad sklicuje Kremelj.

 

Moskva je čisto do zadnjega ovirala vrnitev krimskih Tatarov v domovino. Masovna repatriacija Tatarov se je začela šele v času neodvisne Ukrajine. Prav Ukrajina je prevzela stroške in skrbi za njihovo vrnitev in namestitev. Do leta 2013 se je v matično domovino vrnilo 266 tisoč Tatarov, oz. 13,7 % prebivalstva polotoka.

 

 

***

 

Ruska okupacija leta 2014 je postala za krimske Tatare prava nacionalna katastrofa. Iztrgali so se iz primeža gulagov, toda gulag je ponovno prišel za njimi na njihovo matično ozemlje. Zato je praktično ves krimski tatarski narod v opoziciji do ruskih okupatorjev in ostaja zvest Ukrajini. Prav iz tega razloga so danes krimski Tatari glavne žrtve zasledovanj in represije ruske okupacijske vlade. Skoraj 25.000 Tatarov je bilo primorano ponovno zapustiti Krim in emigrirati na celinsko Ukrajino. Kremelj je prepovedal medžlis, nacionalni krimski tatarski parlament, hudi pritiski se izvajajo na tatarske medije, šolstvo, kulturo in vero, več deset domoljubov je v zaporih.

 

Decembra 2018 so ob vstopu na Krim ruski okupatorji aretirali tatarskega aktivista Edema Bekirova, ki je želel obiskati svojo 78-letno mamo. Bekirov je težek invalid, ima hudo obliko sladkorne bolezni, amputirano nogo, 4 obvode srčne arterije po lanskoletnem infarktu. Zapor zanj - brez ustreznih zdravil in zdravstvene oskrbe - pomeni smrtno obsodbo. Ne glede na vse to ruski "pravosodni sistem" izvaja zoper njega ukrep pripora. Tožilstvo mu očita, da naj bi nekomu moral izročiti potovalko s 15 kilogrami eksploziva, čeprav mu njegovo zdravstveno stanje ne omogoča, da bi dvignil dva kilograma. Odkrito absurdna obtožba, ošabno prikazovanje pravne vsedopustnosti potrjujeta, da si ruski represivni stroj na vse moči prizadeva in trudi, da bi krimske Tatare ne le zastrahoval, temveč tudi demoraliziral.

 

Poudarjam, da žrtve represij niso le krimski Tatari. Vsi na svetu že poznamo nezakonito zaprtega filmskega režiserja, etničnega Rusa in pravega domoljuba Ukrajine Olega Sencova, ki je odkrito protestiral proti aneksiji Krima. Simbol človeškega poguma je postal za nas tudi etnični Ukrajinec Vladimir Baluh, ki je bil na zaporno kazen obsojen zaradi ukrajinske zastave, obešene na svojem domu v okupiranem Krimu. Vsi smo priče, da brutalnemu zavzetju svoje zemlje s strani ruskih okupatorjev nasprotujejo in se proti njim borijo pošteni in pogumni ljudje na Krimu ne glede na svojo narodnostno pripadnost. Kršitev človekovih in nacionalnih pravic na polotoku, za katero je odgovorna Moskva, je bila večkrat obsojena na ravni OZN in drugih mednarodnih ustanov in organizacij. Prepričan sem, da mora mednarodna skupnost najmanj trikrat povečati in okrepiti svoja prizadevanja za osvoboditev političnih zapornikov.

 

 

***

 

Pred našimi očmi se danes nad krimskim tatarskim narodom izvršuje zločin, ki je neposredno nadaljevanje zločina iz leta 1944, ki ga svetovna zgodovina pozna z imenom deportacija, saj prav to definicijo danes uporabljajo vsi znanstveniki, politiki in novinarji. Toda tudi ta, sam od sebe grozovit specializiran pojem, je dejansko politični evfemizem, ki nepravilno in preveč milo opisuje sliko dejanskega stanja. Dejstva govorijo sama zase. Samo v prvih štirih letih v izgnanstvu je zaradi izredno neprimernih in nečloveških življenjskih pogojev umrlo 46,2 odstotka krimskih Tatarov. V tem primeru ne gre le za deportacijo, temveč gre za pravi genocid. Zaradi zamenjave pojmov je krimski tatarski genocid - prav tako kot gladomor oz. morija z lakoto v Ukrajini - izpadel iz zgodovinskega spomina človeštva, in je, kar si moramo tudi priznati, še ena črna zmaga sovjetsko ruske propagande. 

 

Mit o tem, da je bil "Krim vedno ruski", Moskva nujno potrebuje tudi za to, da ohrani rezultate genocida nad krimskimi Tatari in naselitve ruskih kolonialistov na Krimu namesto njih. Prav to je eden temeljnih ciljev ruske aneksije Krima. Iz tega razloga imata konec okupacije Krima in njegova vrnitev pod suverenost Ukrajine razen političnega in pravnega aspekta še močan moralni kategorični imperativ. Mednarodna skupnost nikakor ne sme dovoliti, da bi se vsaj en genocid "odkupil z odpustki" in da bi tisti, ki so ga zagrešili, dosegli svoj cilj celo čez več desetletij. 

 

 

Pavlo Klimkin je minister za zunanje zadeve Ukrajine.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
9
19.03.2019 19:55
Jugoslavija je v svojih različnih državnih oblikah določala svoje zunanje meje predvsem na račun slovenskega narodnostnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Ukrajina pred volitvami: Trije predsedniški favoriti in kar 36 neresnih kandidatov
2
18.03.2019 21:13
31. marca bodo v Ukrajini predsedniške volitve. Od tega, kdo bo prihodnji predsednik Ukrajine, je v marsičem odvisna prihodnost ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
7
17.03.2019 08:00
Na portalu+ smo večkrat pozvali naše najbolj aktivne spletne komentatorje, naj nam pošljejo svoje prispevke in se seveda tudi ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Redek je trenutek, ko filozofija preraste v umetnost arhitekture
0
16.03.2019 22:00
Peter Noever je najprej arhitekt, takoj zatem pa je že muzealec, načrtovalec tektonike arhitekturne gradnje in njenega spomina. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Hinavci
22
13.03.2019 23:30
Aktualni primer dvoličnega obnašanja je Venezuela, ena najbogatejših držav vJužni Amerikiper capita, kjer so ljubljenci ... Več.
Piše: Keith Miles
Koalicijska veselica na Brdu: Če je premier komik, potem bo na programu komedija
19
12.03.2019 23:59
Srečanje koalicijskih strank na Brdu pri Kranju je eden izmed vrhuncev partitokracije, ki se je razpasla do te mere, da v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Emmanuel Macron, ki je sam del problema, bo težko ponudil nekakšen "preporod Evrope"
8
10.03.2019 23:05
Macronov manifest je prepozen in iz obupa ustvarjeni PR poskus mobilizacije evropskih - dejansko pa domačih - volilcev, da bi na ... Več.
Piše: Peter Golob
Četrt stoletja zakona o NUK2: Knjižnica nam je vsem kot mati
4
10.03.2019 09:57
Izgubljen čas, ki je nastal zaradi neizvajanja zakona o gradnji NUK iz leta 1994, je postal pridobljen čas. Zakaj se ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Macronovo pismo o evropski renesansi: Kaj je tisto vezivo, ki drži skupaj Evropsko unijo?
4
08.03.2019 18:00
Zahodna Evropa je bila v času hladne vojne v razmerju doZDAin Sovjetske zveze bolj ali manj enotna. Ta enotnost je veljala v ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Predlagane davčne spremembe v 2019: Še najbolj odmeva to, da regres ne bo več obdavčen
3
07.03.2019 21:00
Kot smo razbrali iz predlogov finančnega ministrstva, so ocenili, da bi si lahko privoščili do 300 milijonov evrov skupne ... Več.
Piše: Bine Kordež
Osmi marec: Izkoriščanje dneva žena za propagiranje enakosti spolov ni v interesu žensk
7
06.03.2019 23:34
Kaže, da bo letošnji 8. marec poseben. Mojega je zaznamovalo vabilo na posvet Komisije za enake možnosti, ki na praznik žensk ... Več.
Piše: Saška Štumberger
In memoriam Marjan Vagaja, v spomin mojemu profesorju matematike
4
06.03.2019 02:37
Danes bodo na Žalah pokopali profesorsko legendo ljubljanske Poljanske gimnazije. Nisem še pisal In memoriam za svoje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zlorabe v katoliški cerkvi: Sum spolne zlorabe se prijavi policiji, ne pa neki kongregaciji v Vatikanu!
10
04.03.2019 01:04
Na končanem škofovskem srečanju v Vatikanu je papež Franščišek ponovno ostro obsodil spolne zlorabe in pedofilijo v ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Karpo Godina: Ko se režija, kamera in montaža združijo v eni in isti osebi
0
02.03.2019 22:51
Karpo Godina je edinstven umetnik filmskega sveta, sestavljen je iz balkanskih južnih in severnih vetrov, kultiviran in poln ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zlorabe v katoliški cerkvi: Duhovniki nam sporočajo, da ne bodo naši grešni kozli
17
28.02.2019 21:45
V mehanizmu grešnega kozla se namreč obnašamo kot v nekakšnem kolektivnem transu: vsi vemo, kje nam je mesto v ritualu; vsi ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Vračanje izgubljenih iluzij: Slovenija kot "sovjetska vazalna država"
16
25.02.2019 19:00
V vsakem primeru bi Cerar lahko rekel, da Slovenija ni bila sovjetska vazalna država, ker v časuSovjetske zvezeSlovenija še ni ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Vse manj staršev bo pripravljenih "ubogati", kar nalaga šola
13
24.02.2019 21:00
Šola ni narejena in nikoli ni bila v skladu z znanstvenimi spoznanji, kako se otroci razvijajo in učijo. Niti niso tisti ... Več.
Piše: Marjana Škalič
"Vse, česar se dotakneš v umetniškem delu, je umetnost!"
0
23.02.2019 06:00
Ivana Popović je bila avantgardna umetnica zadnje umetniške avantgarde XX. stoletja. Nikoli se ni metodološko odmaknila od ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tajani, Salvini in na koncu predsednik Mattarella: O slovensko-italijanskih odnosih
5
22.02.2019 20:45
Polemika me ne prizadeva samo zato, ker sem podpisnik uravnovešenega poročila mešane italijansko-slovenske komisije od odnosih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
EU po brexitu: Odhod Združenega kraljestva bi lahko pomenil zaton Evrope, kakršno poznamo danes
19
21.02.2019 21:00
Po seriji prispevkov o prihodnosti Evropske unije se tokrat osredotočamo na posledice brexita; kakšne posledice bi lahko imel ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
Uredništvo
Ogledov: 2,746
02/
Koalicijska veselica na Brdu: Če je premier komik, potem bo na programu komedija
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,738
03/
Hinavci
Keith Miles
Ogledov: 2,048
04/
Gospod Bidovec in njegov boj z ljubljanskimi ignoranti za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev italijanskega fašizma
Uredništvo
Ogledov: 1,322
05/
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
Angel Polajnko
Ogledov: 1,621
06/
Dosje Venezuela: V ozadju je res nafta, a gre tudi za geostrateško bitko med Američani in Rusi
Igor Mekina
Ogledov: 1,386
07/
Predlagane davčne spremembe v 2019: Še najbolj odmeva to, da regres ne bo več obdavčen
Bine Kordež
Ogledov: 1,735
08/
Emmanuel Macron, ki je sam del problema, bo težko ponudil nekakšen "preporod Evrope"
Peter Golob
Ogledov: 1,467
09/
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
Iztok Mirošič
Ogledov: 1,147
10/
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
Uredništvo
Ogledov: 930