Današnji komentar bi lahko začel na podoben način, kot sem pred dvema tednoma začel premislek o napovedani razstavi Marka Rothka, ki bo odprta 12. marca 2019 v Kunsthistorisches Museum (Umetnostno-zgodovinskem muzeju) na Dunaju. Tudi današnji tekst je namenjen premisleku o tistem, kar se bo šele zgodilo. V bližnji prihodnosti napovedujejo v Zagrebu pregledno razstavo akademske kiparke Ivane Popović. Odprtje se bo zgodilo 21. marca 2019. Z zagrebško razstavo Muzej suvremene umjetnosti (MSU) najavlja pregled umetniških del umetnice, ki se je rodila leta 1968, umrla pa je leta 2018. Današnji komentar vsebuje refleksije njene umetnosti. Z njim vas želim za nekaj trenutkov povezati z Ivano Popović, istočasno pa vas pozvati, da si v nastopajočih mesecih ogledate njeno zagrebško razstavo.

Pred vami imam namen opisati čas med leti 1989 in 1994, v Ljubljano je prišla na moje povabilo leta 1991, kjer smo v kozmokinetičnem kabinetu Noordung pripravljali gledališko predstavo Dramski observatorij Kapital. Premiera dramskega observatorija je bila 18. septembra 1991 v mestnih javnih skladiščih.

Ivano Popović sem povabil v predstavo Kapital kot kostumografko. Zelo kmalu pa se je izkazalo, da beseda, ki opisuje gledališko nalogo - kostumografija - ne zadošča temu, kar je Ivana Popović konceptualizirala. Umetniško nalogo je opravila brezhibno. Nikoli ne bom pozabil njenega ironičnega stavka: "Samo ti radi, a ja ću u zadnjem redu plesti radnu odjeću za tvoje glumce, a mogu ti je izraditi i iz drva." in tako je tudi bilo. Nedolgo po premieri Dramskega observatorija Kapital je začela intenzivno sodelovati pri gledališki predstavi 317 A Tišina KA s sijajnim Markom Peljhanom. S to predstavo sta Ivana Popović in Marko Peljhan vstopila v polje duha časa devetdesetih let.

O Ivani Popović ne morem premišljevati z metodološko distanco, lahko pa brez zadržkov formuliram logiko njenega Virus teatra Michelangelo. Vizualna umetnica je vstopila na zagrebško umetniško sceno četrt stoletja po vzponu vplivne konceptualne avantgarde, na katero se je vse svoje umetniško življenje nanašala, čeprav ni tega nikoli javno manifestirala. Tako je imela že v izhodišču izvrstno zgodovinsko podporo. V svet umetnosti je vstopila v izteku osemdesetih let, ko so bile ideje konceptualne umetnosti šestdesetih in sedemdesetih let že kanonizirane. V osemdesetih pa so bile te ideje v gledališki umetnosti že material interpretacije. Sam takrat nisem uprizarjal, interpretiral ali konceptualiziral dramskih tekstov, temveč posamične ideje konceptualne umetnosti. To je bil čas, ko je bil retrogardistični (retroavantgardistični) paradoks še ostro izrisan na umetniškem horizontu XX. stoletja.

Prehod od eksperimentalnega konceptualizma do retrogardističnega novega konzervativizma je potekal načelno nekonfliktno. Retrogardisti smo v tistem času strateško iskali zaveznike proti dominantni, akademski, monožanrski, stari, klasično-modernistični falangi. V tistem času je bila na oblasti državna socabstrakcija, za katero je bilo značilno, da je bila akademsko resnobna, še več, v imenu vladajoče ideologije je bila eksponentno dolgočasna in turobna.

Ivana Popović je kmalu po umetniškem srečanju z Markom Peljhanom vstopila v ta vmesni prostor, v režo neoavantgardizma in retrogardizma ter intenzivno zaživela svoj stilni formativ. Kmalu po ljubljanski gledališki izkušnji je Ivana Popović izoblikovala svojo prvo gledališko strojnico, ki jo je poimenovala Virus teater Michelangelo.

Kaj sem videl, ko sem na vajah za predstavo Dramski observatorij Kapital gledal Ivano Popović? 

Ivana Popović je, podobno kot modernistični tradicionalisti in nasprotno kot konceptualisti, svoje umetnine oblikovala z ročnim skulpturalnim delom. V naslednjem produkcijskem koraku jih je z namenom, da znotraj procesa gledališke umetnine postanejo neodvisne skulpture, pošiljala v gledališki čas. Ivana Popović je v gledališkem času svojo objektnost oblikovala z ročno spretnostjo.

Svoje izdelke je sredi predstave dobesedno po-kazala (kazalište). Predvsem jih ni nikoli uporabljala kot ilustrativno podporo predstav. Niso imeli vloge kostumov, igrali so kostume. Funkcionalno jih je vpenjala v predstavo. Za razliko od drugih umetnikov tistega časa umetnostne teorije ni vzela v roke, da bi z njo oblikovala umetnost. Še bolj radikalno povedano – bila je umetnica, ki je delovala v univerzalnem času. Sočasni gledališki umetniki so uporabljali teorijo kot ikonografijo gledališke umetnine. Ivana Popović se je kot predstavnica zadnje avantgarde XX. stoletja morala nežno soočati ne toliko z gledališkimi tradicionalisti – modernisti, kot ravno s konceptualnimi umetniki, ki niso zmogli pristati na avtonomno procesiranje vizualne umetnosti znotraj druge umetniške zvrsti (Jaz sam žrtva mode – Ivana Popović 1993, Žrtve mode bum, bum bum – Dušan Jovanovič, 1976).

Pozicija Ivane Popović je bila radikalna, saj je zavestno preskočila tretjo avantgardistično metodo XX. stoletja: Umetniškega dela se ne smeš dotakniti. S svojim virusnim gledališčem ni vstopila v high tech, temveč v low tech. Ni konceptualizirala predstav, temveč je modificirala generalne ideje, da bi se skozi gledališki čas prečistile iz nevrednega v vredno.

Ivana Popovič v svoji živosti ni nikoli posnemala življenja, temveč je želela s pomočjo žanrskega krasilstva življenje naseliti z umetnostjo, podobno kot zgodnji, pozor, zgodnji Matthew Barney v svoji manekensko teatralizirani skulpturalni fazi. Iznajdba Ivane Popović je emancipirani vstop v vzporedno zvrst umetnosti (gledališče). 

Pomembno je razumeti: nikoli ni teatralizirala skulpture. Njena umetnost je živela v neposredni bližini nadmarionet Gordona Craiga. Pri Ivani gledamo odvisnost od gledališke resničnosti same, njeni nadmanekeni so nadmarionete čez-človeškega. Ivana Popović je postala nosilka procesualnega stroja navidezno manj vredne zvrsti (moda) znotraj druge umetniški zvrsti (gledališče). Nastopila je parazitska situacija, skladna s podobnimi akcijami in duhom časa devetdesetih let v hrvaški gledališki praksi (npr. Parazit teater s predstavo Art parazit, Nataša Stanić, Labin).

Sam sem priča, da je bilo to njeno zavestno, premišljeno dejanje v gledališki umetnosti. Na začetku je bila pri Ivani Popović pomembna odločitev, da se zaradi konceptualnega trika prikrito približa konceptualni umetnosti.

Metoda: vse, česar se dotakneš v umetniškem delu, je umetnost!, jo je poponoma prevzela in jo do zadnjega dne potrjevala! Očetje je nikoli niso priznali za svojo hčer. Preskočila je tisto, kar je bilo nujno preskočiti: umetniškega dela se ne smeš dotakniti, ravno zato je za svoje delovanje uporabila gledališko umetnost. Ni pa dobesedno pristopila k zadnji umetniški metodi XX. stoletja: vse je potencialno digitalno. Z gledališčem Virus teater Michelangelo ni dobesedno razvijala digitalnih strategij, temveč je aktivirala digitalno obsedenost, napoved virusne destrukcije.        

O njeni umetnosti so pisale predvsem revije, ki poenostavljajo in opisujejo življenjske stile, manj pa revije o umetnosti. Ali ni to temeljni dokaz o njeni potopljenosti v avantgardno delovanje? Ni je določala metoda ready made, temveč metoda rendez-vous, srečanje - v dogodku, v pretoku časa.

Ivana Popović  je bila avantgardna umetnica zadnje umetniške avantgarde XX. stoletja. Nikoli se ni metodološko odmaknila od ročnega dela, vedno je želela delati najbolje kot je zmogla, a vedno zavestno - slabo. Šele slabo ukrojeno in še slabše proizvedeno je postalo najlepše možno: Pogledaj kako je to loše iskrojeno, a još lošije sašiveno – a tako je lijepo! Ali kaj pove več od te izjave? Ni veščine, ni okusa, je samo lepota umetniške procesualnosti.

Vabim vas, da si ogledate posmrtno razstavo izjemne umetnice Ivane Popović v hrvaški prestolnici.