Aktualni slovenski zunanji minister Miro Cerar 21. februarja 2019 ni zamudil priložnosti, da bi molčal potem, ko je britanski zunanji minister Jeremy Hunt rekel: "Velika Britanija je zelo ponosna na preobrazbo Slovenije v zadnjih tridesetih letih. Gre za izjemno preobrazbo iz sovjetske vazalne države v moderno evropsko demokracijo." To, da je zamudil priložnost za ogorčen ugovor - v tem smislu, da Slovenija ni bila sovjetska vazalna država - so mediji Cerarju zamerili skoraj tako, kot so mu zamerili obotavljanje pri ugovoru zoper predsednika evropskega parlamenta Tajanija in dva najvišja dostojanstvenika Italije (Mattarello in Salvinija), ki so v zvezi s fojbami obsojali jugoslovanski in opravičevali italijanski režim. Cerar bi bil Italijanom zlahka vrnil milo za drago, ko bi jih spomnil na norosti fašizma ali vsaj na znano zgodovinsko-kulturno Poročilo iz leta 2000. Ugovor zoper poenostavitve britanskega kolega bi bil nekoliko težji. Cerar bi mu seveda lahko očital izročitev vojnih ujetnikov jugoslovanskim in sovjetskim zaveznikom leta 1945 (ki se je končala z zunajsodnimi poboji), vendar bi tak očitek kvečjemu potrdil Huntovo poenostavljanje. V vsakem primeru bi Cerar lahko rekel, da Slovenija ni bila sovjetska vazalna država, ker v času Sovjetske zveze Slovenija še ni bila država. To bi pustilo prazen prostor za špekulacije, ali ni vseeno bila vazalna država Jugoslavija? Cerar - podobno kot medijske avtoritete - nemara verjame, da Jugoslavija ni bila sovjetska vazalna država, kolega Hunt pa bi ga lahko prepričal o nasprotnem. Kako?

Britanski zunanji minister bi se najbrž predvsem skliceval na pomembno britansko avtoriteto, tj. na Winstona Churchilla, ki je leta 1946 v Fultonu rekel, da železna zavesa sega od Sczeczina do Trsta. Glede na to, da ima dobre svetovalce - ki jih Cerar po vsem videzu nima - bi Hunt lahko navedel še nekaj dejstev:

1. da so Protiimperialistično oz. Osvobodilno fronto slovenskega naroda ustanovili člani Društva prijateljev Sovjetske zveze,

2. da je glavno mesto Jugoslavije oktobra 1944 osvojila Rdeča armada,

3. da je Tito začel z zbiranjem privržencev neuvrščenega gibanja leta 1955 na pobudo Nikite Hruščova, ki se je - po konferenci v Bandungu - prestrašil, da bo takšno gibanje prevzela Kitajska;

4. da so po drugi svetovni vojni vsi jugoslovanski modeli, ukrepi in dokumenti do pičice natančno posnemali sovjetske modele, ukrepe in dokumente - od enopartijskega sistema, kulta osebnosti, pobojev ujetnikov in zatiranja Cerkve do koncentracijskih taborišč, zaporov, montiranih procesov, čistk (lustracije!) nacionalizacije, cenzure, kulturne politike itn. 

***

Nerodnosti zunanjega ministra Cerarja in pomanjkanje strokovne podpore slovenski vladi pa so zgolj iztočnica za neko bolj daljnosežno in važnejšo razpravo. Vprašanje je namreč, ali drži Huntova domneva, da se je Slovenija "preobrazila v moderno evropsko demokracijo"?

Najprej je mogoče ugotoviti, da sta Stalin in Sovjetska zveza po drugi svetovni vojni vsem satelitskim državam in tudi Jugoslaviji (katere prestolnico je bila leta 1944 zasedla Rdeča armada), obljubljala svobodne volitve in samoodločbo, neizpolnjene obljube pa so botrovale hladni vojni. Te - za demokratične države samoumevne - obljube so se izpolnile s petinštiridesetletno zamudo, leta 1990. V Sloveniji se je obdobje laži in vazalstva končalo med letoma 1990 in 1992. Ta čas je bil prelomen. To je bil vrhunski dogodek slovenske zgodovine. Z njim se ni končala vsa zgodovina, ampak gotovo se je končala zgodovina enopartijske diktature, zaprtega in pridušenega gospodarstva, revščine in splošnega primitivizma, o katerem obstajajo danes obširna dokazna gradiva. Vprašanje, ki si ga postavljamo trideset let po koncu te zgodovine, je zelo preprosto: ali znamo pravilno in dostojno oceniti zgodovinski prelom, konec hladne vojne, do katerega je prišlo leta 1990? In še naprej: ali se ocena o prelomu oz. koncu potrjuje danes?

K pisanju o teh rečeh me je poleg nerodnosti aktualnega zunanjega ministra pripravil akademski podvig nekdanjega slovenskega veleposlanika pri Evropski uniji, ki ga doslej še nihče ni dosegel ali presegel. Veleposlanik Igor Senčar je avtor obširne in podrobne doktorske disertacije o evropskih vrednotah, pri čemer se ukvarja tudi s pomanjkljivostmi evropske zunanje politike v primerih brexita, grexita in ukrajinsko-ruskih odnosov. Senčar obravnava tudi dileme in napovedi Evropske unije ob koncu hladne vojne. Iz njegove obravnave je - šele - mogoče razumeti, kako velikanske so bile geopolitične spremembe po letu 1989, s kakšnimi izzivi so se srečevale in kako težko so se uresničevale. Senčar omenja ameriškega predsednika Georgea Busha starejšega. Ta je leta 1989 v Mainzu uporabil sintagmo, ki jo je pozneje navedla tudi pariška listina OVSE "Za novo Evropo": celovita in svobodna Evropa, ki je v miru sama s seboj. Senčar poleg Busha omenja tudi Gorbačova, ki je z govorom Evropa kot skupni dom prvi resno poskusil uveljaviti Sovjetsko zvezo kot evropsko državo. Pisec teh vrstic je bil (decembra 1992) navzoč pri dveh govorih poznejšega ruskega ministra za zunanje zadeve Andreja Kozireva: prvi je nakazoval azijsko, drugi pa evropsko prihodnost Rusije. Kaj se je zgodilo z vsem tem političnim kapitalom, vidimo pri Putinovih posegih v Ukrajini.

Med najvažnejšimi ugotovitvami omenjene disertacije, ki bo prelomno dejanje za slovensko mednarodno-pravno in za teorijo mednarodnih odnosov, je ugotovitev najnovejšega pešanja evropske državotvorne drznosti in evro-atlantske miselnosti, ki se kaže na primeru Krima in Ukrajine, na žalost pa tudi v slovenski zunanji politiki. Ta politika - kot kažejo nekatere brezbrižnosti v zvezi s sankcijami zoper Rusijo zaradi Krima in razprave o Venezueli - ne gradi na izročilu konca hladne vojne in slovenske osamosvojitve, ampak prav na miselnosti hladne vojne.

In za to gre. Britanski zunanji minister se je pri vazalstvu zmotil v imenu države, v komplimentu, ki je sledil, pa bi mu težko pritrdili. Namesto, da bi slavili začetek Slovenije kot mednarodnega in zgodovinskega subjekta, se - seveda ne sami, ampak skupaj z italijanskimi populisti - vračamo k iluzijam, zaradi katerih sta bila potrebna in ki sta jih zavrgla Evropska unija in Nato.