Intervju

"Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron."

Na začetku meseca je francoski portal Atlantico objavil ekskluzivni pogovor z indijskim ekonomistom, ki je lani zaslovel s knjigo Evro-tragedija: drama v devetih dejanjih. Ashoka Mody ni sovražno razpoložen do evra niti ne priporoča, da bi ga opustili kot skupno evropsko valuto. Pač pa opazuje, popisuje in pripoveduje celotno zgodbo ekonomske norosti, ki obvladuje evropsko vprašanje. V intervjuju za Atlantico (vir), ki zaradi aktualnosti objavljamo tudi v slovenskem prevodu na portalu+, razloži, kako je evro izgubil številne prednosti, izvirajoče iz začetnih korakov evropske integracije. Zaradi knjige Evro-tragedija: drama v devetih dejanjih je prepotoval vso Evropo, a ga v Franciji ni hotel nihče poslušati.

26.02.2019 20:08
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Ashoka Mody   evro   Helmut Kohl   Francija   Nemčija   Jacques Delors   Françoise Mitterrand   Charles de Gaulle   Valéry Giscard d'Estaing   ECB   Mario Draghi

Kar zadeva mir … kako lahko verjamemo, da enotna valuta ustvarja mir? Ko so z enotno valuto združili Pakistan in Vzhodni Pakistan, se je končalo z državljansko vojno in delitvijo države na Pakistan in Bangladeš.

 

Vsaka kriza bo prinesla nove izzive, na katere bo Evropa vedno manj pripravljena.

Ashoka Mody je v mednarodnem prostoru zaslovel lansko leto z uspešnico EuroTragedy: A Drama in Nine Acts, ki je v Združenih državah postala knjiga leta 2019 na področju ekonomije. Na nekaj manj kot 500 straneh Mody razgrinja zgodbo o evru in slepoti evropskih političnih voditeljev, ki jih žene gola politična ambicija, oropana vsakega ekonomskega čuta. Kaj nas čaka, ko bo počil, kot pravi sam, ta neverjetni kognitivni mehur, v katerega se je zaklenila Evropa? Iz pričujočega pogovora boste dobili vsaj del odgovora. Mody je sicer gostujoči profesor mednarodne ekonomske politike na univerzi Princeton, v preteklosti pa je bil dolga leta zaposlen na Svetovni banki, bil pa je tudi pomočnik direktorja evropskega oddelka Mednarodnega denarnega sklada. Med drugim je nasprotoval fiskalni vzdržnosti (varčevanju) kot sredstvu razreševanja kreditnih kriz, v času irske finančne krize je vodil predstavništvo Mednarodnega denarnega sklada na Irskem in kritiziral trojko zaradi strogega režima varčevanja.

 

 

O evru ste zapisali: "Prvotni namen, za katerega so trije francoski predsedniki porabili četrt stoletja, je bila monetarna unija, ki bi omejila nemško moč." Zgodilo se je ravno nasprotno. Lahko povzamete to zgodbo?

Zgodba se je začela leta 1969 z Georgesom Pompidoujem. Nekaj mesecev prej je Charles de Gaulle zavrnil devalvacijo franka, čeprav je bilo jasno, da je potrebna. Devalvacija je postala znak francoskega ponižanja. De Gaullovo odločitev je podprla večina Francozov, ker so v tem videli obnovitev državne časti proti Nemčiji. Toda objektivno to ni bilo vzdržno in prvi ukrep Georgesa Pompidouja po izvolitvi je bila ravno devalvacija franka. Nato je hitro sklical sestanek v Haagu, na katerem je predlagal denarno unijo. Pompidoujevi biografi namigujejo, da je zanj monetarna zveza postala prioriteta. Bil je pod močnim vplivom Valéryja Giscarda d'Estainga, ki je bil zagret za to idejo – v evropski ekonomski literaturi poznano kot "zunanje sidrišče" –, ki je potrebna zaradi zunanjega pritiska. Ne verjamem, da sta bila Giscard in Pompidou na istem bregu pri tej zadevi, toda strinjala sta se o cilju denarne zveze.

 

Sprva so bili Nemci odločeni, da Francozom rečejo ne – zaradi zgodovinskih razlogov, ki jih lahko vsi razumemo. Takratno nemško stališče je bilo, da je to sicer dobra zamisel, vendar je prezgodnja. Zdelo se je, da bi bilo treba več priprav, več zbliževanja, več politične enotnosti. Cilji so se zdeli nedosegljivi, videti je bilo, da bo projekt denarne povezave zamrl sam od sebe. Potem sta Helmut Schmid in Valéry Giscard d'Estaing skušala oživiti denarno povezavo; francoski predsednik je v svojih spominih zapisal, da je bila to njegova zamisel. Razlog je bil vedno enak. Vsakič ko so se Francozi znašli v situaciji, ko so devalvirali, so dobili kompleks manjvrednosti. Vendar je popolnoma napačno smatrati devalvacijo kot nacionalno sramoto, to je psihološka zadeva. Tudi če sta Pompidou in Giscard verjela v idejo enotne valute, sta zgodovina in praksa že pokazali, da so bile vse oblike fiksnih menjalnih tečajev slaba zamisel. Evropska valutna kača je hitro zastarela, evropski mehanizem denarnih tečajev je eksplodiral. Kljub temu je projekt ostal zasidran v evropski psihi in so ga še vedno imeli za dobro idejo.

 

 

 

 

Potem je prišla vrsta na Françoisa Mitterranda, da podpre denarno unijo, z vizijo, ki je bila izrecno usmerjena k uravnoteženju francoskega ekonomskega statusa z Nemčijo. Misel, da lahko menjalni tečaji uravnovesijo ekonomski status držav, je čudna. Lahko sklepamo, da François Mitterrand, tako kot njegovi glavni svetovalci, med njimi tudi Jacques Delors, niso razumeli ekonomije. Absurdno je misliti, da se bo situacija v državi izboljšala z uvedbo enotne valute; ta ideja je slonela na negotovih ekonomskih ekstrapolacijah. 

 

Referendum v Franciji septembra 1992 je bil zaradi več razlogov še posebno pomemben v tem procesu. Kot prvo je treba razumeti, da sociološko in ekonomsko ljudje, ki so glasovali NE, ustrezajo današnjim rumenim jopičem. Ta trenutek je torej razkril, da je v Franciji že obstajal širok prepad, čeprav se ni vedno odražal na volitvah. Francoski politiki so mislili, da bo evro prinesel rešitev za njihove ekonomske probleme, čeprav so bili to večinoma njihovi notranji problemi: pomanjkanje rasti, neenakost, socialna razdrobljenost. Vendar misel, da bo evro rešil te težave, nima ničesar skupnega ne s teorijo ne z ekonomsko prakso. Drugo sporočilo tega referenduma je, da so se tisti, ki so glasovali NE, bali, da bo Nemčija postala prevladujoča država v denarni uniji. Logike tega sklepanja ni težko razumeti: ker je Nemčija gospodarsko najmočnejša država, bo imela največji vpliv v evroobmočju. Kar je izjemno – in jaz zelo verjamem v modrost ljudi – je to, da so v Franciji že septembra 1992 predvidevali, da bo Nemčija postala dominantna država. Helmut Kohl je bil del propagandnega stroja, ki je skušal prikazati, kot da se to ne bo zgodilo; dejstvo, da bi to lahko postalo realna možnost, pa so vedno izključili. 

 

Zaradi tega – čeprav je bila francoska politika vedno uperjena proti nemški ekonomski prevladi in kljub daljnovidnosti Francozov, ki jih je skrbelo, da bi se ta prevlada lahko pojavila v drugačni obliki – je evro imel nasprotne učinke od zaželenega rezultata. V nekaterih pogledih se je ta prevlada pokazala še v neprijetnejši obliki, kajti Nemci niso bili več samo ekonomsko nadrejeni, dobili so možnost, da Evropi in Franciji vsilijo nemške gospodarske reforme. Natanko to se je dogajalo zadnjih 20 let, ko so nemški finančni ministri posredno ali neposredno skušali dopovedati Franciji, kakšno ekonomsko politiko naj vodi. Denarna unija ne spreminja ravnovesij moči med narodi, ta ravnovesja se pojavijo v drugačni obliki.

 

 

"Strukturne reforme", "cena stabilnosti", "spravljanje fiskalne hiše v red". Opišite situacijo, ki jo imenujete "kognitivni mehur" in je zdaj del evropske kulture in identitete, zgrajen na ekonomski norosti. Kako oddaljena je ta ekonomska norost od realnosti?

Ključna točka je, da sta François Mitterrand in Jacques Delors želela evro, in Helmut Kohl je to sprejel. Toda pod nemškimi pogoji. Vendar je Jacques Delors na koncu pogajanj o Maastrichtski pogodbi ugotovil, da se bodoči evro razlikuje od evra, kot si ga je zamislil. Z izrazom super-ortodoksnost je opisal, kakšen bo politični in ekonomski okvir enotne valute. Ampak v tem projektu – o katerem je sanjal – je bil že tako daleč, da se ni mogel umakniti, ko je spoznal, da bo evro povzročal gospodarske in politične probleme. Nemčija je vztrajala pri dveh točkah, proračunskih pravilih in mandatu Evropske centralne banke za stabilnost cen.

 

 

Katere so bile glavne napake v načrtu enotne valute, ki tvori ta "kognitivni mehur"?

Glavna napaka je dejansko zelo osnovna. Tu ni nobene skrivnosti in mnogi avtorji so posvarili pred to situacijo že leta 1969. Monetarna politika, ki jo vodi nekaj držav, bo vedno pripeljala v stanje, ki ne bo ustrezalo interesom nobene države. Monetarna politika bo vedno preveč omejevalna za večino šibkih držav in preveč prožna za močnejše. To je neločljivi del enotne valute. Da bi se s tem spoprijeli, bi lahko imeli mehanizme nadomestil. Prvotna verzija je bila, da bi bilo treba doseči visoko delovno mobilnost in davčno unijo. V 70-tih letih je potekala dolga razprava o velikosti take davčne povezave. Sklenili so, da bi najmanj 5–7 % BDP moralo ustrezati. To pomeni, da bi morala vsaka država prispevati 5–7 % svojega BDP v davčno unijo, zbrana sredstva bi uporabili v časih recesije ali krize. Toda že od samega začetka pogajanj je bilo kristalno jasno, da Nemci – kot so vedno trdili – ne bodo sodelovali pri reševanju drugih držav.

 

V svojem govoru v Bundestagu aprila 1998 je Helmut Kohl dvakrat rekel, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav. Vse od 70-tih let do danes traja neprestan in enoten pogled v vsem političnem spektru, a tudi med nemškim ljudstvom in v poslovnem svetu: Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav. In to je glavna napaka. Davčna unija pač ni možna brez politične unije.

 

 

 

 

Kljub temu Nemci pravijo, da želijo politično zvezo; vendar bi to pomenilo, da bi bil Evropski parlament nadrejen Bundestagu. Karkoli drugega ni politična unija. V politični uniji bi imel Bundestag enako razmerje v Evropskem parlamentu, kot ga imajo danes zvezne dežele v Bundestagu. To bi bila politična unija. Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron (grško oksis – bistroumen, moros – neumen; bistroumni nesmisel). Protislovje je na dveh ravneh. Na gospodarski ravni, kjer denarna unija zahteva fiskalno povezavo, in tudi na politični ravni. Ta dvojnost v jeziku je postala razširjena pri tvorbi evra, postala je sestavni del evro kulture. 

 

 

Svojo knjigo ste osnovali na kronološki osnovi in pri tem upoštevali vsa opozorila, ki so jih že od samega začetka dajali znani ekonomisti in nekaj Nobelovih nagrajencev za ekonomijo. Kako si razlagate, da so evropski voditelji ignorirali ta svarila?

Včasih ustvarimo izmišljotino, ki v naših mislih postane resničnost in nas spodbuja ter potiska naprej. Za tako stanje krivim Helmuta Kohla. Temelji na predstavi, da se gospodarske težave da premagati. V istem govoru aprila 1998 je Kohl dejal, da bo enotna valuta prevozno sredstvo za svobodo, demokracijo, mir in blaginjo. Te besede so zelo pomembne, ker so del evropske miselnosti. Glede blaginje, in kot sem poudaril v analizi govora Maria Draghija ob obletnici evra, je zdaj z ekonomskega stališča popolnoma jasno: v enotni valuti ni gospodarske koristi, dokler povzroča gospodarska tveganja državam članicam. Kar zadeva mir … kako lahko verjamemo, da enotna valuta ustvarja mir? Kot je poudaril že Nicholas Kaldor leta 1971, enotna valuta povzroča gospodarska razhajanja. Leta 1998 je šel Martin Feldstein še dlje in rekel, da bodo Evropejci v prihodnosti nasprotovali enotni valuti. Kakršen koli bo izid, in upam, da ne bo neugoden, evro nima ničesar z mirom. Ko so z enotno valuto združili Pakistan in Vzhodni Pakistan, se je končalo z državljansko vojno in delitvijo države na Pakistan in Bangladeš.

 

Enotna valuta nima nič opraviti z demokracijo, kajti v resničnem svetu je subverzija demokracije. Danes lahko vidimo, da ko grški parlament predstavi finančni zakon, ga morajo potrditi upniki, kar posredno ali neposredno pomeni, da mora Bundestag odobriti grški proračun. Priča smo tej neverjetni situaciji, v kateri evropski voditelji še naprej cinično uporabljajo besedo demokracija, čeprav vedo, da je sistem v svoji strukturi nedemokratičen. Po svoji naravi ne more biti nikoli demokratičen, razen če bi se države članice odpovedale svojim nacionalnim parlamentom.

 

Verjamem v evropski projekt, v ta mirovni projekt, in da je obdobje med 1945 in 1970, torej Rimska pogodba, veličasten dosežek. To je projekt modrosti. Toda vse, kar se je zgodilo potem – razen razvoja enotnega trga, v katerega verjamem – se pravi, celotna struktura evra, dejansko uničuje evropski uspeh 25 let, ki so sledila drugi svetovni vojni. Priče smo prepoznavnemu zamiku, ki bi rad prikazal evro kot nadaljevanje uspeha Rimske pogodbe, kar preprosto ni res. 

 

 

Gospodarska rast v evroobmočju se v začetku leta 2019 zmanjšuje. Ali se upoštevajo pretekle napake?

Razumeti moramo vzroke zmanjšanja. Evropska rast je zelo odvisna od porasta svetovne trgovine. Izvoz je zelo pomemben del evropske ekonomije, predvsem v Nemčiji. Vendar so vse evropske države odvisne od svetovne trgovine, bodisi neposredno tako kot Nemčija bodisi posredno prek prenosa nemškega zagona v preostalo Evropo. Torej ko svetovna trgovina hitro narašča, gre evroobmočju dobro, kot npr. leta 2017, in ko svetovna trgovina upada, upočasnijo tudi evropske države.

 

V trenutnem obdobju je pomembno, da je svetovna trgovina – v veliki meri – del kitajske rasti, kajti Kitajska prevladuje v svetovni trgovini. Zatorej, ko je v letu 2017 Kitajska spodbujala svoje gospodarstvo, je svetovna trgovina naraščala, tako kot je tudi evropska. Leta 2018, ko je Kitajska umaknila podporo, so upočasnile Kitajska, Evropa in svetovna trgovina.

 

 

 

 

Upočasnitev trgovine povzroči upočasnitev rasti, vendar obstaja dolgoročna sila gospodarske upočasnitve, ki je neločljivo povezana z evropsko gospodarsko strukturo. Vidimo, da je francosko gospodarstvo iz krize leta 2008 izšlo močno oslabljeno. Mislim, da je bilo obdobje rasti pred krizo neke vrste iluzija. V Nemčiji se trenutno rast hitro upočasnjuje, kar je tudi posledica izzivov, s katerimi se sooča industrijski sektor države. Farmacevtska industrija ni več vodilna, kot je bila nekoč, ampak predvsem – in to je zelo pomembno – avtomobilski sektor prestaja spremembo sistema, ne samo zaradi razvoja predpisov in standardov o emisijah ogljikovega dioksida in možne prepovedi vozil na dizelski pogon, ampak tudi zaradi prehoda na električne avte. Jasno je, da Nemci zaostajajo v teh zadevah. To vprašanje je pomembno, ker je pred proizvajalci avtomobilov dolgoročna in tudi kratkoročna sprememba zaradi kitajskega zmanjšanja rasti. Ta težava je pomembna, ker se proizvajalci avtomobilov s kitajsko upočasnitvijo soočajo z dolgoročno, a tudi kratkoročno spremembo.

 

Smo v času, ko je Evropa potencialno na meji gospodarskega padanja v primerjavi z azijskimi državami, in kjer so ZDA zaradi sposobnosti za tehnološke inovacije, kljub njihovim gospodarskim in socialnim problemom. Torej je to čas, ko Evropa rabi kratkoročno gospodarsko podporo in velika vlaganja v svojo prihodnost.

 

Olaf Scholz, nemški finančni minister, je ravnokar dejal, da bi bilo nepredstavljivo danes spodbujati evropsko gospodarstvo. To je reakcija človeka, ki noče priznati, da Nemčija ni več velika sila, čeprav je nekoč bila. Zaklenjena je v zastarel okvir, a tega ni zmožna prepoznati. 

 

 

Vašo knjigo je komentiral Foreign Affairs in nakazal, da s točnim opozarjanjem na težave evra in nesposobnost voditeljev, da bi upoštevali njim namenjena opozorila, niste uspeli prikazati posebnih interesov bogatih, bankirjev, izvoznikov itd., ki so podprli evro. Kakšen je vaš odgovor na to?

Andrew Moravcsik, ki je napisal to kritiko, je bil moj kolega na Princetonu. Strinjala sva se o vsem, razen v tej točki. Trenutno sem v Kölnu, kjer sem se soočil z enakim argumentom, toda evro ni bil rezultat gospodarske racionalnosti. Argument pravi, da so nemški izvozniki lobirali za evro, ker so mislili, da bo ta valuta šibkejša kot nemška marka, kar bi jim pomagalo. Glede na to, kar sem bral o zgodovini od 1988 do 1992, ko je bila podpisana Maastrichtska pogodba, so bile nemške družbe popolnoma jasne: niso želele enotne valute. Zavedale so se, da bi šibka valuta lahko podprla njihov izvoz, hkrati pa so razumeli, da bo enotna valuta omogočila Nemčiji nudenje davčne podpore tistim državam, s katerimi bo delila skupno valuto. Izračunali so, da bi šibka valuta lahko pomagala izvozu, toda družbe se niso hotele znajti v položaju, v katerem bi nemške davčne rezerve prenašali v druge države, s katerimi bodo delile enotno valuto. To obdobje omenjam v knjigi, ko navajam besedila Nemškega industrijskega združenja; srečal sem se tudi s politiki iz tistega obdobja, a o tem nisem našel nobenih dokazil. Sem jih iskal, vendar jih nisem našel. Mislim, da je ta odločitev dejansko zelo odvisna od Helmuta Kohla. Verjamem, da brez nje evroobmočje ne bi obstajalo.

 

 

 

 

Petdeset let po začetku procesa in 20 let po njegovi uveljavitvi - kako boste opisali učinek evra in kaj pričakujete od njegove prihodnosti?

Evropski voditelji so nekoliko napredovali, zgradili so obrambne linije za evro med krizo, okrepili so arhitekturo. Toda če pogledate drugo plat medalje, boste videli, da evropska gospodarska moč peša, da bodo nove krize in da bo evro ostal še dolgo časa politično nefunkcionalen in gospodarsko šibak. Vsaka kriza bo prinesla nove izzive, na katere bo Evropa vedno manj pripravljena. Verjamem, na primer, da je Evropska centralna banka že dosegla politične meje svojega delovanja in da je eden od razlogov, zakaj se je Mario Draghi odločil izbrati politiko kvantitativnega sproščanja, dejstvo, da v številnih državah ni političnih apetitov za te ukrepe. In čeprav danes pravi, da bi lahko ponovno uvedel kvantitativno sproščanje, bo podaljšal rok, in celo če ga bo, ne bo kredibilnosti, ker bo vsak vedel, da ECB tega ne bo sposobna vzdržati prav dolgo. ECB bi morebiti lahko ukrepala, vendar je izgubila svojo kredibilnost s sistematičnim zanikanjem problemov in odlaganjem potrebnih ukrepov. Evropski mehanizem za stabilnost je pomembna novost, vendar se preveč naslanja na nemške bonitetne ocene.

 

Če v Italiji nastopi kriza, bi lahko vplivala na to oceno. Če se bo v Nemčiji nadaljevalo padanje gospodarske rasti, mislim, da bo to vplivalo na Evropejce in njihovo reševanje problemov. Danes ne trdim, da bo evro propadel, temveč pravim, da bo naslednjih 10 ali 20 let potekal nenehen proces slabenja obrambe evra. Mogoče je tudi, da bi italijanska kriza lahko postala tako velika, da evropske zmogljivosti za spopadanje z njo enostavno ne bo več. Da, bili so napori, toda dejanska gospodarska in politična razočaranja bodo še naprej spodkopavala zmožnost odzivanja na prihodnje krize. Mislim, da bo na neki točki moralo priti do precej bolj dramatične odločitve.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
"Slovenska politika je v bistvu nasilna, ne ozira se na protiargumente, le poniglavo s silo preglasovanja doseže svoje."
9
31.01.2019 20:59
Za intervju s predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se odločili, ker nas je v zadnjih mesecih pozitivno presenetilo ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev"
12
21.11.2018 20:31
Za ene je kontroverzen, za druge ekscentričen, za tretje samosvoj. Eni ga obožujejo, drugi bi ga utopili v kozarcu vode. Zavrača ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"
8
28.09.2018 00:30
Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Mislim, da nisem "grožnja" za avstrijsko svobodo in demokracijo."
3
20.05.2016 20:00
Ekskluzivno objavljamo pogovor z zmagovalcem prvega kroga avstrijskih predsedniških volitev Norbertom Hoferjem, ki se bo jutri ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Slovensko pravosodje je proces proti Tošiću vodilo amatersko!"
7
15.05.2016 20:00
Stevan Dojčinović, letnik 1985, je kljub mladosti večkrat mednarodno nagrajeni srbski preiskovalni novinar, ki je napisal knjigo ... Več.
Piše: Gašper Lubej
"Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma."
12
21.04.2016 21:14
Z Larisom Gaiserjem, predsednikom slovenskega Panevropskega gibanja, smo se pogovarjali o izzivih Evrope in strahovi pred črnim ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Nobenega dvoma ni, da je begunska kriza ustvarjena načrtno!"
14
27.09.2015 22:12
Spletni portal Geopolitika je nedavno objavil intervju z ruskim doktorjem fizike, psihologom in raziskovalcem Yurijem Yatskom, ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,781
02/
Vzporedna država
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2,937
03/
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
Edvard Kadič
Ogledov: 2,554
04/
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
Angel Polajnko
Ogledov: 1,337
05/
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
Oskar M. Salobir
Ogledov: 1,162
06/
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,483
07/
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
Urša Zgojznik
Ogledov: 921
08/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,282
09/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 955
10/
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,840