Razkrivamo

Éric Vuillard, Dnevni red: Tajni sestanek (1)

V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo prvi del zgodbe francoskega režiserja in pisateja Erica Vuillarda. Po mnenju britanskega časnika The Guardian gre za "temeljito in očarljivo delo, ki združuje črno komedijo in politično katastrofo". Dnevni red (L'Ordre du Jour) je pripoved o Hitlerjevem vzponu na oblast. Avtor se loti Hitlerjevih prvih zunanjepolitičnih potez, denimo priključitve Avstrije, prične pa se s kultnim sestankom 24 nemških industrialcv, ki so se bili pripravljeni podrediti novemu Voditelju in Stranki.

01.03.2019 22:45
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Éric Vuillard   Adolf Hitler   Nemčija   industrialci   Reichstag   Opel   Siemens

Sonce je mrzla zvezda. Njegovo srce ledeno trnje. Njegova svetloba neusmiljena. Februarja so drevesa mrtva, reka okamenela, kot da izvir ne bruha več vode in je morje ne more več požirati. Čas se je zakrknil vase. Zjutraj nobenega šuma, nobenega ptičjega petja, ničesar. Potem pa na lepem avto, nato še eden in nenadoma koraki, silhuete, ki jih ni moč videti. Vodja predstave je trikrat udaril ob tla, vendar se zastor ni dvignil.

 

Ponedeljek je, mesto migeta za svojim meglenim zaslonom. Ljudje kot vsak drug dan hite v službo, sedajo na tramvaj, na avtobus, skušajo se zmuzniti na gornjo ploščad in potem v strupenem mrazu dremajo naprej. Toda dvajseti februar tega leta ni bil običajen dan. Čeravno večina preživlja dopoldne ob delu, zazibana v sladko in spodobno laž zaposlitve, ponavljajoč drobne kretnje, v katerih se skriva nema, všečna resnica in v katerih se vsa veličastna zgodba naših življenj zgošča v marljivo pantomimo. In tako je spokojno, običajno minil dan. In medtem ko so mali ljudje križarili med domom in tovarno, med tržnico in majhnim dvoriščem, kjer obešajo perilo, in potem, zvečer, med pisarno in krčmo in se nazadnje ponovno vračali domov, so daleč stran od vestnega in marljivega garanja, daleč proč od družinskega življenja, pred neko palačo na bregu Spreeja [1] iz avtomobilov izstopali imenitni gospodje. S ponižnim poklonom so jim odprli vrata, izstopili so iz svojih velikih črnih limuzin in se drug za drugim napotili pod masivnimi stebri iz peščenca.

 

Štiriindvajset jih je bilo, med mrtvimi drevesi na rečnem bregu, štiriindvajset črnih, kostanjevih ali svetlo rjavih plaščev, štiriindvajset parov z volno podloženih ramen, štiriindvajset tridelnih oblek in enako število hlač s sponkami in širokimi zavihi. Sence so zdrsnile skozi veliko preddverje palače predsednika skupščine; kmalu ne bo nobene skupščine več, nobenega predsednika več, in čez nekaj let tudi zgradbe parlamenta ne bo več, le še kup kadečih se ruševin.

 

A ta hip se napol dvigne štiriindvajset polstenih klobukov in pokaže se štiriindvajset plešastih lobanj ali belolasih vencev. Preden stopijo na prizorišče, si dostojanstveno podajo roke. Sami častitljivi patriciji so se zbrali v velikem preddverju; šaljivo in spoštljivo kramljajo med seboj; videti je, kot bi prisostvovali plahim, malce zapetim začetkom vrtne zabave.

 

Štiriindvajset silhuet se skrbno pazeč na vsak korak nameri po prvem izmed nizov zaporednih stopnišč, drugega za drugim požirajo presledke med stopnicami, vsake toliko si odpočijejo, da bi ne preobremenili ostarelih src, z rokami se oprijemljejo bakrenih letev in se vzpenjajo z napol zaprtimi očmi, ne da bi se ozrli po elegantni stebričasti ograji ali obokih, kot bi plezali na nevidno kopico odpadlega listja. Skozi majhen vhod jih odpeljejo na desno, tam pa, po nekaj korakih po šahovsko vzorčastem podu, premerijo še kakih trideset stopnic, ki vodijo v drugo nadstropje. Ne vem sicer, kdo je hodil prvi v povorki, pa saj niti ni važno, zakaj vsa štiriindvajseterica ravna enako, hodi po isti poti, zavije na desno okrog stopniščnega jaška, dokler slednjič na levi strani, kjer širom zazevajo nihajna vrata, ne vstopi v sprejemnico.

 

Pravijo, da si literatura lahko dovoli vse. Lahko bi jih potemtakem po mili volji pustil, da se do onemoglosti vrtijo po Penrosejevem stopnišču [2], nikoli več se ne bi povzpeli ali sestopili, nenehno bi se vzpenjali in spuščali hkrati. In res nam knjige pogosto puščajo tak vtis. Čas besedja, najsi bo trden ali tekoč, neprebojen ali naježen, gost, razvlečen ali zrnat, pač otrdi, okameni vsakršno gibanje. Naši junaki so se kot v začaranem gradu znašli za vekomaj ujeti v palači. Takoj po vstopu jih je oplazila strela in jih spremenila v toge kamnite gmote. Vrata so odprta in zaprta hkrati, podboji so obrabljeni, izpuljeni, uničeni ali prebarvani. Stopniščni jašek se sicer blešči, vendar je prazen, lestenec sije, vendar je mrtev. Smo v vseh časih obenem. Albert Vögler [3] se povzpne do prvega stopniščnega presledka in si ves zasopel in moker od potu otipa zamenljivi ovratnik, obide ga rahla vrtoglavica. Pod velikim pozlačenim lampijonom, ki osvetljuje stopniščni rameni, si popravi telovnik, odpne gumb in razrahlja ovratnik. Mogoče tudi Gustav Krupp [4] nekoliko postane na podestu in, malce pokroviteljski na stara leta, Albertu privošči sočutno besedo, mu skratka pokaže kanček solidarnosti. Nato Gustav nadaljuje pot, Albert Vögler pa še za hip obstane, sam pod lestencem, velikansko pozlačeno rastlino z neznansko kroglo svetlobe v sredini.

 

Nazadnje vstopijo v majhno sprejemnico. Wolf-Dietrich, zasebni tajnik Carla von Siemensa [5], še na kratko postoji ob okenskih vratih in se s pogledom počasi sprehodi po tanki plasti ivja, ki prekriva balkon. Za hip se umakne v kuhinjo za goste, pohajkuje med balami bombaža. In medtem ko drugi kramljajo in smodijo cigare, čenčajo o likerju ali o krznenem plašču, ta ima raje blag okus, onemu so bolj všeč začinjene jedi, vsi pa se navdušujejo nad orjaškimi premeri koštrunjih krač, medtem ko torej raztreseno vrtijo zlate prstane iz najfinejšega zlata, on, Wolf-Dietrich, sanjari ob oknu, poplesuje med golimi vejami in pluje po Spreeju.

 

Nekaj korakov proč Wilhelm von Opel [6] občudujoč krhke mavčne figurice, ki krasijo strop, dviguje in spušča svoja debela okrogla očala. Tudi njegov rod prihaja iz pradavnine, z majhne zemljiške posesti v okrožju Braubach, od koder so se naglo povzpeli s kopičenjem blaga in fasciklov, položajev in služb najprej kot sodniki, potem kot župani, vse do trenutka, ko je Adam – plod zavozlanega materinega drobovja, ki je v sebi združil vse veščine in zvijače ključavničarskega poklica –, iznašel sijajen šivalni stroj, ki je pomenil pravi začetek družinskega razcveta. Čeprav v resnici ni izumil ničesar. Zaposlil se je bil pri nekem tovarnarju, bistro gledal okrog sebe, se rad trkal po prsih in nato malce izboljšal dobro utečen izdelek. Poročil se je s Sophie Scheller, ki mu je v zakon prinesla bogato doto, in po njej imenoval svoj prvi šivalnik. Odtlej je proizvodnja samo še rasla. Trajalo je nekaj let, preden je šivalni stroj prešel v občo rabo, ujel naraščajočo krivuljo časa in ljudem zlezel pod kožo. Njegovi pravi izumitelji so ga iznašli nekoliko prezgodaj. Ko je šivalni stroj postal uspešnica, se je Adam Opel posvetil dvokolesu. Neke noči pa je skozi priprta vrata pritaval skrivnosten glas; Adama je zazeblo, hudo zazeblo pri srcu. Pa niso prišli izumitelji šivalnega stroja terjat avtorske pravice, niso njegovi delavci zahtevali deleža pri dobičku, bil je sam Bog, ki je zahteval njegovo dušo; moral mu jo je izročiti.

 

Vendar pa podjetja ne umro tako kot ljudje. To so skrivnostni organizmi, ki nikoli ne preminejo. Znamka Opel je še naprej pridno prodajala bicikle in kasneje tudi avtomobile. Ob ustanoviteljevi smrti je tvrdka štela že tisoč petsto zaposlenih. Nenehno je rasla in rasla. Podjetje je bitje, pri katerem se vsa kri steka v glavo. Takemu bitju pravimo moralno bitje. Njegovo življenje traja veliko dlje od našega. Zato je tega dvajsetega februarja, ko Wilhelm meditira v majhnem salonu palače predsednika Reichstaga [7], družba Opel že častitljiva stara dama. Danes je imperij znotraj drugega imperija in ima komaj še kakšno zvezo s šivalnimi stroji starega Adama. In čeravno je družba Opel zelo bogata stara dama, je vendarle že tako stara, da je skoraj ni več opaziti, nekako se je zlila s krajino. Danes je družba Opel veliko starejša kot prenekatera država, starejša kot Libanon, starejša kot sama Nemčija, starejša kot večina afriških držav, starejša celo od Butana, kamor so se bili zatekli bogovi, da bi se skrili za oblaki.

 

 

(1) Spree, reka, ki teče skozi Saško, Brandenburg in Berlin.

(2) Penrosejevo stopnišče je "nemogoča zgradba" v obliki stopnišča, ki jo je leta 1958 zasnoval britanski genetik Lionel Penrose; stavba temelji na Penrosejevem trikotniku, ki ga je zasnoval njegov sin, fizik in matematik Roger Penrose. Penrosejevo stopnišče je dvodimenzionalni prikaz stopnišča s štirimi zavoji na desno, ki vselej pripeljejo do izhodiščne točke. V običajni predstavi stopnice tvorijo kolobar ali obroč, ki se nenehno povrača vase (kot uroboros) in terja nenehno vzpenjanje (ali spuščanje, pač glede na smer kroženja), zato se zdi, kot da stopnišče nima ne najvišje ne najnižje točke. Režiser Jean-Jacques Annaud je v filmu Ime rože (po istoimenskem romanu Umberta Eca) Penrosejevo stopnišče prikazal kot labirint srednjeveške opatijske knjižnice.

(3) Albert Vögler (1877–1945), nemški politik, industrialec in podjetnik (Vereinigte Stahlwerke AG), soustanovitelj Nemške ljudske stranke (DVP) v Weimarski republiki, pomemben proizvajalec streliva za nemško vojsko v drugi svetovni vojni. Od leta 1932 je odkrito finančno podpiral nacistično stranko; da bi se izognil aretaciji s strani ameriških vojakov, je 14. aprila 1945 naredil samomor.

(4) Gustav Krupp von Bohlen und Halbach (1870–1950), med letoma 1909 in 1941 vodja železarskega koncerna Friedrich Krupp AG; s sinom Alfriedom sta med prvo in drugo svetovno vojno oskrbovala nemški vojni stroj z orožjem in industrijsko opremo, od vlakov, avtomobilov, ladij, podmornic do tankov, mitraljezov, havbic in topov. Zaradi senilnosti in bolezni se je izognil sojenju pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine v Nürnbergu.

(5) Carl Friedrich von Siemens (1872–1941), nemški podjetnik in politik. Po prvi svetovni vojni je znova postavil na noge družinsko podjetje Siemens&Halske AG (današnji Siemens AG). Pred smrtjo je bil nadzornik državnih železnic v Reichstagu.

(6) Wilhelm von Opel (1871–1948), eden od ustanoviteljev avtomobilske dinastije Opel. Leta 1933 se je pridružil nacionalsocialistični stranki, finančno je izdatno podpiral SS. Leta 1947 je bil na enem od denacifikacijskih procesov v Zahodni Nemčiji zaradi sodelovanja z režimom obsojen na visoko denarno kazen.

(7) Reichstag, stavba in naziv nemškega parlamenta (državnega zbora) v Berlinu. Ime (cesarski zbor) prihaja še iz časov Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti; stavba je bila zgrajena leta 1894 kot sedež cesarskega zbora nemškega cesarstva in je kasneje služila kot sedež državnega zbora v Weimarski republiki. Leta 1933 so jo dali nacisti požgati.

 

Iz francoščine prevedel Jaroslav Skrušný.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
13
09.08.2020 23:57
Kaj obetajo novembrske predsedniške volitve v Združenih državah? Da se bosta pomerila Donald Trump in Joe Biden skoraj ni dvoma. ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
21
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
2
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Merili smo "nepristranskost" nacionalkinega TV Dnevnika: Vladne stranke imajo nekajkrat manj minutaže od opozicije!
18
17.07.2020 22:00
V javnosti potekajo burne razprave o novem zakonu o RTV. Zategnitev proračunskega pasu, ki ga načrtuje vlada, bržkone ne bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 5. del: Kako je Damjan Oražem poskrbel za streho v Kočevski Reki in na hiši svoje območne šefinje Katje Konečnik
4
16.07.2020 22:30
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) Damjan Oražem je podpisnik pogodbe o obnovi strehe na stavbi v Kočevski Reki, ki je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Univerza v Ljubljani se 100 let po svoji prvi doktorici znanosti Ani Mayer Kansky utaplja v absurdni obvezni rabi ženskega spola za vse spole
10
15.07.2020 21:30
Ob stoletnici podelitve prvega ženskega doktorata je na ljubljanski državni univerzi najaktualnejše vprašanje spoljenja v ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Še vedno nepriznani nemško govoreči manjšini je ministrstvo za kulturo zaradi koronavirusa mirno zamrznilo 32.000 evrov subvencije
6
15.07.2020 00:30
Zapuščina klavrne zunanje politike zadnjega desetletja, ki sta jo poosebljala Karl Erjavec in Miro Cerar, dobiva konkretnejše ... Več.
Piše: Uredništvo
Križi in težave ministra za zdravje: Tomaž Gantar ne bi bil več minister, ta resor je zanj prenaporen!
13
13.07.2020 23:02
Ob zadnjih trenjih v upokojenski stranki, ko se je zdelo, da položaj nove predsednice Aleksandre Pivec le ni tako trden, na dan ... Več.
Piše: Uredništvo
Dolga pot domov: Stoletje začetka pomiritve med Slovenci in Italijani
9
12.07.2020 22:30
Po natanko stoletju, ki je minilo od barbarskega požiga, se tržaški Narodni dom končno vrača Slovencem v Italiji. Morda je ta, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.780
02/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.929
03/
Zunanji minister Logar bo s podpisom skupne izjave z ameriškim kolegom Pompeom vladi nakopal nove težave
Igor Mekina
Ogledov: 1.897
04/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.793
05/
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.285
06/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.446
07/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.528
08/
Patriarhalci, pojeb*** frustrirani državljani in beta fašistoidni politikanti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.218
09/
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
Mitja Kotnik
Ogledov: 889
10/
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
Tomaž Seljak
Ogledov: 904