Pustimo epilog, bolj nas zanima vprašanje, ali je pri temi spolnih zlorab in pedofilije v Cerkvo sploh lahko preveč vznemirjenosti? Nekaj takšnega nam namreč lahko insinuira zapis o tem, da duhovniki ne bodo naš grešni kozel, objavljen pred dnevi tudi na portalu+ (vir). Avtor je duhovnik Branko Cestnik, ki sicer slovi po svoji širini, odprtosti, razgledanosti in celo kritičnosti do Cerkve (kar je med slovensko duhovščino redka vrlina). V zadnjem času pa je pater Branko presenetil s skoraj apologetskim zapisom, da se Cerkev v medijih razglaša za grešnega kozla. Slovenski mediji res radi pišejo o vsem, kar prinaša branost, še posebej čez Cerkev in pogosto za vsako ceno. V tem delu zapisa se torej absolutno strinjam s Cestnikom, da ni prav, da se opozarja le na nepravilnosti znotraj RKC. To bi morali namreč početi na vseh področjih, kjer neka institucija spolne zlorabe sistematično dovoljuje.

Strokovnjaki, ki redno delajo s spolnimi zlorabami, vedno opozarjajo, da so statistike v resnici še veliko višje - ker se večine primerov ne odkrije. Spolna zloraba s sabo za žrtve prinaša toliko sramu, strahu in nemoči, da jo žrtve pogosto potlačijo in odmislijo. Za mnoge je to mehanizem, ki ga ni mogoče razumeti, dokler ne prideš z njim v stik. Prej je namreč lažje označiti žrtve kot tiste, ki manipulirajo, ali se izmišljujejo, kot pa razumeti globino travme. Ko terapevti delujemo z bolečo populacijo, iz prakse vidimo, kako pomembna je osebna in družbena, tj. sistemska opora, ki žrtev opolnomoči in ji da priznanje, da zlorabe niso sprejemljive. Zato trdno verjamem, da vznemirjanj glede te teme ni nikoli preveč in da številka, ki jo navaja Cestnik v svojem prispevku, ne drži.

Duhovniki kljub vsem medijskim burkam nikakor niso tisti, ki bi spolno zlorabljali največ. Gledano statistike, so res "šele" nekje v 4. skupini: največ se jih zgodi znotraj lastnega doma, potem znotraj širše družine, potem v prosveti in šele v 4. skupini so vsi ostali, ki so v stiku z otroki. Žal poznamo tudi primere duhovnikov, ki so doživeli sami lažne prijave in zdaj kričijo o tem, da je večina prijav lažnih. Njih se da razumeti (in zaslužili bi si vsaj opravičilo), toda ne pomeni pa, da to drži. In četudi bi držalo – je absolutno neprimerljiva stiska spolno zlorabljenega otroka (kjer se je zloraba res zgodila) in stiska duhovnika, odraslega moškega, ki je doživel lažno prijavo.

Dokler bo Cerkev iz strahu stopala bolj v stran odraslim moškim kot pa otrokom, bo zanjo res bolje, da ji obesijo mlinski kamen okoli vratu.

Duhovniki še zdaleč ne zagrešijo največ spolnih zlorab. Vendar pa niti slučajno ne drži, da teh zlorab ni. Tudi v RKC so, kakorkoli boleče je to komu že slišati, si to priznati in se s tem soočiti. In drži tudi to, da kljub spremenjenemu delovanju Kongregacije za nauk vere, ki od 2001 presoja kazniva dejanja spolnih zlorab, še ni čutiti sprememb v praksi. V Sloveniji zelo dobro deluje ta del, da se osumljene duhovnike sicer takoj "odstrani", ampak tukaj se v praksi pogosto vse ustavi. Pri nas še vedno npr. ne obstajajo preventivni terapevtski programi v semeniščih, ki bi sistematično spodbujali terapevtsko delo na sebi: za stik s spolnostjo, integracijo svojih občutkov, predelavo svoje preteklosti – to sploh ne obstaja. 

V resnici je RKC institucija, ki ima to moč, da marsikaj spremeni. In številko vsaj morda spremeni – če upoštevamo Cestnikove navedbe statistik to pomeni nekaj duhovnikov letno, že samo z uvedbo preventive. Iste programe bi v resnici morali imeti na vseh področjih, kjer stroka dela z otroci. Sama redno pripravljam programe za vzgojiteljice in učitelje. Znotraj tega imamo več ur namenjenih temi zlorab, predelave preteklosti, stika s sabo. Želela pa bi, da obstaja tudi del znotraj kurikulumov, ki bi spodbujal še več preventivnih programov za stik s sabo.

Nikoli še nisem slišala, da bi naša RKC podala priznanje ali uradno opravičilo žrtvi oziroma žrtvam spolnih zlorab. Je pa slišati veliko neokusnih izgovorov, nazadnje v oddaju Studio City s strani dr. Janeza Juhanta – ko je sredi razprave o spolnih zlorabah v Cerkvi iz desnega rokava mirno potegnil Teharje in s tem v svojih očeh verjetno "relativiziral" grehe svoje Cerkve. Primerjava, ki je marsikoga šokirala, resnično ni umestna in zanjo lahko najdem opravičilole v tem, da spolne zlorabe v Cerkvi sprožajo toliko sramu, da se začnejo sramotiti tudi tisti profesorji, ki me sicer vedno navdušujejo s svojim znanjem.

Mešanje jabolk in hrušk se v slovenskem državljanskem konfliktu med belimi in rdečimi res dogaja, ampak spolne zlorabe nimajo barve! Spolne zlorabe so se dogajale povsod in se žal še vedno dogajajo povsod. Ampak od vseh institucij je RKC edina, ki posega na področje morale in zato se javnost nad njimi zgraža bolj kot denimo nad šolstvom.

Še bolj pa je minuli teden presenetil nadškof Stanislav Zore, ko je kot gost v oddaji Odmevi na Televiziji Slovenija govoril o nizkih procentih pedofilov v cerkvenih vrstah in javno priznal, da njegov osebni credo nima veliko pristojnosti – izključitev klerika iz cerkvenih vrst namreč ne pripada njemu, o tem odloča le Kongregacija za nauk vere. Ponavljal je, da lahko naredi preiskavo in ukrepa le v primeru, ko je obtožba verjetna. Ob tem se pojavlja vprašanje, če bo to kdaj tudi v praksi pomenilo, da si bo drznil kot nadškof podati kazensko ovadbo (s soglasjem žrtev) za vsak utemeljen sum spolnega nasilja. Gospod Zore je javno priznal, da mora vsak sum spolne zlorabe javiti le na Kongregacijo za nauk, ne pa tudi prijaviti za to pristojnim državnim organom (!?). Še enkrat: v primeru, ko nadškof izve za potencialen primer pedofilije, se ne obrne na policijo tako kot vsi "navadni" državljani, pač pa zadevo "zadrži" za interno cerkveno kongregacijo. Nadškof je s tem dejansko tudi javno priznal, da se ne čuti dolžnega podati prijave za spolno zlorabo, kar z drugimi besedami pomeni, da (kazenski) zakoni države za Cerkev v primeru spolnih zlorab ne veljajo.

Zore je sicer dobro ubesedil kritiko slovenskega pravosodnega sistema, češ da morajo žrtve v sodnih postopkih večkrat ponavljati svojo zgodbo in dodatno trpeti. Zato naj bi s skrivanjem zlorabe žrtvi v resnici pomagali. Po drugi strani je tako skrivanje RKC za hrbtom žrtvije moralno več kot sporno. Združenje proti spolnemu zlorabljanju opozarja, da so navadno žrtve spolnih zlorab otroci, ki se ne morejo sami odločati, kaj bo s storilci kaznivih dejanj. Pregon ali opustitev pregona ni naloga ali dolžnost žrtve, sploh ne mladoletne, pač pa je to naloga pravosodnih organov pregona. Ti morajo zaščititi žrtev in ustrezno kaznovati storilca.

Do žrtve ni prav nič humano, da se dejanje, ki se ji je pripetilo, skriva, prikriva, neustrezno obravnava in da, nenazadnje, ostane nekaznovano. Utišanje žrtev spolnih zlorab na otroke polaga občutek krivde, skrivanje zlorab pred slovenskimi organi pregona ne ščiti žrtev, pač pa storilce.