Ton pogovorov s Francijo in Anglijo se je postopoma spreminjal v mešanico nasilnih dejanj in sladkih besed. In tako je novembra 1937, v nenadni spremembi razpoloženja in po zgolj formalnih protestih zoper priključitev Posarja, remilitarizacijo Porenja ali bombardiranje Guernice, ki ga je izvedla legija Condor, lord Halifax [1], predsednik Sveta, odpotoval na zasebni obisk v Nemčijo, kamor ga je povabil Hermann Göring, minister letalstva, vrhovni poveljnik Luftwafe, državni minister za lov in gozdarstvo, predsednik rajnega Reichstaga – tvorec gestapa. Čedna zbirka naslovov, vendar Halifax niti z očesom ni trenil, sanjarski in grobijanski tip, razvpit antisemit, ovešen z odlikovanji, se mu ni zdel prav nič nenavaden. In ni mogoče reči, da jo je Halifaxu zagodel nekdo, ki je prikrival svoje karte, da ni opazil nastopaškega nastopa, neskončnega niza naslovov, mračnjaške in zblojene retorike, špehaste postave; ne.

Srečanje dvajsetega februarja je že daleč, nacisti so opustili sleherno zadržanost. In tako sta skupaj lovila, se skupaj smejala in skupaj večerjala; Göring, ki ni skoparil z izrazi ljubeznivosti in dokazi naklonjenosti, mož, ki je njega dni sanjaril o tem, da bi postal igralec in je na svoj način to tudi postal, ga je zagotovo kdaj pa kdaj potrepljal po rami, starega Halifaxa, ga nemara celo malce požgečkal in mu v obraz vrgel kakšno dvoumno nesramnost, eno tistih neslanosti, ki naslovnika pustijo brez besed in malce v zadregi, kot bi šlo za opolzek namig.

Ga je véliki lovec povsem zamotal v svojo tančico megle in prahu? Pa saj bi moral lord Halifax, tako kot štiriindvajseterica vélikih duhovnov nemške industrije, nekaj malega le vedeti o Göringu, malce bi se mu le moralo sanjati o njegovi zgodovini, o pučistični preteklosti, o veselju do bleščavih uniform, o zasvojenosti z morfijem, o zaporu na Švedskem, o obremenjujoči diagnozi nasilništva, duševne zmedenosti, depresivnosti in nagnjenosti k samomoru. Nikakor se ne bi smel zadovoljiti s podobo junaka zračnih ognjenih krstov, pilota iz prve svetovne vojne, trgovca s padali in starega soldata.

Halifax ni noben naivnež ali amater, dovolj dobro je poučen, da bi se mu moral zdeti vsaj malce sumljiv tisti sprehod v parku bizonov, zabeležen tudi v kratkem filmskem dokumentarcu, v katerem je videti, kako prešerno sproščeni Göring razlaga svoje poglede na sladko življenje. Ni mogel spregledati čudaškega pereščka, ki si ga je gostitelj zataknil za klobuk, krznenega ovratnika, smešne kravate.

Mogoče je imel tudi Halifax rad lov, tako kot ga je imel rad njegov stari oče, in je v Schorfheideju [2] celo užival, vendar nikakor ni mogel spregledati nenavadnega usnjenega jopiča, ki ga je nosil Göring, ne bodala za njegovim pasom, nikakor ni mogel preslišati zloveščih namigov, začinjenih s kosmatimi šalami. Nemara ga je celo videl streljati z lokom, preoblečenega v cirkuškega klovna, zagotovo pa je videl udomačene zveri, levjega mladiča, ki je prišel pohlevno lizat gospodarjev obraz. In tudi če ni videl ničesar od tega, tudi če je z Göringom preživel le četrt ure, je zagotovo slišal za velikansko omrežje železniških prog za otroške vlakce v kleti hiše in zagotovo ga je moral slišati čenčati kopico čudaških prismodarij.

In stari lisjak Halifax zagotovo ni mogel prezreti gostiteljeve obsedene samovšečnosti; nemara je celo videl, kako je iznenada izpustil volan svojega avta s premično streho in začel tuliti v veter! O pač, pod tolsto in nabuhlo masko lord Halifax ni mogel spregledati pošastnega jedra. In potem se je srečal še s Hitlerjem; in spet ni ničesar videl, ta nesrečni Halifax! Ne meneč se za Ednove [3] zadržke, si je Führerju dovolil namigniti, da se nemške zahteve po Avstriji in delu Češkoslovaške vladi Njegovega veličanstva sploh ne zdijo nelegitimne, pod pogojem seveda, da se vse zgodi v miru in ob splošnem soglasju. Halifax pač ni krvoželjen divjak.

Pravo barvo njegove osebnosti nam pokaže še zadnji pripetljaj. Pred Berchtesgadnom, kamor so ga pripeljali, je lord Halifax ob vozilu zagledal postavo, ki jo je imel za lakaja. Menil je, da mu je mož prišel naproti, da mu pomore po stopnicah do ploščadi. Ko so odprli vrata avtomobila, mu je hotel izročiti svoj plašč. A že mu je von Neurath [4] ali kdo drug, nemara lakaj, zasikal v uho: "Führer!" Lord Halifax je dvignil pogled. In res, pred njim je stal Hitler. On pa ga je imel za strežaja! Se mu pač ni dalo dvigniti nosu, kot bo kasneje zabeležil v svoji knjižici spominov Polnost dni: na začetku je videl samo hlače in še nižje: par čevljev. Piše v ironičnem tonu, lord Halifax, rad bi nas nasmejal. Ampak meni se to ne zdi niti najmanj smešno.

Angleški aristokrat, diplomat, ki naduto stoji v kratki vrsti svojih prednikov, gluhih kot noč, zabitih kot kol, omejenih kot fields, mene pušča mrtvo hladnega. Mar ni prav nadvse častivredni prvi vikont Halifax kot varuh državne blagajne ves čas svojega varuštva trdno nasprotoval vsakršni dodatni pomoči Irski? Lakota je takrat terjala milijon mrtvih. In nadvse častivredni drugi vikont, oče našega Halifaxa, ki je bil kraljev sobni strežaj, zbiralec zgodbic o duhovih, ki jih je po njegovi smrti izdal eden od njegovih fantomskih sinov, se naš vrli lord res lahko skrije za vsem tem?

Sicer pa v opisani nerodnosti ni nič posebnega, ne gre za spodrsljaj starega raztresenca, opraviti imamo s socialno slepoto, z nadutostjo. Nasprotno pa Halifax ni prav nič sramežljiv, ko gre za ideje. V zvezi s srečanjem s Hitlerjem je Baldwinu [4] napisal: "Nacionalizem in rasizem sta močni sili, vendar ju osebno nimam za protinaravni ali nemoralni." In nekoliko zatem: "Niti najmanj ne dvomim, da ti ljudje resnično sovražijo komuniste. In zagotavljam vam, če bi se mi znašli na njihovem mestu, bi čutili enako."

Takšne so bile premise mišljenja, ki mu še danes pravimo politika pomiritve.

__________________________ 

[1] Edward Wood, prvi vojvoda Halifaški (1881–1959), britanski državnik, ob začetku zadnje vojne predsednik zgornjega doma britanskega parlamenta, Lord President of the Council; med letoma 1938 in 1940 zunanji minister v Chamberlainovi vladi; velja za zagovornika politike pomiritve in pogajanj z nacistično Nemčijo v času pred izbruhom druge svetovne vojne, zato je bil znotraj vojnega kabineta v nenehnih sporih s premierjem W. Churchillom.

[2] Gozdnati rezervat v deželi Brandenburg, severovzhodno od Berlina, v bližini meje s Poljsko; med drugo svetovno vojno si je Göring v njem uredil lovski revir in rezidenco Carinhall.

[3] Anthony Eden (1897–1977), britanski državnik, vodja konservativne stranke, med drugo svetovno vojno zunanji minister v Chamberlainovi in Churchillovi vladi, kasneje (1955–1957) je nasledil Churchilla na čelu stranke in vlade

[4] Konstantin von Neurath (1873–1956), nemški zunanji minister med letoma 1932 in 1938; ob zasedbi Češkoslovaške postane nekaj časa protektor Češko-moravskega protektorata, a ga zaradi »premile« politike kmalu zamenja Reinhardt Heydrich.

[5] Stanley Baldwin (1867–1947), britanski konservativni politik, v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja trikrat predsednik vlade, nazadnje med letoma 1935 in 1937, ko pod pritiskom lastne stranke odstopi in ga zamenja Neville Chamberlain.

V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo drugi del zgodbe francoskega režiserja in pisateja Erica Vuillarda. Po mnenju britanskega časnika The Guardian gre za "temeljito in očarljivo delo, ki združuje črno komedijo in politično katastrofo". Dnevni red (L'Ordre du Jour) je pripoved o Hitlerjevem vzponu na oblast in ključnih dogodkih, ki so privedli do izbruha II. svetovne vojne 1. septembra 1939.