Zadnje tri tedne sem preživel v družbi Matjuške Nikolaje, dostojanstvenice ruske pravoslavne cerkve in vodje samostana Mali Jaroslavec iz Kaluške oblasti. Že njena sama navzočnost je privilegij posebne vrste. V tem času sva se kar nekajkrat znašla v bližini Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), zato ni nič nenavadnega, da sem jo popeljal v prostor mojega izobraževanja. In zdaj preskok uvoda in vstop v komentar: v četrtek, 7. marca 2019 ob 19 uri, je bila v NUK manifestacija podpore gradnji NUK 2 v organizaciji revije Outsider in literarnega festivala Fabula. V svoji več kot načelni podpori gradnje sem v kratkem nagovoru izpostavil en sam poudarek, ki ni želel biti in tudi ni zvenel kot polemika: s podaljševanjem ne/gradnje in agonije se bo samo poglabljal razkorak med zadnjo zasnovo in funkcionalnimi nujnostmi, ki jih bodo narekovale nove in nove časovne rezine. Želel sem osvetliti tisti del, ki je bil leta 1976, ko se je prvič pojavila močna potreba po gradnji nove knjižnice, že prisoten, a istočasno oddaljen. Danes je to že jasno izražena nujnost - potreba po popolni digitalizaciji knjižnice, po digitalni nacionalni knjižnici (DNK). Digitalizacija knjižnice pomeni popoln preobrat v načinu generiranja človeške vednosti in njenega pospeševanja.

Takoj na začetku manifestacije nas je vedno briljanten dr. Mladen Dolar obzirno opozoril na pomembno razliko med informacijo in vednostjo. V bodočnosti bo v etimološkem smislu od knjižnice ostala samo še pretekla ideja o knjigi kot objektu, ki jo bodo inštitucije varovale v svojih fundusih in trezorjih. Istočasno bodo združene digitalne knjižnice postale kognitivni aparat civilizacije. Univerzitetna in nacionalna knjižnica bo tako v celoti spremenila svoj vsebinski tloris. Tudi zato pričakovan razvoj narekuje konceptualizacijo nove stavbe.

V knjižnici ne bomo več gledali simbola znanja, temveč kognitivni aparat vednosti. Simbole vedno beremo za nazaj, nas je opozoril modri mož iz avditorija. Mladih uporabnikov, študentov, knjižnica ne zanima kot simbol kdo-bi-vedel-česa, temveč preprosto kot prostor učenja, interakcije in kontemplacije, prostor človeškega in čezčloveškega. Ta prostor ne sme biti monopoliziran ali totalitariziran ponudnik informacij. Na to nas odgovorno opozarjajo praktiki, ki delujejo v knjižnicah. Materializacija novoveške knjižnice bo močno vplivala na spremembo sveta. Med nami je že vidna vseprisotna sprememba.

Izgubljen čas, ki je nastal zaradi neizvajanja zakona o gradnji NUK iz leta 1994, je postal pridobljen čas. Zakaj se zakonodajalci ne držijo svojih zakonov? NUK je v tem času pridobil petindvajset let zgubljenega časa. Predvsem bo digitalna knjižnica postala prostor, v katerem se bodo v celoti spremenili vsi odnosi, najbolj pa odnosi med uporabniki in osebjem knjižnic. V tem trenutku knjižnice intenzivno iščejo znanstvenike in tehnologe, ki naj izumiteljsko, izvirno organizirajo nove inštitucije, ki jih bomo samo v prenesenem smislu imenovali knjižnice.

Ne pozabimo, ko danes vstopamo v knjižnice, se v njih še vedno srečujemo z analognimi knjigami. Iz vsega trenutno izoblikovanega v knjižnicah je leta 2019 razvidno, da bodo postali nosilni strokovnjaki knjižnic teoretiki procesualnosti. Na tem mestu bi za nekaj trenutkov preusmeril svoj komentar v impresijo, ki je povezana z dr. Mladenom Dolarjem.

Preden se je manifestacija začela, sta v moji neposredni bližini skupaj stala dr. Mladen Dolar in ravnateljica NUK Martina Rozman Salobir. Oče Mladena Dolarja je bil Jaro Dolar (1911-1999), ki je v XX. stoletju opravljal popolnoma isto funkcijo kot jo danes Martina Rozman Salobir. Tolkel je podobno absurdne in predvsem nepotrebne boje z nerazsvetljenimi odločevalci, kot jih danes bije ravnateljica Martina Rozman Salobir. Nobene razlike ni. Zaradi tega dejstva je imela povezava med filozofom in manifestacijo toliko večjo pomensko mero in silo. V obeh časih, neodvisno od ideologije, delujejo identični vzvodi in konceptualni triki. Konec impresije.

Rad bi opozoril, da imajo univerzitetne in nacionalne knjižnice drugačne značilnosti od sorodnih organizacijskih struktur kot so splošne ali specialne knjižnice. Predvsem so umeščene v univerzitetno organizacijsko okolje, tako da lahko obe najpomembnejši inštituciji vzajemno vplivata druga na drugo. Zato ni bil slučaj, da je med podporniki gradnje NUK 2 sedel tudi rektor univerze dr. Igor Papič. Univerzitetna knjižnica spodbuja učenje in raziskave, v tem se razlikuje od splošnih knjižnic, ki prvenstveno spodbujajo bralno kulturo. Od knjižnic pričakujemo, da bodo skupaj s teoretiki procesualnosti in računalničarji osrednji akterji aktiviranja svojih notranjih raziskovalnih procesov. Takšni procesi v omejenem obsegu na Slovenskem že intenzivno potekajo. Zaenkrat je vse še vedno usmerjeno v knjižnično storitev. Pomemben detajl, če pomislim: nikoli v življenju nisem srečal neprijaznega knjižničarja ali knjižničarke; tudi takrat ne, ko sem moral plačati zamudnino.

Na tem mestu bom komentar za nekaj trenutkov že drugič preusmeril v narativ, povezan z dvema kozmistoma, z Nikolajem Fjodorovičem Fjodorovom in Konstantinom Konstantinovičem Ciolkovskim. Fjodorov je bil knjižničar, ko si je avtodidakt, skoraj gluhi Ciolkovski, bodoči oče profesionalne kozmonavtike, prišel k njemu v knjižnico sposodit tri knjige. Knjižničar Fjodrov mu je pripravil osem naslovov. Na pritožbo Ciolkovskega, da je naroči samo tri knjige, mu je Fjodorov izrekel nadvse pomemben stavek: "Ostalih pet sem vam jaz naročil." 

V tem stavku je nameščena ontologija knjižničarstva. V digitalnih knjižnicah bo potrebno sprogramirati mehčine, ki bodo uporabniku priporočile še pet drugih knjig, ki jih mora nujno prebrati. Knjižničarji na različnih ravneh že tisočletja na res poseben način usmerjajo najpomembnejše duhovne odločitve človeštva. Ne pretiravam, čeprav včasih z užitkom pretiravam.

Predvsem se bo poklic knjižničarja spremenil v nabor specializiranih odgovornosti, ki mu jih bodo narekovale nove pristojnosti. To bo najbolj spremenilo dosedanjo logiko knjižnic. Digitalne knjižnice je potrebno načrtovati, ne pa samo zbirati in ohranjati knjižnični fond. V tem trenutku je prisotno neravnovesje. Univerzitetne knjižnice se bodo morale opremiti z jeziki, ki jih govorijo osemnajstletni bruci. Ne s slovenščino in angleščino, temveč z njihovimi strojnimi jeziki.

Elektronski viri, podatkovne baze v različnih formatih naraščajo z neverjetno hitrostjo. Na manifestaciji nas je dr. Oto Luthar izvrstno opomnil, da se je nujno potrebno preusmeriti iz naše skupne percepcije - želeti, na osebno raven - zahtevati zase in s tem zahtevati za vse. Le tako kot je NUK 1 posameznikova osebna izkušnja, bo NUK 2 postal ne le naša želja, temveč naša zahteva. Ni potrebno iskati nasprotnika tam, kjer so vsi za! Za NUK 2 so vsi za! Seveda vedno obstaja strah pred zastarelostjo tehnologije, knjiga pa kot fizični objekt ne bo nikoli zastarela. Zato je nujno pogledati in ohranjati ravnovesje med analognim in digitalnim, kot je nujno obdobje preverjanja, raziskovanja med obojim.

NUK 2 hočemo! Kot revolucijo? Ne, kot e-volucijo, postopoma. Kaj pa je s trgom vedenja? Brezplačen mora biti - klicaj in še enkrat - ! Kot zrak in voda! Naj na koncu dodam, Matjuška Nikolaja je študirala matematiko, preden je vstopila v samostan, v sedemdesetih letih je doktorirala iz umetne inteligence. Knjižnica nam je vsem mati.