Razkrivamo

Dosje Venezuela: V ozadju je res nafta, a gre tudi za geostrateško bitko med Američani in Rusi

Dogajanje v Venezueli se v ameriških in večini evropskih vodilnih medijev te dni opisuje v črno-beli tehniki; gre za še en primer, ko se "goloroko in obubožano ljudstvo" bori proti nehumanemu diktatorju. Tudi v tem klišeju je nekaj zrn resnice, toda v celoti gledano je takšno razumevanje razmer preveč ceneno in poenostavljeno. V primeru Venezuele se namreč prepleta cela vrsta dejavnikov. V geopolitičnem smislu gre za igro velikih sil. To, ker je za ZDA Ukrajina, je za Rusijo in Kitajsko Venezuela – zaveznik v neposredni bližini tekmeca.

11.03.2019 19:00
Piše: Igor Mekina
Ključne besede:   Venezuela   ZDA   Juan Guaidó   Nicolas Maduro   Donald Trump   Rusija   nafta   PDVSA   Rosneft   Citgo   John J. Mearsheimer

Fotografje: Twitter

V primeru Venezuele ne gre za podporo demokraciji in nasprotovanje diktatorju. Gre za igro velikih sil, za iskanje novega ravnotežja med ZDA in Rusijo, za spodnašanje nasprotnikov na svetovnem političnem parketu. Seveda pa gre tudi za nafto - in kot zmeraj tudi za hipokrizijo svetovnih razsežnosti.

Države, še posebej velike sile, so seveda v neprestani tekmi, v kateri si prizadevajo zagotoviti lastno varnost. Ne zgolj s tem, da so same gospodarsko in vojaško močne, pač pa tudi tako, da pomagajo pri tem, da imajo tekmeci zelo veliko opravkov in težav sami s seboj in v svoji bližnji soseščini. V tem primeru je namreč manj možnosti, da bodo ogrožali njihovo varnost. Kot ugotavlja ameriški profesor John J. Mearsheimer, si vsaka velika sila najprej prizadeva doseči regionalno hegemonijo v svoji vplivni sferi in hkrati preprečiti podobno hegemonijo drugim silam v njihovih vplivnih sferah. Zaradi tega imajo Združene države svoja oporišča in zaveznike po vsem svetu. V manjši meri pa tudi druge velike sile. Zanimivi so celo že malo pozabljeni zgodovinski primeri podobnega iskanja ravnotežja sil. V času ameriške državljanske vojne (1861-1865) je imela na primer Francija v nasprotju z željami ZDA svoje vojake v Mehiki. Takoj po koncu vojne so ZDA zahtevale umik teh sil, vendar je leta 1866 Avstrija zagrozila s pošiljanjem svojih vojakov. Med njimi so bili tudi slovenski "meksikajnerji", ki jih je v stripu odlično upodobil Zoran Smiljanić.

 

Države zaveznice na "dvorišču" druge velike sile so zato pomembne pri ohranjanju globalnega ravnotežja sil. Južna Koreja, Tajvan, Izrael, Ukrajina – to so danes pomembne zaveznice ZDA, enako kot so Belorusija, Venezuela, Sirija, Iran in Kuba pomembne zaveznice za Rusijo, pa tudi Kitajsko.

 

 

V ozadju je tudi nafta

 

Vendar je v ozadju zapletov v Venezueli poleg geopolitike seveda še nekaj – jasno, nafta. O tem res ni nikakršnega dvoma. Kot je dejala kongresnica Tulsi Gabbard (Demokrati), gre pri vsej zadevi "za nafto … znova". Podobno kot je bil že prej (2003) napad ZDA na Irak –  ob podpori "koalicije voljnih", katere del je bila tudi Slovenija – izpeljan na podlagi izmišljenih navedb o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga posedoval Sadam Husein. V resnici pa je bil velik razlog za napad na to zalivsko državo tudi želja, da bi se Halliburton, ki ga je do leta 2000 vodil Dick Cheney, skupaj z ostalo ameriško naftno industrijo polastil neznansko bogatih naftnih vrtin v Iraku.

 

Ko gre za venezuelsko krizo, prav tako ni mogoče pozabiti na besede Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, ki je na tiskovni konferenci priznal, da je ameriška vlada "pravkar v pogovorih z velikimi ameriškimi podjetji" in da bi bila "velika razlika, če bi lahko imeli ameriška podjetja, ki bi lahko proizvajala nafto v Venezueli". Končal je s priznanjem, da "imamo tu vsi veliko v igri".

 

 

Juan Guaidó je predsednik parlamenta, vendar ni bil nikoli izvoljen za predsednika države. Njegovo priznanje za začasnega predsednika Venezuele je zato pravno na zelo trhlih nogah.

 

 

Vendar je nafta v resnici na nekoliko drugačen način pomembna igralka v krizi v Venezueli. Ne gre zato, da si želijo ameriška podjetja preprosto prisvojiti nafto. Ne smemo pozabiti, da so cene nafte danes precej nižje, kot so bile še pred desetletjem. Ob sedanji ceni venezuelska nafta prinaša dobiček, toda ker gre za težko nafto, potrebuje nekoliko dražje rafiniranje, zato je manj atraktivna za uporabo kot nekatere druge vrste nafte. Na primer tiste iz skrilavcev. To seveda ne pomeni, da ameriška naftna podjetja ne bi z veseljem prevzela nadzora nad venezuelsko naftno industrijo. To dokazuje tudi primer ExxonMobila, ki si je obupno prizadeval nadzorovati regijo Essequibo, ki si jo prisvajata tako Gvajana kot Venezuela. Po ameriških ocenah so v tem področju rezerve 15 milijard sodčkov nafte in 42 triljonov kubikov plina.

 

 

Kaj je v ozadju "naftnega spora"

 

A ker je venezuelska nafta potrebna posebne predelave, je zgodba o tej nafti in ameriški želji, da si jo prisvojijo, samo deloma točna. Zadeva je bolj zapletena. Prava zgodba je povezana z geopolitiko. Nadzor nad venezuelsko nafto je del širšega mednarodnega spora z Rusijo in deloma tudi Kitajsko. Leta 2016, ko je bilo gospodarstvo Venezuele v prostem padu zaradi izjemno nizkih cen nafte (35 dolarjev za sodček januarja leta 2016), je vlada Nicolasa Madura sprejela kontroverzno odločitev, da 49.9 % svojega lastništva v ameriškem podjetju Citgo, državnem naftnem podjetju in hčerinski družbi državnega naftnega podjetja PDVSA, proda ruskemu naftnemu podjetju Rosneft v zameno za posojilo v višini 1,5 milijarde dolarjev.

 

V bistvu je dal Kremelj Venezueli zelo začasno finančno injekcijo, s precej pogoji. Na ta način je rusko podjetje postalo lastnik najpomembnejšega dela venezuelske naftne industrije. Rusija, ki je največji proizvajalec nafte na svetu, seveda ni imela posebnega interesa za dodaten nakup nafte. Vendar je bilo lastništvo v podjetju Citgo za Rusijo pomemben vzvod pritiska na Zahod v trenutku, ko se je soočala s posledicami ukrajinske krize. Administracija Baracka Obame je namreč proti Rusiji uvedla sankcije zaradi pripojitve Krima leta 2014.

 

Z lastništvom nad podjetjem Citgo je Rusija dobila možnost, da v primeru nadaljevanja sankcij nastanejo "stroški" tudi ZDA, to pa je bil dodaten vzvod za prihodnja pogajanja z ZDA. Z majhnim kreditom je Rusija postala velik igralec v venezuelski - in tudi ameriški - naftni politiki in strategiji. Da je ZDA to motilo, kaže ameriški poskus leta 2018, ko je skupina ameriških poslovnežev potihem poskusila kupiti ruski delež v podjetju Citgo. Načrt je Reutersu izdal eden od kupcev, toda cilj teh zasebnih kupcev je bil odkup dolga, tako da bi ga prevzeli novi investitorji.

 

"Trumpova administracija mora spoznati, da če tukaj ne bo naredila nekaj proaktivnega, jo potem čakajo omejene opcije v skorajda vsakem scenariju, če bo sedanji lastnik želel zapreti podjetje, v primer nadaljnjih restrikcij pri uvozu venezuelske nafte v ZDA, ali celo če bo prišlo do pozitivne politične spremembe v Caracasu … To je zasebna rešitev problema javne politike," je tedaj razkril eden od kupcev.

 

Ameriška politika je ruski nakup ocenjevala kot strateško odločitev, s katero je želela Rusija nasprotovati ameriškem ekonomskim in političnim ukrepom zoper Rusijo. Očitno je v delu ameriške politične elite obstajalo celo nezaupanje v pripravljenost ameriške administracije, da se na tem področju zoperstavi Rusiji, do te mere, da se je pripravljala "zasebna pobuda" za rešitev teh težav.

 

 

Geostrateški interesi Rusije (in Kitajske)

 

In ne gre zgolj za nafto. V primeru Venezuele je pomembno tudi vprašanje rudnih bogastev. Konec leta 2018 je venezuelski predsednik Maduro zaradi vse težje ekonomske situacije v državi ruskim rudarskim podjetjem ponudil dostop do rudarjenja zlata. V ruskih medijih, kot sta na primer RT ali Sputnik, so omenjene dogovore opisali kot "obojestransko koristne", toda dejstvo je, da tudi Rusija gleda na Venezuelo podobno kot ZDA – kot na kravo molznico na kolenih, ki jo je zlahka mogoče nadzorovati in izkoriščati.

 

 

Glavni Madurov problem je ekonomske narave: njegova politika je Venezuelo v nekaj letih spravila na kant.

 

 

Leto dni pozneje administracija ZDA z novimi sankcijami proti venezuelski naftni industriji izvaja točno tisto politiko, ki so jo zahtevali najpomembnejši gospodarski krogi v ZDA. Cilj je jasen – doseči spremembo režima od zunaj in instalirati prijateljske politike na oblasti tudi v Venezueli. Pri tem je Donald Trump že sam večkrat zatrdil, da so "vse opcije na mizi" in je preigraval celo možnosti vojaškega napada na Venezuelo. Dosedanje sankcije, ki so jih ZDA uvedle proti Maduru, prav tako niso (bile) nedolžne. Ocenuje se, da je Venezuela utrpela med 30 in 38 milijardami dolarjev škode zaradi sankcij, ki so - tako kot to velja za vse države v podobni situaciji - največ trpljenja povzročile prebivalstvu. 

 

 

ZDA vztrajajo pri nekakšni revitalizirani Monroejevi doktrini in trdijo, da so v svojem dvorišču pač najpomembnejši igralec. Morda so, toda v sistemu, ki je vzpostavljen po letu 1945, jim prav nič ne daje tudi formalne pravice, da se vmešavajo v notranje zadeve drugih držav, priznavajo opozicijske politike za legitimne voditelje, uporabljajo humanitarno pomoč kot sredstvo za začetek svoje humanitarne intervencije in podobno. Kam to vodi, smo dobro videli predvsem na žalostnih primerih Iraka, Sirije, Libije. Pri vseh teh zgodbah je tudi slovenska zunanja politika zvesto sledila enostranski in napačni politiki ZDA.

 

 

Kakšna je politika Slovenije?

 

To se znova dogaja. Pri tem ob zadnjem primeru, kjer je v igri marsikaj, od nafte do geopolitičnih interesov velikih sil, Sloveniji res ni bilo potrebno, da se postavi na stran ZDA. Že zato ne, ker tudi Evropska unija kot subjekt mednarodnih odnosov okoli vprašanja priznanja Juana Guaidója ni zavzela enotnega mnenja. Sloveniji zato sploh ni bilo potrebno "prepoznati" Guaidója, pač pa bi lahko brez težav ohranila drugačno, bolj nevtralno držo. Vendar je vlada Marjana Šarca ravnala drugače.

 

Na kliše o boju "demokratičnega ljudstva proti diktatorju" je očitno padel celo predsednik slovenske vlade, ki je nedavno na RTV Slovenija zatrdil, da gre v primeru Venezuele za "Madurov režim", nato pa je ob navedbi slovenskih argumentov za "prepoznanje Madura" vendarle priznal, da ga je vlada "prepoznala" (kar je sicer mednarodnopravno povsem nesmiseln izraz) tudi zato, ker je zaman čakala na dovoljenje (agreman) Venezuele, da bi to državo diplomatsko lahko pokrival slovenski veleposlanik v Braziliji. Povedano preprosto – to, da ti neka država ni dala agremana (privolitve) za delovanje nerezidenčnega veleposlanika (slovenskega v Braziliji, da bi iz Brazilije deloval še v Venezueli), seveda ne bi smel biti razlog za vmešavanje v notranje zadeve Venezuele in za priznanje ali celo "prepoznanje" opozicijskega politika Juana Guaidója za predsednika države. Venezuela je imela za svojo odločitev enako pravico kot Slovenija za podobne zahteve drugih držav, ki pokrivajo Slovenijo iz tujine.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Temna stran Evrope, 1. del: Kako je Hitlerjev profesor prava Walter Hallstein postal prvi predsednik Evropske komisije
0
20.03.2019 20:00
Manj kot tri mesece pred evropskimi volitvami je nekdanji poslanec v Strasbourgu Philippe de Villiers razburkal mednarodno ... Več.
Piše: Uredništvo
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
16
18.03.2019 00:14
Milan Kučan ni le najvplivnejša figura slovenske levice, pač pa tudi politik z daleč največjo avtoriteto med člani Zveze borcev, ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
2
15.03.2019 20:00
Okrog enajstih dopoldne, po nekaj odžebranih vljudnostih, se za avstrijskim kanclerjem zapro vrataHitlerjevepisarne. In začne se ... Več.
Piše: Uredništvo
Gospod Bidovec in njegov boj z ljubljanskimi ignoranti za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev italijanskega fašizma
7
15.03.2019 00:01
Zamejski Slovenec Marko Bidovec, potomec Ferda Bidovca, enega izmed ustreljenih tigrovcev v Bazovici, se že leta in leta bori za ... Več.
Piše: Uredništvo
Popravek: Sodišče: AKOS nezakonito zmanjševal frekvence slovenskih radijskih programov! Sum korupcije?
0
14.03.2019 18:00
Odvetniška pisarna Zidar Klemenčič nam je posredovala besedilo popravka članka z naslovom Sodišče: AKOS nezakonito zmanjševal ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Vljudnostni obisk (2)
2
09.03.2019 19:14
Neki temačen nagib nas je izročil sovražniku v roke, trpne in polne strahu. Odtlej naši zgodovinski učbeniki premlevajo grozljiv ... Več.
Piše: Uredništvo
"Ko slišim, da ima učitelj vedno prav in da ima ravnatelj zadnjo besedo, se naježim"
4
04.03.2019 23:07
Biti učitelj je veliko več kot samo služba. Pogosto slišimo, da je biti učitelj poslanstvo, za katerega moraš biti poklican. Kot ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Éric Vuillard, Dnevni red: Tajni sestanek (1)
6
01.03.2019 22:45
V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo prvi del zgodbe francoskega režiserja in pisateja Erica Vuillarda. Po mnenju ... Več.
Piše: Uredništvo
Sodišče: AKOS nezakonito zmanjševal frekvence slovenskih radijskih programov! Sum korupcije?
9
13.02.2019 22:55
Tanja Muha (SMC), direktorica Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS), je podpisovala odločbe, v katerih je ta ... Več.
Piše: Uredništvo
Vili Kovačič poziva evropske poslance, naj proti Sloveniji sprožijo "atomsko bombo" oziroma zloglasni 7. člen!
12
11.02.2019 19:00
8. februarja je Vili Kovačič vsem 750 poslancem Evropskega parlamenta, predsedniku Evropske investicijske banke, evropski ... Več.
Piše: Uredništvo
Diagnoza: Anafilaktični šok (Javno pismo ministrstvu za zdravje in ZZZS)
7
11.02.2019 11:03
Po državnem kulturnem prazniku si dovolimo nekaj prešernega zaleta pri oceni trenutnih razmer v slovenskem zdravstvu. Slovensko ... Več.
Piše: Igor Muževič
537 milijonov evrov presežka: Zakaj proračunska gibanja niso še ugodnejša?
1
10.02.2019 23:53
Letošnji proračunski rezultat bo celo višji od lanskih, tudi brez enkratnih proračunskih prihodkov, kot smo imeli lansko leto. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Čudežni diplomat Erik Kopač: Od partijskega sekretarja in Cerarjevega svetovalca, do podjetnika iz Spodnjih Pirnič in bodočega slovenskega veleposlanika pri zvezi NATO
8
05.02.2019 22:59
Vlada Marjana Šarca je na zadnji januarski seji presenetljivo podala soglasje k imenovanju Erika Kopača za veleposlanika pri ... Več.
Piše: Uredništvo
Popravek: Dolenjska vodovodna afera: Preplačane ruske cevi in izgubljeni milijoni, grozi celo vračanje evropskih sredstev
1
05.02.2019 00:23
Vezano na članek z naslovom Dolenjska vodovodna afera: Preplačane ruske cevi in izgubljeni milijoni, grozi celo vračanje ... Več.
Piše: Uredništvo
Ruska ruleta: po pisatelju z brzostrelko k nam prihaja baletnik z vtetoviranim Putinom na prsih
11
28.01.2019 22:00
Komaj se je polegel prah po obisku kontroverznega ruskega pisatelja Zaharja Prilepina na ljubljanskem knjižnem sejmu, že v ... Več.
Piše: Uredništvo
Saga o šestih hotelih: Jamnikovi fantje nadaljujejo krvavi boj za slovenski turizem
4
24.01.2019 21:30
Medtem ko je bitka za nakup šestih portoroških hotelov v lasti prezadolženega Istrabenz turizma vse bolj vroča, se vse bolj ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Slovenija Koromandija? Obeta se nam rekordni proračunski presežek v višini 1.7 % BDP
9
22.01.2019 23:07
Lahko letos objektivno pričakujemo okoli1,7 milijardeevrov primarnega presežka (3,5 % BDP), kar je seveda daleč najboljši ... Več.
Piše: Bine Kordež
Slovenski državni holding spet vznemirja: Koliko stane stolček predsednice uprave Lidije Glavine?
4
21.01.2019 23:00
Nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga (SDH) bo jutri morda odločal o usodi predsedice uprave Lidije Glavine, ki je že od ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropske volitve: Bo trmasta šamanka Violeta Bulc pokopala "liberalni trojček" Šarca, Cerarja in Bratuškove?
6
17.01.2019 23:00
Pred letošnjimi volitvami v Evropski parlament, ki bodo v Sloveniji v nedeljo, 26. maja, je že čutiti napetost med tremi ... Več.
Piše: Uredništvo
Esej o spoljenju: "Taki posegi v jezik so značilni za avtoritarne režime, ne pa za demokracije."
10
16.01.2019 23:12
Nemški jezikoslovec Peter Eisenberg je avtor odličnega eseja o tem, kako narediti ženske v jeziku vidnejše. Se moramo v ta namen ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
Uredništvo
Ogledov: 2,746
02/
Koalicijska veselica na Brdu: Če je premier komik, potem bo na programu komedija
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,738
03/
Hinavci
Keith Miles
Ogledov: 2,048
04/
Gospod Bidovec in njegov boj z ljubljanskimi ignoranti za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev italijanskega fašizma
Uredništvo
Ogledov: 1,322
05/
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
Angel Polajnko
Ogledov: 1,621
06/
Dosje Venezuela: V ozadju je res nafta, a gre tudi za geostrateško bitko med Američani in Rusi
Igor Mekina
Ogledov: 1,386
07/
Predlagane davčne spremembe v 2019: Še najbolj odmeva to, da regres ne bo več obdavčen
Bine Kordež
Ogledov: 1,735
08/
Emmanuel Macron, ki je sam del problema, bo težko ponudil nekakšen "preporod Evrope"
Peter Golob
Ogledov: 1,467
09/
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
Iztok Mirošič
Ogledov: 1,147
10/
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
Uredništvo
Ogledov: 930