Razkrivamo

Dosje Venezuela: V ozadju je res nafta, a gre tudi za geostrateško bitko med Američani in Rusi

Dogajanje v Venezueli se v ameriških in večini evropskih vodilnih medijev te dni opisuje v črno-beli tehniki; gre za še en primer, ko se "goloroko in obubožano ljudstvo" bori proti nehumanemu diktatorju. Tudi v tem klišeju je nekaj zrn resnice, toda v celoti gledano je takšno razumevanje razmer preveč ceneno in poenostavljeno. V primeru Venezuele se namreč prepleta cela vrsta dejavnikov. V geopolitičnem smislu gre za igro velikih sil. To, ker je za ZDA Ukrajina, je za Rusijo in Kitajsko Venezuela – zaveznik v neposredni bližini tekmeca.

11.03.2019 19:00
Piše: Igor Mekina
Ključne besede:   Venezuela   ZDA   Juan Guaidó   Nicolas Maduro   Donald Trump   Rusija   nafta   PDVSA   Rosneft   Citgo   John J. Mearsheimer

Fotografje: Twitter

V primeru Venezuele ne gre za podporo demokraciji in nasprotovanje diktatorju. Gre za igro velikih sil, za iskanje novega ravnotežja med ZDA in Rusijo, za spodnašanje nasprotnikov na svetovnem političnem parketu. Seveda pa gre tudi za nafto - in kot zmeraj tudi za hipokrizijo svetovnih razsežnosti.

Države, še posebej velike sile, so seveda v neprestani tekmi, v kateri si prizadevajo zagotoviti lastno varnost. Ne zgolj s tem, da so same gospodarsko in vojaško močne, pač pa tudi tako, da pomagajo pri tem, da imajo tekmeci zelo veliko opravkov in težav sami s seboj in v svoji bližnji soseščini. V tem primeru je namreč manj možnosti, da bodo ogrožali njihovo varnost. Kot ugotavlja ameriški profesor John J. Mearsheimer, si vsaka velika sila najprej prizadeva doseči regionalno hegemonijo v svoji vplivni sferi in hkrati preprečiti podobno hegemonijo drugim silam v njihovih vplivnih sferah. Zaradi tega imajo Združene države svoja oporišča in zaveznike po vsem svetu. V manjši meri pa tudi druge velike sile. Zanimivi so celo že malo pozabljeni zgodovinski primeri podobnega iskanja ravnotežja sil. V času ameriške državljanske vojne (1861-1865) je imela na primer Francija v nasprotju z željami ZDA svoje vojake v Mehiki. Takoj po koncu vojne so ZDA zahtevale umik teh sil, vendar je leta 1866 Avstrija zagrozila s pošiljanjem svojih vojakov. Med njimi so bili tudi slovenski "meksikajnerji", ki jih je v stripu odlično upodobil Zoran Smiljanić.

 

Države zaveznice na "dvorišču" druge velike sile so zato pomembne pri ohranjanju globalnega ravnotežja sil. Južna Koreja, Tajvan, Izrael, Ukrajina – to so danes pomembne zaveznice ZDA, enako kot so Belorusija, Venezuela, Sirija, Iran in Kuba pomembne zaveznice za Rusijo, pa tudi Kitajsko.

 

 

V ozadju je tudi nafta

 

Vendar je v ozadju zapletov v Venezueli poleg geopolitike seveda še nekaj – jasno, nafta. O tem res ni nikakršnega dvoma. Kot je dejala kongresnica Tulsi Gabbard (Demokrati), gre pri vsej zadevi "za nafto … znova". Podobno kot je bil že prej (2003) napad ZDA na Irak –  ob podpori "koalicije voljnih", katere del je bila tudi Slovenija – izpeljan na podlagi izmišljenih navedb o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga posedoval Sadam Husein. V resnici pa je bil velik razlog za napad na to zalivsko državo tudi želja, da bi se Halliburton, ki ga je do leta 2000 vodil Dick Cheney, skupaj z ostalo ameriško naftno industrijo polastil neznansko bogatih naftnih vrtin v Iraku.

 

Ko gre za venezuelsko krizo, prav tako ni mogoče pozabiti na besede Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, ki je na tiskovni konferenci priznal, da je ameriška vlada "pravkar v pogovorih z velikimi ameriškimi podjetji" in da bi bila "velika razlika, če bi lahko imeli ameriška podjetja, ki bi lahko proizvajala nafto v Venezueli". Končal je s priznanjem, da "imamo tu vsi veliko v igri".

 

 

Juan Guaidó je predsednik parlamenta, vendar ni bil nikoli izvoljen za predsednika države. Njegovo priznanje za začasnega predsednika Venezuele je zato pravno na zelo trhlih nogah.

 

 

Vendar je nafta v resnici na nekoliko drugačen način pomembna igralka v krizi v Venezueli. Ne gre zato, da si želijo ameriška podjetja preprosto prisvojiti nafto. Ne smemo pozabiti, da so cene nafte danes precej nižje, kot so bile še pred desetletjem. Ob sedanji ceni venezuelska nafta prinaša dobiček, toda ker gre za težko nafto, potrebuje nekoliko dražje rafiniranje, zato je manj atraktivna za uporabo kot nekatere druge vrste nafte. Na primer tiste iz skrilavcev. To seveda ne pomeni, da ameriška naftna podjetja ne bi z veseljem prevzela nadzora nad venezuelsko naftno industrijo. To dokazuje tudi primer ExxonMobila, ki si je obupno prizadeval nadzorovati regijo Essequibo, ki si jo prisvajata tako Gvajana kot Venezuela. Po ameriških ocenah so v tem področju rezerve 15 milijard sodčkov nafte in 42 triljonov kubikov plina.

 

 

Kaj je v ozadju "naftnega spora"

 

A ker je venezuelska nafta potrebna posebne predelave, je zgodba o tej nafti in ameriški želji, da si jo prisvojijo, samo deloma točna. Zadeva je bolj zapletena. Prava zgodba je povezana z geopolitiko. Nadzor nad venezuelsko nafto je del širšega mednarodnega spora z Rusijo in deloma tudi Kitajsko. Leta 2016, ko je bilo gospodarstvo Venezuele v prostem padu zaradi izjemno nizkih cen nafte (35 dolarjev za sodček januarja leta 2016), je vlada Nicolasa Madura sprejela kontroverzno odločitev, da 49.9 % svojega lastništva v ameriškem podjetju Citgo, državnem naftnem podjetju in hčerinski družbi državnega naftnega podjetja PDVSA, proda ruskemu naftnemu podjetju Rosneft v zameno za posojilo v višini 1,5 milijarde dolarjev.

 

V bistvu je dal Kremelj Venezueli zelo začasno finančno injekcijo, s precej pogoji. Na ta način je rusko podjetje postalo lastnik najpomembnejšega dela venezuelske naftne industrije. Rusija, ki je največji proizvajalec nafte na svetu, seveda ni imela posebnega interesa za dodaten nakup nafte. Vendar je bilo lastništvo v podjetju Citgo za Rusijo pomemben vzvod pritiska na Zahod v trenutku, ko se je soočala s posledicami ukrajinske krize. Administracija Baracka Obame je namreč proti Rusiji uvedla sankcije zaradi pripojitve Krima leta 2014.

 

Z lastništvom nad podjetjem Citgo je Rusija dobila možnost, da v primeru nadaljevanja sankcij nastanejo "stroški" tudi ZDA, to pa je bil dodaten vzvod za prihodnja pogajanja z ZDA. Z majhnim kreditom je Rusija postala velik igralec v venezuelski - in tudi ameriški - naftni politiki in strategiji. Da je ZDA to motilo, kaže ameriški poskus leta 2018, ko je skupina ameriških poslovnežev potihem poskusila kupiti ruski delež v podjetju Citgo. Načrt je Reutersu izdal eden od kupcev, toda cilj teh zasebnih kupcev je bil odkup dolga, tako da bi ga prevzeli novi investitorji.

 

"Trumpova administracija mora spoznati, da če tukaj ne bo naredila nekaj proaktivnega, jo potem čakajo omejene opcije v skorajda vsakem scenariju, če bo sedanji lastnik želel zapreti podjetje, v primer nadaljnjih restrikcij pri uvozu venezuelske nafte v ZDA, ali celo če bo prišlo do pozitivne politične spremembe v Caracasu … To je zasebna rešitev problema javne politike," je tedaj razkril eden od kupcev.

 

Ameriška politika je ruski nakup ocenjevala kot strateško odločitev, s katero je želela Rusija nasprotovati ameriškem ekonomskim in političnim ukrepom zoper Rusijo. Očitno je v delu ameriške politične elite obstajalo celo nezaupanje v pripravljenost ameriške administracije, da se na tem področju zoperstavi Rusiji, do te mere, da se je pripravljala "zasebna pobuda" za rešitev teh težav.

 

 

Geostrateški interesi Rusije (in Kitajske)

 

In ne gre zgolj za nafto. V primeru Venezuele je pomembno tudi vprašanje rudnih bogastev. Konec leta 2018 je venezuelski predsednik Maduro zaradi vse težje ekonomske situacije v državi ruskim rudarskim podjetjem ponudil dostop do rudarjenja zlata. V ruskih medijih, kot sta na primer RT ali Sputnik, so omenjene dogovore opisali kot "obojestransko koristne", toda dejstvo je, da tudi Rusija gleda na Venezuelo podobno kot ZDA – kot na kravo molznico na kolenih, ki jo je zlahka mogoče nadzorovati in izkoriščati.

 

 

Glavni Madurov problem je ekonomske narave: njegova politika je Venezuelo v nekaj letih spravila na kant.

 

 

Leto dni pozneje administracija ZDA z novimi sankcijami proti venezuelski naftni industriji izvaja točno tisto politiko, ki so jo zahtevali najpomembnejši gospodarski krogi v ZDA. Cilj je jasen – doseči spremembo režima od zunaj in instalirati prijateljske politike na oblasti tudi v Venezueli. Pri tem je Donald Trump že sam večkrat zatrdil, da so "vse opcije na mizi" in je preigraval celo možnosti vojaškega napada na Venezuelo. Dosedanje sankcije, ki so jih ZDA uvedle proti Maduru, prav tako niso (bile) nedolžne. Ocenuje se, da je Venezuela utrpela med 30 in 38 milijardami dolarjev škode zaradi sankcij, ki so - tako kot to velja za vse države v podobni situaciji - največ trpljenja povzročile prebivalstvu. 

 

 

ZDA vztrajajo pri nekakšni revitalizirani Monroejevi doktrini in trdijo, da so v svojem dvorišču pač najpomembnejši igralec. Morda so, toda v sistemu, ki je vzpostavljen po letu 1945, jim prav nič ne daje tudi formalne pravice, da se vmešavajo v notranje zadeve drugih držav, priznavajo opozicijske politike za legitimne voditelje, uporabljajo humanitarno pomoč kot sredstvo za začetek svoje humanitarne intervencije in podobno. Kam to vodi, smo dobro videli predvsem na žalostnih primerih Iraka, Sirije, Libije. Pri vseh teh zgodbah je tudi slovenska zunanja politika zvesto sledila enostranski in napačni politiki ZDA.

 

 

Kakšna je politika Slovenije?

 

To se znova dogaja. Pri tem ob zadnjem primeru, kjer je v igri marsikaj, od nafte do geopolitičnih interesov velikih sil, Sloveniji res ni bilo potrebno, da se postavi na stran ZDA. Že zato ne, ker tudi Evropska unija kot subjekt mednarodnih odnosov okoli vprašanja priznanja Juana Guaidója ni zavzela enotnega mnenja. Sloveniji zato sploh ni bilo potrebno "prepoznati" Guaidója, pač pa bi lahko brez težav ohranila drugačno, bolj nevtralno držo. Vendar je vlada Marjana Šarca ravnala drugače.

 

Na kliše o boju "demokratičnega ljudstva proti diktatorju" je očitno padel celo predsednik slovenske vlade, ki je nedavno na RTV Slovenija zatrdil, da gre v primeru Venezuele za "Madurov režim", nato pa je ob navedbi slovenskih argumentov za "prepoznanje Madura" vendarle priznal, da ga je vlada "prepoznala" (kar je sicer mednarodnopravno povsem nesmiseln izraz) tudi zato, ker je zaman čakala na dovoljenje (agreman) Venezuele, da bi to državo diplomatsko lahko pokrival slovenski veleposlanik v Braziliji. Povedano preprosto – to, da ti neka država ni dala agremana (privolitve) za delovanje nerezidenčnega veleposlanika (slovenskega v Braziliji, da bi iz Brazilije deloval še v Venezueli), seveda ne bi smel biti razlog za vmešavanje v notranje zadeve Venezuele in za priznanje ali celo "prepoznanje" opozicijskega politika Juana Guaidója za predsednika države. Venezuela je imela za svojo odločitev enako pravico kot Slovenija za podobne zahteve drugih držav, ki pokrivajo Slovenijo iz tujine.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
21
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
2
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Merili smo "nepristranskost" nacionalkinega TV Dnevnika: Vladne stranke imajo nekajkrat manj minutaže od opozicije!
18
17.07.2020 22:00
V javnosti potekajo burne razprave o novem zakonu o RTV. Zategnitev proračunskega pasu, ki ga načrtuje vlada, bržkone ne bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 5. del: Kako je Damjan Oražem poskrbel za streho v Kočevski Reki in na hiši svoje območne šefinje Katje Konečnik
4
16.07.2020 22:30
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) Damjan Oražem je podpisnik pogodbe o obnovi strehe na stavbi v Kočevski Reki, ki je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Univerza v Ljubljani se 100 let po svoji prvi doktorici znanosti Ani Mayer Kansky utaplja v absurdni obvezni rabi ženskega spola za vse spole
10
15.07.2020 21:30
Ob stoletnici podelitve prvega ženskega doktorata je na ljubljanski državni univerzi najaktualnejše vprašanje spoljenja v ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Še vedno nepriznani nemško govoreči manjšini je ministrstvo za kulturo zaradi koronavirusa mirno zamrznilo 32.000 evrov subvencije
6
15.07.2020 00:30
Zapuščina klavrne zunanje politike zadnjega desetletja, ki sta jo poosebljala Karl Erjavec in Miro Cerar, dobiva konkretnejše ... Več.
Piše: Uredništvo
Križi in težave ministra za zdravje: Tomaž Gantar ne bi bil več minister, ta resor je zanj prenaporen!
13
13.07.2020 23:02
Ob zadnjih trenjih v upokojenski stranki, ko se je zdelo, da položaj nove predsednice Aleksandre Pivec le ni tako trden, na dan ... Več.
Piše: Uredništvo
Dolga pot domov: Stoletje začetka pomiritve med Slovenci in Italijani
9
12.07.2020 22:30
Po natanko stoletju, ki je minilo od barbarskega požiga, se tržaški Narodni dom končno vrača Slovencem v Italiji. Morda je ta, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Muha proti Kosu: Neresnične navedbe Gregorja Kosa o delu AKOS
0
26.06.2020 22:39
Zaradi članka Gregorja Kosa, objavljenega na portalu+ 19. junija 2020 pod naslovom Skrajni čas bi bil, Tanja Muha poslovi z ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.439
02/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.347
03/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.177
04/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.643
05/
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.851
06/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.524
07/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.189
08/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.289
09/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.382
10/
Dosje MD Medicina d.o.o. ali zgodba o uspehu ortopedske dinastije Gorenšek
Uredništvo
Ogledov: 10.514