Ampak tokrat ga začuda ni. Kot da bi bili vsi psi čuvaji omamljeni z apaurini. Odstopali so minister za ministrom, pa nobenega vznemirjenja. Ankete so pokazale celo dvig podpore vladi, premierju in njegovi stranki. Neverjetno. Ko že misliš, da vsaj približno razumeš logiko razmišljanja povprečnega slovenskega volilca, se zgodi takšen, na prvi pogled iracionalen zasuk. Toda po svoje je razumljiv. Ko so psi čuvaji na apaurinih, se nihče ne sprašuje, kaj se v resnici dogaja. Privid idile je popoln. Ali je kje kakšna vladna kriza? Pa kaj, če na štirinajst dni odleti en član ministrske ekipe, saj teh odstopov nihče ne problematizira. Zakaj bi iskali dlako v jajcu, ko imamo že jutri novega junaka za ministrsko funkcijo. Nikogar tudi ne zmoti dejstvo, da so vsaj nekateri nasledniki odstopljenih ministrov javnosti popolnoma neznane osebe in da se - kar je še huje - nikomur niti ne zdi vredno malo globlje pobrskati po njihovi preteklosti. Čemu bi se trudili. Saj bo itak odstopil, če bo kaj narobe - in potem bo prišel nov ... 

Marjan Šarec je torej srečen človek. Če bi bil premier Pahor, Janša ali Cerar, bi že govorili o izrednih razmerah in predčasnih volitvah. O krizi. Pri Šarcu pa nobenega vznemirjenja, nobene panike. Komentatorji in celo uredniki resnih, renomiranih medijev ga hvalijo, trepljajo po ramenih in se mu prilizujejo. Pravijo, da je z vsakim dnem boljši, izkušenejši. Da zna vladati. Zaradi vseh teh hvalnic ima človek, ki ne uživa apaurinov, včasih občutek, da posluša Radio Erevan iz sovjetskih časov; iz obdobja, ko je veljala domneva, da ima generalni sekratar v Kremlju vedno prav, kajti če ne bi imel prav, potem ne bi bil generalni sekretar. S podobno komedijo imamo opravka v našem primeru. Morda se komu zdi to pričakovano oziroma logično, češ če je premier komik, potem je na programu pač komedija ...

Kdo bo naslednji predsednik Stranke modernega centra? (Fotografiji: Twitter)

Kje se bo ta veselica končala, lahko približno predvidimo že danes. Glede na napovedi gospodarske rasti za letošnje in prihodnje leto - ob predpostavki, da ne pride do "nepredvidenih situacij" - bo trd pristanek morda že v drugi polovici naslednjega leta. Se vam zdi, da osemdeset udeležencev včerajšnjega "vrha" na Brdu pri Kranju vzbuja dovolj zaupanja, da nas posledice takšnega koalicijskega vladanja ne bi smele skrbeti? Imamo kje kakšno zagotovilo, da bo imela Šarčeva ekipa, ko se bo začelo dogajati na svetovnih finančnih trgih, "stvari pod kontrolo"? Ali kdo verjame, da se je obdobje ministrskih odstopov končalo? Da jih je nepreklicno konec?

Ne, zagotovo ni nobenega razloga, da bi komur koli verjeli. Vsaj še en minister bo padel v naslednjih mesecih, morda še pred evropskimi volitvami. To bo tisti nesrečni etični profesor, ki ga sinoči, ko so šefi koalicijskih strank dajali izjave za medije, niti ni bilo več zraven. Mislim na Mira Cerarja, ki ga bo prekletstvo makete in celotnega drugega tira preganjalo tako dolgo, dokler ne bo Sistem izračunal, da je njegovo vztrajanje predrago in da postaja škodljivo. V tistem trenutku bo Cerar postal pogrešljiv. In bo odletel kot gumb od gat, kot se reče v jeziku ljudske modrosti.

Kapitanka Alenka se za zdaj lahko sladko smeji, kajti Cerarju grozi skorajšni brodolom.

Stranka modernega centra (SMC), ki je zrastla s Cerarjem, bo zaradi njega tudi poniknila. Rešitve zanje ni več. Če se konkurenčna Stranka Alenke Bratušek nad tem potihem naslaja, potem pozablja, da lahko Bratuškovo taisti drugi tir podobno drago stane kot Cerarja. Ki se do zadnjega ni zavedal, kaj vse je v ozadju tega projekta. Vprašanje za 64 dolarjev pa je, če se tega zaveda danes, ko je takorekoč že politično mrtev in se mu vrv okoli vratu zateguje. Čisto možno je, da ne in še naprej živi v iluziji ...

... česar pa nikakor ne moremo reči za stranko Levica, ki je še vedno glavna zvezda lanskih parlamentarnih volitev. Brez njihove "nadkoalicijske" podpore ime namreč Šarec zgolj 43 glasov, potrebuje pa jih najmanj 46. In Levica mu je račun za svoje usluge doslej še vedno izstavila z zasoljenimi obrestmi. Je že res, da se imajo fantje in dekleta v tej strani za komuniste oziroma verjamejo v demokratični socializem (karkoli to pač že pomeni), toda kapitalistične zakonitosti ponudbe in povpraševanja imajo v mezincu. Luka Mesec in njegovi kameradi, ki imajo najmočnejšo volilno bazo med premožnejšimi sloji (zlasti v Ljubljani), so sicer podprli rebalans proračuna, a v primeru veta v državnem svetu bo potrebno ponovno glasovanje, na katerem bo Šarec nujno potreboval podporo Levice.

Kdo ima torej v koaliciji strateško najmočnejši položaj (čeprav formalno ni njen član)? Vprašajte to kakšnega funkcionarja socialnih demokratov, pa boste slišali samo škrtanje med zobmi. SD, ki jo vodi politično izjemno netalentirani Dejan Židan, bo sicer najverjetnejša naslednja na vrsti. Po popolnem moralnem razkroju SMC, ki je - to jim že moramo priznati - na slovenskem političnem prizorišču v tem pogledu prehitela celo pokojno LDS (ki je potrebovala tri mandate, da se je skorumpirala do obisti), je SD pravzaprav logična naslednja tarča ...