V mladosti se mi je svet umetnosti zelo hitro povezal z dunajskim arhitekturnim mišljenjem in miljejem. To je bil privilegij, ki se mi je zgodil mimo vseh logičnih razlag, sploh pa mimo mojega ilirskobistriškega izhodišča. Vse je bilo povezano z naključjem. V gostilni Pri Ježevcu, ki je bila v lasti moje komendske stare matere Marije Ambrož, sem se srečal s človekom, ki je bil in je še vedno osrednja os dunajskega arhitekturnega sveta. Moja zgovorna stara mati je mimogrede obvestila svojega gosta v gostilni, da ima vnuka kunstlerja. To je bilo eno tistih srečanj, ki ti jih pokloni življenje tako mimogrede, mimo vseh povodov in vzrokov. To je bilo srečanje s človekom, ki ga lahko poosebim z besedno zvezo - energija Petra Noevera.

Peter Noever je človek, ki je obdobje arhitekturnih modernističnih in avantgardističnih odkritij ter njihovih eksperimentov XX. stoletja prenesel z nepojmljivim zamahom v zadnjo četrtino dunajskega arhitekturnega in muzejskega sveta ter ga v celoti prevrednotil. Istočasno je spremenil evropski muzejski svet. Kmalu po tistem, ko sem ga spoznal v Komendi, je postal direktor muzeja MAK (Museum für angewandte Kunst) na Dunaju.

Ta teden, ko sem predaval na arhitekturni fakulteti graške Tehnične univerze (TU), si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na silo arhitekturnih nujnosti, ki sem jih leta (kaj leta, desetletja!) gledal pri gigantu Petru Noevru. Vedno znova je z uravnoteženo dinamiko spreminjal notranjost arhitekturnih projekcij in sistem sodobnih umetniških praks. Arhitektura je bila zanj vedno najprej umetnost. Tako je še vedno!

Zamik in začetek: umetnost je disciplina, ki izhaja iz svojih lastnih notranjih sil. Omogoča se, samo sebe proizvajaja kot umetnost, istočasno pa se zgodovini, arhivira. To ravno tako velja za njeno zvrst - arhitekturo. Peter Noever je na dunajskem horizontu prav posebno teoretsko in muzealično stičišče umetnikov arhitektov. Z vsakim od njih je imel poseben biografski zaplet: z arhitekturno skupino Coop Himme(l)blau, ki je vključevala imena kot so Wolf D. Prix, Helmut Swiczinsky in Michael Holzer, s Celovčanom Güntherjem Domenigom, z Newyorčanom Vitom Acconcijem, z Zaho Hadid, Britanko, rojeno v Bagdadu. Z nekaterimi od njih sem se preko Petra osebno srečal. Na Noeverjevem horizontu res sveti na stotine fantastičnih koordinat!

Peter Noever je najprej arhitekt, takoj zatem pa je že muzealec, načrtovalec tektonike arhitekturne gradnje in njenega spomina. Je dunajska identitetna sila, ki ima svoj prostor manifestacije v Los Angelesu. Peter Noever je tranzit med filozofijo dekonstrukcije in dekonstruktivistično arhitekturo.

Razlikujmo: dekonstrukcija je radikalni formalizem v filozofiji, je postopek mišljenja. Dekonstruktivizem pa je zadnji arhitekturni slog XX. stoletja. Dekonstrukcija je kritično mišljenje o obstoječih filozofskih konstrukcijah. Čas je pokazal, da je dekonstruktivizem najpomembnejši stilni izraz zadnjih dvajsetih let XX. stoletja. Pomembnejši je od postmodernizma, čeprav je del postmodernizma. Toda tega pomembnega zapleta ne bi še rad komentiral. Dekonstruktivizem se je med drugimi velikimi mesti oblikoval tako na Dunaju kot v Gradcu. Tako arhitekturno-teoretsko kot muzealično ga je generiral Peter Noever na Dunaju s svojimi razstavami in knjigami.

Arhitektura je s svojo idejnostjo, formalnostjo in materializacijo gigantski proces, usmerjen v človeško, s svojimi kardinalnimi nevroni pa v čezčloveško. Dekonstruktivizem je bil poziv k novemu pristopu v arhitekturi, ne da bi pri tem zanikal vrednote preteklosti. Predvsem pa je potrdil vrednote sovjetske avantgardne umetnosti. (El Lissicky, Kazimir Malevič)!

Generalen arhitekturni izum druge polovice XX. stoletja: Tako kot so se avantgardistični umetniki na začetku XX. stoletja zaradi nezaupanja v prirodo s procesualnimi dejanji odrekli prirodi, so za svoje slikarske motive prevzeli modernistične arhitekturne tehno-povzetke. V slikarsko polje so začeli vnašati mišljenje arhitekturnih prerezov, tlorisov in izrisov optimalnih projekcij. S procesiranjem in abstrahiranjem se je izoblikoval tehno-strukturni-slog (El Lissicky). Sčasoma so postale slikarske vizualizacije optimalne projekcije bodočega sveta. Spotoma pa se je v slikah izgubil spomin na arhitekturno izhodišče. S časom so prešle v prvi ali drugi plan arhitekturnih analiz (dunajski Coop Himme(l)blau). Genialni arhitekti in arhitektke (Zaha Hadid) so s postopkom nadgraditeljstva začeli graditi arhitekture iz motivov slik avantgardnih slikarjev, kot je Kazimir Malevič.

Tako se je krog XX. stoletja sklenil. Ponovimo krog: Arhitekti slikarji so svoje arhitekturne elemente prenašali v svoje slikovno polje, v drugem koraku pa so naslednje generacije arhitektov iz teh slik začele graditi arhitekture. Konec kroga.  

V polje dekonstrukcije se je vpletla še visoka tehnologija konca stoletja, ki je de/kons/truktivistične strukture začela tehnološko izpoponjevati. Z računalniško tehnologijo smo dobili novo inženirstvo, ki je omogočalo popolnoma drugačen izrez in rez gradbenih materialov. Poleg začetne dekonstrukcije se je vpletala še organičnost kot očitno tkivo, napeto čez dekonstrukcije kot kozmična opna. Suprematizem se je z organičnostjo dokončno potrdil kot kozmična konstrukcija. Peter Noever naju je z Dunjo ves čas spodbujal k postgravitacijski potezi. 

Delovanje Petera Noevera je radikalna kritika dunajske tradicije, istočasno pa njena glorifikacija. To je počel s premišljevanjem o delu arhitekturne skupine Coop Himme(l)blau, ki je s svojo neuravnoteženo dinamiko revolucionirala dunajske arhitekturne pozicije sedemdesetih let. Ponovimo: Redek trenutek je, ko filozofija preraste v umetnost arhitekture. Peter Noever se je natančno zavedal, da obdajanje z novo teorijo omogoča novo arhitekturo, da obdajanje z novo arhitekturo zaključi stilni proces časa.

V samem izhodišču je na arhitekturni dunajski zamah in graški dekonstruktivizem (Günther Domenig) vplival tudi analitični kubizem s svojim mnogoperspektivnim pogledom na arhitekturne plastične enote. Ravno mnogoprespektivičnost je gradila napetost stavb, posledično pa vplivala na notranjo prostorskost. Več je perspektiv, več je presenetljivega prehajanja iz prostora v prostor. Finalizacija fasadne dogodkovnosti je tako dobila svoj notranji odtis. Dekonstruktivizem se je odrekal postmodernističnemu ornamentu, toda ravno s procesom ponavljanja izbranih konstrukcij je, paradoksalno, proizvedel učinek  postmodernističnega krasilstva.

Takšne arhitekturne izpeljave v Ljubljani sploh ne poznamo, čeprav imamo fantastičen historični konstruktivizem. Dekonstruktivistična ali organična arhitektura deluje v Ljubljani kot tujec med tujci, kjer so vsi drug drugemu tujci. V ljubljanski arhitekturi skoraj vse izhaja iz ekonomskih mehanizmov. Morfološko pa iz sosednjega stavbnega fonda. Ljubljansko arhitekturno izhodišče prevzema vse druge arhitekturne jezike iz svojega okolja, le v samemu sebi ne najde izhodišča. To ni kritika ljubljanske arhitekture, temveč samo preprosto opažanje. Jože Plečnik je popolnoma poseben "case study".

Kljub temu, da je bil na Dunaju konstruktivizem prisoten le posredno, je dobil dekonstruktivistične materializacije, ravno tako tudi v provincialnem Gradcu. Tako danes Gradca ne moremo več razumeti kot provinco, ki oponaša prestolnico. Še enkrat bi vas rad opozoril na Güntherja Domeniga.

Če me je Peter Noever česa naučil s svojo energetsko didaktiko, me je tega, da ko metodološko zavržemo razum, se nam v naslednjem hipu oblikuje popolnoma druga vrsta razuma. S tem pa se oblikuje druga, nova oblika kot v primeru genija Jamesa Turella! V razbiti in razstavljeni dekonstruktivistični sliki še vedno gledamo modernističen projekt, ne da bi se pri tem odrekli dodeljenim funkcijam, ki izhajajo iz racionalinih razlogov. Peter Noever je oko, ki vidi, oko, ki ve in oko, ki je dejavnik spremembe!

In zdaj, zaključek: Finalizem je zaključni proces napovedane dramaturgije dogodkovnosti. Zaključno modeliranje situacij, ki lahko oblikujejo tako arhitekturni stil kot mišljenje o zadnjih stvareh. Arhitektura je obred neskončnega poslavljanja. Za ta tekst se zahvaljujejm Milici Tomić.

In zdaj drugi zaključek: Ko je Peter Pri Ježevcu pohvalil nemščino moje stare matere, mu je ta lakonično odgovorila, da se jo je naučila v koncentracijskem taborišču.