Sobotna komemoracija na Javorovici je bila tradicionalna in tudi jubilejna, saj letos od bitke pod Gorjanci mineva 75 let, okroglo obletnico - 70. rojstni dan - pa praznuje tudi Zveza borcev, ki združuje še redke žive veterane narodnoosvobodilnega boja, komunistične revolucije ali partizanske vojske (kakor koli vam je ljubše), večinoma pa so njeni člani rojeni precej po letu 1945 in so torej v resnici simpatizerji in podporniki NOB. Zveza borcev je ne glede na to danes vplivna in de facto politična organizacija. O tem, kaj to pomeni v praksi, priča denimo podatek o njenih mesečnih aktivnostih.

V aprilu bo Zveza borcev prek svojih lokalnih organizacij pripravila kar 69 proslav, komemoracij, počastitev in drugih spominskih dogodkov, ki bodo potekali po vsej Sloveniji. Impresivna številka 69 pomeni več kot dve prireditvi na dan (!).

Prva vrsta z leve: Maša Kociper, Milan Brglez, Tanja Fajon, Milan Kučan. Štefka sedi bolj desno.

Zveza borcev je bila do leta 1990 del komunistične "civilne družbe", po demokratizaciji pa je nekaj let životarila. Partizanske proslave niso bile več "in", nanje je prihajalo vedno manj ljudi in tudi govorniki niso bili več najvišji politični predstavniki države. Toda po nekaj letih se je zgodil zanimiv preobrat; danes so borčevske proslave ponovno del političnega mainstreama, nanje hodijo vidni predstavniki oblasti in vladajočih strank, doživljajo tudi izjemno pozornost medijev. Tisto, kar je ob osamosvajanju in nekaj let kasneje delovalo kot zgodovinski anahronizem, je vstalo od mrtvih. Vendar za precej visoko ceno: danes so borčevske proslave namenjene utrjevanju politične, predvsem pa ideološke platforme t.i. levice, govorniki na teh proslavah pa s svojo retoriko ne umirjajo ravno siceršnje polarizacije v Sloveniji. Po Janezu Stanovniku, ki je vodil Zvezo borcev pred leti in je redno grmel čez Evropsko unijo, zvezo NATO, zahodne imperialiste in kapitaliste, je borčevsko organizacijo prevzel Tit Turnšek, heroj posebne vrste, saj je po zadnjih podatkih petkrat ločen in šestkrat poročen.

Nasmejani Milan Brglez s strankarsko tovarišico Tanjo Fajon v veseli družbi cvička in deklet. (Foto: Facebook)

Ker se je vročekrvni Turnšek s svojimi nespametnimi izjavami v minulih letih večkrat po nepotrebnem zapletal v medijske škandale, je marsikdo prišel do zaključka, da bi bilo za tako množično in vplivno organizacijo, kakršna je Zveza borcev, v bistvu veliko bolje, če bi ji načeloval nekdo, ki premore toliko modrosti in političnega instinkta kot Milan Kučan. Poleg tega je bil zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije in prvi predsednik Republike Slovenije doslej že častni govornik na več partizanskih proslavah. Ljudje ga imajo radi, njegovi govori se zdijo precej bolj umirjeni od agresivne retorike sedanjega in predvsem bivših predsednikov borčevske organizacije.

Javorovica je znana tudi po prvomajskih proslavah. Na sliki evropska komisarka Violeta Bulc s črno limuzino.

Milan Kučan pa je bil častni govornik tudi na sobotni komemoraciji na Javorovici. Njegov govor je dovolj pomenljiv in sporočilen, da ga v celoti objavljamo v nadaljevanju. Gre namreč za zelo očitno predvolilno obarvan nastop, kjer kot vrhovna moralna avtoriteta levice sporoča, na kaj moramo biti pozorni na volitvah v Evropski parlament. Preden pa se lotimo njegovega govora, bi bilo do bralcev korektno, da jim na kratko predstavimo tudi Javorovico kot simbol oziroma mit. Obstajata namreč dve precej različni zgodovinski interpetaciji bitke, ki se je pod Gorjanci odvila 16. marca 1944, partizanska (komunistična) in domobranska (antikomunistična). Katera se vam zdi verjetnejša, se odločite sami.

Partizanska resnica

Iz doline se je proti ozemlju, ki so ga nadzirali partizani, valilo 400 do zob oboroženih vojakov, 14. esesovski policijski polk, ki se mu je priključilo še okoli 200 domobrancev. Skupaj torej 600 mož, ki so 16. marca 1944 zgodaj zjutraj obkolili hrib nad Pleterji. Del napadalcev je onesposobil partizansko zasedo, drugi pa se je v gosti megli in snegu brez težav pretihotapil do vasi Javorovica, kjer naj bi bil takrat bataljon Cankarjeve brigade. Operacijo je vodil nemški policijski častnik, uspešna pa je bila zato, ker partizani niso imeli obrambnega načrta in niso postavili dovolj straž. Kljub temu, da so imeli napadalci zgolj lahko pehotno orožje, branilci zaradi elementa popolnega presenečenja niso bili sposobni izvesti učinkovite obrambe. Vas, v kateri je pred vojno živelo okoli sto ljudi, je bila obkoljena, napadalci pa so pobili 113 partizanov, 33 so jih zajeli in le 16 naj bi se jih uspelo rešiti iz obkoljene Javorovice. Po partizanskih virih so domobranci zajete partizane postrojili, jim ukazali, naj se sezujejo, potem pa so jih postrelili z brzostrelkami. 

Propagandni vidik, ki se ga je poslužila partizanska stran, seveda ni mogel iz popolnega poraza narediti zmage, je pa lahko demoniziral zmagovalca kot barbarskega in zločinskega. Verjetno je to razlog, da so se pojavile informacije (govorice) o tem, da so se domobranci spravili celo nad mrtve borce Cankarjevega brigade in jih iznakazili ter oropali. Da so partizane, ki so se vdali, postrelili, domobranski viri ne zanikajo. Ne zanikajo niti tega, da so mrtvim partizanom pobrali orožje in boljšo obutev. Zanikajo pa, da bi trupla iznakazili.

Spomenik na Javorovici s častno stražo.

Javorovica, domobranska resnica

Nemci so v Novem mestu zbrali vod svojih vojaških policistov (okoli 40 mož) in 200 domobrancev 3. bojne skupine. Sredi noči se jim je uspelo prebiti na ozemlje, ki so ga nadzirali partizani in dobesedno neopaženo obkoliti hribovsko vasico Javorovica, ki se nahaja okoli 400 metrov nad Pleterji. Napad se je začel zjutraj, ko je bilo že svetlo, bitka pa je trajala slabo uro. Partizani - v Javorovici naj bi jih bilo 140 - so zaman poskušali izvesti umik, saj so bili povsem obkoljeni. Več kot očitno je bilo, da so jih presenetili v spanju, pri čemer domobranski viri (vir) namigujejo, da so prejšnji večer precej popivali, saj so na neki kmetiji zaplenili večje količine rdečega vina. Večer pred napadom je bila v Vrhpolju na vznožju Gorjancev dejansko prireditev s kulturnim programom in veselico, kar vključuje tudi hrano in bržkone tudi pijačo. Z drugimi besedami, domobranci kot vzrok za popolno odpoved obrambnega načrta na strani partizanov navajajo alkohol. Fantje so se ga zvečer napili in potem obležali ... kar se zdi možno, kajti drugače ni verjetno, da bi se pustili tako usodno presenetiti.

Kot smo že navedli, domobranski viri ne zanikajo, da so padlim partizanom pobrali orožje in boljšo obutev, se pa upirajo kakršni koli ideji o tem, naj bi mrtve partizane iznakazili. Trupla naj bi pokopali šele po treh dneh, ves ta čas pa so ležala pod milim nebom.

***

Partizanska in domobranska plat ene in iste zgodbe se razlikujeta, vendar ne tako zelo, da ne bi mogli priti do skupnega imenovalca. In sicer da so v tej bitki domobranci povsem razbili partizane, pri čemer ni bilo posredi nobenega izdajstva, pač pa - kot vse kaže - malce preveč veseljačenja. Pretiravali so sicer oboji, vsaj ko je govora o številkah. Partizani so navajali neprimerno višje število napadalcev, saj so samo tako lahko opravičili svoj popoln poraz, domobranci pa so poskušali zmanjšati svoje vrste (in nemško pomoč), ker bi tako njihova zmaga delovala še toliko bolj prepričljivo.

Če jo poskušamo gledati z nevtralnimi očmi, je Javorovica eden izmed neslavnih simbolov državljanske vojne, v katerih je šel brat nad brata, po koncu morije pa so si mojstri mitologije izmislili še kup literarnih dodatkov, da bi bila zgodba še hujša, še bolj kruta.

Govor Milana Kučana na Javorovici

"Kar se je zgodilo tukaj, se ne bi smelo zgoditi. Ne bi se smelo zgoditi na Javorovici, ne bi se smelo zgoditi drugje. Ne bi se smelo zgoditi nikjer. Pa se je vseeno zgodilo in se dogaja tudi danes. Danes smo ljudje bolj ali manj tihi opazovalci vojnih strahot, prizadeti in pretreseni, a nemočni, da bi vanje posegli. Politične elite, ki odločajo o vojni in miru, se iz preteklosti niso naučile, da so vojne njihov poraz. Ko spregovori orožje, modrost obnemi in besede utihnejo. Tako je bilo od nekdaj. Tako je bilo v vojni, v kateri se je zgodil zločin, ki se ga danes spominjamo. Tako je bilo v vojni proti Sloveniji in tako je tudi danes. Ali bo tako tudi jutri, je vprašanje, ki nas mora skrbeti. Gre za našo prihodnost, za prihodnost naših otrok, gre tudi za prihodnost planeta.

Človek ni nikoli doslej razpolagal z orožjem, s katerim lahko ogrozi in celo konča življenje na Zemlji. Velike orožarske korporacije v lovu za svojim dobičkom potiskajo svet v oboroževalno tekmo in v nov vrtinec hladne vojne. Svet je potisnjen v proces globalne porazdelitve interesnih sfer med velikimi nosilci gospodarske, finančne, vojaške in politične moči. Ureditev sveta, ki je nastala po 2. svetovni vojni, postaja preteklost. Mednarodni pravni red in ustanove, ki so bili ustanovljeni z nalogo, da ga varujejo in razvijajo, razpada. Nadomeščajo jih brezobzirni interesi velikih sil in korporacij, ki stojijo za njimi. Zdi se, da odločajo samo še razmerja moči in nič več načela in vrednote mednarodnega pravnega reda, ki je bil zgrajen na izkušnjah strahot 2. svetovne vojne, zato da bi človeštvu zagotovil mir in blaginjo. Na ustanovno listino Organizacije združenih narodov in Deklaracijo o človekovih pravicah, dostojanstvu in svoboščinah, ki naj mir zagotavljajo, je sklicevanja vse manj. Svet, v katerem nekaj sto ljudi razpolaga z več bogastva kot vse ostalo človeštvo, take ureditve očitno ne potrebuje.

Na resnost posledic razpadanja mednarodnih ustanov in mednarodne pravne ureditve je opozorila na nedavni varnostni konferenci v Münchnu tudi kanclerka Angela Merkel. Svet je očitno pred dramatičnimi spremembami. Razpad mednarodnih ustanov lahko pomeni, da bo svet ostal brez učinkovitih orodij, s katerimi bi lahko vplival na razvoj dogodkov in preprečeval možne konflikte.

Te nevarnosti še poglabljajo skrbi za okoljske probleme. Naravni viri planeta postajajo vse bolj predmet spopadov za monopole, zaradi neodgovornih posegov človeka v naravo in spregledovanja opozoril, da imata razvoj in gospodarska rast tudi svoje objektivne omejitve, pa je okolje že zdaj zelo ogroženo.

Čas, ki je pred nami, poln izzivov in negotovosti, je čas, ki od politikov in vseh nas državljanov zahteva streznitev. Prihodnost je povsem odprta, nepredvidljiva in vse prej kot samoumevna. Prinaša različne možnosti, tudi priložnosti. A niso vse dobre.

Kot vsak zrel narod, ki se zaveda svoje odgovornosti, moramo tudi Slovenci premisliti svoje mesto v svetu in ovrednotiti možnosti, ki jih imamo. Čas je, da slovenski politiki, tudi evropski poslanci, delujejo v interesu Slovenije in ne v interesu drugih držav, zavezništev in strankarskih sopotnikov v tujini.

S svojo državo Slovenci gotovo nimamo veliko vpliva na te spremembe, a to ne pomeni, da lahko odločitve o naši in o skupni usodi prepustimo drugim. Lahko in moramo se pripraviti na spremembe in se zanje tudi ustrezno usposobiti. Da bi to zmogli, moramo končno preteklost prepustiti zgodovini. Preteklost ne sme bremeniti politike in ji jemati moči za spopad z izzivi, ki jih prinaša življenje. Čas je, da se sprijaznimo s preteklostjo, takšno kot se je dogodila, in da je ne poskušamo popravljati ali spreminjati za nazaj. Takšna kot je, polna svetlih dejanj in tudi temnih strani, je naša in je skupna. Kvečjemu se kaže iz nje kaj naučiti.

Kar tačas potrebujemo, ni enotnost za vsako ceno in o vsem. Potrebujemo pa strinjanje glede temeljnih ciljev, ki bodo osmišljali naša prizadevanja. Za to potrebujemo močno socialno povezanost med nami na temelju vrednot, zapisanih v naši ustavi, z visoko stopnjo solidarnosti. Samo tako bomo zmogli. Potrebujemo solidarno družbo brez prevelikih socialnih razlik, v kateri bo spoštovano dostojanstvo slehernega človeka, brez poniževanj in žalitev; družbo, v kateri bo vsak človek zaželen ter solidaren in odgovoren do drugih in do skupnosti. Družbo, ki bo odgovorno gospodarila z naravo in jo varovala za prihodnje rodove. Je to želeti preveč? Morda, a druge dobre poti za prihodnost ne vidim.

Do streznitve in presoje, ali so taka pričakovanja res prevelika, nam ta čas pomagajo mladi ljudje. Ti so se odločili v večji meri vzeti svojo prihodnost v svoje roke. Želijo preprečiti, da bi mi, starejši, nepopravljivo pokvarili svet, ki jim ga zapuščamo. Včeraj so se pozivu 16-letne švedske dijakinje Grete Thunberg odzvali mladi učenci, dijaki in študentje po vsem svetu s protestom in svarilom pred grozečimi posledicami podnebnih sprememb in pred sprenevedanjem uradnih politik, takih, ki niso sposobne tvornega sožitja, ker se hranijo na konfliktih. Pridružili so se jim tudi mladi Slovenci. Ti so že pred dnevi na zasedanju otroškega parlamenta v državnem zboru povedali, da si želijo več besede pri odločanju, več posluha zanje, ker gre za njihovo prihodnost.

Mladi, nekateri še otroci, nam kažejo, v kakšni družbi živimo, postavljajo nam zrcalo. Vsak petek mlada Greta ne gre v šolo. Proteste bo nadaljevala. Kot David proti Goljatu. A neomajno.

Mladi imajo prav. Imajo vzrok za jezo. Tisto jezo, o kateri je pisal velik humanist in borec proti fašizmu, moj prijatelj Stéphane Hessel: jezo, ki naredi človeka bojevitega, ga sili k ukrepanju in ki se zlije v mogočen tok zgodovine, ki pelje do večje pravičnosti in večje svobode. Zjezite se in uprite, je mlade pozival ta veliki človek. Vendar boj za prihodnost ne sme ostati samo boj Grete Thunberg in njenih vrstnikov. V resnici namreč ponujajo pravo alternativo. Ta ni v orožju in v dokazovanju, kdo je sposoben večjega človeškega in materialnega uničenja. Edina alternativa je, da človeštvo svoje potenciale usmeri v razvoj okoljevarstvenih znanj in tehnologij. Predmet prestižnega boja med velesilami naj ne bo sposobnost za sejanje smrti, pač pa sposobnost za varovanje življenja in narave. Zahteva mladih je glas razuma in je vredna spoštovanja in podpore.

To je dolg naše generacije. Kot je bil dolg generacije naših staršev, da so se uprli zli usodi, ki so nam jo namenili fašistični in nacistični okupatorji. Stopili so v neenakopravni boj in ne glede na žrtve skupaj z demokratičnimi zavezniki zavarovali človeško civilizacijo pred uničenjem. Ta dolg je generacija naših staršev z bojem za svobodo in narodovo dostojanstvo častno izpolnila. Hvaležni ji moramo biti. Partizanski upor je ena najčistejših legitimacij, ki jih ima naš narod pred zgodovino.

O tem govorim zato, da se ne bi ponovili dogodki, kot je bil ta tukaj na Javorovici. Dogodek, ki se ne bi smel zgoditi. Govorim zato, da se tega spomnijo tudi kandidati za poslance evropskega parlamenta, ki jih bomo volili konec maja in zato, da bi prisluhnili jezi, ki je na noge dvignila mlade ljudi po vsem svetu. Pa tudi mi se spomnimo tega, preden bomo na voliščih zaokrožili številke pred imeni kandidatov. Del naše prihodnosti bo v njihovih rokah. Tukaj pokopanih junakov pa se spomnimo z dolžnim spoštovanjem in hvaležnostjo."