Oktobra 2008 sem bil slovenski veleposlanik v Londonu. Slovenija je zaključila predsedovanje Evropski uniji. Odnosi z Združenim kraljestvom so bili izjemno intenzivni in deležni zanimanja otoške javnosti. Naše veleposlaništvo je skupaj z britanskim zunanjim ministrstvom organiziralo predstavitev nove slovensko-angleške zgodovinske knjige "Slovenci v očeh imperija" s podnaslovom "Priročniki britanskih diplomatov na pariški mirovni konferenci 1919". Predgovora sta prispevala slovenski in britanski zunanji minister. Prva dva izvoda knjige je tedanji slovenski predsednik vlade pred začetkom evropskega predsedovanja podaril kraljici Elizabeti II. in tedanjemu britanskemu predsedniku vlade Brownu, ki sta ga gostila na uradnem obisku v Londonu.

Kaj imajo Britanci pravzaprav skupnega z našim, predvsem zahodnim sosedstvom? Knjiga je prvič objavila zaupne priročnike zgodovinskega oddelka britanskega zunanjega ministrstva, ki so jih diplomati Njenega veličanstva uporabljali na pariški mirovni konferenci po koncu prve svetovne vojne, ko so si Slovenci prizadevali za samoodločbo. Gre za zelo dobre, nevtralne opise stanj, silnic in antagonizmov na območju, kjer so se za prevlado rivalsko, za usode narodov in posameznikov zelo brutalno, po etničnem ali ideološkem principu, stikali interesi in načrti germanske, romanske in slovanske civilizacije. Britanci so dobro razumeli geostrateški pomen ozemlja, poseljenega s Slovenci in posledično številna prerivanja narodov na tem prostoru.

Že prvi zvezek navedenih priročnikov daje posebne poudarke slovenskemu ozemlju in njegovi strateški legi kot najhitrejši povezavi med Srednjo Evropo in Sredozemljem, med nemško govorečimi deželami in Jadranom. Veliko je želja po kontroli tega ozemlja. Seveda, ko gre za strateško lego, gre vedno tudi za interese marsikatere države. V tem primeru poleg nemških posebej italijanske. Eden od najpomembnejših priročnikov imperialnih diplomatov iz aprila 1919, ki obravnava tematiko tedanje Avstrijske Primorske z Istro, Goriško, Gradiščansko in Trstom, je še danes pomemben za razumevanje italijansko-južno slovanskih (jugoslovanskih) odnosov, pa tudi današnjih italijansko-slovenskih in celo slovensko-hrvaških odnosov – predvsem v luči urejanja morske meje med državama in slovenskih teženj po izhodu na odprto morje.

Območje na južni strani Alp, posebej slovenski poselitveni prostor, z izjemno strateško komunikacijsko, logistično in prometno lego, je bilo v zgodovini predmet številnih bitk, vojn in geostrateških interesov. Že Rimljani so tu branili svoje vzhodne meje imperija pred navalom barbarov, krvavi so bili pohodi Napoleonovih vojska, posebej krvavi so bili boji dveh svetovnih vojn in stalno premikajoče se, za Slovence skoraj vedno krivične meje med državami in narodi na tem teritoriju. Samo v prejšnjem stoletju naj bi bilo na tem prostoru najmanj petnajst mejnih delitev. V preteklem viharnem stoletju so Slovenci in Italijani težko sobivali. Delili sta jih celo obrambna sistema Alpski zid in Rupnikova linija.

Slovenci in Italijani po velikih vojnah

Kraljevina Italija je prvo svetovno vojno končala na zmagoviti strani antante. V vojno je v bistvu vstopila zaradi ozemeljskih teženj po Tridentinskem, Južni Tirolski, Istri in Kvarnerju, seveda z Goriško in Trstom, ki jih je opredmetila v tajnem Londonskem paktu leta 1915. Z razpadom Avstro-Ogrske po koncu vojne pa si je želela prilastiti znatno več ozemlja, celo tja do Ljubljane, a je - tudi zaradi srbskih prostovoljcev - ostala pri Postojni.

Italijanska diplomacija je na pariški mirovni konferenci nastopila zelo agresivno, s čemer je imel probleme celo ameriški predsednik Wilson, ki naj bi želel Dalmacijo prepustiti Kraljevini Srbov Hrvatov in Slovencev (SHS). Strateški cilj italijanske kraljevine je bil čim bolj oslabiti mlado jugoslovansko državo za čim večji vpliv in hegemonijo Italije na Balkanu. Za ta cilj je Italija sklepala tudi zavezništva s sosedami Kraljevine SHS, seveda na račun slednje. To je bil dolgo časa strateški temelj italijanske vzhodne politike.

Slovenci in Hrvati so bili v novi južnoslovanski državi po razpadu "ječe narodov" pred mnogimi težavami. Bili so na strani poražencev, saj so se borili proti silam antante na nemški strani. Na mirovni konferenci so zato nastopili v okviru delegacije Kraljevine Srbije, ki je bila na strani zmagovalcev. Velika težava je bila, da Kraljevina SHS še ni bila mednarodnopravno priznana država, imela je odprte mejne spore s kar šestimi sosedami, njeno ozemlje pa je štelo za del premagane Avstro-Ogrske in je bilo kot tako predmet delitve med zmagovalce.

Italija je močno pritiskala za povojne ozemeljske koncesije in s francosko-angleško podporo londonskemu sporazumu dosegla, da se o novi meji s Kraljevino SHS namesto na mirovni konferenci dogovori z bilateralnim sporazumom. S tem je bilo konec Wilsonovih načel o samoodločbi narodov, v skladu s katerimi bi morale meje potekati po jezikovno-etničnih mejah. Na konferenci v mestu Rapallo se je Italija obnašala kot velika sila s pogojevanji in diktatom za dosego strateških mej. Z Rapalsko pogodbo (1920) je dosegla mejo, ki je v novo italijansko domovino prenesla tretjino slovenskega etničnega ozemlja in četrtino prebivalstva. To pogodbo, ki je bila diktat v škodo Slovencev, je zelo oslabljena Kraljevina SHS, ki je želela s koncesijami obrzdati italijanski vpliv in pretenzije, sprejela v zameno za mednarodno priznanje.

Rapalska meja je bila tako za Slovence celo slabša od tajnega londonskega sporazuma.

Zgodovinsko sovraštvo do Slovencev

Slovenci na zasedenih in priključenih ozemljih na Goriškem, Notranjskem, Trstu, Istri in Primorskem so še pred nastopom fašizma nemudoma občutili strogo in nasilno politiko poitaljančevanja in raznarodovanja, ki ju je fašistični režim kasneje le še stopnjeval. Namesto multietničnosti Avstro-Ogrske je Italija vodila politiko enega jezika enega državnega naroda brez priznavanja manjšin. Upravno so Julijsko krajino razdelili na pokrajine, v katerih so bili Slovenci v manjšini, slovenščino pa prepovedali v javni rabi in šolah ter ukinili vsa slovenska društva.

Požig slovenskega Narodnega doma v Trstu, Gortanov in tržaška procesa proti slovenskim antifašistom so bili uvertura v slovensko trpljenje pod Italijani in tudi kasnejše krvave medvojne in povojne medsosedske dogodke druge svetovne vojne. Rapalska meja pa je po drugi strani vplivala na oblikovanje posebne uporniške, narodno zavedne zavesti in identitete med Primorci, ki je bila distinktivna od ostalega slovenskega občestva tudi v naslednji veliki vojni. Ne čudi, da so se prizadevanja Primorcev za samoodločbo in priključitev k matičnemu narodu tudi v obliki uporniške organizacije TIGR začela že takoj po italijanski zasedbi ob koncu prve svetovne vojne. S stopnjevanjem fašističnega nasilja so julijski Slovenci postali begunci – množično so se izseljevali iz slovenskih krajev pod Italijo v tujino ali v različne dele Kraljevine Jugoslavije (okoli 50.000). Slovenija se je iz zaostale pokrajine v Avstro-Ogrski preobrazila v industrijsko najbolj raziti del Kraljevine Jugoslavije.

Dejstvo, da je skoraj milijon Slovencev (približno 300.000) in Hrvatov po novi razmejitvi končalo v Kraljevini Italiji, da rapalski sporazum ne vsebuje nobenih določb o zaščiti etničnih manjšin oziroma obveznostih Italije do njih, ni bilo brez vpliva na razvoj kasnejših jugoslovansko/slovensko-italijanskih odnosov. Kot bi rekel italijanski zunanji minister grof Sforza: "Raven italijanske politične kulture je tako visoka, da takšne garancije sploh niso potrebne."

Slovenci so bili žrtvovani. Tudi v kasnejših sporazumih med obema vojnama se je zaščitilo samo italijansko manjšino na Hrvaškem v okviru jugoslovanske kraljevine. Slovenci so bili tako po prvi svetovni vojni razdeljeni med štiri sosednje države tako, da jih je v jugoslovanski Sloveniji v tem času živelo le slab milijon (!). Primorska je bila celo stoletje predmet geostrateških in tudi ideoloških interesov. Še danes je razdeljena.

Jugoslavija je v svojih različnih državnih oblikah določala svoje zunanje meje predvsem na račun slovenskega narodnostnega ozemlja, začenši s katastrofalno rapalsko mejo pred sto leti. Beograjsko vlado so takrat zanimale predvsem meje z Albanijo, Madžarsko in Bolgarijo. Vlada Kraljevine SHS je zato, da bi ubranila večji del Dalmacije, žrtvovala tretjino Slovenije. Trumbić, predsednik Jugoslovanskega odbora v Londonu, je že ob Rimskem paktu aprila 1918 v zameno za Dalmacijo brez vednosti Slovencev Italiji ponudil Trst in Gorico z Gradiško. V Rapallu je odstopil še več.

Rapalska meja in slovensko-hrvaški mejni spor

Tu lahko tudi pojasnimo, da so slovenske rapalske izgube mnogo let kasneje vplivale celo na odnose neodvisnih Slovenije in Hrvaške po razpadu SFRJ pri poizkusih določitve predvsem morske meje med državama in slovenskega teritorialnega izhoda na odprto morje. Slovenija je v pogajanjih o meji naivno pričakovala hrvaško spoštovanje slovenskih rapalskih žrtev, ki so omogočile Hrvaški, da je kasneje z mirovno pogodbo z Italijo po drugi svetovni vojni in Osimskimi sporazumi pridobila vse italijanske rapalske teritorije, kjer so živeli etnični Hrvati, in da je združila vse Hrvate v svoji državi. Tisoče Slovencev je na ta račun ostalo pod Italijo! Razočaranje Slovencev je bilo kar veliko, saj Hrvaška za taka pogajalska pričakovanja ni pokazala prav nikakršnega razumevanja, kar je državi še nekoliko oddaljilo.

Rapalsko mejo je Italija z okupacijo slovenskega ozemlja 1941 sicer pravno izničila. Po drugi svetovni vojni, v kateri je bila fašistična Italija poraženka, Jugoslavija pa zmagovalka, pa se je italijanska diplomacija na pariški mirovni konferenci trudila ponovno restavrirati vsaj rapalsko mejo z Jugoslavijo, češ da te meje niso določili fašisti z nasilnim napadom, temveč naj bi imela pravično mednarodno legitimiteto. Na mirovni konferenci so že veli vetrovi prihodne blokovske hladne vojne. Jugoslavija je kot zmagovalka sicer dobila pravico priključitve izgubljenih ozemelj z rapalsko pogodbo. Primorska je bila najprej razdeljena do rapalske meje na Cono A pod angloameriško upravo in Cono B pod upravo jugoslovanske vojske, ter Svobodno tržaško ozemlje (STO).

Z mirovno pogodbo z Italijo leta 1947 je Jugoslavija ponovno pridobila velik del Primorske. Ustanovljeno je bilo Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo razdeljeno 1954. Dokončno pa je bila meja med Italijo in SFR Jugoslavijo določena z Osimskimi sporazumi leta 1975, ki pa so zaščito obeh manjšin prepustili notranji zakonodaji podpisnic, po kateri je Italija slovensko manjšino uradno priznala šele z Zaščitnim zakonom leta 2001. V Italiji je ostalo približno toliko Slovencev kot v Jugoslaviji Italijanov. Slovenci smo ponovno izgubili poselitvena ozemlja v Benečiji, Reziji, Gorici in Kanalski dolini, Tržaško in Goriško, za razliko od Hrvatov, ki so uspeli zediniti vsa svoja etnična ozemlja, nekdaj odstopljena rapalski Italiji, kjer je živela hrvaška manjšina. Prvič v zgodovini so celo pridobiti Istro. Določanje meja namreč ni upoštevalo narodnih delitev znotraj Jugoslavije, saj so zavezniki Jugoslavijo obravnavali kot eno pogajalsko celoto. Slovenija je sicer ponovno pridobila svojo morsko obalo in morje, zunaj slovenskih (jugoslovanskih) meja pa je ponovno ostalo na desettisoče Slovencev. Ti tako že celo zadnje precej turbolentno stoletje živijo pod Italijo.

Stoletje sožitja v združeni Evropi?

Brez razumevanja stoletja zgodovine, ki pretežno ni bila prijazna do Slovencev in Italijanov, ni mogoče razumeti in vrednotiti niti sodobnih slovensko–italijanskih sosedskih odnosov, ki so danes usmerjeni v preseganje "rapalske" zgodovine in v prihodnost evropskega sodelovanja, katerega bistveni del sta tudi avtohtoni manjšini. Pariška mirovna pogodba (1947) in Osimski sporazumi so dokončno rešili mejno vprašanje med Slovenijo in Italijo, Helsinški sporazumi določajo nedotakljivost meja ali spreminjanje zgolj s sporazumom. To je bila pomembna pravna podlaga ob nastanku samostojne in neodvisne Slovenije.

Italija je danes prijateljska država, Schengen je naredil državno mejo med narodoma nevidno.

Drugo leto bomo obeležili stoletnico t.i. Rapalske pogodbe med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo. Ta skupaj s požigom slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920 simbolno označuje začetek stoletnega viharja medsebojnih sosedskih odnosov, katerega pobliskavanje lahko kljub začudenju zaznamo tudi še danes. Dogodki in dojemanja izpred stotih let determinirajo tudi današnje poglede in ravnanja. Predvsem nekatera italijanska. Ne sicer uradna, a "prikazen Rapalla" - podzavestno, nezavedno prepričanje, da gre za legitimna italijanska ozemlja - je še vedno in nehote prisotno nekje v splošnem italijanskem miselnem ozadju.

Tako se mi je velikokrat zazdelo v pogovorih z italijanskimi sogovorniki, ko sem bil slovenski veleposlanik v Rimu. Mnogim je bilo težko razložiti obstoj slovenske narodne skupnosti v Furlaniji – Julijski krajini in koncept pravic manjšine. Mogoče tako lažje razumemo, zakaj Italija tako počasi in mukoma izpolnjuje lastni zakon o zaščiti slovenske manjšine. In tako tudi lažje razumemo izbruhe, morda celo nenamerne, italijanskih politikov, ki še danes vzklikajo italijanskosti izgubljenih rapalskih teritorijev.

Bazovica in vsi italijanski predsodki

Zadnji primer je bil letos v Bazovici ob dnevu spomina ne eksodus in fojbe. A ni edini. Predsodki do "Slovanov", ki hlepijo po italijanskih ozemljih, so v politiki, seveda ne uradni, še prisotni. Tudi vrednotenje fašizma v današnji Italiji ni enoznačno negativno. Le upati gre, da bo zgodovinsko Poročilo Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956, ki ga je po dogovoru obeh vlad pripravila mešana skupina zgodovinarjev, nekoč skupno objavljeno. In prav zato sem kot veleposlanik leta 2013 pisal tedanjemu italijanskemu šolskemu in zunanjemu ministru Profumu in Terziju - pa tudi predsedniku italijanske republike Napolitanu - o selektivnem italijanskem spominu na fašistični teror, mešanju vzrokov in posledic. Predlagal sem jim, da zgodovinsko poročilo postane del skupnega spomina mladih skozi slovenske in italijanske šolske programe.

Italijanski anagrafski zavod, italijanske železnice in drugi državni organi v svojih evidencah še vedno vodijo italijanska "rapalska ozemlja", ki so danes v Sloveniji, v skladu z italijansko upravno-pokrajinsko ureditvijo in italijanskimi imeni krajev. "Rapallo" niti pri italijanskih državnih organih kljub protestom še ni upravno-pravno mrtev. Ne gre pozabiti, da so nekateri italijanski nacionalistični politični krogi - tudi tisti, ki so množično nasprotovali sklenitvi Osimskih sporazumov, ob razglasitvi neodvisne Slovenije poskušali znova odpreti vprašanje meje. Celo tedanji predsednik italijanske vlade Berlusconi se je zapletal v "duh Rapalla", kar so potem odločno zavrnile ZDA, ki imajo v Evropi pomembno vlogo že vse od pariške mirovne konference 1919 naprej. Američani so podprli ozemeljsko celovitost Slovenije v mejah SFRJ. In seveda Italija še danes ni dvignila denarja za odškodnine optantom po Rimskem sporazumu (1983) z luksemburškega fiduciarnega računa.

***

Danes seveda ne gre pretiravati z bojaznijo pred vrnitvijo italijanske "rapalske politike". Uradna italijanska politika danes nima nikakršnega namena spreminjati meje s Slovenijo. Želi si odličnega sodelovanja z nami. Protislovensko stanje v Furlaniji - Julijski krajini izginja. A pozornost vseeno ni odveč, še posebej v časih, ko se ravnotežja sil v svetu in Evropski uniji temeljito preoblikujejo. Evropski zgodovinski tokovi so majhne narode večkrat surovo premetavali. Populizem in nacionalizem dobivata v Evropi in tudi Italiji ponovni zalet. Prihodnost Unije ni povsem jasna. Včasih se zdi - kot že v zgodovini -, da tudi osrednja slovenska oblast in javnost razen splošnih predsodkov premalo razumeta dogajanja v svojem zahodnem sosedstvu in zamejstvu. Površinskost kaže polemika, ali imamo v Sloveniji praznik vrnitve ali priključitve Primorske.

To je motiv, da z Italijo gradimo še tesnejše prijateljske odnose, usmerjene v prihodnost sožitja v združeni Evropi. Manjšini sta dodana vrednost, saj poznata jezik in kulturo obeh narodov. Sta vezno tkivo med Slovenci in Italijani, sta bistveni del preseganja "prikazni Rapalla". Članstvo Slovenije v EU in zvezi NATO je prineslo bistveno kvalitativno spremembo v dialogu in odnosih z Italijo. Koncert prijateljstva in srečanje predsednikov Slovenije, Hrvaške in Italije 2010 je podalo temeljno usmeritev v razvoj dobrososedstva.

V času velikih globalnih in evropskih premikov mora Slovenija natančno spremljati in analizirati dogajanja in voditi aktivno zunanjo politiko, katere temelj je graditev odnosov enakopravnega in dobrega sosedstva. Evropska unija in njena uspešnost ter razvit dialog s članicami so za Slovenijo in njeno stabilno sosedstvo izjemnega pomena. Unija predstavlja duh sodelovanja, ne "Rapalla". Lahko zapišemo, da bi morebitni razpad EU na osnovi zgodovinskih izkušenj zelo verjetno pomenil velike težave manjše Slovenije prav v odnosih z večjimi sosedi. Prav tako članstvo v NATO, ki ima politične posledice tudi v dialogu s sosedi. Odnosi z ZDA so glede na njihovo vlogo v svetu, v Evropi po prvi in drugi svetovni vojni ter v zgodovini naših odnosov z Italijo izjemnega pomena. Prav tako odnosi z Britanijo po brexitu. V nemirnih časih je eden ključnih aparatov države, posebej majhne, diplomacija. Naša diplomacija predstavlja oči, ušesa, jezik in otip in celo možgane države v zaznavanju tujega okolja. Zato mora slovenska država lastni diplomaciji posvetiti ustrezno pozornost in jo razviti v visoko profesionalno in predvsem učinkovito, pripravljeno na nove izzive, ki bodo vplivali na naš razvoj in obstoj.

Pred sto leti so o nas odločali drugi. Naše meje so nam risali tujci. Nauk "Rapalla" je bil za Slovence, ki so bili objekt trgovanja, tragičen. Danes imamo svojo državo. Sami smo odgovorni zase. Slovenija je danes subjekt evropske politike. Naj se "prikazen Rapalla" izpred sto let, ki je bila za Slovence tako škodljiva, v Evropi ne prikaže nikoli več! Da bi z Italijo in drugimi sosedi živeli v prijateljskem sožitju nadaljnjih sto let. A za dosego tega moramo biti (skupaj) zelo aktivni.

Iztok Mirošič je nekdanji slovenski veleposlanik v Londonu in Rimu.