Philippe de Villiers je v svoji šokantni knjigi razgali preteklost Jeana Monneta, Roberta Schumana in Walterja Hallsteina, ustanovnih očetov Evropske unije. "Kaj če je bil necivilizacijski gen današnje Evrope že v DNK namena ustanovnih očetov?", se sprašuje de Villiers, ki je bil v Franciji doslej znan kot relativno zadržan do evropske ideje. Zanj je bila Evropska unija preveč hladna, preveč tehnokratska, preveč ločena od mesenih realnosti držav članic in uničevalna do nacionalnih identitet. Toda zdaj je svoje mnenje le še zaostril, iz skeptika se je rodil oster kritik. Vsega so krivi arhivski dokumenti in doslej še neobjavljeni dokumenti, ki jih je Philippe de Villiers odkril v povezavi s trojico najpomembnejših "fathers founders", torej ustanovnih očetov današnje Evropske unije: Jeanom Monnetom, Robertom Schumanom in Nemcem Walterjem Hallsteinom. Da sta Francoza Jean Monnet in Robert Schuman gojila močne simpatije do Anglo-Sasov, nikoli ni bila skrivnost. Kot tudi ni bilo skrito, da je bil leta 1901 rojeni Walter Hallstein državljan Tretjega rajha. To so dejstva. Toda za temi dejstvi se skriva mnogo več.

Smo Evropejci vedeli, da je bila ljubezen do Američanov, ki sta jo gojila Monnet in Schuman, tudi povsem koristoljubne narave? Da sta se stričku Samu podrejala zato, ker sta bila finančno odvisna od State Departmenta, ameriškega zunanjega ministrstva? A njuna skrivnost je vseeno manj problematična od okostnjakov v trdno zaklenjeni omari Walterja Hallsteina, prvega predsednika Evropske komisije in davnega predhodnika Jean-Claudea Junckerja.

De Villiers se je primera lotil z akademsko rigoroznostjo. Na 400 straneh, vključno z dodatkom, ki ga sestavlja okoli sto arhivskih in poučnih dokumentov, s katerih so umaknili stopnjo stroge zaupnosti, nekdanji poslanec Evropskega parlamenta trdi, da je pometel s sedemdeset let starimi tabuji, in pravi: "Povlekel sem nit laži in vse je prišlo." To je tudi naslov njegove knjige (atomske bombe, trdi): J'ai tire sur le fil du mensonge et toutest venu.

Philippe de Villiers je napisal knjigo, ki bo močno odmevala.

Hallstein, nerodni oče Evrope

Prvi predsednik Evropske komisije (1958), nemški akademik, ki so ga 1944. leta denacificirali Američani, je bil precej bolj vpleten v Hitlerjev režim, kot se je trdilo sedemdeset let: "Pravkar sem odkril zamrznjeno zgodovinsko delo, katerega naslov se v prevodu glasi Slovar osebnosti Tretjega rajha. Kdo je bil kaj pred in po letu 1945. To je plod 25-letnega natančnega raziskovanja nacionalnega socializma Ernsta Kleeja, vodilnega zgodovinarja nacističnega obdobja. Popisal je skoraj 4300 imen družbene elite med osebnostmi nacističnega režima, vključno s tistimi, ki so bili na pomembnih položajih po letu 1945".

Na strani 221 je de Villiers naletel na šok, imenovan življenjepisni podatki o Walterju Hallsteinu.

Hallstein, Walter. Odvetnik.

17.11.1901 Mainz.

Od 1927 Institut Kaiser-Wilhelm za zunanje in mednarodno zasebno pravo v Berlinu. 1930 profesor v Rostocku. Po Hammersteinu (Univerza Goethe) član Nacionalsocialistične zveze protiletalske zaščite, Nacionalsocialistične zveze za splošno blaginjo in Zveze nacionalsocialističnih pravnikov.

1941: Profesor trgovinskega prava, delovnega prava in gospodarskega prava v Frankfurtu, dekan. Po Heiberju (profesor, str. 360) ga je univerza zgodaj 1944. leta priporočila Zvezi nacionalsocialističnih profesorjev kot izurjenega nacionalsocialističnega uradnika s častniškim činom. 

Od aprila 1946 do septembra 1948: Rektor.

1950: Državni sekretar v kanclerjevem uradu;

1951, oddelek za zunanje zadeve. Predsednik Komisije evropske gospodarske skupnosti leta 1958.

Umrl 21.3.1982 v Stuttgartu.

Prepoznate oficirja na desni? To je Walter Hallstein, prvi predsednik Evropske komisije.

Kar je bolj problematično pri profesorju Hallsteinu, je aktivno sodelovanje v dveh drugih organizacijah. Več dokumentov, najdenih v zveznih arhivih v Berlinu in Koblenzu, potrjuje njegovo razmerje z nacionalsocializmom. Zvezo nacionalsocialističnih odvetnikov je leta 1928 ustanovil nacist Hans Frank in jo včlanil v Hitlerjevo stranko NSDAP, ki je leta 1936 postala Nacionalsocialistično pravno združenje, NS-Rechtswahrerbund (NSRB). Hans Frank je postal minister in guverner – ali bolje rečeno eksekutor – Poljske. Člani NSRB so veljali za "utelešenje nacionalsocialističnega pravnega mišljenja". 

Da bi mu pomagal pri nacifikaciji nemškega prava, je Hans Frank ustanovil Akademijo za nemško pravo. Walter Hallstein je bil ekspert v nekaterih izmed 45 delovnih skupin. Akademija si je prizadevala oblikovati "novo Evropo" z intenzivno "izmenjavo med fašističnimi in nacionalsocialističnimi 'pravnimi resnicami', ki so jih vzdrževali pravniki, ki so prakticirali znanost in pravno vedo". V veličastni postavitvi na rimski Kapitol se slavi zamrznjeno sintonijo (gr. syntonia soglasje, biti v soglasju) med fašizmom in nacionalsocializmom. 

Prva konferenca, ki jo je organizirala Komisija za italijansko-nemške pravne odnose, je bila v Rimu od 21. do 25. junija 1938. V uvodnem nagovoru je minister Hans Frank navduševal: "Mislite nemško, delujte nemško, izpovedujte svoje nemško bistvo in bodite ponosni, da ste Nemci! Raje umrite Nemci, kot da bi zanikali svoje nemške korenine! […] Samo Nemec je lahko nemške krvi, in samo nemška kri je lahko arijska kri."

Spomladi leta 1938 je Adolf Hitler obiskal zaveznika Benita Mussolinija v Rimu. Dogovorila sta se za ustanovitev bilateralne komisije, ki bi poskrbela za pravno pokritje njunih bodočih načrtov glede Evrope. Čez nekaj tednov se je komisija sestala v Rimu, v delegaciji nemških nacističnih pravnikov pa je bil tudi Walter Hallstein. Ironija usode bo Hallsteina dvajset let kasneje pripeljala nazaj v Rim, kjer bo v imenu posthitlerjevske in denacificirane Zvezne republike Nemčije podpisal pogodbo o ustanovitvi Zveze za premog in jeklo, kasnejše Evropske unije.

Hallsteinov osebni vložek v zadeve Reicha je dobil nov zagon 23. januarja 1939 v pivovarni Mahn & Ohlerichs v Rostocku z njegovim predavanjem Pravna oseba velike Nemčije. Pred uniformiranim občinstvom, izhajajočim iz nacistične doktrine – minister, več vodilnih oseb iz stranke in Wehrmachta, lokalni politiki, univerzitetni kolegi in študentje – je bodoči arhitekt Evropske unije s svojim nosljavim glasom pojasnil: "Tvorba velikega nemškega rajha ni samo politično dejstvo, dejanje Führerjevega univerzalnega duševnega obzorja, je tudi zgodovinski in zakoniti dogodek izrednega pomena, eno tistih dejanj, ki spreminjajo zemljevid Evrope in se odzivajo na staro željo narodov … je tudi zgodovinski in pravni dogodek izrednega pomena. Nič več ni potrebno samo obnoviti propadajočo staro hišo, temveč gledano širše, zgraditi novo stavbo za naraščajočo družino."

Evropska nadnacionalna ideologija je tu, s to veliko namero v mislih. 

Profesor Hallstein je bil član Nacionalsocialistične učiteljske lige (NSLB).

Leta 1941 je dekan Hallstein postal direktor Frankfurtskega instituta primerjalnega prava. Dozentenbund (Zveza docentov) je četrta nacionalsocialistična organizacija, s katero se je Hallstein dejavno povezal. To je zveza nacionalsocialističnih profesorjev, ki jo je leta 1935 ustanovil Rudolf Hess in jo priključil NSDAP, ki je politično kontrolirala univerzitetni pouk in, seveda, imenovanja.

Leta 1943 je Hitler ukazal ustanoviti nacionalsocialistični poveljniški korpus (NSFO), za poučevanje vojakov o nacionalsocializmu, da bi se borili do smrti. V smislu političnega nadzora, pridigarjev in ovaduhov so bili podobni Stalinovim političnim komisarjem Rdeče armade. 

Kako se je lahko Hallstein znašel na seznamu petnajstih oficirjev za nacionalsocialistično usposabljanje, ki jih je predlagala univerza v Frankfurtu? Profesorja Hallsteina je resnično očarala vojska. Z Wehrmachtom iz Rostocka in Frankfurta do Mississipija – Hallstein ni skoraj nikoli nehal poučevati vojakov, s tem je zadovoljeval dve svoji strasti: pravo in uniformo. Če ta "pionir" nadnacionalne integracije, neznan splošni javnosti, ni eden tistih redkih, katerih imena ni na eni od zgradb Evropske četrti, je tako morda enostavno zato, ker je bil neroden oče Evrope, čigar preteklost bo očitno šele zdaj počasi priplavala na površje.

(Se nadaljuje)

(povzeto po Le Figaro)