Leta 1955 je Robert Schuman postal predsednik Evropskega gibanja, vplivne mednarodne skupine, ki je promovirala evropsko integracijo. Gibanje, ki so leta 1948 ustanovili na kongresu v Haagu, ima sedež v Bruslju. Monnet se je na isti datum odločil ustanoviti Akcijski odbor za združene države Evrope, medtem ko je Henri Frenay, nekdanji borec francoskega odpora, predsedoval Evropski zvezi federalistov. Kako so financirali svoja gibanja Obstajajo namreč dokumenti o nečednih poslih: denar je redno pritekal, in to ne v majhnih zneskih. 24. julija 1957 je Monnet pisal prijatelju Shepu Stoneu, bivšemu obveščevalnemu častniku, pomembnemu predstavniku Fordove fundacije, ki sta ga State Department in CIA pooblastila za izplačila. Monnet je iskal dotacijo v višini 100.000 dolarjev (786.800 evrov v 2018!). Nekoliko pozneje je prejel telegram svojega prijatelja Shepa Stonea: izplačani znesek bo 150.000 dolarjev (1.180.000 evrov v 2018)!. 23. januarja 1958 je pričakovano pismo prispelo na Avenijo Foch – tajnik ni ubogal navodila, naj ga zažge. V glavi dopisa je znak banke Chase Manhattan, namenjeno je Jeanu Monnetu.

Najbolj resna stvar pri ameriških denarnih plačilih Jeanu Monnetu je to, da so obstajala protiplačila … Naletimo na isti majhni svet – predsednik banke Chase Manhatthan ni nihče drug kot John McCloy, oficir, odgovoren za Alžirijo (pomočnik ministra v vojni, leta 1943 je organiziral prihod Jeana Monneta v Alžir, nato je v kabinetu Franklina Roosevelta zastopal ameriške interese pri Giraudovi administraciji), ki je postal visoki komisar v Nemčiji, nato pa leta 1958 predsednik Fordove fundacije. Človek iz obveščevalnega, upravnega in bančnega sektorja, tesen Monnetov prijatelj in njegov sopotnik. 

To ni samo dodatek. Tudi drugi, neameriški viri so na dokumentih, majhni zneski: 10.000 dolarjev leta 1965 (69.600 evrov leta 2018), 20.000 leta 1966 (136.500 evrov leta 2018). Ameriška pomoč 150.000 dolarjev je namenjena za vračilo teh skromnih zneskov. Torej večina Monnetovih virov prihaja iz Združenih držav. Preudarno ustanovi Dokumentacijski center za večjo diskretnost in da ne bi pritegnil pozornosti. Toda center je odvisen od odbora. Je samo lupina oz. poštni nabiralnik na istem naslovu. Monnetov center je v veliki meri odvisen od financiranja ACUE (American Committee on United Europe), ameriškega javnega in zasebnega sektorja. Toda to še ni konec vplačil. Monnet se jih bo navadil. Nova subvencija bo prišla leta 1960, naslednjih 150.000 dolarjev (1.381.034 evrov v 2018). Tretje nakazilo bo izplačano 8. januarja 1963, spet 150.000 dolarjev. To bo še posebej dobrodošlo, ker bo Monnet z njim financiral svoje lobiranje za nevtralizacijo Elyséejske pogodbe, sklenjene med francoskim predsednikom (De Gaulle) in nemškim kanclerjem (Adenauer), ki je prva položila temelje za pristno politično sodelovanje na področju zunanjih zadev, obrambe, izobraževanja in mladine med Francijo in Nemčijo. Washington ni želel take Evrope, Evrope držav. 

Nemški kancler Konrad Adenauer (desno), Jean Monnet in Walter Hallstein. (Foto: Erich Lessing)

Sabotaža, izpeljana preko Jeana Monneta, je spremenila potek zgodovine: poleg diplomatov, ki so ob tej priložnosti prišli posebej iz Washingtona, in tistih z bonnske ambasade, je Monnetov odbor odigral bistveno propagandno vlogo med nemškimi poslanci, da sta bili k Elyséejski pogodbi, ki jo je ratificiral nemški Bundestag, dodani znameniti preambuli – atlantska in nadnacionalna, in jo s tem osiromašil za njeno resnično evropsko filozofijo. 

Četrto donacijo so Američani odobrili leta 1964. Odbor postaja vedno bolj odvisen od ameriškega denarja, Evropska skupnost obstaja že sedem let. Celotni znesek je 600.000 dolarjev, 60 milijonov starih frankov (4.4 milijona današnjih evrov). Leta 1966 je Center prenehal z operacijami. 

Najresnejša stvar glede teh plačil je, da obstajajo kompromisi. Ta denar ni zastonj. So ameriški ukazi, ki jih je treba poslušati: seveda so to lobiranja, propagandne operacije ipd. Tu je tudi običajna preskrba preko "poročil o dejavnostih" z zaupnimi ali celo tajnimi informacijami, ki naj bi ameriški diplomaciji zagotovile dragocene informacije, vse pod krinko poslovnih skrivnosti.  

Monnetov dokumentacijski center tesno sodeluje z Evropsko skupnostjo, predhodnico današnje EU. Tajne informacije, zbrane v Bruslju, prečkajo Atlantik in končajo v Washingtonu. Monnet tako uteleša stranko iz tujine, kajti to je očitno mimo zunaj pravil vladavine prava, brez vednosti Quai d'Orsaya. Vse te dragocene, celo neprecenljive informacije, ki zadevajo evropsko "energetsko politiko" in evropsko "stopnjo odvisnosti od zunanjega sveta pri ključnih surovinah", "združitev vodilnih delavcev", je področje ad hoc skrivnih kartotek, ki jih odpremljajo v svežnjih, in berejo, preučujejo ter uporabljajo v Ministrstvu za zunanje zadeve v Washingtonu.

Po drugi strani je Robert Schuman odšel s svojo skrivnostjo. Nikoli ni začutil potrebe, da bi omenil finančno podporo v letih od 1955 do 1966, ko je predsednik Evropskega gibanja. Zaradi ponižnosti, skromnosti ali iz skrbi, da bil diskreten in zvest besedi, ki jo je dal svojim volivcem, ki so zahtevali popolno zaupnost pretoka sredstev? V izmenjavi pisem – na srečo jih je pred uničenjem rešila malomarna oseba v tajništvu, ki ni upoštevala navodil – se je pokazala gola resnica. Vemo, da so Američani želeli "združitev Evrope", toda Evropejci so bili tisti, ki so prosili za denar. 

V pismu Williama Fosterja, predsednika Ameriškega odbora za združitev Evrope, ki ga je poslal Schumanu, predsedniku Evropskega gibanja, ameriški pisec poudarja: "Minilo je samo desetletje, odkar so general Donovan in njegovi sodelavci v New Yorku ustanovili Ameriški odbor. To smo naredili na predlog skupine evropskih voditeljev …"

Leto 1960. Ameriški odbor bo razmislil o začasni ustavitvi svojih vplivnih dejavnosti in posledično tudi nakazil. 8. maja 1960 je Schuman pismeno odgovoril svojemu dobrotniku: "Želim se vam zahvaliti za dejavnosti Ameriškega odbora za Združeno Evropo v minulih desetih letih." Spomnil je, da so - zahvaljujoč rednim nakazilom ameriškega denarja - "Evropske skupnosti zelo napredovale v preoblikovanju mišljenja". Odleglo mu je, ker Ameriški odbor ne bo ukinil financiranja, ampak ga bo samo začasno ustavil. 

"Resnično," je dejal, "bomo morali okrepiti delovanje v prid ustanovitvi resnične politične skupnosti. Pogoji v vašem pismu mi zagotavljajo, da bomo pozneje lahko spet pozvali k sodelovanju Ameriški odbor za Združeno Evropo." Po njegovih besedah je tako zaradi tega, ker bo Evropsko gibanje sprožilo kampanjo za funkcionalno integracijo, s katero se bo znebilo nacionalnih demokracij; zato je sreča, da Ameriški odbor ne bo končal s svojimi aktivnostmi. 

Bivši minister Schuman se je zahvalil dvema – najprej generalu Donovanu, nekdanjemu direktorju OSS – prvi ameriški tajni službi – ustanovitelju agencije CIA in nekdanjemu predsedniku in ustanovitelju Ameriškega odbora. Zahvalil se je tudi Paulu Hoffmanu, bivšemu članu OSS, predsedniku Fordove fundacije in nekdanjemu predsedniku Evropske komisije za sodelovanje.  

Podrejenost Roberta Schumanova ljudem iz obveščevalne službe tuje sile – čeprav koristne zaveznice – je bila popolnoma prikrita.

KONEC

(povzeto po Le Figaro)