Prav nič se ne šalim. Res bom volil Levico oziroma s preferenčnim glasom konkretno njenega šefa Luko Mesca. Tudi vsem, ki jih poznam, bom svetoval, naj naredijo enako. V telefonskem imeniku imam okoli 3.000 kontaktov. Na Facebooku nekaj manj, na tviterju pa 7.000. Če upoštevam še to, da portal+ mesečno prebere med 50.000 in 80.000 različnih ljudi, sem lahko zmerno optimističen. Že če se bo vsak drugi ali tretji bralec strinjal z mojim razmišljanjem in argumenti, nam lahko uspe. Luka Mesec kot evropski poslanec bi bilo vsekakor sladko maščevanje vsem, ki se delajo norca iz države, ekonomije, zgodovine in predvsem iz nas, svobodnih državljanov.

Stranka, ki jo vodi koordinator Mesec, je sicer le eden bolj izstopajočih simptomov hude bolezni, ki je napadla to državo. Poveličevanje demokratičnega socializma - mimogrede, sintagma je contradictio in adiecto, torej protislovje - in čedalje bolj razširjena mantra, češ da podnebne spremembe zahtevajo tudi čim prejšnje sistemske spremembe, sicer bo po nas, dobita v Sloveniji čisto drugo konotacijo kot denimo na Danskem ali v Nemčiji. Govorjenje, kako da je bilo včasih, se pravi v socializmu, bolje kot danes, se morda komu zdi noro, vendar je bistvo teh manipulacij precej bolj perfidno. Ni namreč pomembno, kakšno je bilo dejansko življenje občanov v zlati dobi jugoslovanskega socializma (z redukcijami elektrike, boni za gorivo, pomanjkanjem pralnega praška, olja, kave in še marsičesa), ampak je pomembno edino to, v kaj ljudje verjamejo. In Slovenci verjamejo v marsikaj. Tudi v votlo zemljo in chemtrailse. Če jih na tisoče ali celo desettisoče verjame takšnim oslarijam, potem si lahko predstavljate, kako nekritično šele sprejemajo resnice o dobrem socializmu in srečnem človeku, ki ga sistem nikoli ni zatiral ali ga na kakršen koli poniževal.

Obnorelost za socializmom, nostalgija po SFRJ in ostro zavračanje zahodnega imperializma, kapitalizma in globalizacije so v Sloveniji dejansko presegli vse meje in postali svojevrsten fenomen. Nikjer drugje v nekdanji skupni državi ni takšne jugonostalgije kot prav v Sloveniji. Pa bi bila, vsaj tam, kjer ljudje po vseh vojnah in drugih krizah dejansko slabo živijo, povsem normalna. Vendar je ni. Slovenci pa kakor da bi bili obsedeni s Titom in njegovim obdobjem. Če bi iz tega naredili turistični biznis, bi bilo to inteligentno. A ker gre za dejansko slepo zaverovanost in več kot očitno pranje možganov, se lahko zgolj vprašamo, kje se bo ta norišnica končala. Če bi politika, ki podpira takšno norčevanje iz zgodovine, tudi na prihodnjih volitvah dobila visoko podporo in morda celo formalno postala vladna, potem bomo kot država verjetno propadli. Nekatere ideje, ki jih že danes zagovarja Levica, bi pomenile izstop iz zveze NATO, po možnosti tudi Evropske unije, ponovno nacionalizacijo, izgon tujega kapitala in tako dalje.

Ne razumite me narobe, nič ni narobe, če obstaja parlamentarna stranka, kakršna je Levica. Bolje, da se derejo v državnem zboru, kot da zažigajo izložbe in uničujejo Jankovićevo najlepše mesto na svetu. Toda hudo narobe je, če stranke, ki načeloma niso radikalne, zaradi političnega oportunizma in pragmatizma Levico potrebujejo za vladanje, ob tem pa ji za njene usluge in podporo dajejo visoke koncesije. Takšen način vladanja, kakršnega je vpeljal Marjan Šarec, pelje v vedno nova popuščanja in odpovedovanja. Nobenega racionalnega razmisleka glede gospodarskih kazalcev in napovedi ohlajanja, nobenih varčevalnih ukrepov ali predvidenih reform, s katerimi bi lahko pravočasno odreagirali na novo recesijo in preprečili deja vu izpred osmih, devetih let. Kot da gledamo tisto znamenito ameriško komedijo Groundhog Day, kjer se ves čas ponavlja en in isti dan. 

O tem, kako strahotna je degradacija slovenske politike, znotraj katere je Levica posebna kurioziteta, kažejo že kandidatne liste nekaterih strank za volitve v Evropski parlament. Zadnji primer je včerajšnje razkritje kandidatne liste Stranke modernega centra, kjer so sami relativno neznani obrazi. Kot da bi se nekdo cinično ponorčeval iz slogana "novi obrazi" in namesto njih ponudil "neznane obraze". A vse to je po svoje logično, kajti z vsakim sklicem državnega zbora se srečamo s fenomenom neznancev, ki na Šubičevo 4 hodijo štiri leta hodijo pritiskat na glasovalno napravo po diktatu svojih strank, ob tem pa praviloma nikoli javno ne izstopajo. Če smo pošteni, potem moramo priznati, da imajo pri izboru takšnih anemičnih predstavnikov ljudstva še posebej smolo vladne stranke. Oziroma tudi ne, kajti morda jim ustrezajo poslanci, ki nič ne sprašujejo, nič ne parlamentirajo in nič ne polemizirajo, pač pa zgolj pritiskajo na tipke in ubogajo, kar jim rečejo.

Seveda takšen parlament nima nič skupnega s parlamentom, kakršnega smo nekoč že imeli (1990-2008) in kakršnega bi potrebovali tudi danes. Takšen "kastriran parlament" kot ga imamo, je pravzaprav le transmisija izvršilne veje oblasti, saj s pomočjo parlamentarnega valjarja uveljavlja voljo vlade oziroma političnih strank, ki sestavljajo vladno koalicijo. Opozicija je večinoma le za okras in ne more spremeniti takorekoč ničesar.

Če se vrnemo k evropskim volitvam, za katere nas vsi nenadoma prepričujejo, da so najpomembnejše v zgodovini evropskega parlamentarizma: ne glede na ves direndaj, svareče besede ali moraliziranja bo volilna udeležba med 20 in 25 odstotki, zmagovale pa bodo stranke z najbolj zvesto in disciplinirano volilno bazo. Kdo so to, je znano. SDS, SD, LMŠ in NSi imajo zagotovljene poslance, verjetno tudi Levica in morda celo Desus. Da bi Levica res dobila svojega prvega evropskega poslanca in da bi to postal njen šef Luka Mesec, je poseben projekt, v katerega se po mojem splača vložiti nekaj energije. Jaz sem za vsak primer že danes napisal komentar na to temo, svojo tezo, da se bomo Levice znebili tako, da njenega predsednika za naslednja štiri leta pošljemo v Bruselj, pa bom po potrebi ponavljal vse do nedelje, 26. maja ...