Dva ključna igralca na področju zunanje politike, ki vsak na svoj način spodkopavata diplomacijo Republike Slovenije, sta Miro Cerar in Borut Pahor. Prvi v vlogi zunanjega ministra, drugi kot predsednik republike v drugem in poslednjem mandatu. Cerarjeva zgodba je deloma povezana z njegovim statusom v vladi Marjana Šarca: na Mladiko, sedež slovenskega zunanjega ministrstva, je prišel vedriti, kot pravijo. Že na začetku je dal zaposlenim vedeti, naj ga po nepotrebnem ne vznemirjajo, saj se je na novo delovno mesto prišel odpočit po naporni premierski funkciji. Da bi zmanjšal pritisk nase, je v svoj ožji kabinet pripeljal toliko ljudi, kot jih ni še noben njegov predhodnik. Ekipo je namreč povečal za 40 %, tako da je bilo 1. marca v Cerarjevem kabinetu zaposlenih kar 10 javnih uslužbencev (za primerjavo: 1. marca 2018, torej pred enim letom, je bilo v ožjem kabinetu njegovega predhodnika Karla Erjavca zaposlenih šest ljudi). 

Deseterica zaposlenih v ožjem kabinetu ministra pomeni več ljudi, kot jih je imel pri sebi denimo Dimitrij Rupel v času  predsedovanja Evropski uniji. Miro Cerar je tako v svoj kabinet pripeljal Stojana Pelka (novi vodja kabineta, potem ko je dal prejšnji, Gregor Krajc, na začetku leta precej nepričakovano odpoved in odšel v gospodarstvo), Roberta Krmelja, Tadejo Forštner Perklič, Špelo Lajmiš, Miriam Tereso Možgan, Tineta Rusa, Klemna Babnika, Mojco Čukajne, Nejca Šporina in Ano Barbaro Štrukelj. Vsa ta ekipa skrbi za to, da bi minister za zunanje zadeve lahko kvalitetno opravljal svoje delo. V ožji kabinet ne sodita oba Cerarjeva državna sekretarja, Dobran (Pentovski) Božič in Simona Leskovar. Prvi je bil nekoč načelnik generalštaba Slovenske vojska in potem direktor vladnega Urada za varovanje tajnih podatkov, ko je bil Cerar premier. Zanimivo je tudi to, da je bila Mateja Božič, žena Dobrana Božiča, tradicionalno blizu SDS (v času Janševe vlade je postala članica uprave Kapitalske družbe, članica nadzornega sveta Petrola, članica uprave Telekoma itd.).

Zunanje ministrstvo vodita Dobran in Simona

Državna sekretarka Leskovarjeva je javnosti manj znana, v Mladiki je zaposlena že dve desetletji in je bila pred tem veleposlanica na Japonskem. Zlobni jeziki pravijo, da je nekoliko pomlajena kopija bivše Cerarjeve partnerke Vesne Arnšek. Oba državna sekretarja sta zaradi Cerarjeve pogoste odsotnosti postala ključna protagonista zunanjega ministrstva, kar se negativno pozna tako glede vzdušja kot glede dela na ministrstvu. Kljub temu da je bil Miro Cerar od začetka leta po uradnih podatkih z dela odsoten le štiri dni (razlogi za to so to varovani osebni podatki), ga po naših informacijah na ministrstvu ni čutiti. Ko smo njegov kabinet povprašali, koliko ur dnevno je gospod Cerar v povprečju prisoten na ministrstvu v stavbi Mladike, so nam pojasnili, da "kot vsi drugi kolegi ministri in ministrice v vladi tudi zunanji minister opravlja svoje delo in naloge daleč čez običajen delovni čas: od zgodnjega jutra do poznega večera, na službenih poteh v tujini in prek številnih kanalov komuniciranja tudi v poznih urah in preko vikenda".

Cerarjeva državna sekretarka Simona Leskovar. (Foto: MZZ)

Naši viri z ministrstva ne glede na takšne in podobne pocukrane fraze opozarjajo, da je ključni problem Mladike pod Cerarjem pomanjkanje njegove avtoritete; ker v hiši ni čutiti šefa, so odnosi slabi, pravzaprav najslabši doslej, diplomatska mreža je prepuščena sama sebi, ne ve se, kdo je odgovoren za strateške odločitve ipd. Minister je celo napovedal, da ga letos ne bo na tradicionalnem posvetu slovenske diplomacije, kar bo zagotovo sprožilo še več negodovanja. Tako slabo, kot je danes na ministrstvu, nam je potarnala diplomatka, ki ni želela biti imenovana, ni bilo še nikoli. Dve leti pred predsedovanjem Evropski uniji se zdi vse skupaj kot slaba šala.

Se našemu predsedniku fučka?

A če pri Cerarjevih vladata apatija in kaos, je v predsedniški palači streljaj stran čutiti zadovoljstvo. Borut Pahor namreč nikoli ni skrival, da ga zunanja politika še kako mika, ustavne pristojnosti gor ali dol. In ker aktualnega premierja Šarca mednarodni odnosi ta hip prav nič ne zanimajo - zadnji dokaz njegove popolne nezainteresiranosti nad zunanjo politiko je tudi nonšalantna zavrnitev možnosti, da bi konec meseca nagovoril poslance Evropskega parlamenta -, v Mladiki pa kot rečeno pogrešajo aktivnega oziroma mentalno in fizično prisotnega ministra, je Pahor z veseljem pograbil priložnost, ki se mu je ponudila. Začel je aktivno posegati na področje zunanje politike, pri čemer ga dejstvo, da teče njegov zadnji predsedniški mandat, očitno motivira pri drzni hoji po robu njegovih ustavnih pooblastil. Kajti v zadnjem času je v funkciji predsednika republike večkrat sprejel zelo problematične odločitve, kar po mnenju poznavalcev razmer teoretično že pomeni prekoračitev z ustavo določenih pristojnosti.

Pri Pahorju so ta hip ključni trije svetovalci, Boštjan Žekš (78 let), France Arhar (70 let) in Ernest Petrič (82 let). Slednji je predsednikov svetovalec za zunanjo politiko (mimogrede, Pahor ima v kabinetu osem sodelavcev, kar je petina manj kot Cerar), ki funkcijo opravlja neprofesionalno. Pred kratkim so se pojavili očitki, da naj bi Petrič poskušal lobirati za svojo hčer Ano Polak Petrič, visoko predstavnico Republike Slovenije za nasledstvo, ki jo je zanimal veleposlaniški položaj v Tokiu. Pred podobnimi očitki se bo znašel predsednik Pahor v primeru svojega dolgoletnega svetovalca za zunanjo politiko Marka Makovca, ki ga po naših informacijah zanima veleposlaniški položaj v Zagrebu.

Lansko srečanje Treh morij v Bukarešti: Pahor pravi, da so Ljubljano predlagali drugi ...

Pol milijona evrov za Tri morja?

Ključni mednarodni dogodek, za katerega je "zaslužen" Pahor, bo letos četrto zasedanje Iniciative Tri morja (The Three Seas Initiative) v Ljubljani. Kljub temu, da je ideja za to po naših informacijah zrasla na predsednikovem zelniku, je uradno stališče Erjavčeve, da je Ljubljano formalno predlagal gostitelj lanskega zasedanja te pobude v Bukarešti, romunski predsednik Iohannis, s tem pa sta se strinjala tudi hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović in poljski predsednik Andrzej Duda. Na naše izrecno vprašanje, če je predsednik Pahor za organizacijo tega vrha predhodno pridobil soglasje Vlade Republike Slovenije in se je pred tem posvetoval z vlado oziroma MZZ, smo iz Pahorjevega kabineta prejeli precej dolgovezen odgovor, v katerem so ponovili, da je bilo "predsedniku Pahorju ... formalno ponujeno gostiteljstvo na samem vrhu v Bukarešti".

Po naših informacijah to ne drži povsem - neformalna ponudba je prišla s strani našega predsednika, problema, ki se s tem v zvezi pojavljata, pa sta dva: eden je povsem formalistične (legalistične) narave, drugi pa - finančne. Predsednik Pahor ni kreator in izvajalec zunanje politike, prav tako pa nima dovolj velikega proračuna, da bi lahko pokril strošek srečanja Treh morij v Ljubljani, zato bo morala na pomoč priskočiti vlada z okoli 500.000 evri (kolikor naj bi stala organizacija dogodka).

Pri Pahorju so se pohvalili, da bodo v Ljubljano junija prišli predsedniki Poljske, Hrvaške, Bolgarije, Litve, Latvije, Romunije, Madžarske, Slovaške, Estonije, Češke, Avstrije in Nemčije, vabljena pa sta tudi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in "visoki predstavnik ZDA". Lani je v Romuniji sodeloval Rick Perry, državni sekretar za energijo, letos bi v Ljubljani radi videli ameriškega državnega sekretarja Mikea Pompea.

Pompeo naj bi načeloma lahko prišel v Slovenijo, če se do junija odnosi z Washingtonom ne bodo ponovno poslabšali.

Predsedniška suita v Kimberly hotelu (New York) stane razumnih 1500 dolarjev na noč.

Za konec pa še zgodba o Pahorjevem obisku New Yorka v prihodnjih dneh, ko se bo naš predsednik republike udeležil posebnega zasedanja OZN na temo klimatskih sprememb, kamor je Pahorja povabila Maria Fernanda Espinosa Garcés, predsedujoča Generalni skupščini OZN. Pahor naj bi v New Yorku ostal "predvidoma tri delovne dni", so sporočili iz njegovega urada, v okviru tega obiska bo imel nastop na osrednjem panelu, sodeloval pa bo tudi v delovnem omizju z avstrijskim predsednikom Van der Bellenom in predsedujočo OZN.

Smisel potovanja v New York, kjer naj bi Pahor "predvidoma opravil tudi nekaj bilateralnih srečanj" (doslej je potrjen le avstrijski predsednik, če odštejemo fototermin z generalnim sekretarjem OZN Antóniom Guterresom), je težko razvozljati. Srečanje vsekakor ne sodi med najpomembnejše "podnebne" sestanke, kakršne smo videli doslej. Zakaj torej tako dolgo bivanje, ki se utegne iz "predvidoma treh delovnih dni" hitro raztegniti na pet oziroma cel teden? To, da bo Pahor spal v hotelu Kimberly na Manhattnu, ki je bil od predlaganih ponudb najcenjši, ne spremeni dejstva, da mu kdo ne bo očital predsedniškega turizma ...