V sredo je "odjeknila" novica, da je nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga (SDH) dosegel sporazum s predsednico uprave Lidio Glavino o "predčasnem odhodu" iz uprave. Toda presenečenje je v bistvu odveč, saj je bilo že nekaj mesecev jasno, da bo Glavina, italijanska davčna rezidentka, morala oditi. Svoje je oddelala, zaključila je nekaj večjih projektov - delna prodaja NLB je vsekakor eden izmed njih -, potem pa se je njen čas iztekel. Pravih zaveznikov ni imela več, saj se politična stranka, ki je držala v rokah vse niti, iz dneva v dan bolj pogreza v greznico, s tem pa je Glavina izgubila vso svojo vrednost in postala pogrešljivo blago. Ne glede na to, da je skoraj tri leta na čelu holdinga marljivo izvajala politiko Aleksandra Kešeljevića, Mira Cerarja in nekoč vladajoče SMC, so novi gospodarji ocenili, da ni zanesljiva in da z njo ne morejo delati. Lahko bi celo dejali, da je t.i. Jamnikov krog doživel sladko maščevanje, kajti s padcem Glavine je vpliv nekdanje SMC v državnem gospodarstvu omejen le še na Zdravka Počivalška in njegovo omrežje. Zaradi tega bo tretji in verjetno zadnji krog privatizacije nekoliko drugačen, kot je kazalo še lani ob takšnem času. Prav tako ni izključeno, da afera z drugim tirom ne bo v nekem momentu ponovno izbruhnila in pokopala še kakšnega ministra ali celo bivšega premierja.

Zakaj se vse to sploh dogaja? Kaj je v ozadju? Bolj ko bodo nekateri mediji - bodisi zaradi naivnosti bodisi zaradi instrumentalizacije - izvajali klasični spin off z zgodbami, ki res nimajo nobene zveze z dejanskim dogajanjem v Sloveniji (hrvaški policijski čoln z pokvarjeno navigacijo je prišel kot naročen, mar ne?), bolj bi moralo biti jasno, da je edini namen emotivnega draženja ljudstva odvračanje pozornosti od začetka tretjega kroga privatizacije. Zato pri Glavini ne gre samo za to, kdo bo odslej vodil SDH (ali bo to Andrej Božič, član uprave SDH, ali morda celo Damjan Belič, bivši predsednik nadzornega sveta SDH, saj je vseeno), pač pa gre predvsem za vse strateške odločitve, ki so s tem povezane.

Premier Marjan Šarec, ki še vedno ni uspel vzpostaviti svoje strankarske ekonomske elite, je v tem trenutku hote ali nehote sklenil zavezništvo z Borutom Jamnikom, o katerem zadnje čase v medijih ni nič slišati. To pa še ne pomeni, da ni aktivno sodeloval pri "odstranitvi" Lidie Glavine, ki se je svojemu "odstopu" več mesecev krčevito upirala in poskušala na vse načine, tudi s pomočjo pravnikov, izposlovati čim ugodnejše pogoje za svoj odhod. Detajlov za zdaj ne poznamo, kajti ko smo včeraj poskušali izvedeti, koliko znaša njena odpravnina oziroma kaj vse vsebuje pogodba o "sporazumnem odstopu", so nam iz SDH skopo odgovorili, da je vsebina sporazuma zaupne narave in da je ne smejo razkrivati. Ne glede na kategoričnost odgovora bi morda lahko dosegli svoje, če bi se s sklicevanjem na Zakon o dostopu do informacij javnega značaja obrnili na informacijsko pooblaščenko in zahtevali, naj SDH ukaže razkriti vsebino gentlemanskega dogovora z Glavino. Pravim morda, kajti na koncu bi morali SDH tožiti, kar bi trajalo precej časa, zato vse skupaj ne bi imelo več pravega smisla ...

Zgolj za intermezzo: Po nekaterih insajderskih informacijah naj bi bil finančni del dogovora med SDH in Glavino težak najmanj nekaj deset tisoč evrov (številka, na katero smo naleteli, je 70.000,00 evrov), tisti drugi del pa naj bi zdaj že nekdanji prvi dami SDH zagotavljal dobro plačano, a javno precej manj izpostavljeno delovno mesto, denimo na Obali, denimo v turizmu. Tako se je torej končala zgodba o "dami s kamelijami", ki je svoje sogovorniki večkrat presenetila. Ali kot mi je v sredo dejal šef uprave ene izmed pomembnejših družb v državni lasti: Glavina je o določenih stvareh kar veliko vedela in včasih presenetila, medtem ko o nekaterih ni imela pojma, kar je delovalo kar nekoliko strašljivo ...

***

Odkar je bila gospa Glavina na čelu SDH, torej od julija 2016, so jo mediji praviloma pustili pri miru in se pretirano niso ukvarjali z njeno preteklostjo, referencami ipd. Kot da bi šlo za menedžerko nekega manjšega hotela ali lokalnega zdravilišča v državni lasti, ne pa za šefinjo holdinga, ki upravlja z 12 milijardami evrov vrednim državnim premoženjem. Takšna indolenca predvsem tistih medijev, ki imajo kadrovski potencial in finančne resurse za preiskovalne novinarje, je svojevrstna enigma, ki pa jo pojasni že en sam samcat stavek: Če ni interesa, se pač ne zgodi nič ...

Skoraj sočasno z Glavino je službo na DUTB, popularno imenovani "slabi banki", izgubil izvršni direktor Andrej Prebil, ki je prav tako odstopil. Ali je šlo za odstop iz osebnih razlogov, ali pa je v ozadju kaj drugega, bo morda pokazal čas. Vsekakor pa imajo prav tisti, ki opažajo, da se je v slovenskem gospodarsko-finančnem prostoru začelo dogajati marsikaj in da je očitno res nastopil tretji in bržkone tudi zadnji krog privatizacije.

Natanko teden dni pred zamenjavo na čelu SDH se je iztekel rok za oddajo zavezujočih ponudb za nakup še zadnje večje banke v državni lasti, tj. Abanke. Po informacijah iz finančnega podzemlja so favoriti za nakup Američani oziroma njihov mednarodni investicijski sklad Apollo, ki ima pri nas že NKBM. Če bi mu uspelo dobiti še Abanko, bi Apollo postala omembe vreden igralec v regiji, pri čemer poznavalci razmer opozarjajo, da je naprodaj še ena (zasebna) banka s sedežem v Sloveniji, in sicer SKB, iz katere se lastniško umika francoska bančna skupina Société Générale. Denimo, da bi Apollo oddal najboljšo ponudbo tudi za SKB banko - v tem primeru bi lastniško obvladoval tri, za slovenske razmere srednje velike banke, ki bi v primeru, če bi se združile, resno konkurirale NLB.

S tem morda ni nič narobe. Vprašanje je le, kdo je tisti, ki bo bodisi pomagal bodisi nagajal Američanom. Kajti v Sloveniji je na drugi strani tudi vedno več vzhodnega in celo balkanskega kapitala, ki ga prav tako mika tretji polčas slovenske privatizacije. Če se sprijaznimo s tem, da nam niso dali možnosti izbire - da namreč nismo mogli odločati o tem, ali si sploh želimo prodati (vse) državne banke ali ne -, potem je bržkone edino pravo vprašanje, ki se tiče (novih) lastnikov bank povezano z njihovo transparentnostjo. Ravno v tej točki pa imamo v Sloveniji ogromne težave takorekoč na vseh področjih.

Že dolgo se v enem tednu ni zgodilo toliko kadrovskih sprememb na gospodarsko-finančnem področju, čeprav so koalicijski politiki različnimi triki prikrili dinamično dogajanje v zakulisju. Tudi to, da je pravkar sprejeti rebalans proračuna v nasprotju s fiskalnim pravilom, zapisanim v ustavo, kar pomeni, da je protiustaven. Ampak koga v Sloveniji pa to sploh še briga, ko pa ljudstvo uživa v gospodarski rasti in misli, da bo trajala še najmanj petdeset let ...