Aksinja Kermauner je predsednikovanje Društvu slovenskih pisateljev (DSP) prevzela 12. septembra lani, ko je precej nepričakovano odstopil dotedanji predsednik Ivo Svetina. Zakaj natanko se je Svetina po skoraj dveh mandatih odločil za umik, nikoli ni bilo docela pojasnjeno. Govorilo se je o "osebnih razlogih", pa tudi to, da je imel "vsega dovolj" in da je bil razlog za njegovo odločitev v resnici vse hujši kaos v društvu, ki se vsako leto srečuje tudi z vse večjimi finančnimi težavami. Sedež DSP na Tomšičevi ulici v središču Ljubljane, streljaj od stavbe državnega zbora, je v nekdanji Ebenspangerjevi vili, ki bi bila potrebna temeljite obnove, saj razpada, zelo neurejena pa je tudi okolica, denimo vrt, odkoder so pisatelji pred poldrugim letom pregnali dolgoletnega najemnika, jazz klub Gajo (ki jim je vsak mesec prinašal nekaj tisoč evrov zaslužka od najemnine). O tem, da bi spričo vse višjih cen nepremičnin v centru prestolnice pisateljska vila danes lahko dosegla astronomsko ceno nekaj milijonov evrov, se lahko prepričate pri vsakem nepremičninskem agentu: Ebenspangerjeva vila, ki je leta 2018 dobila status "kulturnega spomenika nacionalnega pomena, stoji sredi zemljišča, ki meri okoli 3.000 kvadratnih metrov, obdajajo pa jo Opera, Narodna in Moderna galerija. Si lahko zamislite boljšo, prestižnejšo lokacijo v Ljubljani ta hip?

Društvo slovenskih pisateljev ima sedež v razpadajoči vili, ki stoji na zemljišču, vrednem milijone evrov.

Toda ne glede na prestižno lokacijo pisateljske nepremičnine se to društvo iz leta v leto sooča s hujšimi finančnini težavami, rešitelja pa vedno znova vidi v državi. Da je prav država kriva za tegobe DSP, ki razpolaga še s počitniškim domom na Belem Križu na slovenski Obali ter leseno hišo na Bledu, je povedala tudi zdaj že bivša predsednica Aksinja Kermauner: "Država je tako ugledno organizacijo, kot je DSP, spravila na kolena."

Zanimivo. Društvo, katerega nepremičnine so vredne med 5 in 10 milijonov evrov, nima osnovnih sredstev za plače zaposlenih in drugih sodelavcev (prekarcev?!), za delovanje društva ali celo za vzdrževanje svojih nepremičnin. Kar je svojevrstni absurd, ki bi ga v nekih normalnih razmerah rešili z angažiranjem kriznega menedžerja: ta bi pisateljem v nekaj mesecih rešil eksistenčne težave, saj bi si DSP samo s prodajo obstoječih nepremičnin lahko zagotovil nove prostore, del denarja pa bodisi investiral v nepremičnine za oddajo ali pa ga enostavno pustil na banki in pobiral obresti.

Še bolj drzno idejo pa je pred dnevi predstavil eden izmed mlajših članov DSP, ki ni želel biti imenovan, je pa poudaril, da njegov glas v množici starih, senilnih članov nikoli ne more biti slišan. takole je razmišljal: "Če bi imeli v DSP jajca, potem bi prodali vse, kar imamo, in iz tega denarja kupili Mladinsko knjigo. Tako bi prišli do novih nepremičnin, ugledne knjižne založbe in še vsega tistega, po čemer pisatelji hrepenimo."

Ebenspergerjeva vila je po nekaterih ocenah vredna 4 do 5 milijonov evrov.

Vendar ne Kermaunerjeva ne drugi vodilni funkcionarji DSP očitno te rešitve, ki se jim ponuja dobesedno pred nosom, ne (u)vidijo. Namesto tega so protestno odšle že štiri strokovne sodelavke, kar pomeni, da pisateljsko društvo zdaj nima ne predsednika oziroma predsednice ne ekipe, ki bi opravljala tekoče posle. Za vse to je, kot rečeno, kriva država: "Država bi se morala zavedati, da gre za društvo pisateljev in ne ekonomistov, ter poskrbeti za naš osnovni obstoj." To je misel pisteljice Aksinje Kermauner, ki bi lahko v zadrego spravila vsaj katerega izmed okoli 300 članov (vir) te edine slovenske nacionalne pisateljske organizacije, ustanovljene že v 19. stoletju (1872). Saj vendar niso vsi pisatelji na ravni otrok, ki niso sposobni poskrbeti sami zase? Ali pač?

Težko je razumeti, kako lahko razpolagaš s tremi vrednimi nepremičninami, nimaš pa, če malce karikiramo, niti za strešnik. Da v društvu ne bodo kos novim ekonomskih izzivom, so nekateri opozarjali že pred poldrugim letom, ko so se znebili jazz kluba Gajo - in imeli so prav. Vrt vile DSP je danes še vedno prazen, lanska sezona je bila izgubljena, saj fantje in dekleta novega najemnika niso bili sposobni najti. Čez palec izračunano so izgubili okoli 20.000 evrov. Malo je manjkalo, pa bi propadla še legendarna restavracija Pen Klub v 1. nadstropju vile (najemno pogodbo so družini Miklič, dolgoletnemu najemniku, podaljšali le do julija letos). Nikoli tudi ni bilo pojasnjeno ozadje nenadnega odhoda sekretarja DSP Saše Jovanovića, za katerim naj bi ostalo precej neurejene dokumentacije in dolgov.

Ivo Svetina in Aksinja Kermauner: Nekateri DSP očitajo, da je postal "društvo senilnih penzionerjev".

A če pisateljsko društvo nima smisla za finance in deluje kot otrok, ki potrebuje starše oziroma skrbnika ("za vse je kriva država"), pa se precej bolje znajde v birokratskem oziroma organizacijskem oziru. DSP ima namreč kar nekaj komisij:

- komisija za sprejem novih članov

- komisija za prireditve

- komisija za nagrade

- komisija za mednarodno sodelovanje ("Vsak član Društva slovenskih pisateljev ima pravico do povrnitve stroškov za pisateljsko gostovanje v tujini v tekočem koledarskem letu, dokler so sredstva na voljo.")

- komisija za kulturno dediščino

Nimajo pa komisije za ekonomska vprašanja oziroma razpolaganje s premoženjem društva, v zvezi s katerim moramo omeniti še eno zanimivost, in sicer to, da je bil ustanovitelj pisateljskega društva Davorin Trstenjak, na čigar pobudo je 21. aprila 1872 več kot 50 slovenskih književnikov v Ljubljani ustanovilo Društvo slovenskih pisateljev, po poklicu - duhovnik. Podatek je pomenljiv predvsem zaradi kasnejših odklonov, skozi katere je šlo DSP v 20. stoletju, ko je doživelo in preživelo dve državi ter se konec osemdesetih po zaslugi tedanjega predsednika Toneta Pavčka med prvimi postavilo na stran ljudstva, ko je šlo za demokratizacijo Slovenije in kasneje tudi za osamosvojitev.

Finančne težave je imelo društvo že od nekdaj, vendar so se v zadnjih letih dejansko začele kazati v dramatičnih tonih. Negospodarno poslovanje, odsotnost sleherne strategije upravljanja z nepremičninami in dobesedno starčevska trma vodilnih funkcionarjev ("ne bomo prodajali naše vile, pa če nam bo deževalo skozi streho!") so DSP pripeljali v nezavidljiv položaj, ko bo morala verjetno na pomoč res priskočiti država, ki ob lokalni skupnosti (Mestna občina Ljubljana) prek Javne agencije za knjigo (JAK) že tako ali tako skrbi za financiranje pisateljskega društva. Od medijskih partnerjev se DSP že nekaj časa naslanja na Primorske novice in Delo, od državnih podjetij pa na Petrol, Krko in Zavarovalnico Triglav. Koliko denarja letno namenijo pisateljskemu društvu, bomo objavili prihodnjič.