Komentar

"Podrejenci" in njihova saga: O upravičenosti izbrisa podrejenih obveznic bank

V javnosti prevladuje stališče, da sanacija bank ni bila izpeljana na transparenten ter strokoven način, da je bila preobsežna, odpis obveznic pa neupravičen. Ali je temu res tako, bo presojalo sodišče, do tega spora pa se tudi ne bi opredeljeval. Ni pa odveč izpostaviti nekaj dejstev, konkretnih številk, ki mogoče dodatno pojasnjujejo takratna dogajanja. Pri tem izpostavljam samo dileme okoli ekonomskega vidika problematike, ne dotikam pa se pravnih aspektov.

16.04.2019 22:45
Piše: Bine Kordež
Ključne besede:   podrejene obveznice   Banka Celje   DUTB   Banka Slovenije   NKBM   izbris

Fotomontaža: portal+

Dejansko obstaja veliko resnih in upravičenih dilem okoli postopka ugotavljanja vrednosti premoženja in sanacije bank v letu 2013 in prav je, da se postopki preverijo.

Glede na odprto javno razpravo o predlogu Zakona o sodnem varstvu nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic ("podrejencev"), lahko v naslednjih mesecih pričakujemo kar veliko vroče debate na to temo. Pri oceni sanacije bank v letu 2013 ter načinu obravnave podrejencev sta se izoblikovala nekako dva "tabora": (1) na eni strani je dokaj ozka skupina ljudi, ki je bila vpeta v takratne postopke pri sanaciji bank, katero seveda zagovarja - čeprav se, razumljivo, skoraj nihče ne upa izpostaviti, (2) precej širša (in vplivna) pa je druga skupina, predvsem upravičencev in njihovih odvetnikov, ki opozarja na vse nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v procesu vrednotenja bančnega portfelja in ugotavljanja kapitalske ustreznosti bank in katere naj bi vodile do vprašljive potrebe po sanaciji (dokapitalizaciji) bank, predvsem pa v nepotreben odpis podrejenih obveznic.

 

Seveda imamo potem še tretjo, največjo skupino in sicer večino državljanov Slovenije, ki bo ta spor in argumente spremljala naslednja leta. Ta skupina vsebine niti ne razume preveč, a bo v primeru upravičenosti vloženih tožb podrejencev, zahtevani znesek (denimo 500 milijonov evrov) tudi poravnala. Spremljamo sicer razpravo, ali bi morebitni upravičeni zahtevek lahko poravnala Banka Slovenije ali proračun, a na koncu bo breme padlo na državo v širšem smislu - na davkoplačevalce, kot radi rečemo. A pri tem je potrebno korektno navesti, da se seveda položaj (standard) posameznega državljana zaradi tega (če poravnava bo ali ne) ne bo kaj posebno spremenil. Ali je javni dolg 32,0 ali 32,5 milijarde evrov, kakega vpliva na življenje državljana Slovenije nima.

 

Omenjeni skupini seveda nastopata z argumenti o branjenju pravne države, o spoštovanju pravil in zakonodaje, o ohranjanju in zavarovanju privatne lastnine, razumljivo pa je ozadju teh prizadevanj in dokazovanj tudi čisto osebni interes:

 

(1) skupina zagovornikov sanacije mora opravičiti takratna dejanja, sicer bo prevzela odgovornost za nastale posledice in škodo,

 

(2) skupina, ki opozarja na nepravilnosti, pa bo v primeru, da dokaže pravilnost svojih stališč, primerno nagrajena s poplačilom obveznic v višini nekaj sto milijonov evrov. 

 

 

Če bi povzeli javno mnenje, potem danes v Sloveniji prevladuje stališče, da sanacija bank ni bila izpeljana na transparenten ter strokoven način, da je bila preobsežna (po višini vplačanega kapitala), odpis obveznic pa neupravičen. Ali je temu res tako, bo presojalo sodišče, ki ga ne čaka prav lahka naloga. Ker je tematika preveč "vroča", se do dileme oz. spora tudi sam ne bi opredeljeval, verjetno pa ni odveč izpostaviti nekaj dejstev, nekaj konkretnih številk, ki mogoče dodatno pojasnjujejo takratna dogajanja. Pri tem izpostavljam samo dileme okoli ekonomskega vidika problematike, ne dotikam pa se pravnih aspektov, ki bodo verjetno pomembnejši pri presoji (ne)upravičenosti izbrisa.

 

Pred tem bi omenil še nekdanje imetnike teh obveznic, ki so z odredbo Banke Slovenije izgubili svoje premoženje in ki se danes trudijo dokazati, da takšen ukrep ni bil upravičen. Pri tem govorim samo o imetnikih obveznic, kjer je bil izbris najbolj sporen in je tudi predmet tožb. V celotni zgodbi pa sicer nastopajo tudi delničarji bank, ki so prav tako izgubili svoje premoženje, a tam je dilem manj in bi težko pričakovali, da bi tudi oni dobili kako naknadno poplačilo.

 

Imetnika obveznic bi tako lahko razvrstili v tri skupine:

 

(1) V prvi bi bili "nepoučeni" vlagatelji, ki so verjetno kupili te obveznice zaradi nekaj višjega donosa, zaupanja v banke in tudi priporočila bančnih uslužbencev, brez večjega zavedanja kakšna morebitna tveganja s tem prevzemajo.

 

(2) V drugi bi bili lahko "poučeni" vlagatelj, torej institucije in finančni vlagatelji, ki vedo, kaj takšne obveznice pomenijo. Podrejena obveznica prinaša sicer nekaj višji donos, a imetnik z njenim nakupom prevzame tudi določena tveganja. V primeru stečaja se iz premoženja najprej poplačajo vsi običajni upniki (v primeru banke, vlagatelji in deponenti). Če je premoženja zadosti, pa so poplačane tudi podrejene obveznice in šele ko tudi ti v  celoti dobijo poplačilo, se preostanek nameni za delničarje. Ti poučeni vlagatelji so ob nakupu najbrž predpostavili, da do stečaja bank niti ne more priti, saj tega zaradi stabilnosti celotnega finančnega sistema država ne sme dopustiti.

 

(3) Potem pa imamo še tretjo skupino, ki je v zadnjih dveh, treh letih pred sanacijo bank odkupovala obveznice z diskontom, računajoč (zaradi enakih razlogov kot poučeni vlagatelji), da bodo zanje ob poplačilu dobili več.

 

 

Zadnjo, tretjo skupino sicer marsikdo poimenuje špekulanti, a gre pač za finančne investitorje, ki so ocenjevali, da do izbrisa ne bo prišlo in da bo naložba zanimiva. To se (zaenkrat) ni zgodilo in razumljivo poskušajo dokazati, da izbris ni bil upravičen. Ne bi bil pa presenečen, če bi se ob pozitivni rešitvi spora za navedene imetnike kasneje pojavili prejšnji imetniki, ki so te obveznice prodali z npr. 50 % diskontom, in bi tudi oni zahtevali polno poplačilo.

 

Ob ugodno rešeni tožbi za imetnike delnic bomo namreč imeli zanimivo situacijo. Vsi tisti, ki so držali obveznice do konca in premoženje zaenkrat izgubili, bi bili ob ugodni rešitvi v celoti poplačani. Tisti, ki pa so obveznice zaradi tveganja prodali pred tem, pa so denimo izgubili polovico. NLB in NKBM sta namreč v letu 2012 tudi sami odkupili za okoli 500 milijonov evrov obveznic z diskontom preko 200 milijonov. Tudi imetnik obveznice, ki jo je banki leto dni pred tem prodal za pol cene, bi se mogoče lahko pritožil, da je bil zaveden in terjal razliko v plačilu.

 

Sanacija bank konec leta 2013 je bila sicer zelo kompleksna transakcija, čeprav je celoten spor oz. razhajanje v pogledih in ocenah pravzaprav dokaj pregleden. Na začetku leta 2013 (stanje 31.12.2012) so imele vse štiri sanirane državne banke (NLB, NKBM, Abanka in Banka Celje, ki se je kasneje pripojila Abanki) skupaj blizu 6 milijard evrov problematičnih posojil gospodarskim družbam. Nanje so do takrat oblikovale skoraj 3 milijarde evrov popravkov (slabitev).

 

Nato pa so banke v drugi polovici leta 2013 tuji cenilci v organizaciji Banke Slovenije ter (pod diktatom?) Evropske komisije ugotovili, da je slabih posojil več, skupaj blizu 9 milijard in nanje zahtevali oblikovanje dodatnih 2,7 milijarde evrov popravkov. Skupaj z ostalimi ugotovljenimi izgubami zaradi nižje vrednosti finančnih sredstev, naložb, osnovnih sredstev in ostalega premoženjaje skupna izguba vseh štirih bank v letu 2013 znašala 3,3 milijarde evrov.

 

Ker so imele banke po stanju 31.12.2012 vsega skupaj 1,8 milijarde evrov kapitala, je tako ugotovljena izguba povzročila 1,5 milijarde kapitalskega primanjkljaja (negativnega kapitala). To je bil tudi razlog, da je Banka Slovenije izdala odločbo, s katero se je izguba pokrila najprej s 550 milijoni podrejenih obveznic, razlika (1 milijarda) pa s sredstvi države. Seveda pa so morale imeti banke kapital, zato je država decembra 2013 vložila v banke skupaj 3,2 milijarde evrov in omenjene štiri banke so v leto 2014 vstopile z 2,2 milijarde kapitala po knjižni vrednosti.

 

Spornih je torej omenjenih 2,7 milijarde evrov dodatnih popravkov, ki so bili po do sedaj razkritih informacijah resnično ugotovljene na precej vprašljiv način, po vprašljivih postopkih in metodah in na osnovi dokaj neobičajne komunikacije med Banko Slovenije, Evropsko komisiji in ostalimi vključenimi v takratna dogajanja. O tem se je že veliko pisalo in ne bi ponavljal, vsekakor pa način ugotavljanja razmer zbuja veliko dvomov v ustreznost in upravičenost izračuna višine popravkov. Tudi zaradi tega, ker so vse revizijske hiše še nekaj mesecev pred tem ocenjevale, da imajo banke na svoje premoženje oblikovanih zadosti popravkov, brez teh dodatnih 2,7 milijarde evrov. In z vso odgovornostjo zapisale standardno navedbo, da so "... računovodski izkazi  v vseh pomembnih pogledih poštena predstavitev finančnega položaja banke ..." (Letno poročilo NLB za 2012). Tudi po kasnejših izračunih Ekonomskega inštituta Pravne fakultete (EIPF) naj bi bili ti dodatni popravki v celoti nepotrebni.

 

Spor bo torej tudi po odločbi Ustavnega sodišča potekal okoli tega, ali so bili ti dodatni popravki upravičeni ali ne. Upravičenci pričakujejo, da jim bo novi zakon končno omogočil vpogled v takratne postopke vrednotenja ter tudi možnost ponovne ocene bančnega portfelja. Seveda vse v pričakovanju, da bo to novo ocenjevanje po pravilnih metodah pokazalo, da so bili popravki že pred izvedbo sanacije zadostni in dodatni popravek (izguba) ni bil potreben. Potrebna je samo nova, strokovna in "poštena" cenitev in ta bo pokazala, kakšno je bilo dejansko stanje v zadnjih mesecih leta 2013, ko so bile sprejete po mnenju mnogih, sporne odločitve in odločbe.

 

Vendar pa je pri tem zanimivo nekaj drugega. Vse dileme in različni pogledi se ustavijo v letu 2013, na dan, ko se želi napravi ponovni presek stanja. A banke so poslovale naprej in le nekaj mesecev kasneje so v bankah ter tudi v DUTB izvedli ponovno revizijo bančnega premoženja, tokrat v skladu z računovodskimi standardi. In revizorji so  ugotovili, da so novi računovodski izkazi (z dodatnimi 2,7 milijardami popravkov) "... v vseh pomembnih pogledih poštena predstavitev finančnega položaja banke ...". To je zapisano v letnem poročilu NLB za 2013 in enako tudi v poročilih za NKBM, Abanko, Banko Celje ter tudi DUTB (revizije so delali KPMG, Deloitte in Ernst & Young). In enako so ugotovili tudi ob reviziji letnih izkazov za 2014, 2015, 2016 in 2017. V vseh kasnejših ocenjevanjih so torej tako uprave bank kot angažirani revizorji potrdili, da je sicer sporno znižana vrednost bančnega premoženja v letu 2013 ustrezna (!). Takšen razvoj dogodkov bi bil sicer tudi možen, če bi se v tem času drastično poslabšalo poslovno okolje. A vemo, da so bile gospodarske razmere vsako leto boljše in s tem se je tudi vrednost premoženja prej povečevala kot zmanjševala.

 

Ocenjevanje portfelja je samo en vidik in kot sem napisal, so lahko okoli dobljenih vrednosti vedno prisotne dileme (veliko jih ocenjuje, da so uprave in revizorji pač sledili znižani vrednosti iz leta 2013 in na njej ostale - a takšna ocena bi postavila pod vprašaj celotno stroko). V zadnjih petih letih so se nato te slabe bančne terjatve tudi unovčevale, poplačevale in prodajale. Od omenjenih skupaj 9 milijard slabih posojil z neto vrednostjo 3 milijarde, kolikor so imele banke v knjigah na dan 31.12.2013, so polovico prodale oz prenesle na DUTB (bruto 4,5 milijarde za 1,5 milijarde plačila), ostalo pa zadržale in same unovčevale. In vse banke, skupaj z DUTB, so do danes unovčile približno dve tretjini tega premoženja in to zopet približno za vrednost, kot je bila ocenjena leta 2013.

 

DUTB je sicer pri prodaji terjatev omenjenih štirih bank do sedaj realizirala okoli 250 milijonov dobička (pogosto se izpostavljajo posamezne terjatve, ki so bile prenesene na DUTB po nizki ceni, prodane pa precej dražje), a je imela tudi toliko stroškov svojega delovanja ter financiranja terjatev v teh petih letih. Prav tako so banke zadnji dve leti ustvarile nekaj preko 100 milijonov evrov plusa iz sproščanja slabitev, a so na drugi strani po sanaciji oblikovale preko 300 milijonov dodatnih popravkov. Dejstvo je torej, da so banke po izvedeni sanaciji od 9 milijard problematičnih kreditov dobrih šest že unovčile (za okoli 2 milijardi kupnine), preostanek pa je še procesu unovčevanja (vključno z DUTB) - a vse približno po vrednosti ugotovljeni leta 2013.

 

Glede na takšen prikaz stanja me bo bralec najbrž uvrstil v prvo skupino, skupino zagovornikov sanacije in izbrisa. A kot sem izpostavil, dejansko obstaja veliko resnih in upravičenih dilem okoli postopka ugotavljanja vrednosti premoženja in sanacije bank v letu 2013 in prav je da se postopki preverijo. Predvsem bodo predmet preverjanja pravni vidiki, ali je bil odpis sploh upravičen, ker do dejanskega stečaja ni prišlo.

 

Vseeno pa ne moremo in ne smemo mimo dejstev, kaj se je dogajalo po tem letu. Da so namreč upravljavci večino problematičnega premoženja v vmesnem času po tej nižji ceni že prodali, revizorji pa so se v skladu z vsemi veljavnimi računovodskimi standardi strinjali, da so vrednosti ustrezne. Če je bilo takratno premoženje res podvrednoteno za 2 milijardi evrov, kdo bo potem prevzel odgovornost, da je to premoženje tako poceni prodal? Najbrž se ne bi smeli ustaviti samo v letu 2013 - če je bila vrednost premoženja bank res toliko višja.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
2
18.09.2020 21:20
Petkovi protivladni protesti so manifestacija alternativcev, ki jih razen stranke Levica pravzaprav nihče v tej državi ne jemlje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
4
15.09.2020 23:07
Ko se celo Bela hiša vključi v normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom, je to znak, da ne gre samo ponovno vzpostavitev ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
East is East, Vzhod je vzhodno
4
13.09.2020 11:00
Sestanek državnega vodstva z ameriškim državnim sekretarjem Pompeom neposredno pred Blejskim strateškim forumom je izkazal modro ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Mesto, možgani in gozdovi
3
12.09.2020 21:00
Povejmo brez zadržkov: ta trenutek potekajo po vsem svetu epohalne umetniške in kulturne spremembe, nanje smo se uspešno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Akcijski načrt dviga produktivnosti, 2. del: Ideje o tem, da bi v štirih letih "ujeli" Avstrijce, so povsem nerealne!
10
11.09.2020 21:45
V prvem delu teksta sem predstavil nekaj razmišljanj o Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti, ki so ga pripravili ... Več.
Piše: Bine Kordež
Akcijski načrt dviga produktivnosti: Kako naj bi v vsega štirih letih kar za polovico zmanjšali zaostanek za Avstrijo
8
09.09.2020 22:59
Ali se desetletne zaostanke da nadoknaditi v zgolj nekaj letih? Akcijski načrt dviga slovenske produktivnosti, ki ga je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Izbirčni spomin medijskega poveljstva
3
08.09.2020 20:30
Ker Dimitriju Ruplu Delo ni hotelo objaviti odziv na članek Saše Vidmajer z naslovom V sivini vzhodnih navijačev [1], mu ga rade ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Koronavirus in komuniciranje z javnostmi: So ljudje, ki ne verjamejo v Covid-19, ker jim gre na živce Jelko Kacin
12
07.09.2020 21:20
Za komuniciranje v času kriznega obdobja, v katerem smo še vedno, so nezadostne informacije predvidljive, saj so v takih časih ... Več.
Piše: Jana Lutovac Lah
Travmatično življenje otrok z masko v šolski torbici
5
06.09.2020 10:00
Družbena omrežja se sesuvajo pod malo revolucijo proti rabi zaščitnih mask. Starši izražajo globoko zaskrbljenost, da bodo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Virus, to je tisto vmes, ki ni živo in ni neživo
3
05.09.2020 21:33
Bioumetnost je opazovalnica novih družbenih razmerji. V umetnosti XXI. stoletja je nujna posthumanistična kritična umetnost. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
AKOS in telekomunikacije: Janša, we have a problem!*
5
04.09.2020 23:15
Med nastankom prejšnjega prispevka o telekomunikacijah v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih (Vse kar ste želeli vedeti o ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Esej o "človekovih pravicah": Pravo, pravice in predpravice
7
01.09.2020 22:59
Na pravu in pravici zasnovana skupnost odmerja svobodnemu posamezniku okvir, ki mu onemogoča ovirati svobodno voljno dejavnost ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
1. september skozi zaščitne maske: Zakaj je uvajanje malčkov v vrtec tako pomembno in zakaj staršem uvajanja ravnatelji ne morejo prepovedati
4
01.09.2020 01:15
Ker nas prva leta nas zaznamujejo tako močno, da se to odraža v naših odnosih dobesedno skozi celo življenje, nikakor ni vseeno ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Blejski strateški forum 2020: Globalne preobrazbe po koncu pandemije Covid-19
4
30.08.2020 21:59
Na Bledu se začenja letošnji Blejski strateški forum (BSF), ki je že petnajsti po vrsti in po nekaj letih precejšne stagnacije, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politična satira: Magnetogram tajne nočne seje Državnega zbora za umirjanje političnih strasti*
4
30.08.2020 11:03
Pred kratkim je na Šubičevi 4, v parlamentarni veliki dvorani, potekala tajna nočna seja o predlogu predsednika vlade, da bi se ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Z vsakim dnem smo bližje peklu, a se nam ne gabijo vonjave, ki se iz njega cedijo
2
29.08.2020 22:59
Romeo Castellucci v svojih predstavah velikokrat tematizira zlom krščankega raja oziroma to, kar nam je ostalo od njega. Ostalo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tajni agent Steinbuch, ta karikatura novinarja, sporočam Mladini, Repovžu in ostalim tetkam: Je*** se!
24
28.08.2020 10:58
V času, ko bojda potekajo razprave o novi medijski zakonodaji, se vsak dan znova kaže, kako pomembna je svoboda govora, pa tudi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Večno rivalstvo v vzhodnem Sredozemlju: Grško-turški spor spet blizu vrelišča
5
27.08.2020 22:31
Med Grčijo in Turčijo, ki sta obe članici zveze NATO, se razmere spet zaostrujejo. Njun sosedski spor, ki je posledica ... Več.
Piše: Božo Cerar
Uredniški komentar: Neuspeli puč v upokojenski pivnici
16
26.08.2020 22:40
Danes ponarodela viža o diskreditaciji in likvidaciji se ponavlja že vsaj četrt stoletja. Vsakič, ko na tranzicijski levici kdo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Neverjetnih 107 let književnika iz mesta v zalivu: Vse najboljše, dragi Boris Pahor!
6
26.08.2020 01:03
Danes praznuje 107. rojstni dan živa legenda slovenske, italijanske in tudi evropske literature, nesojeni Nobelov nagrajenec ... Več.
Piše: Milan Gregorič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
Uredništvo
Ogledov: 4.735
02/
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
Elena Pečarič
Ogledov: 2.681
03/
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.735
04/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 1.399
05/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.371
06/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.189
07/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.272
08/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.073
09/
Izbirčni spomin medijskega poveljstva
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.082
10/
East is East, Vzhod je vzhodno
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.147