Za vprašati se je, ali ni to neke vrste poenostavljano razlaganje današnjih razmer. Kot da bi bil slogan "Zgodovina se ponavlja!" le nekakšna potuha za odsotnost analiz bistveno zahtevnejših razmer v današnjem svetu. A fasciniranost s časom pred, med in po drugi svetovni vojni je še vedno izjemna. Po eni strani je to razumljivo. Oba globalna spopada, Velika vojna in druga svetovna vojna, sta s svojo epohalnostjo, vseobsežnostjo njunih posledic in z njihovo daljnosežnostjo neprimerljiva z vsem, kar se je zgodilo pred in po njiju. Tudi za nas Slovence. Kljub izjemnim spremembam konec osemdesetih let (recimo slovenski osamosvojitvi, vsemu kar je do nje pripeljalo, in vsemu, kar ji je sledilo z razpadom Jugoslavije in z nastankom slovenske države), je druga svetovna vojna v ospredju naših pogovorov, ko gre za Slovenijo, Balkan, Evropo in svet. Kot da ljudje slutijo, da tisti časi niso mimo, da jih še kar živimo in da sta padec železne zavese in samostojna slovenska država del tiste in ne neke nove zgodbe.
Zdi se, da se svet res ni spremenil. Glavne silnice so ostale podobne, če ne celo enake. Če so v Teheranu, na Jalti in v Potsdamu o podobi nove svetovne ureditve sredi in konec druge svetovne vojne odločali Roosevelt, Churchill in Stalin, potem je vse bolj jasno, da bodo o podobi novega sveta odločali Trump, Merklova, Putin in Xi Jinping. Združene države Amerike ostajajo globalni igralec, čeprav gradijo zidove na svojih mejah. Evropa tudi, le da jo namesto zavezniške Churchillove Velike Britanije danes predstavlja Nemčija kot vodilna v Evropski uniji. Na evroazijskih vzporednicah, enako kot v času druge svetovne vojne, ključna igralka ostaja Rusija. Kot v Moskvi oktobra 1944 bi lahko evropsko prihodnost v odstotkih na prtičku tokrat spisala morda Merklova in Putin namesto Churchilla in Stalina. Japonska je izpadla kot veliki igralec, namesto nje je tu nova azijsko-pacifiška igralka Kitajska, gospodarska in vojaška globalna velesila, ki ima sicer že stoletja svoj zid, pa ga danes za razliko od Amerike podira z najbolj učinkovito artilerijo - trgovino!
Se zgodovina tudi ponavlja?
To, kar je po svoje prav srhljivo, je zanimiva podobnost v položaju velikih igralcev danes in pred osemdesetimi leti. Poglejmo samo položaj na svetovnih zemljevidih, povsem brez ambicij, da bi vlekli kakšne druge zgodovinske vzporednice. Približujemo se razmeram, ki so bile vzpostavljene neposredno po nemškem Blitzkriegu v letih 1939-1941. "Novi evropski red" je bil takrat vsiljen domala vsem evropskim državam, ki so bodisi pristopile k Trojnemu paktu ali pa so bile vojaško okupirane. In to, kar je bistveno, pod nemško prevlado! Ta je svojo usodo in prihodnost Evrope iskala v Rusiji, kot je pisal in govoril Adolf Hitler. Velika Britanija je bila edina zunaj takratnega "novega evropskega reda", sama in nepremagana (mnogi zgodovinarji sicer dokazujejo, da Hitler v resnici nikoli ni nameraval izvesti invazije nanjo, spomnite se le, kako je ustavil nemške generale pred uničenjem britanskih sil na obalah Dunkirka). ZDA so takrat s svojo izolacionistično držo zgolj vzdrževale varno distanco do evropskih konfliktov. Na Pacifiku pa je nastajajoči imperij Japonske začenjal svoje osvajalske pohode, vendar je takrat šele preučeval britanski letalski napad na italijansko floto v Tarantu, da bi znal napasti Pearl Harbour.
Namigovanja na ponovno nemško prevlado v Evropi so že del folklore; nemško orožje je zdaj njihova mogočna ekonomija. Na sliki kanclerka Merklova in izraelski premier Netanjahu. Senca prsta je simbolična. (Foto: Twitter)
In danes? Evropa je spet združena v Evropski uniji pod nespornim ekonomskim primatom Nemčije, s Francijo ob strani, tokrat prostovoljno, z monetarno unijo dela držav in carinsko unijo vseh članic. In Velika Britanija, z brexitom spet zunaj in sama kot pred osemdesetimi leti, le da je tokrat povsem razdeljena navznoter! ZDA z novo-staro izolacionistično politiko "America First!" vedno dlje od Evrope. In nastajajoči novi imperij na Pacifiku, Kitajska, ki za razliko od Japonske sega že v Afriko, z novimi bilateralnimi sporazumi pa p(r)odira tudi v Evropo (Grčija, Portugalska in Italija kot glavne uvoznice kitajskega kapitala).
In Rusija? V nastajojoči novi svetovni triadi tečajev, na katerih bo očitno slonel prihodnji svet, je usoda Evrope najbrž spet odvisna prav od evropske Rusije, ki ni več boljševistična in išče zavezništva tako pri Trumpu kot pri mogočni azijski sosedi, le Evropa se je nekako otepa.
Združene države Amerike so danes, podobno kot pred osemdesetimi leti, pred vstopom v drugo svetovno vojno, na višku neke nove izolacionistične politike. Evropa nastopa spet združena, Evropska unija je ekonomsko, politično in sicer v resnici veliko bolj združena kot pred sedemdesetimi leti. Toda pred osemdesetimi leti je bila prav tako "združena", le da jo je "združila" Nemčija - z vojaško okupacijo in močjo! Praktično vse države današnje Evropske unije so bile tako ali drugače okupirane. Francija in Low Countries (Beneluks, Danska), Norveška, a ne Švedska, ki je danes članica EU, današnje vzhodnoevropske države Češkoslovaška, Poljska, Romunija, Madžarska, Bolgarija, novonastale države naslednice Jugoslavije in Grčija, Italija, brez Švice tako danes kot takrat (čeprav jo je Hitler želel nekajkrat zasesti), Španija in Portugalska, ki sta bili bolj ali manj naklonjeni silam Osi. Tako kot danes v nekih povsem drugačnih razmerah (ko ni več ne nacizma, ne komunizma in sodelovanje poteka svobodno in na podlagi povsem liberaliziranih pravil), je tudi takrat vodilno vlogo igrala Nemčija.
In Velika Britanija? Spet sama na otoku! Kot vidimo, ji Trump ponuja neko novo "Lend-Lease" pogodbo, kot Roosevelt na začetku druge svetovne vojne, kar jo je takrat rešilo, ko se je sama borila zoper Hitlerja.
Geostrateško je položaj podoben času pred osemdesetimi leti. Mednarodne institucije takrat praktično niso obstajale in tudi danes se jih sistematično ruši. OZN počasi postaja nemočna Liga narodov, neke nove Atlantske listine, spisane v Kanadskem zalivu, ni na vidiku, razpušča se NATO, zapušča EU. Zdi se, da vsi poskušajo svoje interese potisniti do roba, do koder pač gre in kolikor je kdo močan v resnici. Tako je Hitlerju uspevalo s Porenjem, Češkoslovaško, Avstrijo in vse do napada na Poljsko. Pa še potem sta Britanija in Francija uprizorila le "phoney war" (lažno vojno ali po nemško "Sitzkrieg"). Velja mnenje, da če bi se Hitler ustavil pred Poljsko in Rusijo, bi bil najverjetneje najbolj uspešen nemški državnik vseh časov, kar je strašljivo, ko vemo, kaj vse je v resnici pomenil nacizem. Tudi glede tega morda lahko potegnemo kakšne vzporednice z današnjimi razmerami.
Rusija kot evropska Enigma
Ključno vprašanje Evrope je bilo tedaj in je tudi danes - vprašanje Rusije! Znano je, da je bilo pred drugo svetovno vojno pri Hitlerju nekaj pomembnih nemških industrialcev, ki so mu predlagali ustanovitev združenja francoske in nemške kemične industrije (takoj po vojni je nastalo evropsko združenje za jeklo in premog). Drznili so si predlagati mu, da raje kot s silo in vojaško močjo evropske države združi gospodarsko in po mirni poti, ker da nevarnost preti edino od ruskega boljševizma, ne pa s strani Francozov in Britancev. Pa jih je večino hitro poslal v Dachau, da jih je potem moral reševati šef obveščevalne službe (SD, Sicherheitsdienst) Walter Schellenberg, kot govori dokumentacija o njegovem zaslišanju po koncu vojne.
Obstajajo pa seveda tudi velike razlike s tistimi časi. Prva zadeva vprašanje oboroževanja, ki je bilo eno ključnih vprašanj v času pred drugo svetovno vojno. Če je Nemčiji takrat oboroževanje prepovedovala Versaillska pogodba, na katero se Hitler seveda ni oziral, mu danes nasprotujeta večinsko nemško javno mnenje in določbe nemške ustave. Nemčija danes v izdatkih za oboroževanje dosega cca. 48 milijard dolarjev, kar ni niti 1,5% BDP, kaj šele 2%, ki jih določa Natova pogodba. Nekateri analitiki, kot nemški sociolog Wolfgang Streek, napovedujejo, da bo prav zaradi nemške nepripravljenosti, da tudi vojaško prevzame primat v Evropi, evropska liberalna ureditev padla, kar na prvi pogled zgleda kot svojevrsten paradoks.
Kaj bo Nemčiji prinesla nova šefinja vladajoče CDU Annegret Kramp-Karrenbauer?
Vojaški primat v Evropi bosta še naprej imeli obe atomski velesili, Francija in Rusija, Nemčija jima ni kos niti v konvencionalni oborožitvi in ne kaže, da bi se to lahko bistveno spremenilo. Nemški poziv k ustanovitvi evropskih oboroženih sil je prav zato dvomljiv. Nedavni zbadljiv odziv Annegret Kramp-Karrenbauer, nove predsednice nemške CDU, na Macronov predlog "oživitve" Evrope vsebuje tudi poziv Franciji, da se odreče sedežu v Varnostnem svetu OZN v korist EU. Francija je to že zavrnila. Je pa kaj takega malo verjetno, če Nemčija ali pa Evropska unija ne bosta storili nekaj tudi na področju varnosti in oboroževanja. Nemčija sama, kot kaže, ne bo bistveno spremenila svoje politike, ker Merklova stoji za svojim finančnim ministrom, ki novih investicij v zvezno vojsko ne podpira.
Na drugi strani se sicer svetovna oboroževalna tekma stopnjuje. Če se svet pripravlja na nadaljevanje politike z vojnimi sredstvi, se moramo vprašati, kaj to pomeni za Evropo? Pax Americana očitno ne obstaja več. Če so imele v času pred drugo svetovno vojno Združene države Amerike le nekaj manj kot 100.000 vojakov in so kot najmočnejša industrijska država v slabih dveh letih mobilizirale vse svoje industrijske resurse in odločilno posegle v spopad v Evropi, je danes drugače. Danes so še vedno najmočnejša svetovna vojaška sila (njen vojaški proračun dosega 700 milijard dolarjev), edina, ki je v realnem času sposobna vojaško posredovati kjerkoli na svetu. Ampak danes se za razliko od tistega časa otepajo tega, da bi skrbele za varnost Evrope, vojaško posredovale po svetu in celo počasi zapuščajo NATO. Za ZDA Rusija ni več nasprotnik, ki bi zahteval njeno vojaško prisotnost v Evropi, ureditev, ki jo je vzpostavila po drugi svetovni vojni, se ji zato zdi nepotrebna.
Druga bistvena razlika je obstoj izjemno močnih transnacionalnih korporacij, ki ne samo ekonomsko, pač pa tudi politično presegajo moč velikega števila nacionalnih držav. Ko v ZDA začenjajo razpravo o tem, komu pravzaprav pripada 280 milijard ameriških dolarjev zadržanega dobička podjetja Apple (kar predstavlja nekaj proračunov evropskih srednje velikh držav), je poanta jasna. Z Marxovim stavkom bi lahko res rekli, da je "meja kapitala kapital sam", in da diskusije o enormnih in nepredstavljivih razlikah v bogastvu v svetu kažejo, da te res postajajo ovira za razvoj kapitala samega. Da se je razprava pred evropskimi volitvami sukala okoli izključitve Fidesza iz EPP, tudi ni nepovezano s tem dejstvom. Sorosev transnacionalni imperij je v centru te razprave. Zanimivo. Podobno kot sta se nacizem in komunizem pred drugo svetovno vojno spravljala na "imperialistični mednarodni kapital", je del populistične in neliberalne politike prav tako našel svojega "sovražnika" v transnacionalnih korporacijah in nadnacionalnih liberalnih pravilih, ki jih vsiljujeta EU in različne multilateralne institucije, ki motijo recimo Trumpa in zagovornike "nacionalne suverenosti". Trump počasi zapušča WTO, GATT, "suverenisti" pa rahljajo EU.
Ta sovražni odnos danes narašča do vsega, kar sega čez meje nacionalnega. Tudi odpor zoper bruseljsko administracijo, nezaupanje v multilateralne in mednarodne institucije sta del tega sodobnega trenda. Moči teh institucij ni mogoče primerjati s finančnimi in gospodarskimi transnacionalnimi korporacijami. Nacionalne države lahko veliko bolj efektivno omejujejo te mednarodne institucije, po drugi strani pa prav te organizacije predstavljajo mehanizem reševanja problemov, ki jih na nivoju nacionalnih držav ni mogoče reševati.
Kljub temu je nezaupanje vanje veliko. Francoski predsednik Emmanuel Macron tega recimo ne razume. V zadnji okrožnici državam članicam EU predlaga celo nove bruseljske administrativne organe - tudi take, ki bi odločali, kaj je prav in kaj ne na vsakokratnih nacionalnih volitvah v državah članicah, ki so temelj vsake suverene demokracije. Tak predlog pove, kako malo pravzaprav Macron razume aktualna dogajanja v Evropi.
Naslovnica revije Time je takole pokazala pravi obraz dosmrtnega kitajskega predsednika Xi Jinpinga, za katerega pravijo, da ima ambicijo postati Mao 21. stoletja.
Tretja pomembna novost je, da je azijsko pacifiška velesila Kitajska (za razliko od Japonske pred osemdesetimi leti) tako velika in mogočna, da potrebuje globalno ekonomijo na razpolago. Zato poleg Afrike načenja tudi evropsko povezavo in neposreden rezultat njenih vlaganj v evropske države, ki so v krizi (Portugalska, Grčija, Italija, nekatere vzhodnoevropske države), je tudi nasprotovanje teh držav novi industrijski evropski politiki, ki je namenjena prav zaščiti pred kitajskim ekonomskim prodorom. Četrta industrijska revolucija, ki jo napoveduje nova tehnologija 5G, kaže, kako trd bo boj za novo svetovno dominacijo. Ameriški veleposlanik v Nemčiji Richard Grenell je pred nedavnim uradno protestiral pri nemškem gospodarskem ministru Altmaierju. Če bo Nemčija odprla vrata kitajskemu Huaweiu, ZDA ne bodo več sodelovala z njo zaradi ogrožanja varnosti. Evropska unija je sicer že začela omejevati kitajske ambicije, saj ocenjuje, da utegne biti Kitajska v prihodnje največja evropska ekonomska tekmica. Pariški sestanek najmočnejših evropskih politikov s Kitajci je rezultiral v zahtevi po recipročnosti, ampak bati se je, da nasproti vedno bolj tehnološko zaostali Evropi stoji premočan tekmec.
Četrta bistvena razlika zadeva vlogo in položaj medijev v svetu. Njihova vloga je danes bistveno večja kot kadarkoli poprej. Izjemno učinkovito kreiranje virtualne medijske resničnosti postaja moderno bojno polje, ki diktira vsem vejam oblasti oz. jih politika uporablja za to. Nove (bio in cyber) tehnologije, sporazumi proti vohunjenju, spopad Kitajske, Rusije in ZDA za nove tehnologije in umetno inteligenco, oboroževanje v vesolju itd. pomenijo tudi, da geopolitika ni mrtva, kot mislijo nekateri. Prav nasprotno, ob napovedanih okoljskih spremembah pa še posebej, ostaja v centru vseh dominantnih interesov. Spopad liberalnega razumevanja sveta brez mej na eni in poudarjanje nacionalnih interesov na drugi strani vračata geopolitiko v ospredje. Bitka za prostor se širi tudi v vesolje, kjer se je začel tudi komercialni spopad zanj.
Slovenci na geostrateški šahovnici
Za nas, za Slovenijo, sta zadnji dve stoletji, še posebej pa ta prehod med stoletjema, resnični višek vseh sprememb in obenem mala koncentracija paradoksov. Enkrat sem že zapisal, da ni potrebno biti posebej zgodovinsko načitan in politično pismen, da ugotovimo, da je slovenski narod v resnici ves čas svojega modernega obstoja za varnejši razvoj potreboval neko okolje, ki je njegovo specifično težo na mednarodnem prizorišču povečevalo. Če je bila to v prvem delu njegove modernejše zgodovine najprej Avstro-Ogrska, potem različne Jugoslavije, so v nekem obdobju te imperialne in multinacionalne forme postale ovira na njegovi poti in je zato moral dozoreti v nacijo in (vz)postaviti samostojno državo. A obenem je nova država novo varnejše okolje takoj poiskala v evropskih in atlantskih povezavah, še več, odločilni korak k lastni državnosti je bil sploh mogoč zaradi velike verjetnosti take perspektive. Zaradi tega je vse, kar ogoroža stabilnost in varnost tega evropskega okolja, za Slovenijo samo povečevanje tveganja. Napačno bi bilo naivno misliti, da so populistične politike, ki prosperirajo v soseščini, uperjene samo zoper bruseljsko birokracijo. Hitro lahko svoj credo najdejo tudi v navidez preseženih nacionalnih nasprotjih. In tu se za Slovence začenja spolzek teren naše zgodovine.
V takih razmerah je vsaka stvar pomembna. Na veliki svetovni šahovnici ni več nepomembnih igralskih potez in figur. Trump očita Evropi in posebej Nemčiji energetsko odvisnost od Rusije, hkrati se cela Amerika ukvarja z domnevno rusko podporo Trumpovi volilni kampanji, on sam pa ne skriva naklonjenosti do Putina. Obenem je pred ameriškimi kongresniki pobuda za uvedbo sankcij zoper tretje države, ki poslujejo z Rusijo, podobna resoluciji o Iranu. Uperjena je zlasti proti Nemčiji. Evropa po eni strani gradi nove plinovode iz Rusije, po drugi pa uvaja sankcije zaradi ruske agresije na Gruzijo in Krim. Mnogi v Ameriki, ne le Trump, govorijo o nesmiselnosti sistema varnosti v sistemu NATO in zapravljanju ameriškega denarja za evropsko varnost, obenem pa nameščajo novo orožje na Poljskem in se pogovarjajo o vstopu v NATO s Severno Makedonijo, kar vznemirja Ruse. Poljake in Balte je seveda potrebno razumeti, ko opozarjajo na rusko nevarnost. Vsakič, ko se je kdo loteval preurejanja odnosov med Evropo in Rusijo, so potegnili kratko.
Kljub podobnosti je odsotnost spopada ideologij naslednja bistvena novost modernega časa. Komunizma in nacizma ni več, liberalizem je v zatonu. Neliberalna demokracija ustreza tako Putinu, kot Trumpu, Orbanu, Salviniju, Le Penovi. Lahko celo tvegamo in rečemo, da so vsi ti del svobodnega sveta, kar z ukrajinske perspektive seveda ni videti tako. Mnogi so za odpravo sankcij zoper Rusijo zaradi aneksije Krima. Nemški socialdemokrat in nekdanji predsednik nemške vlade Gerhard Schroeder tudi. Seveda zaradi nemških ekonomskih plinskih poslov, ki so na severu dovoljeni, na jugu Evrope pa recimo ne.
Pakt med Nemci in Rusi
Tudi temu zgodovina spet pritrjuje. Čeprav sta nacizem in komunizem trčila ideološko in vojaško, sta pred tem v paktu Ribbentrop-Molotov našla gospodarske, strateške in seveda vojaške razloge in opravičila za svoje interese in cilje. Kako bi danes, v povsem drugih zgodovinskih okoliščinah, zgledal pakt Maasa in Lavrova, nemškega in ruskega zunanjega ministra? Vsekakor Merklova ne bi spraševala Maasa, kako zgleda in kakšen je Putin, kot je Hitler spraševal Ribbentropa za Stalina, ko se je vrnil iz Moskve po podpisu pakta (Hitlerja je najbolj zanimalo, ali ima Stalin zraščene mečice ušes, kar je v njegovi rasni teoriji pomenilo znak rasne inferiornosti!). Merklova, ki se je s Putinom srečala velikokrat, je tožila predvsem nad tem, da ne ve, če živita s Putinom v istem svetu. Danes to gotovo že ve. Še več, najbrž ve tudi, da se bosta morala o tem svetu dogovoriti zaradi njunih lastnih interesov.
Nemško-rusko sodelovanje: podpis pakta Ribbentrop-Molotov 23. avgusta 1939 v Moskvi (Ribbentrop levo, zraven Stalin, Molotov sedi).
Kaj torej storiti danes z vprašanjem ruske zasedbe Gruzije in Krima? Realpolitika kaže, da je EU na zadnjem evropsko-afriškem vrhu mirno pozabila na vprašanja demokracije in človekovih pravic zato, da bi se rešila migracij iz tega kontinenta. In kaže, da bo z odnosom EU do ruskih ozemeljskih pretenzij podobno. Upati je sicer, da je s temi konec, čeprav mnogi opozarjajo na estonsko obmejno mesto Narva z večinskim ruskim prebivalstvom kot možnim prizoriščem novega osvajalskega koraka Rusije.
Danes nikjer ne vladata ne nacizem, ne komunizem. Severna Koreja in Venezuela sta le karikaturi diktature, ki ne moreta predstavljati nikakršne realne alternative. Yuval Noah Harari pravi, da so le komunisti in liberalci sposobni ponuditi neke globalnejše "vizije" svetovne ureditve, nacionalisti pa ne, kar verjetno drži. Evropska zgodovina in sedanjost sta polna posledic takih "vizij" na eni in njihove odsotnosti na drugi strani. Zdaj prihaja čas, ko ne liberalci ne komunisti ali socialisti takih vizij ne bodo mogli več uveljavljati. Današnje politično obmetavanje s "fašisti" in "komunisti" je zato po eni strani le priročna bližnjica v politiki, po drugi pa to potrjuje tudi, da se ljudem res zdi, da gre za "ponavljanje zgodovine". Vsak incident, kot sta znameniti Tajanijevi izjavi o "italijanski Istri" in "dobrem Mussoliniju", take občutke samo stopnjuje. Označevanje s "fašisti" je Rusija dvignila na nivo državne politike, tudi s tem je namreč opravičevala aneksijo Krima.
Ena od evropskih raziskav Gallupovega inštituta ugotavlja, da so državljani treh držav, Bolgarije, Grčije in - Slovenije (!), prepričani, da jim bo v primeru večje svetovne varnostne krize na pomoč priskočila najprej - Rusija! Ivan Krastev v New York Timesu v tem vidi jasen dokaz za to, da mora Evropa svoj odnos z Rusijo urediti v obojestransko korist. V nasprotnem se lahko zgodi, da bodo nekatere evropske države to storile same. Podobno kot to že počnejo s Kitajsko. Taka "dezintegracija" Evrope bi ne glede na to, da bi neposredno spodkopala temelje Evropske unije, zarezala veliko globje in veliko dlje v pojmovanje Evrope ne le kot kontinenta, ampak kot političnega pojma z vsemi zgodovinskimi, kulturnimi, verskimi, političnimi, civilizacijskimi in drugimi temelji, ki vzdržujejo in razvijajo vsak evropski narod, vsako evropsko državo. Evropa je - ne glede na to, da si je navlekla pretežko opravo bruseljske administracije - zgodovinsko gledano uspešno branila svojo razsvetljensko suverenost skozi stoletja. Videti je, da jo resno ogroža zaradi zaradi nesposobnosti, da sama reši svoje probleme in zaradi milijard, ki jih ponuja nov azijsko-pacifiški gigant, kar te dni razkriva italijanski časopis Corriere della Sera.
Blokovska "enostavnost" sveta je preteklost. Njegova kompleksnost povzroča veliko preglavic vsem. Težko je razumeti ravnanje držav in njenih politikov, ni več jasnih načrtovanih stategij, posamezne zmage so prej posledica prilagajanja spreminjajočim razmeram in improvizacije. Kot pravi Ionut Popescu, ni več ključno strateško planirati, pač pa - hitro se učiti! Iz zadnjih intervenc v Iraku, Libiji in Siriji so se sile "demokratične liberalne ureditve" naučile, da sta eliminaciji Huseina in Gadafija prinesli več problemov kot rešitev - in to predvsem za Evropo.
EU je prvi ruski ekonomski partner, Rusija je četrta ekonomska partnerica EU. Kompatibilnost njunih ekonomij je ob nastajajočih novih tečajih, na katerih sloni sodobni svet, dobra protiutež Ameriki in Kitajski. Res je čas, da po stoletjih, ki so jih zaznamovale vojne in konflikti pa tudi sodelovanje med Evropo in Rusijo, obe najdeta nek nov način sožitja. Ali lahko Evropa ob tem ohrani svoje polje svobode in ali lahko Rusija s tem živi, je vprašanje evropske prihodnosti obeh.