Ko je obrambni minister Karl Erjavec po odločitvi Šarčeve vlade, da odstopi od nakupa, pojasnjeval razloge za odstop vlade od programa OCCAR, s katerim je vlada želela brez javnega razpisa kupiti nemška vozila boxer 8x8, je navedel le nekaj suhoparnih, postopkovnih razlogov. A kot kažejo podatki naših zaupnih virov, je polomu "posla stoletja" z oklepniki, ki ga je želela izpeljati prejšnja vlada, botrovalo več razlogov, med katerimi pa prevladujejo tisti, o katerih smo na portalu+ poročali že takoj ob napovedi posla z organizacijo OCCAR, ki izdeluje večinoma nemške osemkolesnike boxer. Razlogi so, če gremo po vrsti, naslednji:

- previsoka cena,

- nepravilna konfiguracija vozil,

- neurejeno servisiranje,

- pomanjkanje kadrov in

- pomanjkanje potrebne infrastrukture (hangarjev).

Da so bili problemi s servisom, pomanjkanje kadrov in hangarjev ključni razlogi, je v nedavnem intervjuju za Insajder potrdil tudi tisti, ki o tej zadevi zagotovo največ ve – to je predsednik vlade Marjan Šarec. O tem, da so boxerji predragi, smo na portalu+ pisali že večkrat in to vsaj leto dni preden so to dejstvo nenadoma odkril na Siolu in še nekaterih drugih medijih. Vendar je bila ključna še ena zadeva. Po zanesljivi informaciji našega vira, ki želi ostati neimenovan, je namreč nemški Rheinmetall, ki izdeluje boxerje, ponujal izključno svojo kupolo oziroma t.i. oborožitvene postaje. Cena njihove kupole znaša najmanj 2,5 milijonov evrov, to pa pomeni, da je bila cena boxerjev že na izhodišču najmanj 6 milijonov evrov. V preteklosti smo opozorili, da je cena podobnega, konkurenčnega vozila (denimo Piranha 5, Patria XP) okoli 3,5 milijonov evrov. Gre torej za velike razlike. 

In še nekaj je bilo za strokovnjake Slovenske vojske (SV), ki so si ogledali ponudbo proizvajalca, na koncu šokantno – dejstvo, da Rheinmetall sploh še ni nikoli razvil in izdelal kupol, ki jih je Slovenska vojska naročila in bi jih potrebovala (!). Izhodiščna namera ministrstva za obrambo in Slovenske vojske je bila nabava 48 vozil s 30-milimetrskim topom in 7,62-milimetrskim mitraljezom ter še osmih vozil 8×8, opremljenih s 120-milimetrskim minometom in 7,62-milimetrskim mitraljezom. Toda izkazalo se je da Artec kot del Rheinmetalla takšnih postaj oziroma kupol (in ne "samovoznih minometov", kot so poročali nekateri) sploh nima v programu. 

Strokovnjaki SV, ki so analizirali ponudbo OCCAR, ki jo je brez razpisa izbrala vlada Mira Cerarja, so namreč z grozo ugotovili, da v ponudbi nemškega proizvajalca manjka 8 vozil z vgrajenim minometom 120 milimetrov (Mortar). V osnovni specifikaciji je bilo namreč 56 vozil, od tega 8 z 120 milimeterskim minometom. In ker Rheinmetall v ponudbi nima vozila z 120 milimetrskim minometom, je bilo na koncu slovensko ministrstvo za obrambe prisiljeno zmanjšati število naročenih vozil!

Verjetno bi takšno kupolo nato sam razvil in Slovenski vojski ponudil Rheinmetall, toda to bi bilo bržkone zelo drago, ker takšnih kupol še ne bi bilo v serijski proizvodnji, ki seveda vedno zmanjšuje ceno. Druga možnost bi bila, da Slovenska vojska teh osem vozil najde pri drugem proizvajalcu. V tem primeru bi bila v srednjo bataljonsko bojno skupino ob boxerjih in patrijah vključena še tretja vrst vozil, kar bi bila logistična zmešnjava. Pri tem dosedanji naročniki tega vozila iz Nemčije, Nizozemske in Litve niso imeli potrebe za tem orožjem. Z drugimi besedami, razvoj tega orožja samo za Slovensko vojsko bi bil za Slovenijo izjemno drag. Kljub temu pa sta nekdanja obrambna ministrica Andreja Katič in tedanji predsednik vlade Miro Cerar pristala prav na takšen, za Slovenijo poguben scenarij, ki ga je – na srečo – preprečil šele nastop nove, Šarčeve vlade.

Predragi oklepniki

Po ocenah naših virov iz obrambnega ministrstva in Slovenske vojske bi bilo 48 vozil boxer v konfiguraciji, ki jo je želela SV, najmanj 100 milijonov evrov - zelo verjetno pa še celo precej več! - dražjih od primerljivih drugih vozil, ki so na trgu. In jih je Slovenija preprosto izključila iz tekme, ko je že vnaprej izbrala samo OCCAR. Pri tem OCCAR (oziroma podjetje Artec) letno računa še okoli 3-odstotno "eskalacijo" od vrednosti vozil zaradi "menedžmenta" in "življenjske podpore" (Life Support) za ta vozila.

Za komaj 48 - in ne 56 oklepnikov - bi morala Slovenija plačati oderuško vsoto. To bi ceno vozila iz 6,42 dvignilo na celih 7,5 milijonov evrov, so leto dni za nami zapisali na Siolu. Torej se je cena še bolj dvignila, kot smo opozarjali na portalu+ v začetku leta 2018. Februarja leta 2018 smo napreč zapisali:

"Po resnih kritikah, objavljenih leta 2017 na portalu+, v katerih smo v več člankih utemeljeno izpostavili, da želi država s prirejenim razpisom kupiti slabo zaščitene finske oklepnike patria, izdelane na Hrvaškem ali Poljskem, je te dni sledil presenetljiv obrat. Ministrstvo za obrambo (MORS) je namreč sporočilo, da bo Slovenija pristopila k organizaciji OCCAR. Kratica pomeni Organisation for Joint Armament Cooperation (Organizacije vzajemnega sodelovanja na področju oborožitve), gre pa zato, da so Italija, Francija, Nemčijain Velika Britanija (kasneje sta pristopili še Belgija in Španija) pred 22 leti ustanovile to medvladno telo, da bi tako skupaj izpeljale določene vojaške (oborožitvene) programe. OCCAR trenutno upravlja 13 pomembnih programov, med katerimi je tudi program Boxer. Proračun OCCAR v letu 2017 je bil približno 3,8 milijarde evrov. V okviru OCCAR naštete evropske države skupaj izdelujejo večinoma nemško vozilo Boxer, ki se ponaša z boljšo zaščito od konkurence, vendar ima hkrati tudi bistveno višjo ceno. Vsako vozilo Boxer je namreč najmanj za 1,5 do 2 milijona evrov dražje od v Sloveniji predhodno 'izbranih' vozil Patria AMV, vozil Piranha - 5 (GDELS) ali drugih podobnih vozil s podobnimi lastnostmi." (vir)

Še en razlog je morda tudi velikost in nepreizkušenost samih vozil. Oklepnike boxer imajo v svoji sestavi vojske treh držav članic zveze NATO: Nemčija, Nizozemska (ki skupaj sodelujeta pri proizvodnji in razvoju tega oklepnega vozila), ter Litva, ki je avgusta leta 2016 podpisala pogodbo o dobavi 88 oklepnikov. Vendar ti oklepniki za seboj nimajo kakšnega omembe vrednega preizkusa v realnih bojnih razmerah, hkrati pa so to tudi zelo velika in okorna vozila, ki bi se težko premikala po slovenskih cestah. Njihova cena za Slovenijo je bila – najverjetneje prav zaradi manjkajočih kupol – višja tudi v primerjavi z drugimi državami. Medtem ko naj bi litovska vojska za posamezno vozilo, ki so jih izdelali v Artecu, odštela 5,1 milijona evrov, je Artec za posamezno vozilo lani jeseni zahteval 6,2 milijona evrov.

Slovenska vozila bi torej bila tudi do 400.000 evrov dražja od litovskih! Spomnimo se, kaj je zapisalo obrambno ministrstvo, ko smo jih februarja lani vprašali za ceno po odločitvi za boxerje:

"Okvirna cena BKV 8 x 8 z ustrezno oborožitvijo je cca. 4 mio EUR brez DDV, vendar je pri tem treba upoštevati, da bo končna cena BKV 8 x 8 znana po izvedenih tehničnih usklajevanjih."

No, "tehnična usklajevanja" so očitno izraz za pokrivanje skoka cene v višini ene tretjine! Iz štirih milijonov na kar 6,2 in celo 7,5 milijonov evrov na vozilo! V Litvi so za 91 vozil skupaj z rezervnimi deli, usposabljanjem, razvojem in drugimi stroški plačali skoraj 567 milijonov evrov, Slovenska vojska pa bi morala po ponudbi iz lanskega septembra za samo 48 vozil plačati 366 milijonov evrov. Ob tem bi morala plačati še eskalacijo dveh odstotkov na ceno posameznega vozila, ki se obračuna za vsako leto zamude pri dobavi.

Pogodba v škodo davkoplačevalcev

Še ena neznanka je bila odsotnost vzdrževanja. Pogodba je predvidela le dveletno jamstvo proizvajalca, vse ostalo vzdrževanje pa bi bilo na plečih Slovenske vojske. Vse to se je pred slovensko javnostjo seveda skrivalo – in se še skriva. Ko je Karl Erjavec pred novinarji pojasnjeval razloge za odstop od pogodbe, je navajal le "proračunske" argumente, češ da ni bilo denarja za to, da se oklepniki kupujejo iz rednih proračunskih sredstev. Vendar pa celo v vrstah koalicije menijo, da ti razlogi preprosto ne držijo. Če bi bilo to res, bi bila verjetno že Andreja Katič v času svojega mandata obrambne ministrice obveščena, da počne nekaj nezakonitega, kar pa se ni zgodilo. 

Kot drugi razlog za odstop od nabave boxerjev je minister Erjavec navedel dejstvo, da vojska nima celovite taktične študije o tem, katere zmogljivosti sploh potrebujemo za vzpostavitev srednje bojne bataljonske skupine. Aktualni obrambni minister je pojasnil, da je zadnja taktična študija iz leta 2005 premalo celovita in zastarela, zato je generalštabu Slovenske vojske naročil izdelavo nove. Toda na vprašanje, ali je bila v SV medtem naročena ali izdelana Taktična študija (zadnja naj bi bila, kot rečeno, izdelana leta 2005), brez katere se po oceni strokovnjakov ne bi smelo v nabavo novih vozil, je MORS za portal Insajde že lani odgovoril, da je "Slovenska vojska izdelala in oktobra 2017 potrdila novelacijo Taktične študije 'Motorizirani bataljon Slovenske vojske – 2010. Prva novela – 2017'". Iz tega očitno izhaja, da je bila še lani omenjena "novelirana taktična študija" dovolj dobra za nakup boxerjev, letos pa je nenadoma postala zastarela. Zelo očitno je tudi, da bi Slovenija z drugačno, racionalnejšo in pametnejšo izbiro lahko isti cilj dosegla tudi s polovico manjšim zneskom.

Ob tem pa nemški Rheinmetall, leta 2014 obsojen na 37 milijonov evrov kazni zaradi korupcije v Grčiji, v pogodbi s Slovenijo ni želel imeti vključene protikorupcijske klavzule. Kar pa je bilo za Slovenijo, ki jo je nekaj let pred tem obremenjevala afera Patria, povsem nesprejemljivo. Šarčeva vlada na kaj takšnega, pravijo naši viri, ni želela pristati.

Vse skupaj je rezultat bitk različnih struj v Slovenski vojski. Te bitke bi lahko odnesle tudi sedanjo načelnico generalštaba Alenko Ermenc, o kateri imajo naši sogovorniki sicer dobro mnenje, vendar po drugi strani izražajo bojazen, da zakulisnim igricam ne bo kos. Še preden se je namreč Cerarjeva vlada odločila za boxerje, so se v Slovenski vojski ogreli za nadaljevanje posla z finsko Patrio. Konec leta 2016 se je glavna razprava vodila le o tem, ali že vnaprej izbrani oklepniki (poljske ali hrvaške Patrie) potrebujejo raketno protioklepno zaščito ali ne. Iz anonimk, ki so curljale iz vojske, pa je bilo jasno, da so se v vrhu vojske že odločili za nabavo oklepnikov pri poljskem podjetju Rosomak (ali pa na Hrvaškem), ki jih izdeluje na podlagi licence finske Patrie. Delegacije ministrstva za obrambo so si celo že ogledovale proizvodnjo patrij. 

Po oceni naših virov je bila tudi v tem primeru v ozadju korupcija. Ko smo to razkrili, so državni organi od nas zahtevali umik objavljenega dokumenta zveze NATO, ki je bil razkrit že v okviru OZN, drugače pa javno dostopen na svetovnem spletu, v obrambo rosomakov pa se je oglasil celo poljski veleposlanik v Sloveniji. Znano je, da so v Izraelu pripravljeni dobro "stimulirati" orožarske posle, generalštab Slovenske vojske pa je nenadoma prišel na idejo, da po prvem nakupu okoli 80 raket Spike že vnaprej izbrane patrije potrebujejo še 500 teh istih raket za raketno protioklepno zaščito. "Šlo je za korupcijo. Druge razlage ni," je ocenil naš vir.

Zaradi naše objave propadel posel?

Toda ko smo odkrili, da je ta posel s patrijami netransparenten, da so vozila, ki naj bi jih kupili na Hrvaškem ali Poljskem, izbrana vnaprej - je zadeva padla v vodo. Razkrili smo namreč, da se želi Poljska določenega števila svojih patrij oziroma rosomakov dejansko znebiti, ker ne izpolnjujejo nekaterih njihovih standardov (nimajo denimo amfibijskih lastnosti) in ker imajo preslabotno oklepno zaščito. Potem pa se je Cerarjeva vlada hitro ogrela za boxerje. Kmalu je bil zamenjan celo načelnik generalštaba Andrej Osterman, na njegovo mesto pa je prišel general Alan Geder – in z njim OCCAR. Gedera pa je postavila Andreja Katič.

Kako torej rešiti problem oklepnikov tako, da bo NATO sit in Slovenija cela? Stranka Levica predlaga, da Slovenija na vse skupaj preprosto pozabi, kar je seveda lepo slišati, toda zadeva ni tako enostavna. Varnost ne zraste na domačem zeljniku. Slovenija je v sistemu kolektivne varnosti. "To seveda ne pomeni, da je postopek nabave končan. Oklepnike 8 x 8 bo treba v doglednem času nabaviti, a prej moramo točno definirati, kaj potrebujemo", je na primer dejal Karl Erjavec. Takšnih vozil je na trgu veliko. Sloveniji so na primer na voljo vozila Patria AMV XP, kanadsko vozilo LAV 6.0. ali singapurska vozila Terrex. Toda vsi ti proizvajalci imajo kakšno "skrito napako" - so predragi, predaleč, nimajo servisov blizu Slovenije in podobno.

Podrobnejša analiza pokaže, da bi bil logistično in geografsko za slovenske potrebe morda še najbolj primeren avstrijski Pandur II, ali pa morda moderna Piranha 5. Ti oklepniki se proizvajajo v Evropi (Avstrija, Švica), lahko pa bi jih izdelovali celo pri nas doma. Slovenija ima z njimi že dobre izkušnje, saj ima Slovenska vojska v svoji sestavi tudi Valuke, in sicer 85. So izboljšana verzija šestkolesnih Pandurjev, na Ravnah pa so izdelali tudi še boljše Krpane 8 X 8, ki so jih pred leti – očitno na prirejenem razpisu – premagale tedanje finske patrije.

Tu je tudi Piranha 5, ki se izdeluje v velikih serijah, kar znižuje stroške, servisni center pa imajo na Dunaju, kar rešuje problem vzdrževanja vozil, ki je bil velik problem pri izbiri boxerjev. Slovenski vojski zato, ker je država v zvezi NATO, res ni potrebno kupiti številnih zelo dragih sistemov, ki bi jih kot samostojna država izven zavezništev potrebovala. Na primer zelo dragih reaktivnih lovcev ali zmogljivih sistemov protizračne obrambe. Prav zato pa mora krepiti tiste bojne sposobnosti, za katere se je v okviru zavezništva dogovorila. In zato bo oklepnike, če želi ostati verodostojna članica NATO, seveda morala nabaviti. Ni pa potrebno, da to naredi netransparentno ali da kupuje najdražja vozila na trgu – kot je to želela narediti Cerarjeva vlada.