Intervju

Intervju z Matejem Toninom: Rešitve, ki jih ponujajo Združena levica in preostale leve stranke, enostavno pomenijo še več dolga, še več denarja za obresti, posledično pa to pomeni manj denarja v proračunu za vse tisto, za kar se tako zavzeto zavzemajo.

Fokus intervjuja je seveda na aktualnih koalicijskih pogajanjih in menimo, da je tako prav, saj se preostale tri stranke (še posebej DeSUS in ZaAB), po našem mnenju ne pogajajo za vstop v koalicijo, ampak taktizirajo z namenom čim boljšega izplena.

07.08.2014 22:56
Piše: Portal Plus

Z našimi popravki in predlogi smo zadeve konkretizirali, določili roke, predvsem pa jasno vnesli pet reform; to so davčna reforma, reforma sodstva, reforma pokojninskega in zdravstvenega sistema ter reforma trga dela.

Nsi bi vstopila v vlado, da bi bila temelj in garant razuma. Pravzaprav garant normalnosti in tudi slaba vest vsakršne koalicije, da je potrebno postoriti stvari, ki so neizogibne.

 

Absolutno. V opoziciji bi bila naša zgodba ravno tako težka kot v koaliciji.

 

Nova Slovenija je garant za reforme.

 

Cerar ima srečo, da resnega ekonomskega programa nima, zato se lahko prilagodi katerikoli strani. To je seveda hkrati tudi njegova nesreča.

  

V resnici bi imela Nova Slovenija od vstopa v koalicijo zelo malo ali skoraj nič. Vstop v koalicijo bi nam politično zelo škodoval.

 

V koalicijo bi odšli zaradi države, čeprav se zavedamo, da bo odhod v koalicijo imel izrazite negativne učinke na podobo stranke.  

 

Tisto, česar se številni ne zavedajo, med njimi tudi novoizvoljeni poslanci, je to, da imamo 28 milijard evrov dolga. Ta dolg vsako leto povzroči več kot milijardo evrov obresti, ki jih je potrebno plačati. Ta milijarda evrov za obresti znaša več kot deset odstotkov proračuna.

Matej Tonin, član Nove Slovenije - Krščanskih demokratov, je že drugič zapored poslanec v državnem zboru. Magister politoloških znanosti je bil v mandatu 2011 - 2014 vodja poslanske skupine NSi, trenutno pa je del pogajalske skupine za vstop NSi v vlado, katere mandatar bo, če ne bo prišlo do ekstremnega presenečenja, Miro Cerar. Matej Tonin je že drugič del pogajalske ekipe NSi za vstop v koalicijo (prvič se je to zgodilo pozimi 2012).

 

Matej Tonin je postal širši javnosti poznan kot eden izmed vodečih obrazov NSi in kot politik, ki žanje tako ostre kritike kot odobravanja z vseh strani slovenskega političnega spektra. Slednje pomeni, da tega politika pravzaprav sploh ni potrebno podrobneje predstavljati.

 

Glede na dejstvo, da je NSi na zadnje državnozborske volitve prinesla precej drugačen program, kot smo ga bili od te stranke sicer vajeni, glede na to, da je NSi edina stranka, ki se pogaja za vstop v koalicijo in ima radikalno drugačen program kot vse preostale stranke in glede na to, da zadnje leto divja pravi mali spopad med dvema desnima strankama, torej SDS in NSi, smo se odločili za intervju. Fokus intervjuja je seveda na aktualnih koalicijskih pogajanjih in menimo, da je tako prav, saj se preostale tri stranke (in še posebej DeSUS in ZaAB), po našem mnenju ne pogajajo za vstop v koalicijo, ampak taktizirajo z namenom čim boljšega izplena.

 

 

Zakaj bi NSi vstopila v koalicijo s SMC?

 

Zaradi tega, ker bi bila temelj in garant razuma. Pravzaprav garant normalnosti in tudi slaba vest vsakršne koalicije, da je potrebno postoriti stvari, ki so neizogibne. Nova Slovenija je garant za reforme. In to so bistveni razlogi, zaradi katerih bi Nova Slovenija šla v koalicijo. 

 

 

Ampak kaj bi sploh imela Nova Slovenija od vstopa v koalicijo? Kakšna bi bila vaša motivacija za takšno odločitev?

 

V resnici bi imela Nova Slovenija od vstopa v koalicijo zelo malo ali skoraj nič. Vstop v koalicijo bi nam politično zelo škodoval. Vsekakor bi nas z desne strani političnega pola zaradi takšne odločitve napadla zlasti SDS in njim bližnji mediji. Oboji bi nas silovito napadli in ta naš vstop v koalicijo razglasili za veleizdajo, ali če hočete izdajo pomladne opcije. Poleg tega bi nas v vladi čakale same neprijetne naloge. 

 

Mi bi v vladno koalicijo vstopili le, če bo popolnoma jasno, da nam bo uspelo izpeljati tistih pet reform, o katerih smo govorili pred volitvami. Jasno je, da gre za precej neprijetne reforme, vendar pa je tudi jasno, da jih je potrebno izvesti. In izvesti jih je potrebno zaradi Slovenije in zaradi prihodnjih generacij. 

 

Če uporabim prispodobo, smo kot japonske kamikaze. V koalicijo bi odšli zaradi države, čeprav se zavedamo, da bo odhod v koalicijo imel izrazite negativne učinke na podobo stranke.  

 

 

Verjetno pa obstaja kar nekaj razlogov, zaradi katerih v koalicijo ne bi vstopili?

 

Razlogov, zakaj v koalicijo ne bi šli, je kar nekaj. Ključen razlog pa je, da mi v tej koaliciji ne želimo biti zgolj okras ali stranka za boljši občutek. In če bo jasno, da v koaliciji, kakršnakoli že bo, ne moremo uresničiti našega programa, potem bo jasno, da v koaliciji nimamo kaj iskati. 

 

Če pa bi pozabili na program in v vladno koalicijo vstopili samo zaradi tega, da bi stranka zasedla nekaj ministrskih mest in pridobila nekaj služb, bi bili navadni politikanti, saj bi se  zavestno odpovedali dobremu programu, ki ga Slovenija še kako potrebuje. 

 

Naj bom zelo natančen: če v koalicijo ne bomo vstopili, bo to zato, ker se ne bomo mogli programsko dogovoriti za bistvene reforme, ki jih Slovenija danes nujno potrebuje. 

 

 

Kako pa se počutite te dni, ko celotna slovenska javnost prebira osnutek koalicijske pogodbe? Kako komentirate sam osnutek koalicijske pogodbe?

 

Malce nelagodno, ker imajo številni, ki zadeve spremljajo, občutek, da pogajalci vemo nekaj več. Resnica pa je, da mi ne vemo čisto nič več kot javnost. 

 

Osnutek koalicijske pogodbe, ki je prišel v javnost, je bil splošen in po našem mnenju slab dokument. Šlo je bolj za deklarativni tekst, pravzaprav opis, za kaj naj bi si prizadevali. V osnutku koalicijske pogodbe smo pogrešali konkretne predloge, dejanja in ker tega ni bilo, smo pripravili popravke in jih, kot veste, posredovali SMC. 

 

Z našimi popravki in predlogi smo zadeve konkretizirali, določili roke, predvsem pa jasno vnesli pet reform; to so davčna reforma, reforma sodstva, reforma pokojninskega in zdravstvenega sistema  ter reforma trga dela. 

 

 

Občutek je, da je vaš program v precejšnji meri identičen priporočilom Evropske komisije. Ampak kako interpretirate dejstvo, da so volivci večinsko raje podprli programe strank, ki ta priporočila ali ignorirajo ali pa celo negirajo? Ali niste znotraj tega konteksta v resnici programski tujek v nastajajoči koaliciji?

 

Dejstvo je, da ljudje še vedno radi slišijo dobre stvari in se posledično počutijo bolj udobno in lagodno, če se jim obljublja lepe stvari. Lepe obljube pri ljudeh bistveno bolj primejo, kot pa če se volivcem sporoča, da bo potrebno postoriti marsikaj neprijetnega. 

 

Žal je bila v zadnjih nekaj letih Evropska unija v Sloveniji prepoznana kot tujec, ki poskuša Slovenijo okupirati in nam na vsak način vsiliti pretrde in slabe ukrepe. In v tem kontekstu se je tudi interpretiralo priporočila Evropske komisije. Krščanski demokrati trdimo, da nameni Evropske komisije niso slabi in da se od Slovenije pričakuje zgolj, da bo svoje delovanje in poslovanje postavila na zdrave temelje. V interesu Evropske unije in Evropske komisije je, da Slovenija ni problematična država, saj imajo tako en problem manj. Zato vseh teh priporočil ne moremo interpretirati kot predloge, ki želijo škodovati Sloveniji, ampak kot predloge, ki želijo dolgoročno pomagati Sloveniji. 

 

 

Bodite prosim konkretnejši, kaj je za vas glavno sporočilo priporočil Evropske komisije? Zakaj je vaš program naslonjen na ta priporočila? Zakaj naj bi stranke, ki ignorirajo in negirajo priporočila, le-ta z vstopom v koalicijo posvojile?

 

Jaz vidim pri vsem skupaj predvsem pragmatičnost Evropske unije, ki želi s svojimi priporočili Sloveniji pomagati, da izplava iz krize in da pospravi en problem z dnevnega reda. Za Evropsko unijo je en problem manj, če je Slovenija neproblematična in dobro stoječa država. 

 

Tisto, česar se številni ne zavedajo, med njimi tudi novoizvoljeni poslanci, je to, da imamo 28 milijard evrov dolga. Ta dolg vsako leto povzroči več kot milijardo evrov obresti, ki jih je potrebno plačati. Ta milijarda evrov za obresti znaša več kot deset odstotkov proračuna. Vse to govori, da več kot deset odstotkov proračuna takoj vržemo stran. Če teh trendov ne zaustavimo, se bo ta delež zgolj povečeval in to bo povzročilo, da bo manj sredstev za šole, vrtce, ceste oziroma karkoli se financira iz javnih sredstev. Zato so priporočila koristna, saj nam kažejo smer, kako te izrazito negativne trende zaustaviti. 

 

Rešitve, ki jih ponujajo Združena levica in preostale leve stranke, enostavno pomenijo še več dolga, še več denarja za obresti, posledično pa to pomeni manj denarja v proračunu za vse tisto, za kar se tako zavzeto zavzemajo. Če bomo sledili levici, nas čaka še manj javnega zdravstva, še manj javnega šolstva in še manj dobre infrastrukture. Menim, da kdor je odgovoren politik, mora pogledati resnici v oči in storiti tisto, kar je neizogibno in potrebno, pa čeprav mu to politično škodi. 

 

 

Dobro, ampak volilni programi SMC, DeSUS, SD in ZaAB, ki so poleg vas tudi aktualni koalicijski pogajalci, so vsebinsko povsem na drugi strani spektra dojemanja ekonomske politike kot NSi. Torej, logično vprašanje, ki sledi je, ali je sploh verjetno, da te stranke podprejo in povzamejo program NSi? Zdi se, da ste malo premajhni, da bi lahko dosegli kaj takega.

 

Cerar ima srečo, da resnega ekonomskega programa nima, zato se lahko prilagodi katerikoli strani. To je seveda hkrati tudi njegova nesreča. Mi smo prepričani, da smo Sloveniji ponudili program, ki ga država potrebuje in z njim ukrepe, ki lahko probleme rešijo. Seveda je povsem jasno, da gre za neprijetne zadeve, ampak odgovornost za končno odločitev, v katero smer bo šla ekonomska politika, je predvsem na največji stranki. Ta se mora odločiti, v katero smer bo šla in se bo na koncu tudi odločila, ali naš program sprejme, ga posvoji ali pa ga zavrne. 

 

Krščanski demokrati smo večkrat rekli, da v to koalicijo ne silimo. Kakorkoli obračate, nam morebitni vstop v koalicijo prinaša same slabe stvari in nič dobrega, ampak ker smo program ponudili na volitvah, se dajemo na razpolago Sloveniji. Na tej točki je odločitev, ali bo šla Slovenija po poti reform ali pa bo ohranjala status quo do bridkega konca, v rokah bodočega mandatarja Cerarja. Gre za njegovo odločitev in da bo jasno, pri vsem tem se mi nimamo kaj veliko za pogovarjati s SD, ZaAB in DeSUS. Največji so tisti, ki določajo smer in če bo največji določil reformno smer, potem smo zraven, če temu ne bo tako, nimamo kaj iskati zraven. 

 

 

Pa vidite Mira Cerarja kot človeka, ki bo volivcem povedal, da so v resnici izvolili nov ZUJF, fiskalno pravilo in privatizacijo?

 

Če je etičen, moralen in če želi državi dobro, tako kot je to govoril v času volilne kampanje, potem mu kaj drugega niti ne preostane. Če pa tega ne stori, potem bo zgolj eden izmed mnogih politikantov, ki pa jih imamo v Sloveniji že na pretek. Takih, ki so za svojo službo pripravljeni volivcem lagati in prikrivati realno stanje ni malo, ampak zavedajmo se, da tako težko nadaljujemo, saj država iz leta v leto bolj tone. Veste, mi si ne želimo delati vseh teh neprijetnih stvari zato, da bi ljudem grenili življenje, ampak zato, ker iskreno verjamemo, da je to edina pot, ki lahko prihodnjim generacijam zagotovi boljše življenje. Če je Cerar etičen, potem jim tudi on ne sme lagati.

 

 

Recimo, da končate v opoziciji. Ali že preigravate strategije za opozicijsko delovanje stranke?

 

Absolutno. V opoziciji bi bila naša zgodba ravno tako težka kot v koaliciji. To pa zato, ker bi bili tam skupaj z radikalno Združeno levico, ki ima za nas popolnoma nesprejemljive ideje in na drugi strani z agresivno SDS, ki pa bo hkrati največja opozicijska stranka. V takih okoliščinah bi zelo verjetno imeli zelo veliko težav s prodorom naših idej v javnost. Namreč  pričakovati je, da bodo mediji vedno pobrali stališča pri največji opozicijski stranki in pri najbolj odbiti opozicijski stranki. V takšnih okoliščinah bomo mi stavili predvsem na naš program in skušali s programskimi iniciativami delati tisto, kar smo v programu obljubili. Kljub vsemu, če se bomo odločili za odhod v opozicijo, bomo poskušali realizirati vsaj del našega programa. 

 

Slednje ni nemogoče. Naj navedem primer: ko smo bili v opoziciji, nam je uspelo spraviti skozi Zakon o pavšalni obdavčitvi podjetnikov in verjamem, da bi okoliščine pripeljale do tega, da bi bila morda kakšna naša zakonska pobuda sprejeta tudi, če bomo v opoziciji. Torej tisto, s čimer bi se poskušali profilirati v opoziciji, bi bilo vsekakor vsebinske narave. 

 

 

Ali bi lahko vaš program na področju ekonomije res označili za klasično liberalnega?

 

Lahko bi ga in na nek način ekonomski program NSi tudi je klasično liberalen, vendar z dodatki krščanskodemokratskih elementov. Naj pojasnim. To pomeni, da se zavzemamo za več svobode za posameznika in celotne družbe, posledično se zavzemamo, da se država umakne iz čim več področij. Vsekakor pa vsega vendarle ne moremo prepustiti trgu, vsaj takrat ne, ko si posameznik ne more pomagati sam, takrat pa na pomoč priskoči država. Slednje je bistven koncept krščanske demokracije, ki izvira iz politične filozofije in je tudi skladen z doktrino klasičnega liberalizma. Torej, država naj zgolj ustvari pogoje, da lahko posamezniki razvijajo svoje talente. Država naj zgolj skrbi, da za vse veljajo enaka pravila igre, vključuje pa naj se le takrat, ko si posamezniki sami ne morejo pomagati. 

 

 

Glede vašega programa med klasičnimi liberalci v Sloveniji prihaja do nekaj malega skepse. Po SDS leta 2004, koketiranju z liberalizmom v LDS v času Pahorjeve vlade in po Državljanski listi 2011 ste namreč že četrta stranka, ki povzema ideje klasičnega liberalizma. Zato vas bom vprašal kar neposredno: zakaj bi vam, po vseh teh "programskih posilstvih klasičnega liberalizma", vsi tisti, ki so klasično – liberalnega svetovnega nazora verjeli, da gre tokrat zares? Ali, če si sposodim besede Igorja Mastena, kako naj verjamemo, da niste novo kukavičje jajce klasičnega liberalizma?    

 

Zaradi dveh stvari. Prvič zaradi ljudi, ki predstavljajo Novo Slovenijo in ki so v preteklosti dokazali, da so večkrat podpirali in se odločali tudi za neprijetne stvari in so to počeli ne glede na to, ali jim je to politično škodovalo. V Sloveniji pomeni zagovarjati klasično liberalne ideje na področju ekonomije skorajda norost in klasični liberalizem je v Sloveniji psovka. Torej, če zagovarjaš liberalne ideje, imajo vsi v glavi, da zagovarjaš kapital, kar pa naj bi bilo nekaj slabega. Menim, da smo določen del poguma že izkazali, saj smo si tovrstne ekonomske ideje upali zagovarjati tudi po tem, ko so se pokazali prvi negativni učinki zagovarjanja te doktrine. Nismo se ustrašili in prilagodili retorike in nismo spremenili svojih argumentacij. Tudi ko je šlo za privatizacijo in ko je bilo izjemno nepopularno govoriti o privatizaciji, denimo Mercatorja, smo mi vztrajali na naši osnovni liniji in zagovarjali, da se mora država umakniti iz gospodarstva. Skratka, naše preteklo delo je eden izmed garantov za to, da če Nova Slovenija zastavi besedo za nekaj, potem to, ne glede na to koliko ji politično škodi, tudi izpelje. 

 

In drugič, za Slovenijo ni ne druge rešitve, ne druge ekonomske doktrine, ki bi prijela in nam pomagala. Socializem nas je pokopal, sedanja dogovorna ekonomija pa se je izkazala, da vodi Slovenijo v propad. Očitno je, da je socialno tržno gospodarstvo, ki združuje ekonomsko doktrino klasičnega liberalizma in elemente krščanskodemokratske solidarnosti, edino, kar nam še preostane. V Sloveniji želimo graditi pravo tržno ekonomijo, kjer bomo imeli svobodni trg in čim manjšo vlogo države. To je edino zdravilo za slovenske težave, edina stvar, ki nam je še preostala in ki je doslej nismo uporabili.

 

 

Ali se vam je, čisto s političnega vidika, torej pridobivanja glasov na volitvah, izplačalo vstopiti v zgodbo z ekonomskim programom, ki temelji na klasičnem liberalizmu?

 

Mislim, da ja. Moja teza je, da če tega programa ne bi imeli, potem nas danes najverjetneje sploh ne bi bilo v parlamentu. Enostavno bi bili dobra kopija velike SDS. In ravno ta program, ki je kvaliteten program, je tisto, kar nas dela bistveno drugačne od SDS. Naj še enkrat poudarim, liberalizem je v Sloveniji morda psovka, vendar pa ne gre za nič drugega kot za zavzemanje za svobodo, varnost in pravičnost. In to so vrednote, ki jih zagovarjamo Krščanski demokrati. 

 

 

Podobno kot NSi je tudi nemška CDU naredila programsko transformacijo k doktrini ekonomskega klasičnega liberalizma. Ste z vidika prenove ekonomskega programa bližji CDU kot denimo SDS? Je mogoče postaviti takšno tezo? Je mogoče tako videti razlike v politični filozofiji dveh slovenskih desnih parlamentarnih strank?

 

Absolutno. Naš program je v zadnjem času, če se smem tako izraziti, zelo CDU-jevski. Nedavno sem se sestal z mednarodnim tajnikom CDU, ki je bil v Sloveniji na obisku. V pogovorih smo odkrili, da sta obe stranki prehodili precej podobno pot programske preobrazbe in na tej poti  naleteli na precej podobne težave. CDU-jev mednarodni tajnik je pojasnil, da je v zadnjih 10 letih CDU opravil zelo pomembno programsko transformacijo, s katero so predrugačili svojo ekonomsko in tudi vrednotno politiko. Posledično so imeli številni CDU-jevci zadržke, da to ni več tista prava stara konservativna CDU in rodili so se strahovi, da bi jih volivci lahko začeli zapuščati. To se jim seveda ni zgodilo, saj so njihovi volivci vendarle razumeli, da druge poti ni, in rezultati na nemških parlamentarnih volitvah kažejo, da je bila programska prenova CDU uspešna. 

 

 

Ali je do podobnih pomislekov, ki so posledica programske prenove, prihajalo tudi pri NSi?

 

Do tega je seveda prišlo. Zdaj, ko smo zavzeli zelo jasno krščanskodemokratsko ekonomsko linijo po zgledu CDU in ko smo postali nekoliko bolj zmerni pri zagovarjanju določenih ideoloških tematik, so nam nekateri tradicionalni volivci malce zamerili našo transformacijo.

 

Posledice so bile seveda najbolj očitne na zadnjih volitvah. Na vzporednih volitvah je bilo izmerjeno, da si je Nova Slovenija izmenjala bazo s SDS. Mi smo v primerjavi z letom 2011 izgubili približno polovico volivcev in ti so odšli k SDS, istočasno pa je približno enako število volivcev prišlo k nam prav iz SDS. Šlo je torej za nek obrat, izmenjavo volilne baze, pri čemer smo mi dobili nekoliko bolj zmerno bazo, oni pa nekoliko bolj radikalno. 

 

 

Ali morda postajate žlahtna konservativna stranka?

 

Ne. Mi si želimo narediti moderno konservativno stranko, kar je bistveno drugače kot tisto, kar se pojmuje pod žlahtna konservativna stranka. Žlahtna konservativna stranka je sinonim za stranko, ki naj bi bila v vrednostnem smislu na desni strani političnega pola, istočasno pa je podrejena pravilom levega političnega pola, stricem iz ozadja ali pravilom dogovorne ekonomije. Krščanski demokrati takšne politične ideje zavračamo, saj nas ne zanima dogovorna ekonomija, niti omrežje stricev iz ozadja. Naš cilj je moderna konservativna stranka,  po vzoru nemške CDU ali nizozemske CDA. To je, tradicionalna pri vrednotah in moderna v pristopu k ekonomski politiki. 

 

 

Ali se strinjate s tezo, da so stranke slovenske pomladi izšle iz Demosa? Če je temu tako, kaj je leta 2014 skupni imenovalec strank slovenske pomladi, poleg omenjenega in seveda dejstva, da so vse tri stranke tudi članice Evropske ljudske stranke?

 

S tezo o koreninah pomladnih strank v Demosu se strinjam. Skupni imenovalec teh treh strank je spoštovanje in prizadevanje za vrednote slovenske osamosvojitve. To je tisti ključni skupni imenovalec, ki povezuje vse te tri stranke. Trdimo, da brez Demosa in njegove močne volje ne bi bilo samostojne Slovenije, da je bil prav Demos tisti ključni element, ki je pripomogel k osamosvojitvi in da je za vse nas samostojna Slovenija najpomembnejša vrednota, osamosvojitev pa ključni preobrat v naši zgodovini. 

 

Od tu dalje pa se v zadnjem času začenjajo krepiti razlike, tako na gospodarskem kot tudi na kakšnem drugem področju. Recimo na področju ekonomske politike se to odraža v tem, da danes največja stranka na desnici zagovarja precejšnjo vlogo države v ekonomiji, kar je seveda nenavadno glede na program, ki so ga imeli leta 2004 in zelo drugače, kot je nastavljena ekonomska politika v NSi. Ta stranka ima tudi precej agresivnejši pristop pri opozarjanju na določene odklone v družbi. 

 

Tisto, kar zanima nas v NSi, je oblikovanje strategije, da bo pomladni blok dosegel 46 poslancev. Le na tak način bomo lahko stvari, ki so v družbi napačne, spreminjali. Po drugi strani gre strategija SDS bolj v smer glasnega opozarjanja na probleme. Ampak glasno opozarjanje na probleme še ne pomeni, da se problemi, s katerimi se soočamo, tudi razrešijo.

 

 

Kdo danes štrli iz slovenske pomladi? NSi, SLS, NSi skupaj s SLS ali SDS?

 

Rekel bi, da prav vsak na svojem področju nekako štrli ven. SDS štrli po svoji agresivnosti in nepopustljivosti in v tem vsekakor prekaša obe preostali pomladni stranki. NSi štrli zaradi svojega gospodarskega programa, SLS pa je v težavah in krizi identitete. 

 

 

Vaš komentar na izpad SLS iz parlamenta?

 

Menim, da je ravno kriza identitete tisto, kar jih je spravilo iz parlamenta. SDS je imela ideološke zgodbe, agresivne akcije, ki so prispevale k njihovem rezultatu. Mi smo imeli program, ki je prispeval k našem rezultatu. Ničesar od tega pa ni imela SLS, zato je žal ostala pred vrati parlamenta. Za SLS mi je hudo, ker vem, kako je, ko si izven parlamenta.

 

 

Vendar pa tudi NSi ni ravno časovno zelo oddaljena od agresivnih kampanj. Denimo akcija okrog družinskega zakonika. Kako danes gledate na način, na katerega je bila akcija izpeljana?

 

Odgovor na to vprašanje morate gledati skozi prizmo funkcioniranja slovenskega političnega prostora. Ko smo leta 2008 izpadli iz parlamenta, smo kar naenkrat postali nezanimivi za širši del medijskega prostora. In če se v javnosti ne pojavljaš z iniciativami in pobudami, te v medijih enostavno ni in če te ni, potem stranka ne preživi. Mi smo tedaj morali narediti načrt in se domisliti taktike in strategije za vrnitev Krščanske demokracije nazaj v parlament.

 

Prva stvar v tem načrtu je bila, kako z akcijami opozoriti nase. In nekatere akcije, ki smo jih peljali, so bile nekoliko agresivne, nekoliko drzne in odbite in to ravno zaradi tega, da smo prodrli v medijski prostor. To je bil garant za našo vrnitev v parlament. 

 

Po vrnitvi v parlament smo se dobro zavedali, da se samo s povratkom ne moremo zadovoljiti in da naš končni cilj ne morejo biti štirje odstotki in štirje poslanci, ampak da moramo biti bistveno bolj ambiciozni. Želimo imeti čim več poslancev, ker več poslancev pomeni tudi večji vpliv na dogajanje v družbi in na spremembe v družbi in če temu cilju sledimo, potem je povsem jasno, da smo temu prilagodili tudi način delovanja, ki je bolj povezovalen. 

 

 

Kašno levico bi si vi želeli? S kakšno levico bi si želeli sodelovati, če se nekoč ta vaš cilj o zmagi na volitvah izpolni?

 

Želeli bi si predvsem močne, torej stabilne in jasne levice. Trenutno je levica v Sloveniji razbita na več različnih skupin. Nekateri iščejo, katere vrednote sploh zagovarjajo, nekateri se vračajo nazaj h komunizmu in prakticirajo zelo radikalne vrednote. 

 

Mi bi si predvsem želeli neko močno levo socialdemokratsko stranko, ki bi imela jasno programsko usmeritev. Ne nazadnje bi bila trdnost političnih strank ključna tudi za slovensko demokracijo, saj v zadnjem času tik pred volitvami vedno znova vzniknejo nove stranke, katerih rezultati pa so na naslednjih volitvah vedno klavrni in to ni dobro za politično stabilnost. Novim strankam manjka tradicija, manjka jim preverjenih kadrovskih mehanizmov in očitno je, da če ni jasno, kakšni ljudje so sploh izvoljeni v parlament, potem obstajajo velike možnosti, da stranka začne hitro razpadati. To smo videli in to je potem nek začaran krog politične nestabilnosti, ki se kar naprej ponavlja. Ljudje pa vedno znova upajo, da bo z nečim novim prišlo tudi do nečesa boljšega. 

 

 

Česa so se lahko stranke slovenske pomladi naučile na zadnjih državnozborskih volitvah?

 

Če pogledamo rezultate, so stranke slovenske pomladi izgubile več kot 100.000 volivcev. Ti volivci so ali ostali doma ali pa so morda celo volili SMC. Vse to nam pove dvoje. Eno je, da prepiri, nagajanje, medsebojno obtoževanje v istem, torej pomladnem bloku, ne morejo obroditi sadov. V javnem prostoru so se zvrstili številni napadi in obtoževanja znotraj pomladnega bloka, pri čemer se je predvsem branilo pozicije ene stranke in se ni gledalo na uspeh celotnega bloka. Jasno je, da bo v prihodnosti potrebno komunicirati drugače, se pogovarjati in vzpostaviti enakopravne partnerske odnose. Druga ugotovitev pa je, da ljudje enostavno ne sprejemajo več agresivnega in destruktivnega obnašanja.  

 

 

Kaj pa, če slovenske pomladi sploh ni več? Kaj, če so skupne točke tako zelo minimalne, da vezivnega tkiva med tremi strankami sploh ni in če obstaja slovenska pomlad samo še nominalno? Kaj je tista zadnja nepreklicna točka, ko je povezave konec? Kolikokrat boste še razglašeni za udbovce, preden se zgodba konča?

 

Slovenska pomlad se nahaja na eni izmed najnižjih točk v zgodovini, morda celo na najnižji. Do tega je pripeljalo branjenje pozicije ene stranke, morda ene osebe, ne pa stremljenje k uspehu celotnega bloka. Tisti, ki je znotraj bloka največji, nosi tudi največjo odgovornost za uspeh celotnega bloka. Jaz nisem prepričan, da se največji odgovornosti tudi zaveda. Obstoj slovenske pomladi je ključen, da bomo v Sloveniji še naprej cenili osamosvojitev, da bomo še naprej skušali zgraditi tržne mehanizme in da bomo preprečili brezglavo zadolževanje in priklapljanje Slovenije nekim povezavam, iz katerih smo komaj ušli.     

 

 

Ni nemogoče, da glede na konfiguracijo slovenskega političnega terena na desnici nastane nova stranka, ne klasično liberalna, kot je bila DL, ampak prav desna stranka. Kaj bi to pomenilo za stranke slovenske pomladi? 

 

O teh stvareh se je ogromno razmišljalo, vsi premisleki pa so bili že v kali zatrti in to s strani največje stranke. Jasno je namreč, da bi nova stranka na desni največ pobirala največjim. Ta logika je zelo kmečka in zelo preprosta. Zaradi tega so bile vse pobude, morda tudi iniciative, ki so kje tlele, zatrte. Če greste še bolj v podrobnosti, boste lahko ugotovili, da je praktično del pomladnih volivcev že danes volil Stranko Mira Cerarja, kar zgolj govori o tem, da so jo nekateri razumeli kot delno pomladno stranko. 

 

 

Vse to pomeni, da je pojem "pomladnosti" začel postajati zelo fluiden. Verjetno nekdo nosi odgovornost za to? 

 

Ja. Pomlad je bila zelo kompaktna v devetdesetih, zaradi tega, ker so imele stranke jasne in skupne cilje. To so bili osamosvojitev Slovenije in pa uveljavitev demokracije. To sta bila dva tako močna cilja, da sta nevtralizirala vse majhne konflikte in programske nianse med strankami. 

 

Ko so bili cilji v bistveni meri izpolnjeni in ko se je Slovenija priključila vsem ciljnim integracijam, je naboj začel popuščati. Kljub vsemu pa je bila v vsej tej slovenski politični zgodovini pomladanska stran zagotovilo, da bo Slovenija proevropsko usmerjena, da bo vztrajala v tržni ekonomiji in da se bo poskušala otresti vse tiste navlake, ki se nam je nabrala v letih totalitarizma. Žal pa so od leta 2008 dalje, morda celo še prej, tisti, ki so najbolj odgovorni za uspeh pomladnega bloka, pozabili na pomen uspeha celotnega bloka in gradili samo na sebi in svoji stranki. Rezultati takšnih odločitev so danes tu.

 

 

Zakaj se je v Sloveniji bistveno bolj prijel in obdržal krščanski socializem kot pa sholastičen pogled na ekonomijo, ki ga povzemate v vašem programu? Zakaj se vam je zdelo pomembno, da je to poglavje del programa?

 

S to tezo se ne morem strinjati. Krščanski demokrati so bili v devetdesetih, in tudi kasneje, ves čas prisotni v parlamentu, Krščanski socialisti pa, z izjemo koalicije gospoda Magajne s Socialnimi demokrati v času Pahorjeve vlade, nikoli. Krščanski socializem ni bila nikoli prevladujoča linija v krščanskem bloku, je pa res, da je več desetletij totalitarizma pustilo posledice tudi pri pomladnih in krščanskodemokratskih volivcih. Marsikdo je še vedno razmišljal o tem, kaj vse je treba pričakovati od države. Marsikdo si je zastavljal vprašanje, kaj vse bi morala država narediti. Dostikrat je bilo zelo težko pojasniti, da država ni vsemogočna roka, ki lahko vse uredi in naredi namesto nas samih, ampak, da je naloga države predvsem ustvarjati pogoje, da lahko vsak posameznik razvija in uresniči svoje talente. In prav to je tisto, kar želimo z našim programom in našo vizijo narediti za Slovenijo. Tudi zaradi tega smo šli v tako obsežen program, kjer so opredeljeni tudi filozofski okvirji, s čimer smo želeli postaviti jasne temelje tudi za miselni preskok znotraj stranke. Potrebno je pozabiti, kaj vse nam bo država dala in začeti razmišljati o tem, kako ustvariti pogoje, da bomo lahko znotraj države vsi normalno ustvarjali in živeli.

 

 

Glede na to, da ste na desnem polu slovenskega političnega prostora, me zanima vaša ocena, ali lahko na desnici nastane kontrapunkt Združeni levici? Bi lahko v slovenskem parlamentu videli slovenski inačici Syrize in Zlate Zore?

 

Ta možnost obstaja, zlasti če gledate zadnja medijska poročanja. Ugotovite lahko, da je razdeljenost v narodu silovita in da je v posebnih in stresnih okoliščinah, v katerih se Slovenija danes dejansko nahaja, idealno gojišče za vse radikalne stranke in radikalne ideje. Tudi če pogledate zgodovino, boste videli, da so politični ekstremi, kot so bili nacisti, fašisti in komunisti uspevali v času nepredvidenih okoliščin, torej kriz. 

 

 

Pa se vam zdi realno, da slovenska desnica rodi tak ekstrem, kot ga je z Združeno levico rodila slovenska levica?

 

Jaz mislim, da takšna možnost obstaja. Ni jih malo, ki trdijo, da se družbeni tok premika proti zgodbam o povezovanju na temeljih nekdanje Jugoslavije in socializma. Trdim pa, da na desni ne bo nastal kontrapunkt v smislu ekonomske politike, saj smo ta kontrapunkt Združeni levici dejansko prav mi. Lahko pa nastane kontrapunkt v smislu Zlate Zore, ki bo gradil predvsem na nacionalizmu.

 

 

Glede na relativno histerizirane kampanje proti tujim vlagateljem, ki prihajajo z levice, in glede na njihovo popolno prevzetje sintagme nacionalnega interesa, ali je možno, da so slovenski levičarji pravzaprav nacionalisti najbolj primitivne vrste?

 

Na prvi pogled bi se morda zdelo, da je temu tako. Da dejansko branijo Slovence in slovenski narod preko definiranja nacionalnega interesa v gospodarstvu. Ampak resnica je popolnoma drugačna. Vsi ti braniki nacionalnega interesa dejansko branijo svoja omrežja. Branijo svoje ljudi, ki državna podjetja izčrpavajo. In ta nacionalni interes se pojavi vedno in samo takrat, ko se ščiti interesna omrežja določenih rentnikov. Zaradi tega trdim, da levičarji niso nacionalisti in da nikakor ne branijo nacionalnega interesa, ampak branijo zgolj svoje lastne rentnike.

 

Zakaj bi slovenski javni prostor verjel, da vi nimate svojega omrežja?

 

Če ga poznate, ga kar imenujte. 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
20
12.11.2019 19:00
Z Andražem Terškom smo govorili o nekaterih fenomenih ustavnega sodišča. Na Beethovnovo še nikoli doslej ni letelo toliko dvomov ... Več.
Piše: Uredništvo
Bojan Požar: "Samo še vprašanje časa je, kdaj bo Vida Žurga zapustila Telekom in kdaj bo odstopil Damir Črnčec"
29
29.09.2019 17:00
Za Požarjem se pošteno kadi, v teh dneh je v središču dogajanja, ki spominja na fronto, saj je v slovenskem medijskem prostoru ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
18
11.08.2019 20:00
Marjan Podobnik je poseben lik v slovenski politiki, izjema od pravila, da ponovno politično vstajenje ni mogoče. Sredi ... Več.
Piše: Uredništvo
"Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron."
5
26.02.2019 20:08
Na začetku meseca je francoski portal Atlantico objavil ekskluzivni pogovor z indijskim ekonomistom, ki je lani zaslovel s ... Več.
Piše: Uredništvo
"Slovenska politika je v bistvu nasilna, ne ozira se na protiargumente, le poniglavo s silo preglasovanja doseže svoje."
9
31.01.2019 20:59
Za intervju s predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se odločili, ker nas je v zadnjih mesecih pozitivno presenetilo ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev"
12
21.11.2018 20:31
Za ene je kontroverzen, za druge ekscentričen, za tretje samosvoj. Eni ga obožujejo, drugi bi ga utopili v kozarcu vode. Zavrača ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"
8
28.09.2018 00:30
Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 

Najbolj brano

01/
Drnovšek je bil napaka. Danes ga Slovenci ne bi več izvolili za predsednika.
Anuša Gaši
Ogledov: 2,888
02/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 4,423
03/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,652
04/
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
Uredništvo
Ogledov: 1,799
05/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,471
06/
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
Špela Adamič
Ogledov: 960
07/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,750
08/
Zahodna politika dvojnih meril do Kitajske: Demokracija v Hongkongu da, pravice muslimanskuh Ujgurov ne!
Shane Quinn
Ogledov: 798
09/
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
Božo Cerar
Ogledov: 787
10/
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
Dragan Živadinov
Ogledov: 514