V sodobnem času so se politiki navadili govoriti eno in delati drugo, potem so pa presenečeni, ker so izgubili stik z ljudmi. Trump je fenomen, kajti med predvolilno kampanjo je zatrjeval, da bo naredil določene stvari, in zdaj kaže, da skuša uresničiti svoje obljube. Rekel je, da bo zgradil zid, ki bo ustavil nezakonito priseljevanje in tihotapljenje mamil, da se bo ponovno pogajal o nepravičnih pogodbah s Kanado in z Mehiko in izpodbijal pogodbe, ki jih kršita Rusija in Iran. Tudi z ostalimi neobičajnimi izjavami je za številne ameriške volivce kot pihljaj svežega zraka. Ljudje so slišali Obamo in Clintona govoriti o nezakoniti imigraciji, trgovini z mamili, vračanju služb v Ameriko in začeli verjeti, da so to samo besede za pridobivanje glasov. Pri pogodbah in financiranju NATO so se ameriški volivci počutili ogoljufane. Ker poskuša Trump izpolniti svoje obljube, je zelo verjetno, da bo ponovno izvoljen.

Ob dveh nedavnih dogodkih si govornika zdaj verjetno želita, da bi bila razumljivejša ali celo bolj uravnovešena. Mislim na incidenta Antonia Tajanija in fojbe ter na Jeremyja Hunta in vazalno državo.

Tajani je na očitno lokalnem shodu italijanskih emigrantov govoril tako, da jim je ugajal. Njegov govor ni posebno presenečenje, saj politiki zaradi pridobivanja glasov to počnejo ves čas. V resnici se je pretvarjal, ne oziraje se na Slovence in Hrvate, ki so se čutili prizadete, ker predsednik Evropskega parlamenta ni bil objektiven in ni priznal, da so fašisti nad njimi zagrešili zločine. Na žalost, tudi povojno pobijanje Italijanov brez sodnih procesov in metanje v jame, včasih imenovano etnično čiščenje, bi bilo treba prepoznati kot zločin, za katerega je bil odgovoren Tito in njegovi nebrzdani komunistični fanatiki.

Tudi napačne besede britanskega zunanjega ministra Jeremyja Hunta so povzročile razburjenje v Sloveniji. Svojim gostiteljem je želel reči nekaj prijetnega in čestitati državi, ki je iz totalitarističnega okolja vstopila v svobodno in demokratično Evropo. Ni veliko ljudi, ki bi želeli govoriti o zgodnjem povojnem obdobju, ko je bila Titova Jugoslavija dejansko vazal ZSSR, s sovjetsko tajno policijo, ki je svetovala novim vladarjem, in Tito je s svojimi novimi ruskimi reaktivnimi lovci sestrelil neoboroženo ameriško letalo.

Manipuliranje z določenimi besedami nekatere zelo jezi, saj prikriva glavne zločine "boljševikov", ki so jih pred leti odkrili v skritih grobovih. Seveda sta se Tito in Stalin sprla, toda Tito je v tistih prvih letih razmišljal, kot da bi bil v eni od sovjetskih republik. Ponazoritev zagrizenega boljševizma je vidna v uvodu Angleško-slovenskega slovarja iz leta 1947, v katerem avtorica smatra potrebno, da poveličuje Sovjetsko zvezo, in zapiše, da je "Sovjetska zveza na čelu". 

Morda bi lahko Jeremy Hunt svoje besede izbiral bolj pazljivo, toda mnogi, ki se zaradi tega pritožujejo, želijo potisniti zločine zgodnjih povojnih let pod preprogo, kar je večja napaka od Huntove ali celo od Tajanijeve. Njihovo moraliziranje pomeni ignoriranje velikih zločinov.