Razkrivamo

Éric Vuillard, Dnevni red: Mrtvi (6)

Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. Nihče od njih. Njihove smrti ne moremo pripisati temačni zgodbi njihovega gorjá. Ne moremo niti reči, da so si izbrali dostojanstveno smrt. Ne. Ni jih pogubil zaseben obup. Njihova bolečina je skupinska. Njihov samomor so zagrešili drugi.

06.04.2019 06:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Nacizem   Anschluss   Avstrija   Hitler   Dunaj   Judje   Alma Biro   Karl Schlesinger   Leopold Bien   Helene Kuhner

Da bi nekako blagoslovili priključitev Avstrije, so organizirali referendum. Kar je še preostalo oporečnikov, so jih pozaprli. Duhovniki so s prižnic pozivali ljudi, naj glasujejo za naciste, okrog cerkva so postavili lope s kljukastimi križi. Celo nekdanji vodja socialdemokratov je nagovarjal ljudi, naj glasujejo za. Glasu proti tako rekoč ni bilo. 99,75 % Avstrijcev se je izreklo za priključitev k Reichu. Medtem ko je štiriindvajset vrlih mož z začetka naše zgodbe, velikih duhovnov nemške težke industrije, že preučevalo, kako bodo razkosali deželo, se je Hitler podal na tako imenovano zmagoslavno turnejo po Avstriji. Na fantastičnih ponovnih srečanjih z domovino ga povsod pričakajo z velikanskim navdušenjem.

 

Vendar pa se je tik pred Anschlussom v enem samem tednu zgodilo tisoč sedemsto samomorov. Obvestilo o samomoru v tisku kmalu postane uporniško dejanje. Nekaj novinarjev si še drzne zapisati "nenadna smrt", a jih ostre represalije kmalu utišajo. Zatečejo s k drugim ustaljenim vzorcem, ki ne puščajo posledic. Zato je število ljudi, ki so si vzeli življenje, neznano, za njihova imena ne ve nihče. Dan po priključitvi v Neue Freie Presse še lahko preberemo štiri osmrtnice: "12. marca si je Alma Biro, uslužbenka pri štiridesetih letih, najprej z britvijo prerezala žile in nato odprla še plin. Istega dne si je pisatelj Karl Schlesinger, star devetinštirideset let, pognal kroglo v sencè. Samomor je storila tudi gospodinja Helene Kuhner, stara devetinšestdeset let. Popoldne se je skozi okno vrgel Leopold Bien, uslužbenec, star šestintrideset let. Razlogi za njegovo dejanje nam niso znani." Ta drobni banalni pripis zardeva od sramu. Zakaj trinajstega marca si nihče ne more zakrivati oči pred razlogi. Nihče. Sicer pa se ne spodobi govoriti o razlogih, govoriti je moč le o enem samem in edinem vzroku.

 

Alma, Karl, Leopold ali Helene so skozi okno nemara videli, kako Jude za lase vlačijo po ulicah. Nemara jim je zadoščalo že to, da so mimogrede opazili koga, ki so mu obrili lobanjo, in jim je bilo vse jasno. Mogoče jim je zadostovalo, da so videli moža, ki so mu mimoidoči na tilnik naslikali križ v obliki črke tau [1] križ, ki so ga nosili križarji in kakršnega je še pred eno uro na zavihku svojega suknjiča nosil kancler Schuschnigg. Zadoščalo je, da jim je kdo povedal ali pa so sami uganili, zaslutili, si predstavljali, še preden se je zgodilo. Dovolj je bilo, da so videli nasmejane ljudi, in jim je bilo vse jasno.

 

Sploh ni pomembno, ali je Helene tistega jutra med rjovečo množico videla Jude, ki so se morali mimoidočim v zabavo plaziti po vseh štirih in ribati pločnike, ali ne. Prav nič ni pomembno, ali je bila osebno navzoča pri odvratnih prizorih, ko so jih silili muliti travo, ali ne. Njena smrt zgovorno priča o tem, kako je doživljala strašno nesrečo, neznosno resničnost, priča o njeni zgnušenosti nad svetom, ki se ji je v vsej ubijalski goloti razodeval pred očmi. Zakaj v resnici je bil zločin že navzoč, navzoč v bandercih, navzoč v smehu mladih deklet, navzoč v vsej tej sprevrženi pomladi. In prav v tem smehu, v tej razbrzdani vznesenosti je Helene Kuhner zaznala sovraštvo in naslado. Najbrž je – v strašljivem preblisku – za vsemi temi milijoni senc in obrazov uzrla milijone kaznjencev. Za srhljivo razposajenostjo je zaslutila kamnolom v Mauthausnu. In takrat je uzrla lastno smrt. V smehu dunajskih mladenk dvanajstega marca, sredi vriskanja množice, sredi svežih vonjav spominčic, v srcu te čudaške prešernosti in gorečnosti je v srcu najbrž začutila najbolj črno žalost.

 

 

Avstrijska prestolnica prešerno pozdravlja nemške "osvoboditelje".

 

 

Pisani trakovi, kotiljončki, banderca. Le kaj se je potem zgodilo z mladenkami, prekipevajočimi od zanosa, kaj se je zgodilo z njihovim smehom? Z njihovo brezskrbnostjo? Z njihovimi iskrenimi, radostnimi obrazi? Z vsem tem slavjem marca 1938? Če se danes katera na lepem prepozna na zaslonu, na kaj pomisli? Prava misel je zmeraj skrita, že od začetka sveta. Mislimo v apokopah, v apnejah. Spodaj pa življenje teče kot počasen podzemni tok. Ampak zdaj, ko so gube razorale njen obraz, ko so veke postale težke in ji je opešal glas – s pogledom bega po površini stvari, od televizorja, ki bljuva arhivske posnetke, do jogurta, in niti ne opazi medicinske sestre, ki jo neguje; svetovna vojna je daleč, številni rodovi so se zvrstili, kot so se menjavale straže v črnih nočeh – kako naj loči mladost, ki jo je preživela, od vonja po sadju, požirek soka, ob katerem se ji zaleti, od groze? Ne vem. Ali se postarana nagubana deklica v domu za ostarele, sredi trpkega vonja po etru in jodovi tinkturi, v svoji ptičji krhkosti prepozna na filmčku v hladnem štirikotniku televizijskega zaslona? Še vedno je živa, preživela je vojno, ruševine, ameriško ali rusko zasedbo, sandali ji škripajo po linoleju, ohlapne in s pegami posute roke ji počasi padajo z naslonila invalidskega vozička, ko sestra odpre vrata; ali kdaj zavzdihne, ko iz formalina potegne svoje mučne spomine?

 

Almi Biro, Karlu Schlesingerju, Leopoldu Bienu in Heleni Kuhner ni bilo dano tako dolgo živeti. Preden se je dvanajstega marca 1938 vrgel skozi okno, se je moral Leopold večkrat srečati z resnico in sramoto. Kaj ni bil tudi sam Avstrijec? Kaj ni bil prisiljen že mesece dolgo prenašati neslanih burk nacionalkatolicizma? Ko sta nekega jutra avstrijska nacista pozvonila pri njegovih vratih, je bil obraz mladega moža naenkrat videti zelo star. Že nekaj časa je iskal nove besede, osvobojene avtoritarnosti in njenega nasilja; ni jih našel. Dneve in dneve je blodil po ulicah v strahu, da ne naleti na mrkega soseda, nekdanjega kolega, ki zdaj raje pogleda stran. Življenja, kakršnega je imel rad, ni bilo več. Nič ni ostalo od njega: ne prizadevnost ob delu, ki ga je z veseljem in dobro opravljal, ne skromna južina opoldne, grižljaj ali dva na stopnicah neke stare hiše, od koder je opazoval mimoidoče. Vse je šlo k vragu. Zato se mu je tega jutra, dvanajstega marca, ko je zazvonilo pri vratih, zameglilo pred očmi, za hip je zaslišal tisti tihceni notranji glas, ki se vselej izmakne dolgotrajnim omamam duše; odprl je okno in skočil.

 

V pismu Margareti Steffin Walter Benjamin s pikro ironijo, ki sta ji čas in povojna odkritja pridala pridih neznosnosti, pripoveduje, kako so dunajskim Judom čez noč odklopili plin; s svojo porabo so firmi namreč povzročali izgubo. To pa zato, dodaja, ker prav največji porabniki niso plačevali računov. Danes Benjaminovo pismo Margareti zveni nekoliko čudno. Nismo prepričani, ali ga prav razumemo. Omahujemo. Njegov pomen lebdi med vejami, na bledem nebu, ko pa se razjasni in se pokaže kot kapljica smisla sredi níčesa, se spremeni v eno najbolj norih in najbolj žalostnih pisem vseh časov. Avstrijska firma Judom na lepem ni hotela več dobavljati plina pač zato, ker so se najraje ubijali s plinom in puščali za seboj neporavnane račune. Vprašal sem se, ali je bilo to res – toliko grozovitosti si je v brezumnem pragmatizmu izmislil tedanji čas –, ali je šlo le za šalo, strahotno šalo, izmišljeno v soju mrtvaških sveč. Pa pravzaprav niti ni pomembno, ali je šlo za bridko šalo ali je bilo res; kadar postane humor tako zelo črn, po navadi govori resnico.

 

Kadar je gorjé čezmerno, stvari izgubijo imena. Kar odtujijo se nam. Tako da pravzaprav ne moremo več govoriti o samomoru. Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. Nihče od njih. Njihove smrti ne moremo pripisati temačni zgodbi njihovega gorjá. Ne moremo niti reči, da so si izbrali dostojanstveno smrt. Ne. Ni jih pogubil zaseben obup. Njihova bolečina je skupinska. Njihov samomor so zagrešili drugi.

 

__________________

[1] Tau je zadnja črka v hebrejski abecedi; v Stari zavezi nastopa kot simbolno znamenje Božjega razodetja; imela je enak pomen kot grška omega. Za sv. Frančiška je bila zaradi podobnosti s križem simbol Božje izbranosti.

 

V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo zadnji, šesti del zgodbe francoskega režiserja in pisateja Erica Vuillarda. Po mnenju britanskega časnika The Guardian gre za "temeljito in očarljivo delo, ki združuje črno komedijo in politično katastrofo". Dnevni red (L'Ordre du Jour) je pripoved o Hitlerjevem vzponu na oblast in ključnih dogodkih, ki so privedli do izbruha II. svetovne vojne 1. septembra 1939.

 

Knjigo je prevedel Jaroslav Skrušny. 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
Tragedija na Soči: Za smrt desetletnega Jaše še nihče ni odgovarjal, kar je nov dokaz "vrhunskega" slovenskega pravosodja
11
30.11.2021 21:00
Desetletni deček Jaša Šavli, ki je lani poleti utonil v Soči, kjer ga je odnesel nenadni plimni val narasle reke, do česar je ... Več.
Piše: Uredništvo
Intelektualci predlagajo "zavezništvo za politično sredino", ki bi podrlo aktualne zidove izključevanja
24
11.11.2021 22:38
Matej Avbelj, Peter Jambrek, Ernest Petrič, Janez Podobnik, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk, Marko Voljč in Tomaž ... Več.
Piše: Uredništvo
Vili Kovačič: "Zahtevamo javnost sojenja, javnost dohodkov in odpravo neznanja tistih, ki nam sodijo v imenu ljudstva!"
14
07.11.2021 21:15
Pobuda štirih civilnodružbenih skupin je zaradi kroničnega nezaupanja in izjemno nizkega ugleda slovenskega sodstva dobronamerna ... Več.
Piše: Uredništvo
Hrvaški Bleiburg: Disgenetični učinki komunističnega terorja na genski zapis populacije žrtev
16
29.10.2021 21:00
Komunistični genocidi so neposredno vplivali na upad kulturne in gospodarske rasti narodov vzhodne Evrope, ker je bilo veliko ... Več.
Piše: Tom Sunić
Demografski sklad je v interesu tistih, ki bi radi obvladovali milijarde državnega premoženja, na višino pokojnin pa ne bo imel omembne vrednega vpliva
5
18.10.2021 22:20
Kot kaže, zakon, ki naj bi končno uredil delovanje Demografskega sklada, niti pod mandatom sedanje vlade ne bo sprejet. Apetiti ... Več.
Piše: Bine Kordež
Proračuna 2022 & 2023: Zakaj potrebuje vlada skoraj milijardo evrov "proračunske rezerve" vsako leto?
5
10.10.2021 20:00
Še pred uvodom v predstavitev proračunov za prihodnji dve leti (2022-2023) je večji del opozicije odkorakal iz parlamenta in ... Več.
Piše: Bine Kordež
Po Trumpovi "America First" je zdaj toplo vodo v Kliničnem centru odkril Jože Golobič s sloganom "Patient First"
15
27.09.2021 23:00
Kaj je na Jožetu Golobiču tako posebnega, da se je kljub zatrjevanju, da ga položaj generalnega direktorja Kliničnega centra s ... Več.
Piše: Uredništvo
Kako je Ljudska republika Kitajska potiho, prek slamnate firme kupila italijanskega proizvajalca dronov Alpi Aviation
8
26.09.2021 23:00
Italijansko podjetje Alpi Aviation iz Furlanije-Julijske krajine, ki proizvaja drone, lahka in ultralahka letala, je kljub ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Vonj imperijev (3): "Vojna je lepa, ker v čudovito simfonijo združuje streljanje pušk, grmenje topov in vmesna premirja, dišave parfumov in smrad razpadajočih trupel."
6
24.09.2021 22:30
Ena najbolj fascinantnih knjig o zgodovini vonjav oziroma dišav je hkrati tudi neponovljiv oris kulturne zgodovine 20. stoletja. ... Več.
Piše: Uredništvo
Urgentno javno pismo predsedniku Vrhovnega sodišča Damijanu Florjančiču
5
19.09.2021 22:00
Spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v imenu številnih volivcev v Mestni občini Ljubljana se obračam na ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Vonj imperijev (2): Iracionalnost planskega gospodarstva, ki je poletna oblačila ponujal pozimi in zimska poleti, parfume pa proizvajal v popolnem nasprotju s potrebami potrošnikov
3
18.09.2021 12:34
Ena najbolj fascinantnih knjig o zgodovini vonjav oziroma dišav je hkrati tudi neponovljiv oris kulturne zgodovine 20. stoletja. ... Več.
Piše: Uredništvo
Vonj imperijev (1): Ena sama kapljica parfuma lahko v sebi skriva vso zgodovino 20. stoletja
2
12.09.2021 11:00
Ena najbolj fascinantnih knjig o zgodovini vonjav oziroma dišav je hkrati tudi neponovljiv oris kulturne zgodovine 20. stoletja. ... Več.
Piše: Uredništvo
Visoka gospodarska rast v Sloveniji je rezultat občutno višjih plač v javnem sektorju in državnih subvencij
8
08.09.2021 21:00
Pred dnevi so bili objavljeni podatki o rasti bruto domačega produkta Slovenije v drugem kvartalu letošnjega leta; s ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zaradi 6450 milijard evrov, ki smo jih v Evroobmočju dali na trg zaradi pandemije, nam zaenkrat še ne grozi inflacija
2
31.08.2021 21:01
Odločitev Evropske centralne banke o obsežnih odkupih državnih vrednostnih papirjev (quantitative easing ali denarno ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sodni dan na ljubljanski urgenci! "Rekorder" je na sprejem čakal celih 80 ur! Osemdeset ur, ljudje!
14
25.08.2021 21:30
Razmere na ljubljanski urgenci so kritične. Na pregled zdravnika pacienti, ki pridejo na Internistično prvo pomoč (IPP), zdaj ... Več.
Piše: Uredništvo
Najdaljša ameriška vojna: CIA je že od leta 1979 v vojni z Afganistanom, talibani in Al Kajda so njeni otroci
16
24.08.2021 21:21
Mineva četrt stoletja, odkar se je iz težko dostopnega goratega predela Afganistana oglasil nek mudžahedinski poveljnik in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
80-letnica operacije Barbarossa: Zakaj Hitler ni premagal Sovjetske zveze
10
19.08.2021 22:47
Po hitri, siloviti in nadvse uspešni nacistični invaziji na zahodno Evropo, uspehih v Skandinaviji ter na Balkanu je bil Hitler ... Več.
Piše: Shane Quinn
Umik iz Afganistana, pokopališča imperijev: Tujci pridejo in grejo, talibani pa ostajajo
10
17.08.2021 21:28
O vseh posledicah umika ameriških oziroma tujih sil iz Afganistana je 13. maja letos naš sodelavec Božo Cerar, ki je bil v svoji ... Več.
Piše: Božo Cerar
Olimpijada v številkah: Slovenija glede na število prebivalcev in velikost države 23. na svetu
7
12.08.2021 23:07
Na poletni olimpijadi v Tokiu so bili najbolj uspešni Američani s preko 100 medaljami. V povprečju so jih vsak dan osvojili 5, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Skupščina državnega zdravstva: država v državi, kjer dobavitelji v zdravstvu sami sebi določajo cene
13
09.08.2021 20:45
Zavod za zdravstveno zavarovanja (ZZZS) že 30 let upravlja z denarjem, ki ga vsi državljani zbiramo z obveznimi mesečnimi ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Najprej te gnjavi stari hropec, nato pa te brezsramno izkoristi še gospa Pennywise z nacionalke
Ana Jud
Ogledov: 2.448
02/
Kurz nas gleda, Slovenci smo daleč preveč popustljivi, ko gre za naše politike in njihove zlorabe!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.909
03/
O socrealizmu in katarzi: Nekaj desetletij v zgodovini norosti človeštva ne pomeni nič
Pavle Okorn
Ogledov: 1.728
04/
Omikron pred vrati: Ne bi rad napovedoval še veliko slabših časov, a se temu žal ne morem izogniti
Milan Krek
Ogledov: 1.379
05/
Če nočemo tajkunov, laži, prevar, manipulacij, bede, razkroja … bomo morali vihteti srp in kladivo
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.082
06/
Sojenje Elizabeth Holmes: Ugasla zvezda Forbesove lestvice milijarderjev
Simona Rebolj
Ogledov: 1.754
07/
Tragedija na Soči: Za smrt desetletnega Jaše še nihče ni odgovarjal, kar je nov dokaz "vrhunskega" slovenskega pravosodja
Uredništvo
Ogledov: 1.114
08/
Will the Taliban curb drug trade, the economic backbone of Afghanistan?
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.061
09/
"Fukfehtarji" mirno nadlegujejo, njihove žrtve pa se morajo vnaprej opravičevat, ker so spregovorile
Simona Rebolj
Ogledov: 15.308
10/
Omikron in vse naslednje mutacije: "Nobeden ne bo varen, dokler ne bomo vsi varni."
Milan Krek
Ogledov: 808