Razkrivamo

Éric Vuillard, Dnevni red: Mrtvi (6)

Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. Nihče od njih. Njihove smrti ne moremo pripisati temačni zgodbi njihovega gorjá. Ne moremo niti reči, da so si izbrali dostojanstveno smrt. Ne. Ni jih pogubil zaseben obup. Njihova bolečina je skupinska. Njihov samomor so zagrešili drugi.

06.04.2019 06:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Nacizem   Anschluss   Avstrija   Hitler   Dunaj   Judje   Alma Biro   Karl Schlesinger   Leopold Bien   Helene Kuhner

Da bi nekako blagoslovili priključitev Avstrije, so organizirali referendum. Kar je še preostalo oporečnikov, so jih pozaprli. Duhovniki so s prižnic pozivali ljudi, naj glasujejo za naciste, okrog cerkva so postavili lope s kljukastimi križi. Celo nekdanji vodja socialdemokratov je nagovarjal ljudi, naj glasujejo za. Glasu proti tako rekoč ni bilo. 99,75 % Avstrijcev se je izreklo za priključitev k Reichu. Medtem ko je štiriindvajset vrlih mož z začetka naše zgodbe, velikih duhovnov nemške težke industrije, že preučevalo, kako bodo razkosali deželo, se je Hitler podal na tako imenovano zmagoslavno turnejo po Avstriji. Na fantastičnih ponovnih srečanjih z domovino ga povsod pričakajo z velikanskim navdušenjem.

 

Vendar pa se je tik pred Anschlussom v enem samem tednu zgodilo tisoč sedemsto samomorov. Obvestilo o samomoru v tisku kmalu postane uporniško dejanje. Nekaj novinarjev si še drzne zapisati "nenadna smrt", a jih ostre represalije kmalu utišajo. Zatečejo s k drugim ustaljenim vzorcem, ki ne puščajo posledic. Zato je število ljudi, ki so si vzeli življenje, neznano, za njihova imena ne ve nihče. Dan po priključitvi v Neue Freie Presse še lahko preberemo štiri osmrtnice: "12. marca si je Alma Biro, uslužbenka pri štiridesetih letih, najprej z britvijo prerezala žile in nato odprla še plin. Istega dne si je pisatelj Karl Schlesinger, star devetinštirideset let, pognal kroglo v sencè. Samomor je storila tudi gospodinja Helene Kuhner, stara devetinšestdeset let. Popoldne se je skozi okno vrgel Leopold Bien, uslužbenec, star šestintrideset let. Razlogi za njegovo dejanje nam niso znani." Ta drobni banalni pripis zardeva od sramu. Zakaj trinajstega marca si nihče ne more zakrivati oči pred razlogi. Nihče. Sicer pa se ne spodobi govoriti o razlogih, govoriti je moč le o enem samem in edinem vzroku.

 

Alma, Karl, Leopold ali Helene so skozi okno nemara videli, kako Jude za lase vlačijo po ulicah. Nemara jim je zadoščalo že to, da so mimogrede opazili koga, ki so mu obrili lobanjo, in jim je bilo vse jasno. Mogoče jim je zadostovalo, da so videli moža, ki so mu mimoidoči na tilnik naslikali križ v obliki črke tau [1] križ, ki so ga nosili križarji in kakršnega je še pred eno uro na zavihku svojega suknjiča nosil kancler Schuschnigg. Zadoščalo je, da jim je kdo povedal ali pa so sami uganili, zaslutili, si predstavljali, še preden se je zgodilo. Dovolj je bilo, da so videli nasmejane ljudi, in jim je bilo vse jasno.

 

Sploh ni pomembno, ali je Helene tistega jutra med rjovečo množico videla Jude, ki so se morali mimoidočim v zabavo plaziti po vseh štirih in ribati pločnike, ali ne. Prav nič ni pomembno, ali je bila osebno navzoča pri odvratnih prizorih, ko so jih silili muliti travo, ali ne. Njena smrt zgovorno priča o tem, kako je doživljala strašno nesrečo, neznosno resničnost, priča o njeni zgnušenosti nad svetom, ki se ji je v vsej ubijalski goloti razodeval pred očmi. Zakaj v resnici je bil zločin že navzoč, navzoč v bandercih, navzoč v smehu mladih deklet, navzoč v vsej tej sprevrženi pomladi. In prav v tem smehu, v tej razbrzdani vznesenosti je Helene Kuhner zaznala sovraštvo in naslado. Najbrž je – v strašljivem preblisku – za vsemi temi milijoni senc in obrazov uzrla milijone kaznjencev. Za srhljivo razposajenostjo je zaslutila kamnolom v Mauthausnu. In takrat je uzrla lastno smrt. V smehu dunajskih mladenk dvanajstega marca, sredi vriskanja množice, sredi svežih vonjav spominčic, v srcu te čudaške prešernosti in gorečnosti je v srcu najbrž začutila najbolj črno žalost.

 

 

Avstrijska prestolnica prešerno pozdravlja nemške "osvoboditelje".

 

 

Pisani trakovi, kotiljončki, banderca. Le kaj se je potem zgodilo z mladenkami, prekipevajočimi od zanosa, kaj se je zgodilo z njihovim smehom? Z njihovo brezskrbnostjo? Z njihovimi iskrenimi, radostnimi obrazi? Z vsem tem slavjem marca 1938? Če se danes katera na lepem prepozna na zaslonu, na kaj pomisli? Prava misel je zmeraj skrita, že od začetka sveta. Mislimo v apokopah, v apnejah. Spodaj pa življenje teče kot počasen podzemni tok. Ampak zdaj, ko so gube razorale njen obraz, ko so veke postale težke in ji je opešal glas – s pogledom bega po površini stvari, od televizorja, ki bljuva arhivske posnetke, do jogurta, in niti ne opazi medicinske sestre, ki jo neguje; svetovna vojna je daleč, številni rodovi so se zvrstili, kot so se menjavale straže v črnih nočeh – kako naj loči mladost, ki jo je preživela, od vonja po sadju, požirek soka, ob katerem se ji zaleti, od groze? Ne vem. Ali se postarana nagubana deklica v domu za ostarele, sredi trpkega vonja po etru in jodovi tinkturi, v svoji ptičji krhkosti prepozna na filmčku v hladnem štirikotniku televizijskega zaslona? Še vedno je živa, preživela je vojno, ruševine, ameriško ali rusko zasedbo, sandali ji škripajo po linoleju, ohlapne in s pegami posute roke ji počasi padajo z naslonila invalidskega vozička, ko sestra odpre vrata; ali kdaj zavzdihne, ko iz formalina potegne svoje mučne spomine?

 

Almi Biro, Karlu Schlesingerju, Leopoldu Bienu in Heleni Kuhner ni bilo dano tako dolgo živeti. Preden se je dvanajstega marca 1938 vrgel skozi okno, se je moral Leopold večkrat srečati z resnico in sramoto. Kaj ni bil tudi sam Avstrijec? Kaj ni bil prisiljen že mesece dolgo prenašati neslanih burk nacionalkatolicizma? Ko sta nekega jutra avstrijska nacista pozvonila pri njegovih vratih, je bil obraz mladega moža naenkrat videti zelo star. Že nekaj časa je iskal nove besede, osvobojene avtoritarnosti in njenega nasilja; ni jih našel. Dneve in dneve je blodil po ulicah v strahu, da ne naleti na mrkega soseda, nekdanjega kolega, ki zdaj raje pogleda stran. Življenja, kakršnega je imel rad, ni bilo več. Nič ni ostalo od njega: ne prizadevnost ob delu, ki ga je z veseljem in dobro opravljal, ne skromna južina opoldne, grižljaj ali dva na stopnicah neke stare hiše, od koder je opazoval mimoidoče. Vse je šlo k vragu. Zato se mu je tega jutra, dvanajstega marca, ko je zazvonilo pri vratih, zameglilo pred očmi, za hip je zaslišal tisti tihceni notranji glas, ki se vselej izmakne dolgotrajnim omamam duše; odprl je okno in skočil.

 

V pismu Margareti Steffin Walter Benjamin s pikro ironijo, ki sta ji čas in povojna odkritja pridala pridih neznosnosti, pripoveduje, kako so dunajskim Judom čez noč odklopili plin; s svojo porabo so firmi namreč povzročali izgubo. To pa zato, dodaja, ker prav največji porabniki niso plačevali računov. Danes Benjaminovo pismo Margareti zveni nekoliko čudno. Nismo prepričani, ali ga prav razumemo. Omahujemo. Njegov pomen lebdi med vejami, na bledem nebu, ko pa se razjasni in se pokaže kot kapljica smisla sredi níčesa, se spremeni v eno najbolj norih in najbolj žalostnih pisem vseh časov. Avstrijska firma Judom na lepem ni hotela več dobavljati plina pač zato, ker so se najraje ubijali s plinom in puščali za seboj neporavnane račune. Vprašal sem se, ali je bilo to res – toliko grozovitosti si je v brezumnem pragmatizmu izmislil tedanji čas –, ali je šlo le za šalo, strahotno šalo, izmišljeno v soju mrtvaških sveč. Pa pravzaprav niti ni pomembno, ali je šlo za bridko šalo ali je bilo res; kadar postane humor tako zelo črn, po navadi govori resnico.

 

Kadar je gorjé čezmerno, stvari izgubijo imena. Kar odtujijo se nam. Tako da pravzaprav ne moremo več govoriti o samomoru. Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. Nihče od njih. Njihove smrti ne moremo pripisati temačni zgodbi njihovega gorjá. Ne moremo niti reči, da so si izbrali dostojanstveno smrt. Ne. Ni jih pogubil zaseben obup. Njihova bolečina je skupinska. Njihov samomor so zagrešili drugi.

 

__________________

[1] Tau je zadnja črka v hebrejski abecedi; v Stari zavezi nastopa kot simbolno znamenje Božjega razodetja; imela je enak pomen kot grška omega. Za sv. Frančiška je bila zaradi podobnosti s križem simbol Božje izbranosti.

 

V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo zadnji, šesti del zgodbe francoskega režiserja in pisateja Erica Vuillarda. Po mnenju britanskega časnika The Guardian gre za "temeljito in očarljivo delo, ki združuje črno komedijo in politično katastrofo". Dnevni red (L'Ordre du Jour) je pripoved o Hitlerjevem vzponu na oblast in ključnih dogodkih, ki so privedli do izbruha II. svetovne vojne 1. septembra 1939.

 

Knjigo je prevedel Jaroslav Skrušny. 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa
11
17.10.2019 23:00
Slovenski komunistični ideolog Edvard Kardelj je zapisal, da so junaki, kakršen je Kralj Matjaž, figure, v katerih je izražen ... Več.
Piše: Uredništvo
Na Delu strah in tesnoba: Spet bodo masovno odpuščali, govori se celo o 100 preveč zaposlenih!
13
17.10.2019 03:30
Novi lastniki, nova metla, so govorili že pred leti, ko je uprava Stojana Petriča izvedla precej obširno prestrukturiranje nekoč ... Več.
Piše: Uredništvo
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
7
14.10.2019 23:00
Potem ko je spomladi klavrno propadel poskus imenovanja Mira Preka in Marka Pavlihe za sodnika Splošnega sodišča Evropske unije ... Več.
Piše: Uredništvo
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
3
13.10.2019 18:00
Kljub temu, da je središče svetovne pozornosti zadnje dni zaradi turške invazije usmerjeno na sever Sirije, pa razmere na ... Več.
Piše: Shane Quinn
Popravek: Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
0
12.10.2019 08:00
Zapis z naslovomZmeda v Mladiki zahteva popravek, ker napačno interpretira 27. člen Zakona o zunanjih zadevah in piše o ... Več.
Piše: Uredništvo
Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
9
08.10.2019 21:40
Potem ko se je umaknil s položaja predsednika stranke in mesto prepustil operativno sposobnejšemu Zdravku Počivalšku, Miro Cerar ... Več.
Piše: Uredništvo
Pada vlada? Jutri še ne - kljub izsiljevanju Levice, je pa že pripravljen "Scenarij 2020", ključna stranka bo SMC!
15
07.10.2019 18:00
Vladna koalicija bo razpadla, Marjan Šarec ne bo sposoben odpeljati mandata do konca, probleme bo imel tudi s predsedovanjem ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Resnica o slovenskem BDP: Ali z rastjo v primerjavi z Evropsko unijo res zaostajamo?
4
03.10.2019 22:00
Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti ... Več.
Piše: Bine Kordež
Divjina Zmaga Šmitka (1): Mitično bivališče hudiča, demonov, duš in duhov, kraljestvo divjih živali, a tudi domovanje svetega
3
28.09.2019 08:30
Zadnja leta svojega življenja je slovenski etnolog in antropolog Zmago Šmitek - umrl je septembra lani - posvetil preučevanju ... Več.
Piše: Uredništvo
Šarčev fototermin z Melanio in Donaldom Trumpom v New Yorku ni nič drugega kot vladni "davkoplačevalski turizem"
9
25.09.2019 23:59
Razlog za udeležbo številčne vladne delegacije na tradicionalnem jesenskem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Šarčev minister za zdravje Aleš Šabeder ne bi smel postati generalni direktor Kliničnega centra, saj je bil na to mesto imenovan nezakonito!
11
24.09.2019 23:25
Aleš Šabeder, ki se te dni v New Yorku hvali, kako izjemno imamo v Sloveniji urejeno zdravstveno varstvo, je bil natankoleto in ... Več.
Piše: Uredništvo
Zaradi izsiljevanja obsojeni Vladimir Vodušek zdaj očita "reketiranje" Bojanu Požarju in trdi, da je samo od Telekoma pokasiral 120.000 evrov!
12
19.09.2019 22:30
Vladimir Vodušek, ki je bil septembra lani zaradi izsiljevanja obsojen na poldrugo leto zapora, je na svoji spletni strani ... Več.
Piše: Uredništvo
Slabe terjatve: Poceni nakupi z neverjetnimi diskonti danes prinašajo milijonske dobičke
3
15.09.2019 20:00
Priložnost za nakup slabih terjatev slovenskih bank so doslej uspešno izkoristili že različni tuji skladi, denimoYork, ki se ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Ponovno odkriti mojster (7. del): Se domovina sploh zaveda, kako ga ceni slovanska Praga in da ga osebno podpirata predsednik Masaryk in prva dama?
0
15.09.2019 11:00
Objavljamo zadnji del feljtona o Jožetu Plečniku, ki mu je Peter Krečič, njegovveliki raziskovalec, posvetil obsežno ... Več.
Piše: Uredništvo
Kitajska je danes za Združene države večja grožnja kot Japonska pred osemdesetimi leti
16
12.09.2019 23:15
Današnje Kitajske ne moremo primerjati z nekdanjim japonskim cesarstvom, četudi se včasih zdi, da so Združene države Amerike do ... Več.
Piše: Shane Quinn
Kot svinje z mehom: Vodstvo FIHO odgovarja sedmerici članov sveta te fundacije
0
12.09.2019 11:30
Skladno z določbami Zakona o medijih objavljamo odgovor vodstva Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje Makedonija: Kako so strmoglavili staro in vzpostavili novo, poslušno oblast in kakšna je bila pri tem vloga slovenskih diplomatov
9
08.09.2019 23:15
V torek naj bi bilo jasno, kako se bodo razdelili prihodnji resorji Evropske komisije in katerega bo dobila Slovenija. Ali bo ... Več.
Piše: Andrej Dočinski
Ali lahko Ali Milani, v Iranu rojeni Londončan, premierju Borisu Johnsonu odvzame poslanski stolček?
7
07.09.2019 00:00
V Iranu rojeni Ali Milani se je pri petih letih priselil v Veliko Britanijo. Kot kandidat laburistične stranke namerava odvzeti ... Več.
Piše: Uredništvo
Ponovno odkriti mojster (6. del): "Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja."
1
06.09.2019 00:37
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno ... Več.
Piše: Uredništvo
"Mi se ne gremo več te preklete Evropske unije, mi gremo zdaj nazaj v partizane."
42
03.09.2019 23:00
Slovenija ne potrebuje več Evropske unije, kajti pri nas smo mi gospodar. Tujega nočemo, svojega ne damo. Pri nas se že od 1945. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
Uredništvo
Ogledov: 2,960
02/
Na Delu strah in tesnoba: Spet bodo masovno odpuščali, govori se celo o 100 preveč zaposlenih!
Uredništvo
Ogledov: 2,607
03/
Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa
Uredništvo
Ogledov: 2,056
04/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,898
05/
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,587
06/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 1,363
07/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,475
08/
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 853
09/
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,063
10/
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
Božo Cerar
Ogledov: 955