Razkrivamo

Éric Vuillard, Dnevni red: Mrtvi (6)

Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. Nihče od njih. Njihove smrti ne moremo pripisati temačni zgodbi njihovega gorjá. Ne moremo niti reči, da so si izbrali dostojanstveno smrt. Ne. Ni jih pogubil zaseben obup. Njihova bolečina je skupinska. Njihov samomor so zagrešili drugi.

06.04.2019 06:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Nacizem   Anschluss   Avstrija   Hitler   Dunaj   Judje   Alma Biro   Karl Schlesinger   Leopold Bien   Helene Kuhner

Da bi nekako blagoslovili priključitev Avstrije, so organizirali referendum. Kar je še preostalo oporečnikov, so jih pozaprli. Duhovniki so s prižnic pozivali ljudi, naj glasujejo za naciste, okrog cerkva so postavili lope s kljukastimi križi. Celo nekdanji vodja socialdemokratov je nagovarjal ljudi, naj glasujejo za. Glasu proti tako rekoč ni bilo. 99,75 % Avstrijcev se je izreklo za priključitev k Reichu. Medtem ko je štiriindvajset vrlih mož z začetka naše zgodbe, velikih duhovnov nemške težke industrije, že preučevalo, kako bodo razkosali deželo, se je Hitler podal na tako imenovano zmagoslavno turnejo po Avstriji. Na fantastičnih ponovnih srečanjih z domovino ga povsod pričakajo z velikanskim navdušenjem.

 

Vendar pa se je tik pred Anschlussom v enem samem tednu zgodilo tisoč sedemsto samomorov. Obvestilo o samomoru v tisku kmalu postane uporniško dejanje. Nekaj novinarjev si še drzne zapisati "nenadna smrt", a jih ostre represalije kmalu utišajo. Zatečejo s k drugim ustaljenim vzorcem, ki ne puščajo posledic. Zato je število ljudi, ki so si vzeli življenje, neznano, za njihova imena ne ve nihče. Dan po priključitvi v Neue Freie Presse še lahko preberemo štiri osmrtnice: "12. marca si je Alma Biro, uslužbenka pri štiridesetih letih, najprej z britvijo prerezala žile in nato odprla še plin. Istega dne si je pisatelj Karl Schlesinger, star devetinštirideset let, pognal kroglo v sencè. Samomor je storila tudi gospodinja Helene Kuhner, stara devetinšestdeset let. Popoldne se je skozi okno vrgel Leopold Bien, uslužbenec, star šestintrideset let. Razlogi za njegovo dejanje nam niso znani." Ta drobni banalni pripis zardeva od sramu. Zakaj trinajstega marca si nihče ne more zakrivati oči pred razlogi. Nihče. Sicer pa se ne spodobi govoriti o razlogih, govoriti je moč le o enem samem in edinem vzroku.

 

Alma, Karl, Leopold ali Helene so skozi okno nemara videli, kako Jude za lase vlačijo po ulicah. Nemara jim je zadoščalo že to, da so mimogrede opazili koga, ki so mu obrili lobanjo, in jim je bilo vse jasno. Mogoče jim je zadostovalo, da so videli moža, ki so mu mimoidoči na tilnik naslikali križ v obliki črke tau [1] križ, ki so ga nosili križarji in kakršnega je še pred eno uro na zavihku svojega suknjiča nosil kancler Schuschnigg. Zadoščalo je, da jim je kdo povedal ali pa so sami uganili, zaslutili, si predstavljali, še preden se je zgodilo. Dovolj je bilo, da so videli nasmejane ljudi, in jim je bilo vse jasno.

 

Sploh ni pomembno, ali je Helene tistega jutra med rjovečo množico videla Jude, ki so se morali mimoidočim v zabavo plaziti po vseh štirih in ribati pločnike, ali ne. Prav nič ni pomembno, ali je bila osebno navzoča pri odvratnih prizorih, ko so jih silili muliti travo, ali ne. Njena smrt zgovorno priča o tem, kako je doživljala strašno nesrečo, neznosno resničnost, priča o njeni zgnušenosti nad svetom, ki se ji je v vsej ubijalski goloti razodeval pred očmi. Zakaj v resnici je bil zločin že navzoč, navzoč v bandercih, navzoč v smehu mladih deklet, navzoč v vsej tej sprevrženi pomladi. In prav v tem smehu, v tej razbrzdani vznesenosti je Helene Kuhner zaznala sovraštvo in naslado. Najbrž je – v strašljivem preblisku – za vsemi temi milijoni senc in obrazov uzrla milijone kaznjencev. Za srhljivo razposajenostjo je zaslutila kamnolom v Mauthausnu. In takrat je uzrla lastno smrt. V smehu dunajskih mladenk dvanajstega marca, sredi vriskanja množice, sredi svežih vonjav spominčic, v srcu te čudaške prešernosti in gorečnosti je v srcu najbrž začutila najbolj črno žalost.

 

 

Avstrijska prestolnica prešerno pozdravlja nemške "osvoboditelje".

 

 

Pisani trakovi, kotiljončki, banderca. Le kaj se je potem zgodilo z mladenkami, prekipevajočimi od zanosa, kaj se je zgodilo z njihovim smehom? Z njihovo brezskrbnostjo? Z njihovimi iskrenimi, radostnimi obrazi? Z vsem tem slavjem marca 1938? Če se danes katera na lepem prepozna na zaslonu, na kaj pomisli? Prava misel je zmeraj skrita, že od začetka sveta. Mislimo v apokopah, v apnejah. Spodaj pa življenje teče kot počasen podzemni tok. Ampak zdaj, ko so gube razorale njen obraz, ko so veke postale težke in ji je opešal glas – s pogledom bega po površini stvari, od televizorja, ki bljuva arhivske posnetke, do jogurta, in niti ne opazi medicinske sestre, ki jo neguje; svetovna vojna je daleč, številni rodovi so se zvrstili, kot so se menjavale straže v črnih nočeh – kako naj loči mladost, ki jo je preživela, od vonja po sadju, požirek soka, ob katerem se ji zaleti, od groze? Ne vem. Ali se postarana nagubana deklica v domu za ostarele, sredi trpkega vonja po etru in jodovi tinkturi, v svoji ptičji krhkosti prepozna na filmčku v hladnem štirikotniku televizijskega zaslona? Še vedno je živa, preživela je vojno, ruševine, ameriško ali rusko zasedbo, sandali ji škripajo po linoleju, ohlapne in s pegami posute roke ji počasi padajo z naslonila invalidskega vozička, ko sestra odpre vrata; ali kdaj zavzdihne, ko iz formalina potegne svoje mučne spomine?

 

Almi Biro, Karlu Schlesingerju, Leopoldu Bienu in Heleni Kuhner ni bilo dano tako dolgo živeti. Preden se je dvanajstega marca 1938 vrgel skozi okno, se je moral Leopold večkrat srečati z resnico in sramoto. Kaj ni bil tudi sam Avstrijec? Kaj ni bil prisiljen že mesece dolgo prenašati neslanih burk nacionalkatolicizma? Ko sta nekega jutra avstrijska nacista pozvonila pri njegovih vratih, je bil obraz mladega moža naenkrat videti zelo star. Že nekaj časa je iskal nove besede, osvobojene avtoritarnosti in njenega nasilja; ni jih našel. Dneve in dneve je blodil po ulicah v strahu, da ne naleti na mrkega soseda, nekdanjega kolega, ki zdaj raje pogleda stran. Življenja, kakršnega je imel rad, ni bilo več. Nič ni ostalo od njega: ne prizadevnost ob delu, ki ga je z veseljem in dobro opravljal, ne skromna južina opoldne, grižljaj ali dva na stopnicah neke stare hiše, od koder je opazoval mimoidoče. Vse je šlo k vragu. Zato se mu je tega jutra, dvanajstega marca, ko je zazvonilo pri vratih, zameglilo pred očmi, za hip je zaslišal tisti tihceni notranji glas, ki se vselej izmakne dolgotrajnim omamam duše; odprl je okno in skočil.

 

V pismu Margareti Steffin Walter Benjamin s pikro ironijo, ki sta ji čas in povojna odkritja pridala pridih neznosnosti, pripoveduje, kako so dunajskim Judom čez noč odklopili plin; s svojo porabo so firmi namreč povzročali izgubo. To pa zato, dodaja, ker prav največji porabniki niso plačevali računov. Danes Benjaminovo pismo Margareti zveni nekoliko čudno. Nismo prepričani, ali ga prav razumemo. Omahujemo. Njegov pomen lebdi med vejami, na bledem nebu, ko pa se razjasni in se pokaže kot kapljica smisla sredi níčesa, se spremeni v eno najbolj norih in najbolj žalostnih pisem vseh časov. Avstrijska firma Judom na lepem ni hotela več dobavljati plina pač zato, ker so se najraje ubijali s plinom in puščali za seboj neporavnane račune. Vprašal sem se, ali je bilo to res – toliko grozovitosti si je v brezumnem pragmatizmu izmislil tedanji čas –, ali je šlo le za šalo, strahotno šalo, izmišljeno v soju mrtvaških sveč. Pa pravzaprav niti ni pomembno, ali je šlo za bridko šalo ali je bilo res; kadar postane humor tako zelo črn, po navadi govori resnico.

 

Kadar je gorjé čezmerno, stvari izgubijo imena. Kar odtujijo se nam. Tako da pravzaprav ne moremo več govoriti o samomoru. Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. Nihče od njih. Njihove smrti ne moremo pripisati temačni zgodbi njihovega gorjá. Ne moremo niti reči, da so si izbrali dostojanstveno smrt. Ne. Ni jih pogubil zaseben obup. Njihova bolečina je skupinska. Njihov samomor so zagrešili drugi.

 

__________________

[1] Tau je zadnja črka v hebrejski abecedi; v Stari zavezi nastopa kot simbolno znamenje Božjega razodetja; imela je enak pomen kot grška omega. Za sv. Frančiška je bila zaradi podobnosti s križem simbol Božje izbranosti.

 

V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo zadnji, šesti del zgodbe francoskega režiserja in pisateja Erica Vuillarda. Po mnenju britanskega časnika The Guardian gre za "temeljito in očarljivo delo, ki združuje črno komedijo in politično katastrofo". Dnevni red (L'Ordre du Jour) je pripoved o Hitlerjevem vzponu na oblast in ključnih dogodkih, ki so privedli do izbruha II. svetovne vojne 1. septembra 1939.

 

Knjigo je prevedel Jaroslav Skrušny. 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Muha proti Kosu: Neresnične navedbe Gregorja Kosa o delu AKOS
0
26.06.2020 22:39
Zaradi članka Gregorja Kosa, objavljenega na portalu+ 19. junija 2020 pod naslovom Skrajni čas bi bil, Tanja Muha poslovi z ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
14
23.06.2020 22:00
Samo sprašujem. Najprej sebe samega, potem vse ostale: Ali smo sploh zreli, slovenski državljani, za demokracijo? Nekako me ... Več.
Piše: Miha Burger
Dosje slovenski gozdovi, 4. del: Dva primera "kreativne sistematizacije" direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
3
23.06.2020 00:30
Eden izmed očitkov, ki letijo na direktorja javnega Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), se nanaša tudi na njegovo nepotistično ... Več.
Piše: Uredništvo
Berlinski puč 13. marca 1920: Karikatura vojaškega udara, ki je trajal nekaj dni, a je bil uvertura v vzpon Adolfa Hitlerja
2
21.06.2020 11:00
Pred stoletjem je v Nemčiji prišlo do državnega udara proti nastajajoči weimarski republiki. Dogodek, znan tudi kot Kappov puč, ... Več.
Piše: Shane Quinn
Skrajni čas bi bil, da se Tanja Muha poslovi z direktorskega položaja na Agenciji AKOS
3
19.06.2020 20:04
S Tanjo Muha, direktorico Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) ima minister za javno upravo Boštjan Koritnik ... Več.
Piše: Gregor Kos
Dosje slovenski gozdovi, 3. del: Tri "trofeje" iz gozdarske zbirke direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
13
09.06.2020 00:40
Nadaljujemo z razkrivanjem okostnjakov iz omare Damjana Oražma, direktorja Zavoda za gozdove Slovenije, ki se je doslej soočal s ... Več.
Piše: Uredništvo
Spreminjanje osredotočenosti: Od koronavirusa do kubanske raketne krize
5
07.06.2020 11:00
Medtem ko je svetovna pozornost usmerjena na koronavirus, bi morda veljalo za trenutek preusmeriti pozornost in analizirati ... Več.
Piše: Shane Quinn
Popravek: Dosje Livar (Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj )
0
06.06.2020 21:40
Dne 26.05.2020 je bil objavljen članek z naslovom Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo ... Več.
Piše: Uredništvo
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
9
04.06.2020 22:30
Primorski dnevnik je konec maja objavil novico o incidentu na slovensko-italijanski meji, ko naj bi pripadnik Slovenske vojske z ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
8
31.05.2020 23:20
Potem ko smo minuli teden na portalu+ razkrili obrise doslej ene največjih afer, povezanih s slovenskimi gozdovi, so začele ... Več.
Piše: Uredništvo
Koronakriza, brez panike: Banka Slovenije lahko državi Sloveniji mirno "posodi" 13 milijard evrov!
9
27.05.2020 21:00
Pred dnevi sem objavil širši tekst s pregledom denarnega sistema in v njem izpostavil dokaj smelo trditev, in sicer: Glede na ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
9
26.05.2020 23:05
Največja livarna v Sloveniji s sedežem v Ivančni Gorici, ki skupaj s proizvodnim obratom v Črnomlju zaposluje 750 delavcev, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
6
25.05.2020 22:00
V tednu slovenskih gozdov, s čemer želimo posebej izpostaviti pomembnost tega vprašanja, začenjamo s serijo člankov o ... Več.
Piše: Uredništvo
Ko profesor javno piše predsedniku: O dezinfekciji toksične slovenske medijske scene
13
21.05.2020 20:42
Spoštovani gospod predsednik, glede na vaš osebni ugled in ugled vaše institucije vas pozivam, da organizirate javno razpravo o ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 5.269
02/
Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.648
03/
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.659
04/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.911
05/
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
Uredništvo
Ogledov: 1.794
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.877
07/
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.555
08/
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
Igor Bavčar
Ogledov: 1.479
09/
Prizori iz Slovenije: Kučanova igralnica oblasti in besed
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.274
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 1.112