Medijska svoboda in neodvisnost medijev morata biti nedotakljiva po mnenju slovenske politike. Slišati je prelepo, da bi bilo res. Toda to je stanje - danes. Še včeraj, ko je srbski medijski tajkun Dragan Šolak poskušal prevzeti največjo in najvplivnejšo medijsko hišo pri nas (Pro PLUS), se je ob to le redko kateri politik obregnil. Raje so mižali, gledali stran; kot da se jih to ne tiče. Zakaj je torej to pomembno? Zato, ker kaže na dvojne standarde. Ob tem je pomembni še nekaj: v senci obeh primerov se še naprej "dogajata" morebitna prodaja Planet TV in pokus prevzema tega medija s strani srbskega medijskega tajkuna Dragana Šolaka. Po propadlem poskusu nakupa družbe Pro PLUS je gospod izbral novo tarčo, manjšo, manj vpadljivo in cenejšo. Vedno glasnejša so ugibanja o prodaji Planet TV in tudi spletnega portala Siol - in med potencialnimi kupci se najpogosteje omenja prav Šolaka (vir).

Če danes vsi slovenski politiki dobesedno tekmujejo, kdo bo dal ostrejšo izjavo glede hrvaškega poskusa utišanja popularne komercialke, smo takšno načelnost še kako pogrešali v času, ko je Šolak kupoval taisti POP TV. Da bo ironija še večja, je molčal tudi Pop TV. Nobenih vzklikov o uničevanju medijske svobode, zmanjševanju neodvisnost medijev in novinarstva ipd. Redki smo bili tisti, ki smo opozarjali na to. Dejstvo je, da če Agencija za varstvo konkurence (AVK) ne bi načrtovanega prevzema vzela skrajno resno, potem bi bila lahko danes medijska slika v Sloveniji popolnoma drugačna. Zgodbe o pritiskih na urednike in novinarje Pop TV mogoče danes sploh ne bi bilo.

Kdor ne verjame, naj pogleda nedaleč stran, recimo v Šolakovo domovino Srbijo. Tam lahko opazimo "na terenu", kot se reče, kako pragmatično na medije in njihovo vlogo v družbi gleda Dragan Šolak. V začetku aprila, recimo, je eden izmed ustanoviteljev, član uprave televizije N1 in predstavnik CNN, znameniti ameriški novinar Brent Sadler pisal Šolaku zaradi zlorab televizije N1, o tem pa obvestil tudi nove lastnike, britanski sklad BC Partners. Pod vprašaj je bilo postavljeno tudi sodelovanje N! in CNN (vir).

Drugi primer je prav tako še svež. Marca letos je Šolakov kabelski operater SBB srbski diaspori preprosto izklopil kanale RTS in za to okrivil srbski Telekom. Med Šolakom in Telekomom Srbije se je vnela prava vojna (vir, vir). Kmalu zatem je SBB program Radiotelevizije Srbije (RTS) iz drugega kanala umaknil ter ga nadomestil s svojim program Nova S (vir). A je srbski regulator to odločitev spremenil in zahteval, da Šolakov SBB vrne RTS na drugi kanal (vir). Leta 2014 je Šolak naredil enako, ko je RTS iz prvega kanala prestavil na drugega ter na prvo mesto postavil svojo televizijo N1.

Da Dragan Šolak preko svojih medijev obračunava s srbskim predsednikom Vučićem, vpliva na srbsko politiko in upravlja z javnim mnenjem, prav tako ni nobena skrivnost. O tem smo na portalu+ že poročali (vir). Tako na medije in njihovo vlogo gleda Šolak. A to le redko kdo problematizira. Da so interesi lastnikov medijev drugačni od interesov javnost in da je v tem pogledu pomembna kredibilnost medijev, je za STA izpostavil Jernej Amon Prodnik, medijski strokovnjak in predstojnik katedre za novinarstvo na FDV (vir).