Najprej bom opisal zame pomemben slučaj, a le zato, da bi pred vami pokazal zmogljivost poetskega, literarnega slučaja, ki je tema današnjega komentarja. Slučaj: kmalu po Novem letu sem trikrat zapored na naši ulici srečal državljana, ki ga najraje ne bi nikoli več srečal. Z njim sem se pred več kot tremi desetletji znašel v odurni birokratski sobi na nasprotni strani mize, na Mačkovi ulici v Ljubljani. To je bilo kmalu po umetniško-politični Plakatni aferi leta 1987. Tisto majhno birokratsko "one" je v tisti ostudni sobi siknilo vame v čistunski slovenščini:

"Če bi mene kaj vprašali, bi te na tem mestu takoj ubil. Ne pa to, da moramo vsi prenašati tvoje idiotizme! Sicer pa naj te kar tvoji, tam doli nataknejo na kol."

Na ta pogovor sem bil uradno poklican z uradnim pozivom države. Takšnih stavkov pa ne pozabiš zlepa. Vem, da se ponavljam, toda "one" sem letos srečal trikrat zapored, pred tem pa dvaintrideset let - nikoli. Obraza in lika državljana te vrste ne pozabiš kar tako. Celo bolj oduren je bil od tistih, ki so me malo po tistem ... spodaj razbijali! Medtem, ko mi je šlo "one" prvič nasproti, nisem vedel, kako naj se odzovem, ko sem ga drugič srečal, sem se samo zasmejal; bolj samemu sebi, ko pa mi je šel tretjič nasproti ...

***

Pred manj kot mesecem dni sem predaval na Filološki fakulteti na oddelku za slavistiko v Beogradu, po predavanju sem se srečal s knjižnim založnikom Vladimirjem Medenico. Tako kot njegova založba Logos presega meje založništva, tako beograjsko založništvo nasploh presega vse formate razvite knjižne kulture. Seveda na poseben način. Medenica v svoji založbi vrtinči duha natančno izbrane literature, tiska knjige o literarni teoriji, o zgodovini umetnosti predvsem pa tiska tisto, kar mi je nadvse blizu: filozofsko - kozmistične knjge. Ob najinem snidenju mi je poklonil zbrana dela Danijela Harmsa v dveh delih, ki jih je leta 2005 tudi sam uredil. Medenica je opravil s tem dejanjem neverjeten napor, celovito nam je predstavil pesnika, pisatelja, avtorja otroške literature, dramatika, Danila Ivanoviča Juvačeva, bolj znanega pod umetniškim imenom Harms, ki je v svojem opusu napisal celo mnoštvo poetskih slučajev.

Naj povem, da imamo Harmsove slučaje prevedene tudi v slovenščino v izvrstnem prvedu Draga Bajta (Zakon linča). Medeničino zbrano delo z naslovom Harms / prvi del "Od 0 proti 1", obsega 933 strani, drugi del "Od 1 proti 0" pa obsega 879 strani stilno usklajenega prevoda. Opravilo ga je osem izvrstnih prevajalcev: Kornelija Ičin, Mirjana Grbić, Natalija Nenezić, Bojana Sabo, Boban Džurić, Jelena Kusovac, Julija Stankov in Ana Jakovljević. Ravno Kornelija Ičin, redna profesorica ruskega jezika, beograjske rusistike je bila gostiteljica mojega nastopa. Poleg mene so na slavistiki predavali drrr. Jurij Baturin in dr. Kristina Pranjić.

Digresija I.: ne morem se upreti, da na tem mestu ne omenim, da je Korenlija Ičin v preteklosti prevajala in analizirala meni nadvse pomembnega pesnika Nikolja Stepanoviča Gumiljova. Konec digresije.

Digresija II.: ne morem se upreti, da na tem mestu ne omenim še ene izvrstne beograjske založbe, ki deluje iz popolnoma nasprotnih izhodišč kot založba Logos. To je založba Barabe, ki izhaja iz hiperinteligentnih stanj anarhije, ki jo ureja Ratibor Trivunac. Konec digresije.

Digresija III.: ne morem se upreti, da ne navedem ob Harmsu še Leva Natanoviča Luntza in njegovo dramo Opice prihajajo. Oba, tako Harms kot Luntz izhajata iz gogoljskega dramskega gona. Konec digresije.

***

Umetniški postopek, ki ga najdemo v prozi ali poeziji Daniela Harmsa, je vedno pričakovano-nepričakovan. Kaj naj se zgodi po letih literarne dominacije Puškina, Tolstoja, Turgenijeva ali Dostojevskega? Seveda nastopi Harms! Avtor Harms je zanesljiva priča, ki pred nami obnavlja prepričljive slučaje, ki jih lahko brez zadržkov imenujemo gledališče. Govori nam o umetniškem postopku, ki prodira v tekstualno maso kot prepih, ki ne trga občutljivih strun, skritih v bralčevih prsih. Govori nam o Harmsovem postopku, ki nenehoma prekinja semega sebe. Dovolj je!, si reče Harms in prekine samega sebe. Bralec seveda tega najprej ne pričakuje. Od tu naprej pa vedno znova sluti, da se bo Harms prekinjal. Pravzaprav se boji, da se bo prekinjal. Takoj zatem nastopi Harmsova - beseda, ena sam beseda! Za Hramsa sta dve besedi preveč.

Ničla ali nič.

Neskončnost nam odgovarja na vsa vprašanja, obstaja pa vprašanje, ki nujno zahteva odgovor: Kaj sploh je nekončnost? Odgovor: Neskončno nima konca ne na levi ne na desni. Harms se je zavedal, da je naš planet vozlišče vesolja. Navkljub vsemu Harms vztraja v alegorijah in metaforah samo zato, da bi jih ponižal. Groza nas grabi, a nezaupanje do Harmsa počasi izginja. Pred nami je zopet znano okolje digitalnega portala. Takoj zatem začne tudi portal izginjati. Ni več portala! Ena misel odleti v višave, druga pade pod noge, vse skupaj pa navzkriž. Avtor si navsezadnje želi, da bi vsi ljudje tega sveta govorili isti jezik, da bi se bolje razumeli. Praznine in polnosti. Življenja ni, je samo še umetnost!

Ni več metafor, alegorij in simbolov, so samo še znaki, sistemi, modeli in moduli. O Harmsu je nekdo zapisal: Mi, ki živimo od veselja njegovih slučajev, mi nad katerimi so demoni že zdavnaj obupali, mi ki živimo v prosorih, ki imajo dvojno dno, verjamemo v življenje in umetnost.

Vedno znova nas opozarja na to, da zaplet, ki ga berete, ni le čista, pusta izmišljija, temveč je opremljena s pomembnimi dejstvi. Ne znate si predstavljati, kako zelo so ga stalinisti sovražili. V reaktiviranju Harmsovega sedanjega časa dobimo posebno dokumentarnost, ki je brutalnejša od vse stvarnosti, ki kaže na zločine in zločince. Kaj naj tisto "one", ki ga srečujem te dni po mnogih destletjih, ubijem? Zakaj kogarkoli ubiti? Saj je že tako ali tako obsojen na lastno izginjanje.

***

Na začetku druge svetovne vojne je bil Harms kot moteč element izgnan v Novosibirsk, kjer je leta 1942 v zaporniški bolnišnici tudi umrl. Politično je bil rehabilitiran leta 1956, umetniško pa ga ni njegov prijatelj Nikolaj Aleksejevič Zabolocki nikoli pozabil. Zabolocki je pričal, da je Harms najbolj med vsemi živalmi oboževal tapirja.

Medtem, ko mi je "one" prvič šlo nasproti, nisem vedel, kako naj se odzovem, ko sem ga drugič srečal, sem se samo zasmejal; bolj samemu sebi, ko pa mi je šel tretjič nasproti ... sem se zakrohotal Harmsu:

Kmalu bomo praznovali Veliko noč. Po naši ulici se je sprehajal s svojo družino manjši sivolas mož brez posebnosti. Bil je tako izrazito brez posebnosti, da je preprosto neverjetno, zakaj sem si ga sploh zapomnil za vse večne čase. Tudi njegova družina je bila brez posebnosti. Takšna je bila, da je verjetno ne bi nikoli več prepoznal, če bi jo srečal. Vsi skupaj so bili srečna družina brez posebnosti. Ta pritlikavi sivolas mož v resnici sploh ni bil tako pritlikav, kot se mi je zdelo, tako da ne vem, če je sploh bil pritlikav, pa tudi las verjetno ni imel sivih. Mogoče pa sploh ni imel las. Mogoče je bil gologlav. Mogoče sploh ni imel ne nosu ne ušes, kaj šele ust. Mogoče sploh ni imel obraza. Da, verjetno sploh ni imel obraza, ker je bil človek brez posebnosti. Mogoče pa sploh ni imel družine, mogoče ni imel ne imena, ne priimka. No, nisem več prepričan ali je sploh obstajal. Čeprav ga ne bom nikoli pozabil!