Ko smo prejšnji teden bosanskemu raziskovalnemu novinarju Avdu Avdiću poslali nekaj novinarskih vprašanj, smo vedeli dvoje: da ima povezave z vsaj dvema obveščevalnima službama, ki delujeta v Bosni in Hercegovini, in da je njegova kredibilnost precej vprašljiva. Ne glede na poskus komunikacije z Avdićem si nisem delal utvar, da se bo možakar javil in nam pomagal z odgovori. Seveda se ni. Očitno je svoje opravil in se potem za nekaj časa potuhnil. To keep a low profile, bi rekli Američani. Če je slučajno kdo pozabil: gospod Avdić je tisti vir, preko katerega so konec marca v javnost lansirali informacijo, da je hrvaška obveščevalna služba konec leta 2014 ali v začetku leta 2015 prisluškovala Simoni Drenik in Jerneju Sekolcu (takoj po objavi transkripta njunega pogovora je Hrvaška izstopila iz arbitražnega postopka). Da je to res, ni nobenega dvoma že več kot dve leti, vendar pa je slovenska javnost to "uradno" izvedela šele pred dnevi. Kako je hrvaškim obveščevalcem uspel takšen podvig, bomo razkrili enkrat drugič. Eden izmed razlogov, vendar ne najpomembnejši, je tudi dejstvo, da ima njihova SOA na razpolago veliko več proračunskih sredstev za svoje delo kot SOVA, kar prihaja do izraza zlasti pri uporabi t.i. posebnih metod in sredstev (kot se je nekoč reklo v nekdanji SDV).

Toda danes to ni bistveno vprašanje in nima nobene zveze ne z Avdićem ne z vprašanjem, zakaj se je moralo pogrevanje stare zgodbe zgoditi prav zdaj. Komu v čast? Prav tu pa se soočimo s temeljnim problemom afere, ki je dodobra razgalila dilentantizem in infantilnost dobršnega dela slovenskega žurnalizma. Z nekaj častnimi izjemami - in tu ne morem mimo Bojana Požarja - so mediji vrteli staro, škripajočo ploščo o tem, kako da je SOVA zadala hud udarec Hrvatom, ker naj bi pridobila pogovor med patrom Ivanom Toljem in Ludom Bammensom, v katerem je hrvaški lobist poskušal doseči, da bi Bammens s svojimi zvezami na POP TV preprečil objavo prispevka, ki bi slovenski javnosti razkril, da je Sekolcu in Drenikovi prisluškovala hrvaška obveščevalna služba.

Dr. Damir Črnčec, Šarčev "mož za posebne operacije" utegne postati premierjeva Ahilova peta, še prej pa lahko "pade" direktor Sove Rajko Kozmelj (vir), ki bi ga premier žrtvoval, če bi tako lahko rešil Črnčeca.

Morda tega res nihče še ni povsem direktno napisal - namreč da je SOVA prisluškovala Tolju oziroma Bammensu, vendar se v prav v tem grmu skriva zajec. Kar sicer ni najboljše za Slovenijo, kajti Bammens je eden izmed ključnih direktorjev ameriškega sklada KKR (vir), ki je še lani prek srbskega medijskega mogotca Dragana Šolaka kupoval medijsko hišo PRO Plus (oziroma POP TV). Prvi mož tega sklada ni nihče drug kot bivši šef ameriške Centralne obveščevalne službe (CIA) in general David Petreaus. Predstavljajte si zdaj to kolobocijo - uboga SOVA, o kateri smo nazadnje slišali to, da so njeni agenti po poldrugem letu prenehali stavkati, je zdaj posredno prisluškovala Američanom. Zdi se kot kakšna srbska črna komedija v režiji Emirja Kusturice. Kako smo zjebali Američane.

Vendar niti to ni posebej tragično in morda niti ne bo prineslo nekih negativnih posledic. Kajti saj tudi Američani radi prisluškujejo vsem, še najraje pa svojim zaveznikom. Nasploh je v zvezi NATO in Evropski uniji nadzorovanje telekomunikacij že nekaj let svojevrstni šport obveščevalnih služb, ki tako tudi preizkušajo nove tehnologije. Kaj je torej v zgodbi, kjer je očitno glavni junak SOVA, potem sploh problematično? Tisto, na kar so že opozorili nekateri, četudi redki mediji v Sloveniji, se nanaša na dejstvo, da je zasebna televizija POP TV "nekako" prišla do posnetka pogovora med Toljem in Bammensom, pravosodni organi pa spijo. Kdo je POP TV "dostavil" posnetek? Na čigavo zahtevo oziroma s čigavim privoljenjem?

Če so doma problemi, je treba pozornost preusmeriti na tuje, na videz pomembne teme. Šarcu to kar uspeva. 

Prisluškovanje Drenikovi in Sekolcu, ki se je dogajalo pred več kot štirimi leti, je danes vsekakor passe. Nikogar ne zanima več, še najmanj Hrvaško. Edini možen motiv, da se iz celotne zgodbe naredi nova afera, je na strani Šarčeve vlade oziroma, če smo natančni, njegovega kabineta. Tam sedi nekdo, ki obožuje vohunsko-obveščevalno delo in ki je premierja prepričal, da lahko obveščevalno sfero uporabi (zlorabi) za svoje predvolilne namene in si tako izboljša rejtinge. In ker je Šarec v prvi vrsti igralec, je odigral svojo vlogo sijajno. Javnost je zdaj prepričana, da so Sekolcu in Drenikovi prisluškovali Hrvati (kar je povsem res), problem je nastal drugje. Kajti Marjan Šarec je zgodbo poskušal "internacionalizirati" in na svojo stran dobiti Evropsko komisijo oziroma voditelje EU. V zadnjem tednu je slovenski premier postal medijska zvezda bruseljskega dopisništva spletnega portala Politico. 

Najprej jadikovanje nad hudobno Hrvaško, ki da se ne obnaša v evropskem duhu in prisluškuje Sloveniji, celo več, poskuša vplivati na poročanje nekaterih slovenskih medijev. Grozno, sploh ker so v zasebni lasti in niti slovenska vlada baje ne more vplivati na njihove novinarje in urednice. Toda Šarec, ki je očitno ugotovil, da je zunanji sovražnik idealna rešitev za vsakega, še tako majhnega avtokrata, saj lahko tako preusmeri pozornost z neprijetnih notranjih problemov na tujino, je minuli teden za Politico (vir) povedal še precej več krepkih in se ni omejeval le na Hrvaško, njeno obveščevalno službo ali frančiškana, ki je poskušal preprečiti objavo na televiziji POP TV. 

Naš premier je - potem ko ga nihče izmed evropskih premierskih kolegov zaradi tožarjenja Hrvatov ni vzel resno - našel glavnega krivca za vse tegobe, ki se na zunenjepolitičnem področju godijo Sloveniji. To je Evropska komisija, pravzaprav njen predsednik Jean-Claude Juncker. O slednjem si seveda lahko mislimo marsikaj - tudi to, da nima prav nobenih težav z alkoholom -, le tega, da bi bil neinteligenten, mu ne moremo očitati. In ker je Junckerju jasno, kakšne igrice se gredo Slovenci (Hrvati niso nič boljši), je že večkrat javno povedal, da se Komisija ne bo vpletala v vprašanje arbitraže in odnosov med tema dvema balkanskima članicama EU, češ da je mejno vprašanje stvar njunega bilateralnega dogovora. Kar je do neke mere tudi res. Toda Slovenci, vsaj velika večina njih, se za meddržavne odnose nikoli niso kaj prida brigali, zato na Junckerja gledajo z nezaupanjem, Šarčeve ostre kritike EU in njenega delovanja pa se jim celo dopadejo, kajti premier je zaradi njih za razliko od mlahavega Cerarja izpadel odločen. Dlje, ko bo uspel preusmerjati pozornost stran od Sove, Damirja Črnčeca (in s tem tudi sebe) glede dostave posnetka pogovora med Toljem in Bammensom televiziji POP TV, večja je verjetnost, da se bo izmazal podobno, kot se je Tone Rop v primeru prisluškovanja Sanaderju. Kajti v resnici ne gre za nič drugega kot zlorabo obveščavalne službe za politične in celo predvolilne namene. Zloraba oblasti pa ni le nezakonito, pač pa tudi protiustavno početje, za kar so previdene hude sankcije, celo institut ustavne obtožbe oziroma impeachmenta, kot pravijo Američani.

Vsekakor so pred slovenskimi mediji in parlamentarno opozicijo precejšnji izzivi, že zdaj pa na stavnicah najslabše kaže direktorju Sove Kuzmelju, ki utegne biti žrtveno jagnje, če bi s tem rešili Črnčeca in ustavili tečnarjenje medijev. Kajti Črnčeca Šarec za razliko od Kuzmelja ne more žrtvovati, saj bi v tem primeru ostal sam, nezavarovan in usodno oslabljen.

Da, za Marjana Šarca je Damir Črnčec nekakšna pretorijanska garda.