1. junija 1954 v Sarajevu rojeni Vojislav Šuc širši slovenski javnosti morda ni prav dobro znan, vendar izhaja iz vojaške družine, saj je bil njegov oče Pavel Šuc generalpodpolkovnik JLA, večkratni vojaški odlikovanec in eden izmed redkih slovenskih častnikov JLA z generalskim činom. Pavel Šuc je bil vseh pogledih jugoslovansko usmerjen in - vsaj sodeč po sinovem imenu - verjetno tudi precejšen srbofil. O tem, kako pomembna oficirska živina je bil general Šuc, ki se je upokojil sredi osemdesetih, priča podatek, da je na pogrebu Edvarda Kardelja leta 1979 nosil žaro z njegovimi posmrtnimi ostanki. Njegov sin Vojislav se je lahko kot del privilegiranega "novega razreda" na začetku osemdesetih let brez težav zaposlil v SIP-u, znamenitem beograjskem Sekretarijatu za inostrane poslove, zunanjem ministrstvu SFRJ. Šuc mlajši se je (v Beogradu?) leta 1984 poročil s Srbkinjo Dragico Vidović, v jugoslovanski diplomaciji pa je ostal skoraj do konca, do razpada federacije, čeprav je - to bo kasneje večkrat povedal - konec osemdesetih že kazal simpatije do demokratizacije Slovenije , Bavčarjevega Odbora in varstva človekovih pravic. Vseeno pa je njegova biografija v prvem kariernem obdobju vezana izključno na SIP, kjer je bil med leti 1982 in 1986 zaposlen v kabinetu ministra v Beogradu, med leti 1986 in 1990 pa je deloval na Stalni misiji SFRJ v Ženevi, kamor se je vrnil pred leti v vlogi slovenskega veleposlanika. Po letu 1991 je Vojislav Šuc sicer opravljal različne funkcije na slovenskem zunanjem ministrstvu (državni podsekretar, generalni konzul v New Yorku, veleposlanik), zadnja med njimi je bila, kot rečeno, vodenje Stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Združenih narodih v Ženevi.

Oče diplomata Vojislava Šuca je februarja 1979 nosil žaro s posmrtnimi ostanki Edvarda Kardelja.

Misija v Ženevi je po svoje zanimiva, saj sodi med nadpovprečno kadrovsko zasedena predstavništva v tujini in šteje devet ali deset ljudi. Veleposlaniški položaj je trenutno nezaseden, kar je še en znak, da Šuc v Ljubljani najverjetneje čaka na napotitev v Zagreb, od koder se junija vrača dosedanja veleposlanica Smiljana Knez, ki je imela zaradi svojega srbskega porekla na Hrvaškem po naših informacijah nemalo težav. Naj kot zanimivost navedemo, da je na predstavništvu v Ženevi, ki ga je doslej vodil Vojislav Šuc, kot svetovalka za področje ekonomskih in trgovinskih zadev zaposlena Špela Kučan, hči bivšega predsednika Milana Kučana.

V letu 2018, ravno ko je Vojislav Šuc v imenu Slovenije predsedoval Svetu za človekove pravice Združenih narodov, so iz njega protestno izstopile Združene države Amerike, in sicer v znak solidarnosti z Izraelom, ki ga je Svet s preglasovanjem obsodil zaradi nasilja nad Palestnici v Gazi. 

Veleposlanik Šuc 18. junija 2018 v vlogi predsednika Sveta OZN za človekove pravice.

"Slovenija je država, ki je utemeljena na človekovih pravicah," je pogost stavek, ki ga je v Ženevi izrekal Vojislav Šuc, ki se je sicer profiliral tudi kot goreč zagovornik enakosti med spoloma. Vse to so kvalitete, ki mu jih ne more nihče oporekati. Ljudje so si ga največkrat zapomnili po nekoliko nemarno zavezani kravati in odpetem gumbu na srajici. Vendar pa je biti veleposlanik pri Združenih narodih v Švici vseeno nekaj drugega kot v Zagrebu, takorekoč na sovražnem terenu. Insajderji, ki o bivšem jugodiplomatu Šucu sicer niso povedali nič izrazito negativnega, opozarjajo, da bi njegova napotitev na Hrvaško lahko predstavljala "nepotrebne komplikacije", saj bi razdraženi Hrvati to lahko razumeli kot novo provokacijo, kar pa ne bi pozitivno vplivalo na tako ali tako že pošteno načete odnose med državama.